Jedro

Tožniku se je očitala ponavljajoča kršitev (nespoštovanje navodil pristojne zdravnice in brez odobritve pristojne zdravnice oz. imenovanega zdravnika odpotovanje iz kraja svojega bivanja). V primeru ponavljajočih se kršitev pogodbenih obveznosti rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Detektiv je razgovor s tožnikovo osebno zdravnico opravil dne 8. 8. 2012 in tega dne tudi podal poročilo toženi stranki. Zato tožena stranka ni mogla ugotovitvi razloga za izredno odpoved pred prejemom poročila detektiva. Ker je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 4. 9. 2012, je bil spoštovan 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi.

Tožnik v času bolniškega staleža izrecne (in tudi ne naknadne) odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivališča ni imel. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženi zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 9. 2012; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009 še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožniku za časovno obdobje od 5. 9. 2012 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanje ter mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 1.126,32 EUR mesečno, od tega nadomestila plače obračunati in plačati prispevke in davke ter mu izplačati neto nadomestilo, pri čemer zapade posamezno nadomestilo plače v plačilo vsakega 15. dne v mesecu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega nadomestila plače do izpolnitve obveznosti; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati njegove stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka iz 7. in 212. člena ZPP ter kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka izredno odpoved podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi detektiv A.A. razgovor s tožnikovo osebno zdravnico opravil dne 8. 8. 2012, zaradi česar tožena stranka naj ne bi mogla ugotoviti razloga za izredno odpoved pred tem datumom in je bila izredna odpoved, ki je bila podana 4. 9. 2012, pravočasna. Tožena stranka ni na nobenem mestu navedla, da naj bi detektiv A.A. s tožnikovo osebno zdravnico razgovor opravil dne 8. 8. 2012, tega pa tudi ni navedel tožnik, zato sodišče prve stopnje navedenega dejstva ne bi smelo ugotavljati in nanj opreti svoje odločbe. Razpravno načelo namreč pomeni, da sodišče ne sme upoštevati dejstva, ki ga nobena od strank ni navajala. V konkretnem primeru je nezatrjevano dejstvo odločilno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da naj bi prišlo do domnevnih kršitev bolniškega staleža tožnika med 14. 7. 2012 in 1. 8. 2012; da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 4. 9. 2012; da je tožena stranka za domnevne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedela od svojega pooblaščenca detektiva A.A.; da je navedeni detektiv do podatkov o domnevnih tožnikovih kršitvah bolniškega staleža prišel na podlagi osebne zaznave in ravnal v okviru pooblastil, ki mu jih je dala tožena stranka. Na podlagi teh dejstev je tožnik utemeljil zaključek, da je pooblaščenec tožene stranke, detektiv A.A., vsako posamezno domnevno kršitev bolniškega staleža tožnika oziroma razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovil neposredno in takoj, ko naj bi do njih prišlo (v obdobju med 14. 7. 2012 in 1. 8. 2012), zato je glede na takšna nesporna dejstva tožnik zavzel stališče, da je potrebno šteti, da je tožena stranka, kot pooblastiteljica, za domnevne razloge v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila v trenutku, ko jih je ugotovil njen pooblaščenec detektiv. Pooblastilo je namreč primer neposrednega zastopanja. Glede na to tožena stranka razloga za izredno odpoved ni ugotovila šele s prejemom detektivskega poročila (kot to zatrjuje toženka), ampak zaradi pravnih učinkov neposrednega zastopanja, že z neposredno zaznavo, seznanitvijo oz. ugotovitvijo domnevnih kršitev s strani pooblaščenega detektiva. Tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da naj bi detektiv A.A. dne 8. 8. 2012 opravil razgovor s tožnikovo osebno zdravnico. Glede vprašanja tožnikovega dejanskega bivališča je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage pravdnih strank ugotovilo, da naj bi bil kraj tožnikovega dejanskega bivanja v relevantnem obdobju v kraju B., ne pa tudi v kraju C. in na naslovu D., zaradi česar je podana kršitev razpravnega načela. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju tožnikovega dejanskega bivališča v spornem obdobju, upoštevajoč izpovedbo tožnika, da je v spornem obdobju bival z družino v hiši na naslovu C. in v stanovanju na naslovu D., ker se je z družino umikal (prilagajal materi njegove partnerke), ovrglo z obrazložitvijo, da to ni verjetno, ampak da je verjetno ravno obratno, in da se je tašča prilagajala njim, pri tem pa se tudi ni opredelilo do pisnih izjav prič. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi iz dejstva, da se je tožnik dne 13. 7. 2012 in 14. 7. 2012 ter ponovno 31. 7. 2012 in 1. 8. 