Jedro

Določilo 1. odstavka 167. člena ZOR gradi odgovornost na domnevi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker mladoletnik ni bil pod zadosti skrbnim nadzorom. Odgovornost to je krivda vzgojnega zavoda se torej predpostavlja. Te odgovornosti pa je prost, če uspe dokazati, da je opravljal dolžno nadzorstvo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ker pa je bilo ugotovljeno, da toženka v obravnavanem primeru ni postopala tako, kot bi morala po svojih pravilih, po katerih bi ji občan po končanem delu moral vrniti gojenca, toženka res ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 1,310.895,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1997 dalje in stroške postopka 167.997,00 SIT, ker je ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi opravljala nadzor nad gojencem na tak način, kot bi ga morala, in je zato po določilu 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odgovorna za škodo, ki jo je gojenec povzročil tožniku. Višji tožnikov zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Ker je sodišče ugotovilo, da je imela toženka izdelan natančen program dela v letnem delovnem načrtu ter celodnevni urnik, je protispisno njegovo stališče, da toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Ravnala je ustrezno glede na naravo svoje dejavnosti, ki jo ima kot vzgojnoizobraževalni zavod odprtega tipa. Več kot je, tudi ni mogla narediti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj bi morala toženka v primeru gojenca Š. ravnati drugače. Zato je zakrivilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sama odločba pa je tudi materialnopravno zmotna.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določila 1. odstavka 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, skrbnik, šola ali druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Na to pravno določilo sta sodišči nižjih stopenj oprli svojo odločitev, da mora toženka plačati tožniku škodo, ki jo je povzročil njen gojenec D. Š. 4.5.1980. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je dne 18.5.1963 rojeni gojenec Š. prišel v toženkin vzgojni zavod kot mladoletnik na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru - enote v Mariboru z dne 17.9.1979, opr. št. Km 7/97, s katerim je bil gojencu izrečen zavodski vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod zaradi storitve kaznivih dejanj; da po toženkinem poročilu z dne 28.2.1980 navedeni gojenec še ni osvojil odnosa do tuje lastnine in da glede na poročilo z dne 9.6.1980 potrebuje stalno kontrolo in vzpodbude; da je toženi zavod po izvedeniškem mnenju Zavoda RS za šolstvo odprtega tipa; da so iz takega zavoda dovoljeni potrebni izhodi v prostem času za gojence, ki jim je izrečen tak ukrep kot je bil navedenemu gojencu in da zadošča, da delavci zavoda le vedo, kje se njihov varovanec nahaja ter da ga takrat niso dolžni spremljati in nadzirati; da je bilo pravilo pri toženki, da je moral občan, pri katerem so gojenci zavoda delali, priti ponje v zavod in jih po končanem delu pripeljati nazaj; da toženka ni dokazala, da bi o predaji gojenca dne 5.8.1980 naročila občanu, ki je prišel ponj, da ga pripelje nazaj ob določeni uri in določenemu vzgojitelju; da sta v tem primeru gojenec Š. in njegov sogojenec ostala nekaj časa po končanem delu pri občanu zunaj zavoda ter da je v tistem času gojenec Š. povzročil sporno škodo, ko je zakuril v kabini tožnikovega tovornjaka in s tem povzročil požar. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da toženka ni izkazala, da bi opravljala nadzorstvo na tak način, kot bi ga glede na svojo profesionalno dejavnost morala, in da je zato odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen gojenec s požarom tovornjaka. Zato sta naložili toženki, da mora plačati tožniku povzročeno škodo (1,310.895,00 SIT). Sodišče druge stopnje je v zvezi s toženkino pritožbo še opozorilo, da so podatki iz pedagoškega poročila toženke za prizadetega gojenca terjali, da ima nad gojencem tako nadzorstvo, ki bi omogočalo kontrolo gojenčevih predvidljivih dejanj, da so tako kontrolo omogočali prav uvedeni njeni obrazci, ki so določali pravila o vrnitvi gojencev zavodu po končanem delu pri občanih in da tako v tem primeru ni bilo postopano.

Po presoji revizijskega sodišča sodišči nižjih stopenj s sodbama, katerih kratek povzetek je podan spredaj, nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev (iz 386. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta v razlogih svojih odločb določno navedli odločilne okoliščine spora, dokaze, na podlagi katerih sta jih ugotovili ter sprejeto dokazno oceno in razloge o pravni presoji spora. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje obrazložitve ocenilo izvedensko mnenje Zavoda za šolstvo RS ter je sodišče druge stopnje to oceno tudi sprejelo. Na ponovljena revizijska izvajanja o izvedenskem mnenju je opozoriti, da sta obe sodišči nižjih stopenj sprejeli toženkine trditve, da je res sprejela vrsto načrtov o sistemu dela in vzgoje gojencev, da pa v obravnavanem primeru ni ravnala ob izročitvi oziroma vrnitvi gojenca Š. tako, kot si je sama predpisala s potrdilom (A4) in kar bi izključilo možnost take nenadzorovane podaljšane odsotnosti gojenca, ki je v tem primeru pripeljala do škodnega dogodka. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da revizijski očitek o protispisnosti ali pomanjkljivem pojasnilu nižjih sodišč in predvsem pritožbenega sodišča, ni utemeljen. To pomeni, da ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno tudi pravno presojo spora. Pri taki presoji je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah (glede na določilo 3. odstavka 385. člena ZPP). Tam sprejete ugotovitve pa so v celoti utemeljevale uporabo v uvodu te obrazložitve navedenega določila iz 1. odstavka 167. člena ZOR. To določilo gradi odgovornost na domnevi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker mladoletnik ni bil pod zadosti skrbnim nadzorom. Odgovornost to je krivda vzgojnega zavoda se torej predpostavlja. Te odgovornosti pa je prost, če uspe dokazati, da je opravljal dolžno nadzorstvo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ker pa je bilo ugotovljeno, da toženka v obravnavanem primeru ni postopala tako, kot bi morala po svojih pravilih (potrdilo iz priloge A4), po katerih bi ji občan po končanem delu moral vrniti gojenca, toženka res ni dokazala, kot sta zaključili sodišči nižjih stopenj, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ob takem stanju tako toženka ni uspela ovreči domneve o svoji odgovornosti. Zato mora povrniti tožniku nastalo škodo.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, iz katerih izhaja, da niso bile zavrnjene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).