Jedro

Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom vzgojnega zavoda, odgovarja vzgojni zavod, razen, če dokaže, da je nad mladoletnikom opravljal glede na njegove osebnostne lastnosti ustrezen nadzor, oziroma, da med njegovo opustitvijo in nastalo škodo ni vzročne zveze, ker bi do škode prišlo tudi pri skrbnem nadzoru (167. čl. ZOR). Vzgojni zavod je pri opravljanju svoje dejavnosti dolžan ravnati s profesionalno skrbnostjo, ki se presoja in ocenjuje glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja.

Izrek

Pritožbi tožene in tožeče stranke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.310.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1997 dalje do plačila ter mu povrniti 167.947,00 SIT stroškov postopka. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožniku povzročil D. Š., ki je bil v času škodnega dogodka gojenec tožene stranke in torej pod njenim nadzorom, pri čemer je prvostopno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi nadzorstvo nad gojencem opravljala na tak način kot bi morala in je zato za škodo odgovorna po 167. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker je tožnik v pravdi uspel po temelju v celoti, po višini pa do 1/3-tine, je ocenilo njegov uspeh na 65 % ter stroške obeh pravdnih strank pobotalo v sorazmerju glede na njun dosežen uspeh v pravdi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je neutemeljen očitek prvostopnega sodišča, da dežurni vzgojitelj pri toženi stranki ob oddaji gojenca ni občanu izrecno naložil, da gojenca pripelje nazaj. Priča K. je namreč na glavni obravnavi povsem jasno povedal, da se je z vzgojiteljem dogovoril, da gojenca pride iskat in ga po končanem delu tudi pripelje nazaj, kar vse je tudi storil. Videl je, da sta oba gojenca odšla v dom. Drugi očitek sodišča, češ da bi moral tekom dneva kakšen vzgojitelj morebiti oditi na gradbišče, pa je že sam po sebi zelo negotov, saj očitno sodišče niti ni bilo prepričano, da je bil obisk gradbišča dolžnost vzgojitelja. Sploh pa taka dolžnost ni nikjer zapisana, niti ni bila uveljavljena taka praksa. Iz izvedeniškega mnenja Zavoda za šolstvo izhaja, da je Vzgojni zavod P. zavod odprtega tipa. Gojencem zato ni fizično onemogočen izhod iz zavoda. V takih tipih zavodov je dovolj, da delavci zavoda vedo, kje se njihov varovanec nahaja in niso dolžni, da jih spremljajo in nadzorujejo. Neutemeljen je tudi tretji očitek sodišča, češ, da bi vzgojitelj moral občanu naložiti, naj gojenca med delom stalno nadzira. Tožena stranka meni, da je nad mladoletnikom opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna. Škoda bi nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Glede na osebnostne lastnosti gojenca namreč ni bila dolžna izvajati kakšnega posebnega varstva in nadzorstva, saj indikacija motenosti ni bila taka, da bi bil tak ukrep ustrezen in pedagoško utemeljen. Psihologinja J. P. je povedala, da gojenec Š. od ostalih gojencev ni izrazito odstopal in ga niso obravnavali zaradi življenske problematike. Vsi zaposleni v domu so povedali, da je bil običaj tak, da so gojenci lahko delali po vasi, če jim je seveda to dovolil vzgojitelj in če so se o tem pogovorili z občani. Tudi v obravnavanem primeru je bilo tako. Gojencu je izhod iz doma dovolil dežurni vzgojitelj, saj za tega gojenca ni veljala nikakršna prepoved opravljanja dela zunaj, pa tudi vsi zaslišani delavci iz doma so povedali, da bi Š. dovolili izhod iz doma na delo, če bi bili oni takrat dežurni. Pritožba zato meni, da je prvostopno sodišče dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo in napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oz.

naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Tožeča stranka se po svojem pooblaščencu pritožuje zgolj zaradi odločitve o stroških postopka. Sklicuje se na dolgotrajnost postopka in dejstvo, da je pretežni del postopka tekel zaradi vprašanja odgovornosti tožene stranke, to je zaradi temelja zahtevka, s katerim je tožnik nedvomno uspel. Meni, da bi mu moralo zato sodišče priznati celotne njegove stroške, odmerjene na 432.623,00 SIT. Delitev stroškov v razmerju 65 % : 35 % bi bila lahko uporabna le zaradi razdelitve stroškov, ki so nastali v postopku pred naslovnim sodiščem, kamor je bila zadeva odstopljena z Okrajnega sodišča v P., ki je zadevo pred tem obravnavalo. Predlaga naj pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremeni tako, da naloži toženi stranki, naj tožniku povrne še nadaljnjih 264.676,00 SIT stroškov postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Po 167. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbika, šole, ali druge ustanove, slednji, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo na tak način kot so bili dolžni, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru. Na strani tožene stranke je torej dokazno breme, da je v obravnavanem primeru nad mladoletnim Darkom Štampferjem opravljala glede na njegove osebnostne lastnosti ustrezen nadzor oz., da med njeno ev. opustitvijo in nastalo škodo ni vzročne zveze, ker bi do škode prišlo tudi pri skrbnem nadzoru. Iz statuta tožene stranke izhaja, da je osnovna dejavnost zavoda izobraževanje in usposabljanje vedenjsko in osebnostno motenih, lažje duševno prizadetih otrok in mladostnikov. Tožena stranka je pri opravljanju svoje dejavnosti dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo, ki se presoja in ocenjuje glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja. D. Š. je bil napoten v Vzgojni zavod P. na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v M., Enote v M., ko mu je bil v postopku, v katerem je bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj velike tatvine in tatvine, ponovno izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod.