2012 nahajal na naslovu D., izhajalo, da je tožnik dopustoval na morju. Izkustvena pravila potrjujejo ravno nasprotno. Družine namreč običajno ne hodijo na dopust na morje za 2 dni, dopust nato prekinejo za 2 tedna in se nato ponovno za 2 dni vrnejo nazaj na morje. Opisane selitve lahko utemeljijo edino zaključek, da se je tožnik z družino prilagajal selitvam njegove tašče, nikakor pa, da je tožnik z družino odšel na dopust na morje. V zvezi z vprašanjem protipravnosti nadzora bolniškega staleža s strani tožene stranke po detektivu, je tožnik zavzel stališče, da lahko podjetje in državni organi preko detektiva zbira podatke o domnevnih zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe le prvih 30 delovnih dni bolniškega staleža. Ker po preteku 30 delovnih dni preide izplačevanje nadomestil v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in le-ta pridobi pravico do izvajanja nadzora, delodajalec tedaj to pravico izgubi. Zaključek sodišča, da naj bi bil detektivov nadzor tožnikovega bolniškega staleža po preteku 30 delovnih dni zakonit, je utemeljilo z nezatrjevanimi dejstvi, da je tožena stranka kot delodajalec morala planirati delo, zagotoviti, da bo delo opravljeno tudi z nadomeščanjem odsotnih delavcev. Zavzelo je tudi stališče, da je za vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno dejstvo, da naj bi tožnik prekršil navodilo o odločitvi imenovane zdravnice. Iz tega razloga je tudi zavrnilo tožnikov dokazni predlog za angažiranje izvedencev nevrološke in fiziatrične stroke, ki bi pojasnila, kako je tožnikovo ravnanje vplivalo na potek njegovega zdravljenja oz. ali je tožnikovo ravnanje lahko vplivalo na podaljšanje tožnikovega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tudi če bi izvedenca podala mnenje, da tožnikovo ravnanje ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oz. je njegovemu zdravstvenemu stanju celo koristilo, to naj ne bi spremenilo odločitve. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS je po mnenju pritožnika potrebno sprejeti stališče, da je sprejemljiva tudi kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec s svojim ravnanjem podaljšal ali zlorabil bolniški stalež. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da odsotnost zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela. Tožnik je v postopku trdil, da njegovo ravnanje v času bolniškega staleža ni v ničemer negativno vplivalo na potek njegovega zdravljenja, o naravi svoje bolezni pa se je pozanimal na svetovnem spletu. Opravila v na naslovu C. (brušenje in barvanje omaric) so bila fizično nezahtevna. Tožnik se jih je lotil izključno z namenom, da bo vsaj malo odmislil svoje zdravstvene težave, kar je njegovemu zdravju kvečjemu koristilo, medtem ko bi v primeru, če bi dosledno spoštoval navodila v odločbi imenovane zdravnice in doma ves čas miroval, le razmišljal o svoji bolezni, zaradi česar bi postal le še bolj depresiven. Tožnikova nevrologinja je v izvidu z dne 27. 9. 2013 tožniku priporočala redno telovadbo in čimveč gibanja, takšno navodilo strokovnjakinje s področja nevrologije pa vzbuja najmanj dvom o ustreznosti navodil v odločbi imenovane zdravnice, da naj tožnik na domu počiva. V konkretnem primeru sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni angažiralo izvedencev, s katerimi bi ugotovilo ali je tožnikovo ravnanje (nakupovanje v trgovini E., kopanje v morju, veslanje gumijastega čolna, natovarjanje prtljage, brušenje in barvanje omaric) glede na naravo njegove bolezni (to je multiplaskleroza) vplivalo na podaljšanje zdravljenja oz. na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ob tem pa pritožbeno sodišče navaja, da ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje ter tudi jasno in argumentirano navedlo zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi pavšalen pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave. Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornosti postopka, ki v 5. členu ZPP daje obema strankama možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V pravdnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 7. člena ZPP, ki od strank zahteva, da morata navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Samo v primeru, če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oz. procesne kršitve iz 8. točke 339. člena ZPP. Ta kršitev v obravnavanem postopku ni bila storjena, saj tožniku ni bila "odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem". Če pa tožnik ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, to ne predstavlja uveljavljanja procesnih in ustavnih kršitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je detektiv A.A. toženi stranki dne 8. 8. 2012 poslal poročilo o detektivskih poizvedbah (B1); - da je tožena stranka tožnika dvakrat vabila na zagovor (za dne 28. 8. 2012 in 31. 8. 2012), vendar se tožnik zagovora ni udeležil, ni upravičil svoje odsotnosti, prav tako pa tudi ni podal pisnega zagovora; - da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 4. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pravočasno, v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in pri tem spoštovala rok po 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je v okviru mandatnega razmerja, ki ga je opravljal za toženo stranko detektiv, šlo za neposredno zastopanje ter za ustvarjanje neposrednih učinkov na sfero tožene stranke, kar pomeni, da se je tožena stranka že z neposredno zaznavo pooblaščenega detektiva seznanila z ugotovitvami domnevnih kršitev v obdobju med 14. 7. 2012 in 1. 8. 2012, zato je odpoved, ki jo je podala dne 4. 9. 2012 prepozna. V danem primeru se je tožniku očitala ponavljajoča kršitev in sicer nespoštovanje navodil pristojne zdravnice in brez odobritve pristojne zdravnice oz. imenovanega zdravnika odpotovanje iz kraja svojega bivanja. V primeru ponavljajočih se kršitev pogodbenih obveznosti rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, dokler te kršitve trajajo(1), kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je detektiv razgovor s tožnikovo osebno zdravnico opravil dne 8. 8. 2012 in tega dne tudi podal poročilo toženi stranki. Tako tožena stranka nikakor ni mogla ugotovitvi razloga za izredno odpoved pred prejemom poročila detektiva, torej pred datumom 8. 8. 2012. Ker je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 4. 9. 2012, je bil spoštovan 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi in je odpoved pravočasna.

