Jedro

V obravnavani zadevi manjka eden izmed bistvenih elementov, to je, da je izdaja začasne odredbe nujna oziroma da je le z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti nastanek tožniku težko popravljive škode. Glede na to, da je z odločbo prvostopenjskega upravnega organa, že odložena izvršitev izpodbijane odločbe do 3. 7. 2014, izdaja začasne odredbe ni nujna, saj tožniku do navedenega datuma ne grozi neposredna nevarnost nastanka težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, skupaj s tožbo vloženo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero bi se do pravnomočnosti sodne odločbe odložila izvršitev odločbe RS MF, DURS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1222/2012-17-09-220/12 z dne 27. 5. 2013. Z navedeno odločbo je bilo med drugim zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in davka od dohodkov pravnih oseb tožniku dodatno odmerjen DDV in davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj po 70. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb - v skupnem znesku 7.368.395,55 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 120.633,04 EUR. Tožena stranka je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila z odločbo, št. DT-499-16-155/2013-3-09-220-12 z dne 29. 10. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožniku v drugem postopkuže odloženo izvrševanje izpodbijane odločbe do 3. 7. 2014, zato za ta čas ne more istega ukrepa zahtevati tudi v tem postopku izdaje začasne odredbe. Zato je njegova zahteva za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 preuranjena.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča v celoti, in sicer zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da ni utemeljenega razloga, zakaj sodišče ne bi moglo odobriti „procesnega“ odloga izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, čeprav istočasno že obstoji „samostojni« odlog s podlago v 103. členu ZDavP-2. Oba odloga temeljita na različnih razlogih za izdajo in tudi pokrivata različno časovno obdobje. Odlog po 103. členu ZDavP-2 je omejen na eno leto, medtem ko je »procesni« odlog iz drugega odstavka 32. člen ZUS-1 omejen s pravnomočnostjo odločbe. V ZUS-1 tudi ni nikjer najti izrecne zahteve, da bi moral biti davek po izpodbijani odmerni odločbi v času podaje zahteve za izdajo začasne odredbe že zapadel oziroma da bi moral biti davčni zavezanec v zamudi z njegovim plačilom. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz navedenih razlogov pa lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za primerno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Kot je to že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop.

8. V obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča manjka eden izmed bistvenih elementov, to je, da je izdaja začasne odredbe nujna oziroma da je le z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti nastanek tožniku težko popravljive škode. Glede na to, da je z odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. DT 4292-17691/2013 3 08-410-03 z dne 3. 7. 2013, že odložena izvršitev izpodbijane odločbe do 3. 7. 2014, izdaja začasne odredbe ni nujna, saj tožniku do navedenega datuma ne grozi neposredna nevarnost nastanka težko popravljive škode. Zato ni pomembno, na kateri pravni podlagi in iz katerih razlogov je izvršitev odločbe odložena, niti kateri organ je izvršitev odložil niti vrsta oziroma pravna narava odložitve izvršitve, temveč je bistveno, da je izvršitev izpodbijane odločbe že zadržana in tožniku v času vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe vse do 3. 7. 2014 ne grozi, da bo odločba izvršena in s tem povzročena morebitna težko popravljiva škoda.

9. Ker je mogoče zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 vložiti vse do izdaje pravnomočne sodbe, jo bo lahko tožnik, če bodo še obstajali razlogi za njeno izdajo in o zadevi še ne bo odločeno, ponovno vložil na podlagi svoje, še odprte tožbe, in to še pred datumom, do katerega je sicer izvršitev izpodbijane odločbe že zadržana.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.