Jedro

V obravnavanem primeru je izvršitev izpodbijanega upravnega akta že odložena. Ob takem stanju stvari, ko v zadevi ni sporno, da je tožniku že odloženo izvrševanje izpodbijane odločbe, res sicer v drugem postopku, pa tožnik po mnenju sodišča ne more istega ukrepa zahtevati tudi v tem postopku izdaje začasne odredbe oz. po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, vsaj ne do 3. 7. 2014, dokler ima tožnik že odloženo izvršitev izpodbijane odločbe. Zato je po mnenju sodišča njegova zahteva za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 preuranjena.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je vložila tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1222/2012-17-09-220/12 z dne 27. 5. 2013, s katero je bilo zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in davka od dohodkov pravnih oseb dodatno odmerjen DDV za obdobje od 1. 2. 2012 do 29. 2. 2012 od osnove 36.810.401,35 EUR po stopnji 20 % v znesku 7.362.080,27 EUR in od osnove 49.804,47 EUR po stopnji 8,5 % v znesku 4.233,38 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo 30. 3. 2012 do dneva izdaje odločbe 27. 5. 2013 v znesku 120.551,53 EUR; davek od dohodkov pravnih oseb-davčni odtegljaj po 70. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDPO-2) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2010 od davčne osnove 13.879,33 EUR po stopnji 15 % v znesku 2.081,90 EUR in pripadajoče obresti v znesku 81,51 EUR. Odmerjene in neplačane dajatve v skupnem znesku 7.368.395,55 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 120.633,04 EUR morajo biti plačane v roku 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). V zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davčni organ ugotavlja, da je tožnik ravnal v nasprotju z 87. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ker je v obračunih DDV za davčna obdobja marec, april in maj 2010 izkazal nepravilne vrednosti obračunanega DDV in nepravilne vrednosti odbitka DDV v višini 156.933,83 EUR, ker od posameznih pridobitev storitev v skupni višini 784.669,16 EUR ni opravil samoobdavčitve (točka II/1); v obračunih za davčno obdobje avgust in september 2010 izkazal nepravilne vrednosti pridobitve blaga iz drugih članic EU za znesek 186.680,00 EUR ter previsoko vrednost obračunanega DDV in odbitka DDV v višini 37.336,00 EUR (točka II/2 izreka); v vseh obračunih DDV leta 2010 nabavo storitev iz drugih držav članic izkazal v nepravilnih rubrikah obrazca DDV-O oz. v vseh obračunih DDV leta 2010 ni ločeno izkazal vrednosti pridobitev storitev iz drugih držav članic EU (točka II/ 3 izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka).

Skupaj z vloženo tožbo je tožnik vložil zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik navaja, da bi mu izvršitev izpodbijane odločbe povzročila težko popravljivo škodo, ki je razvidna iz priloženega pojasnila z dne 11. 12. 2013 in prilog: bilance stanja, izkaza poslovnega izida na dan 30. 9. 2013, izseka potrjenega načrta finančnega prestrukturiranja in S.BONA na dan 6. 12. 2013. V primeru izvršitve izpodbijane odločbe bi tožnik takoj ali pa v relativno hitrem času po izvršitvi postal insolventen, s čimer bi mu nastala težko popravljiva škoda in v posledici nezmožnost nadaljnjega poslovanja. Izvršitev bi imela pogubo za nadaljnji obstoj družbe z negativnim učinkom in sicer nezmožnosti doseganja planiranih poslovnih rezultatov in poravnavanja tekočih obveznosti, katere učinke podrobneje pojasni na str. 18 do 21 tožbe, kjer med drugim navaja potrebno povečanje števila naročnikov na lastnem optičnem omrežju (FTTH) in se sklicuje na projekcijo poslovanja do leta 2020 iz Načrta finančnega prestrukturiranja. Družba posluje z izgubo v višini 2.990.973,00 EUR, vendar ustvarja EBITDA v višini 9.610.945,00 EUR, kar predstavlja mesečno 1.067.883,00 EUR oz. sredstev za investicije, kot nujen pogoj za rast podjetja in da je družba doslej uspešno sledila projekcijam (v obdobju januarja do septembra 2013 je ustvarila za 39.447.953,00 EUR prihodkov, na dan 30. 9. 2013 je imela 158.450 naročnikov, kar je za 4,76 % več kot na dan 31. 12. 2012). Glede na finančno stanje se družba ni sposobna dodatno zadolžiti (iz bilance stanja na dan 30. 9. 2013 je razvidno, da ima tožnik enake dolgoročne in kratkoročne finančne obveznosti do bank kot po stanju 31. 12. 2012). Tožnik investicije v omrežju vrši iz ustvarjenega prostega denarnega toka ter preko zadolževanja pri svojih dobaviteljih, pri katerih se je v letu 2013 zadolžil za dodatnih 6.585.910,00 EUR. Z rubežem denarnih zneskov bi doživel takojšen izpad 7-mesečnega prostega denarnega toka, kar bi vplivalo na višino bodoče ustvarjenih prihodkov in v bodoče realiziranega denarnega toka. Prilaga tabelo plana za leto 2014 in načrtovano poslovanje (stran 19 in 20 tožbe). Rubež 7.366.313,65 EUR bi pomenil, da bi tožnik za isti znesek takoj povečal svoje obveznosti do dobaviteljev, ki bi začeli z izvršilnimi postopki, kar bi povzročilo nove blokade bančnih računov in s tem nove težave pri poravnanju tekočih obveznosti, kar bi imelo kaskadni učinek oz. učinek domino efekta. Vsaka nova blokada bi povzročila več dodanih novih, za kar je tožnik izrazito ranljiv (na dan 6. 12. 2013 je v 6. bonitetnem razredu (SB6)). Vse to bi pomenilo, da kratkoročna sredstva ne bi zadoščala za redno servisiranje kratkoročnih obveznosti. Sklepno tožnik povzame, da bi se zaradi zmanjšanja obsega poslovanja in priklopov novih naročnikov ter rednega plačevanja obveznosti, pojavile nove blokade računov, izguba dobrega imena, kar bi povzročilo nenadzorovan domino efekt in bi s tem nastopilo stanje insolventnosti, ki bo vodilo v stečaj. Tožnik je 24. 2. 2012 zaključil postopek prisilne poravnave, s katerim se je zavezal poplačati upnikom 44 % vrednosti 9. leto, t.j. 24. 2. 2021. Upniki na novo zmanjševanje svojih terjatev ne bi pristali, temveč bi predlagali stečaj družbe, kjer bi delovno mesto izgubilo 300 zaposlenih.