Protispisen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni navajala, da naj bi detektiv s tožnikovo osebno zdravnico opravil razgovor dne 8. 8. 2012 in je zato sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo jasno zatrjevala, da je detektiv opravil razgovor s tožnikovo osebno zdravnico dr. F.F. dne 8. 8. 2012, navedenega dne pa je bilo toženi stranki vročeno tudi poročilo detektiva (IV. točka odgovora na tožbo). Navedeno pa tudi izhaja iz poročila o detektivskih poizvedbah z dne 8. 8. 2012, ki je bilo priloženo odgovoru na tožbo, enako pa izhaja iz izredne odpovedi z dne 4. 9. 2012 (A2).

Glede dejanskega bivanja tožnika v spornem obdobju je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravna odločilna dejstva: - da je imel tožnik uradno prijavljen naslov začasnega prebivališča od 30. 3. 2010 do 15. 6. 2012 na naslovu B.; - da je imel tožnik na dan 6. 8. 2012 prijavljeno zgolj še stalno prebivališče na naslovu G.; - da je na naslov začasnega oz. stalnega bivališča tožniku Zavod za zdravstveno zavarovanje pošiljal odločbe; - da je partnerka tožnika (H.H.) v pisni izjavi z dne 28. 10. 2013 (list. št. 83) potrdila, da je s tožnikom in sinom od 2. 7. 2011 do 2. 9. 2012 bivala na naslovih B., C. in D. in da je čas bivanja na omenjenih naslovih bil odvisen od odločitve matere (I.I.); - da je I.I. v svoji pisni izjavi navedla, da je stanovanje na naslovu B. majhno (34 m²), zato je hči z družino v času (od 2. 7. do 2. 9. 2012) v njem bivala po potrebi, ona pa je takrat bivala v C. ali v D. (list. št. 86); - da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil kraj tožnikovega dejanskega bivanja v spornem obdobju v B. in se mu je dne 4. 9. 2012 na tem naslovu tudi vročila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da sta bila v spornem obdobju kraj tožnikovega dejanskega bivališča tudi na naslovih C. in D.. Navedeno bi sodišče lahko upoštevalo, v kolikor bi tožnik na navedenih naslovih imel prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS, št. 9/2001 in nadaljnji) v 3. točki 3. člena opredeljuje, kaj je stalno prebivališče, medtem ko 4. točka 3. člena določa, da je začasno prebivališče vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem stalno ne prebiva. Tožnik na naslovih na katerih vztraja, da bi jih sodišče moralo šteti tudi kot kraj tožnikovega dejanskega bivališča (C. in D.), ni imel prijavljenega začasnega bivališča, prav tako teh naslovov ni sporočil svojemu delodajalcu (toženki), še manj pa o teh naslovih obvestil osebno in imenovano zdravnico. Ker tožnik o spremembi naslovov dejanskega bivanja ni obvestil vsaj osebne ali imenovane zdravnice, so nasprotne pritožbene navedbe, da se je moral seliti iz razloga, ker se je umikal materi svoje partnerke, neutemeljene.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika in brez njegove odobritve odpotoval iz kraja bivanja in sicer: - da v času od 14. 7. 2012 do 6. 7. 2012 ni bival na naslovu stalnega bivališča G. niti zadnjega začasnega prebivališča B., temveč je brez dovoljenja osebne zdravnice oz. imenovanega zdravnika zapustil kraj stalnega in zadnjega začasno prijavljenega bivališča in se med 20. 7. 2012 in 30. 7. 