Navedeni dejstvi ter podatki iz pedagoškega poročila tožene stranke za gojenca so zato terjali od tožene stranke takšno ravnanje, s katerim je bilo mogoče nadzorovati vsa predvidljiva dejanja gojencev.

Čeprav gre za zavod odprtega tipa, zaradi česar je razumljivo, da ni mogoče fizično preprečiti odhoda posameznih gojencev iz zavoda, pa opustitev nadzora, ki ga je na strani tožene stranke ugotovilo prvostopno sodišče, ne pomeni opustitve fizičnega spremljanja in neposrednega nadzorovanja vzgojitelja nad gojencem, kot zmotno razume sodbo pritožba, temveč takšno ogranizacijo gojenčevega dela in življenja v zavodu, da je celodnevno gojenčevo bivanje v zavodu pod nadzorom njegovega vzgojitelja. Na pomembnost vzgojnega izobraževalnega dela ter nadzora delavcev zavoda nad posameznimi gojenci kaže tudi natančno razdelan program dela v letnem delovnem načrtu zavoda ter celodnevni natančno razdelani urnik vsakodnevnega dela v šoli in domu. Ne glede na to, da so posamezni delavci zavoda, ki so bili zaslišani v dokaznem postopku, povedali, da bi D. Š. glede na njegove osebnostne lastnosti pustili opravljati delo pri vaščanih, ta okoliščina še ne zadostuje za razbremenitev odgovornosti tožene stranke. Kot je prvostopno sodišče ugotovilo v dokaznem postopku, so namreč vsi zaslišani povedali, da je posameznemu gojencu moral izhod izrecno dovoliti (praviloma matični) vzgojitelj (iz spisovnih podatkov izhaja, da je Š. izhod dovolil dežurni vzgojitelj, ki je to delo opravljal manj kot mesec dni) ter da je moral občan, pri katerem so otroci delali, priti po otroke v zavod in jih po končanem delu pripeljati nazaj. Pomoč krajanom predvideva tudi letni delovni načrt, uvedba obrazcev, na katerih je posamezni občan potrdil prevzem otroka v vzgojnem zavodu ter podpisal dogovor, da bo po končanem delu otroka pripeljal nazaj v vzgojni zavod (priloga A 4 spisa) pa kaže, da se je tožena stranka zavedala, da je tudi tovrstno udejstvovanje gojencev potrebno predvideti in nadzorovati. Ne glede na vprašljivost verodostojnosti priče K. (pri katerem je kritičnega dne gojenec D. Š.

delal), da naj bi Š. ter njegovega tovariša pripeljal do zavoda in ju oba pustil pred vrati, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi ta izpoved drži (v kazenskem postopku sta namreč tako D. Š. kot sogojenec I. D. povedala, da sta v popoldanskem času gradbišče pri K. zapustila in na gradbišču hiše v bližini sedla v tožnikov tovornjak, ki je v posledici Š. dejanja zagorel), navedeno ravnanje ni bilo zadostno. Tožena stranka bi namreč morala v okviru svoje profesionalne skrbnosti poskrbeti, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da bi bila gojenca po zaključenem delu predana določenemu vzgojitelju. Jasno je, da bi le-ta lahko usmerjal njuno nadaljnje delo le v primeru, če bi bil seznanjen z dejstvom, da sta se gojenca vrnila v dom oz. če bi se dejansko vrnila v dom. Glede na to, da je Kogovšek pri zaslišanju povedal, da mu ni nihče naročil, naj pripelje gojenca v zavod tako, da ju preda vzgojitelju, tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala, da bi opravljala nadzorstvo na tak način, kot bi glede na svojo profesionalno dejavnost morala.

Glede na to je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

K pritožbi tožeče stranke: Drži sicer, da je pretežni del postopka tekel zaradi ugotavljanja temelja odgovornosti tožene stranke, vendar je prvostopno sodišče to okoliščino pri odločitvi upoštevalo. Pri ocenitvi uspeha tožeče stranke v pravdi je namreč upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju svojega zahtevka uspela v celoti, po višini pa le z 1/3-tino.

Uspeh tožeče stranke v postopku je zato pravilno ocenilo na 65 %.

Odločitev o stroških postopka na način, kot to predlaga pritožba, to je, da bi sodišče naložilo toženi stranki v plačilo celotne stroške tožeče stranke, ne bi bila v skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP. Dejstvo je namreč, da so bili stroški postopka obeh strank odmerjeni od višine tožbenega zahtevka (kot to določa tako odvetniška kot taksna tarifa), zaradi česar so bili prav zaradi neutemeljeno visoko postavljenega tožbenega zahtevka njuni dejanski stroški v postopku višji, kot bi bili sicer.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).