Tožnik navaja, da javne koristi v primeru odložitve izvršitve odločbe ne bodo prizadete. Davčni organ in tožnik sta sklenila sporazum o zavarovanju plačila davčnega dolga v obliki notarskega zapisa, na podlagi katerega je davčni organ prejel zastavno pravico nad tožnikovim telekomunikacijskim omrežjem FTTH Jesenice z vsemi sestavnimi deli, katerega ocenjena vrednost je preko 9 mio. EUR. S tem je v celoti zavarovana javna korist. Tožnik navaja, da je z odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 4292-17691/2013 3 08-410-3 z dne 3. 7. 2013 odobren odlog plačila za eno leto, t.j. do 3. 7. 2014 in da bo po poteku tega roka davčni organ začel z izvršilnimi dejanji, kolikor ne bo odlog izvršitve izpodbijane odločbe odobren na pravni podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Predvideva, da do 3. 7. 2014 postopek v tej zadevi ne bo pravnomočno zaključen in zato izkazuje pravni interes, da sodišče ugodi odložitvi izvršitve izpodbijane odločbe.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Izdaja začasne odredbe sestavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. V obravnavanem primeru izhaja iz navedb tožnika, da je izvršitev izpodbijanega upravnega akta že odložena. Tožnik namreč sam navaja, da je z odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 4292-17691/2013 3 08-410-03 z dne 3. 7. 2013 odložena izvršitev izpodbijane odločbe do 3. 7. 2014. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tožnik sicer zahteva odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe sodišča, vendar pa ima izvršitev izpodbijane odločbe tožnik že odloženo do 3. 7. 2014. Ob takem stanju stvari, ko v zadevi ni sporno, da je tožniku že odloženo izvrševanje izpodbijane odločbe, res sicer v drugem postopku, pa tožnik po mnenju sodišča ne more istega ukrepa zahtevati tudi v tem postopku izdaje začasne odredbe oz. po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, vsaj ne do 3. 7. 2014, dokler ima tožnik že odloženo izvršitev izpodbijane odločbe. Zato je po mnenju sodišča njegova zahteva za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 preuranjena.

Očitek tožnika, da ima odobren odlog plačila na drugi pravni podlagi in v drugem postopku, pa na drugačno odločitev ne vpliva. Relevantna v tej zadevi je po mnenju sodišča okoliščina, da tožnik zahteva odlog izvršitve izpodbijanega akta, katerega odlog izvršitve pa že ima odobren do 3. 7. 2014, zato je njegova zahteva v tem postopku preuranjena in je treba njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 v povezavi z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot preuranjeno zavreči. Ker sodišče vsebinsko ni odločalo o zahtevi, se do ostalih razlogov, ki jih tožnik navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni dolžno opredeliti.