2012 nahajal izven kraja bivanja na naslovu C., nato pa se je v dneh 14. 7. 2012 ter 31. 7. 2012 in 1. 8. 2012 nahajal na naslovu D.; - da v navedenem obdobju ni upošteval navodil osebne zdravnice in imenovanega zdravnika ter ni miroval doma, kot mu to nalaga pravnomočna odločba, temveč je dne 20. 7. 2012 natovarjal in iztovarjal prtljago v osebni avtomobil, nakupoval v trgovini E. v kraju J., v času bivanja na naslovu C. v dneh 27. 7., 28. 7., 29. 7. in 30. 7. 2012 intenzivno obnavljal notranjost hiše in pohištvo in v času bivanja na naslovu D. dne 14. 7., 31. 7. in 1. 8. 2012 nemoteno počitnikoval in odhajal na plažo, kjer se je kopal in veslal po morju z gumijastim čolnom.

Po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja bivanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni od 14. 7. 2012 do 6. 8. 2012 odpotoval iz kraja svojega bivanja (stalnega in začasnega) ter v tem času odpotoval v kraj D. in C.. Osebni zdravnici, pri kateri je bil dne 10. 7. 2012 in 30. 7. 2012 ni povedal, da namerava odpotovati v drugi kraj.

Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji) mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma po času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oz. v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oz., če je zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožnik za odhod v D. in C. ni imel izrecne odobritve osebnega zdravnika, tožnik pa temu tudi ne oporeka. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so jasna in tudi stroga, kar je razumljivo, saj urejajo ravnanje zavarovancev v času bolniškega staleža. Ta je namenjen izboljšanju zdravstvenega stanja, kar pomeni, da se mora zavarovanec v celoti podrediti navodilom zdravnika in skrbeti, da čimprej pride do izboljšanja zdravstvenega stanja. Zahteva, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi na domu, v tem času doma in mora za odhod iz kraja bivanja dobiti odobritev zdravnika oz. zdravstvene komisije, zato ne more pomeniti kršitve ustavnih pravic. Obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika torej nedvomno izhaja iz 233. člena Pravil, posredno pa tudi iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki zapustitev kraja bivališča brez predhodne odobritve zdravnika opredeljuje kot odpovedni razlog. V obravnavanem primeru je obstoj tega razloga ugotovljen, saj tožnik izrecne (in tudi ne naknadne) odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivališča ni imel. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo osebno zdravnico, ki je bolniški stalež tožniku odobrila (F.F.) in iz njene izpovedbe izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi dveh operacij na desnem gležnju. Osebna zdravnica ni dala odobritve, da bi lahko tožnik odpotoval iz kraja bivanja, prav tako pa je tožnik tudi nikoli ni vprašal ali omenjal, da bi odpotoval iz kraja bivanja. V spornem obdobju, to je v mesecu juliju je bil pri osebni zdravnici dne 2. 7. 2012, 10. 7. 2012 in 30. 7. 2012 (medtem, ko jo je 14. 8. 2012 nadomeščala druga zdravnica zaradi dopusta), po 21. 8. 2012 pa ni bila več tožnikovo osebna zdravnica. Pri tem je pojasnila, da tožnik nikoli ni omenjal, da ima kakšne težave s prebivališčem oz. da ga mora menjavati.

Imenovana zdravnica (K.K.), ki je izdala odločbi o tožnikovi nezmožnosti za delo (za čas od 4. 7. 2012 do 6. 8. 2012) je izpovedala, da s tožnikom ni imela kontakta in edina navodila, ki mu jih je dala so napisana v odločbi. Tožnik je v vseh odločbah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije imel navodila "da v času zadržanosti z dela mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu in mirovati, odsotnost z doma pa je dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo" (A4 - odločbe z dne 13. 7. 2012, 1. 8. 2012, 21. 8. 2012, 28. 8. 2012). Pri tem je pojasnila, da mora biti zavarovanec prisoten na stalnem ali začasnem prebivališču, kot imajo podatke. Iz izpovedi nadaljnje izhaja, da je na vprašanje ali je njegovo bivanje zunaj kraja uradnega prebivališča lahko negativno vplivalo na potek zdravljenja pojasnila, da če bi bival vseskozi na drugem naslovu, ki ne bi bil uradno kraj bivanja, bi bilo to v redu, moral pa bi stalno bivati na istem kraju. Tožnik pa se je selil, potovanje iz kraja v kraj pa je ocenila, da gre za obremenitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik brez odobritve pristojnih zdravnikov odšel v kraj J. (trgovina E.), v kraj C. in v kraj D.. Osebna zdravnica mu je namreč svetovala krajše sprehode, kar je dovoljena odsotnost z doma v okviru predpisane terapije. Tudi tožnik je izpovedal, da mu je imenovana zdravnica pojasnila, da je bolje, da se giba, vendar je bilo to gibanje res omejeno zgolj na prebivališče. Osebna zdravnica je potem, ko ji je bilo predočeno tožnikovo ravnanje v času bolniškega staleža (da je v času od 27. 7. 2012 do 30. 7. 2012 na naslovu C. intenzivno obnavljal notranjost hiše in pohištvo) pojasnila, da takšno ravnanje ni bilo v skladu z njenimi navodili, tudi imenovana zdravnica je takšno ravnanje tožnika ocenila kot neskladno z navodili v odločbah in da takega ravnanja ne more šteti za predpisano terapijo, saj se je priporočalo počitek in izogibanje naporom. Obnovo hiše je štela kot težje fizično delo, potovanje iz kraja v kraj pa je ocenila kot psihično obremenitev, pri tem pa ocenilo, da takšno ravnanje tožnika lahko negativno vpliva na potek zdravljenja.

Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik navodil osebne zdravnice ni spoštoval, pri tem pa je sam povedal, da navodil v pisnih odločbah niti ni prebral. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavani zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga, opisanega v 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je namreč tožniku utemeljeno očitala odhode iz kraja njegovega bivanja brez odobritve osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel jasna navodila zdravnice in da ni imel njenega dovoljenja za zapustitev kraja bivanja. Tožnik si je očitno napačno predstavljal, da odpotovanje iz kraja bivanja v B. tudi v kraj C., kraj J. in na morje v kraj D. ne pomeni, da je odpotoval iz kraja bivanja, ker je te naslove štel tudi kot svoje začasno prebivališče, brez da bi o teh naslovih obvestil osebno zdravnico in delodajalca. Tožnik je imel dovoljeno gibanje v kraju prebivališča, odsotnost z doma pa je bila dovoljenja le ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo.

Tožena stranka je dokazala ne samo obstoj utemeljenega odpovednega razloga, temveč tudi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Sodišče je upoštevalo, da tožnik od pomladi 2012 ni imel korektnega odnosa do tožene stranke in je bil večni problem dostave bolniških listov in javljanja bolniškega staleža. Po zaključku sodišča prve stopnje pa na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja kažejo predvsem tožnikova "izposoja" dveh kovčkov z vrtalnimi stroji last tožene stranke in sicer dne 30. 7. 2012, ko se je okoli 11.00 ure pripeljal na naslov tožene stranke in brez vednosti in soglasja odgovornih, vzel dva kovčka z vrtalnimi stroji, nato pa jih okrog 14.30 ure pustil pred vrati službenega vhoda in po telefonu poklical čistilko, da naj kovčka pospravi v notranjost, kakor je izpovedala direktorica tožene stranke. Tožnik je ignoriral navodila zdravnikov, ignoriral je tudi osnovne obveznosti do delodajalca (obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil, spoštovanja predpisov o zdravju pri delu in obveznost obveščanja), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala tudi, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). V tem delu pritožba, razen deloma zmotnega nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju, vsebinske utemeljitve nima.

Neutemeljena je pritožbeno sklicevanje na izvid nevrologinje (izdanega več kot leto dni po prenehanju delovnega razmerja tožniku) z dne 27. 9. 2013, ki je tožniku priporočala redno telovadbo in čimveč gibanja in da na predlog tožnika sodišče ni postavilo izvedenca nevrološke in psihiatrične stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je tožnikovo ravnanje vplivalo na potek njegovega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da angažiranje izvedencev medicinske stroke oz. zaslišanja nevrologa za odločitev o obstoju očitane kršitve odhoda iz kraja bivanja brez odobritve osebnega zdravnika ni potrebno, saj tudi če bi podali mnenje, da tožnikovo ravnanje ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oz. je njegovemu zdravstvenemu stanju celo koristilo, to ne bi moglo vplivati na spremembo zaključka sodišča, saj za opredelitev razloga za izredno odpoved po 8. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR ni potrebno še dodatno dokazovati, da je zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika in odpotovanja iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika oz. komisije prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja delavca, saj zakon tega dodatnega pogoja ne določa. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.(2) Za odhod iz kraja bivališča je namreč vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Gre za pravila, ki jih mora vsak zavarovanec spoštovati. Odsotnost z doma (ne pa tudi iz kraja bivanja) je možna (če) odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oz. če zdravnik to odredi ali dovoli. Pri tem so neupoštevne pritožbene navedbe, da navodila zdravnika niso bila kršena oz. da se zaradi odhodov iz kraja bivanja tožnikovo zdravstveno stanje ni poslabšalo, saj slednje ni pomembno, ker pogodba o zaposlitvi ni bila izredno odpovedana zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, temveč predvsem zaradi odhodov iz kraja bivanja brez odobritve osebnega zdravnika.

Neutemeljeno in protispisno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage pravdnih strank zaključilo, da je bil nadzor tožnikovega bolniškega staleža po poteku 30-delovnih dni zakonit, ker je tožena stranka kot delodajalec morala planirati delo, zagotoviti, da bo delo opravljeno tudi z nadomeščanjem ostalih delavcev. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah pojasnila, zakaj šteje, da ima pravico kontrolirati bolniški stalež tožnika tudi po preteku 30-delovnih dni, ko pride izplačevanje nadomestila v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka je vsa navedena dejstva (da mora delodajalec planirati delo, zagotoviti, da bo delo opravljeno itd.), navajala že v odgovoru na tožbo pod točko III. Zloraba bolniškega staleža je kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zato delodajalcu ni možno odrekati pravice, da ugotavlja, ali delavec to pravico zlorablja, ne glede na to v čigavo breme gre v tistem trenutku končno plačilo stroškov nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Op. št. (1): enako sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 83/2009 z dne 21. 2. 2011 Op. št. (2): enako odločbe Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 244/2007 z dne 17. 11. 2008; VIII Ips 262/2011 z dne 15. 10. 2012 in VIII Ips 44/2014 z dne 22. 4. 2014