Jedro

Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kot delavko prvo tožene stranke jo je pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa z nožem napadel pacient ki je tožnico 22 krat zabodel. Prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo.

Fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti. Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke.

V primeru, če varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da je bilo predvidljivo, da bi nastala negativna posledica - škodni dogodek. Zaradi prisotnosti centra za odvisnike v stavbi, kjer je opravljala dejavnost prvo tožena stranka se prisotnost odvisnikov izkazuje tudi v povečani možnosti nastanka situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev prvo tožene stranke. Zaradi možnosti prihoda v ambulanto neuravnovešenih pacientov, ki so sicer bili namenjeni v center za odvisnike, bi morala prvo tožena stranka v skladu z izvedeniškim mnenjem, zagotoviti še dodatne varnostne ukrepe. Za presojo predvidljivosti negativne posledice je ključen objektivni kriterij, ni pa pomembno, ali je delodajalec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti oziroma prostorov, v katerih je dejavnost opravljal, nedvomno moral.

Izrek

I. Pritožbi drugo tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da na novo glasi: "Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino v znesku 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, prvo tožena stranka pa je dolžna tožnici plačati še odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

II. V preostalem se pritožba drugo tožene stranke in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna drugo toženi stranki plačati pritožbene stroške, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo in drugo toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino v višini 50.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 102,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 7.781,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (ugodilni del) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da sodba napačno in v nasprotju z izpovedbami prič zaključuje, na podlagi izpovedi dr. A.A., da naj bi v obdobju 30 let prišlo do obračunavanja med pacienti centra za preprečevanje odvisnosti iz 2. nadstropja, zaradi česar naj bi bila prvo toženka seznanjena s povečanim tveganjem za nasilje in je podcenila tveganje za nasilje tretjih oseb. Sodba ne upošteva in se niti ne opredeli do izpovedi B.B., ki je izpovedal, da v zadnjih 12 letih ni bilo nobenega nasilja v ambulanti za odvisnike v 2. nadstropju in da z odvisniki nasploh ni bilo težav. Sodišče ne upošteva izpovedi dr. A.A. v delu, ko je slednja za obdobje zadnjih 10 let izpovedala, da je v ambulanti za odvisnike umirjeno. Tudi sama tožnica je izpovedala, da obiskovalci centra za zdravljenje odvisnikov in projekta C., niso bili nikoli nasilni. Prvo tožena stranka je že v svoji drugi pripravljalni vlogi izpostavila, da projekt C. nima nobene povezave s prvo toženo stranko. Sodba sama nima nobenih razlogov o tem, da je društvo projekt C. povezano s prvo toženo stranko in se zato zaključkov sodišča ne da preizkusiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka dopuščala in ni sankcionirala puščanja ključa v vratih, nima opore v pričanjih. Direktor prvo tožene stranke je izpovedal, da ni bil seznanjen s to prakso, in da vsak povprečno skrben in razumen odrasel človek ne pušča ključa v vratih, ko so vrata opremljena z bunka kljuko. Tudi tožnica je potrdila, da je bila seznanjena s funkcijo bunka kljuke. Sodišče tudi ni upoštevalo sicer ugotovljenih okoliščin, da je tožnica bila edina, ki je lahko zapirala vrata in je dejansko bila edina, ki je ključe pustila v vratih. Zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje, da je prvo tožena stranka dopuščala, da je ključ v vratih. Sodišče je nepravilno interpretiralo mnenje izvedenca D.D., ki ni opravil ogleda in zato tudi ni mogel podati pravilnega in korektnega mnenja o pravilnih in ustreznih ukrepih. Izvedeniško mnenje tudi nima nobenih navedb strokovne literature, strokovnih standardov s področja varstva in zdravja pri delu, varovanja, zlasti ne s področja, ki bi urejalo področje zdravstvenih domov. Izvedeniško mnenje je tudi nepravilno in nestrokovno ker temelji pri domnevnem nastanku škodnega dogodka in na povzemanju pričevanj le nekaterih prič. Izvedenec je povzel izpoved priče dr. A.A. pristransko in pavšalno. Izvedenec je povsem spregledal, da je sama tožnica izpovedala, da obiskovalci Centra za zdravljenje odvisnikov, niso bili nasilni, da tudi sama glede na ljudi v čakalnici ni pričakovala, da se lahko napad zgodi. Tudi zapis izvedenca, da naj bi tožena stranka dopuščala puščanje ključev v vratih nima osnove v spisu in pomeni pristransko vrednotenje izpovedi tožnice. Izvedeniško mnenje niti ne opravi celovite in strokovne ocene in primerjave, kako naj bi posamezni dodatni varnostni ukrepi, ki jih našteva, sploh lahko prispevali k preprečitvi konkretnega napada psihično bolnega človeka na tožnico. Zahteve po večjem številu zaposlenih v času škodnega dogodka niso obstajale niti niso bile glede na obseg dela medicine dela, prometa in športa, utemeljene in potrebne. Prav tako je izvedeniško mnenje samo s sabo v nasprotju, ko navaja, kaj naj bi tožena stranka morala zagotoviti, istočasno pa ugotavlja, da ZVZD-1 ne predpisuje ukrepov za preprečevanje nasilja, prav tako pa noben pravilnik. Sodno povzemanje izvedenčevega mnenja je zato pavšalno in neobrazloženo. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da bi dodatna medicinska sestra, če bi bila zaposlena, preprečila napad. Za tako oceno nimata ne izvedenec in ne sodišče nobene podlage, niti nima sodba razlogov. Upoštevaje vsebino dopisa E. za medicino dela, prometa in športa z dne 19. 12. 2016 je mogoče z gotovostjo zaključiti, da pred sprejetjem sklepa na 6. korespondenčni seji dne 14. 12. 2016 in v času škodnega dogodka, ni bilo določeno, da v timu specialista medicine dela, prometa in športa delata dve diplomirani medicinski sestri. Neposrednega predpisa, ki bi prvotoženi stranki nalagal ustrezne varovalne ukrepe za varovanje objekta in ljudi, ni. Nepravilno pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v točkah 10 in 11 o objektivni predvidljivosti, da bi lahko prišlo do nesreče. Povzročitelj F.F. je bil spoznan za neprištevnega zaradi duševne bolezni in je bil namenjen v prostore društva projekt C., ki je povsem druga pravna oseba. Prvotožena stranka je prepričana, da je iz trditev tožnice in mnenja izvedencev medicinske stroke mogoče ugotoviti, da zdravljenje še ni zaključeno in zato ni mogoče opredeliti niti škode, ki naj bi jo domnevno utrpela tožnica. Prvo tožena stranka pa nasprotuje tudi višini odškodnine. Tožnica je bila večkrat operirana zaradi odstopa mrežnice, pri čemer pa iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da so vsi odstopi mrežnice v vzročni zvezi s poškodbo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (ugodilni del) se pritožuje tudi drugo tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče zaradi kršitev določb pravdnega postopka napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le zagovor obdolženca F.F. v kazenskem postopku, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi Okrožnega sodišča v Kopru I K 5550/2016 z dne 25. 5. 2015. Sodišče pa ni presojalo ostalih dokazov iz kazenskega spisa, ki jih je predlagala drugo tožena stranka. Tako iz kazenske ovadbe kot iz uradnih zaznamkov, ki so bili pridobljeni od prič, ki so se v času pred, ob in po nastanku škodnega dogodka, nahajali v čakalnici ambulante prvo tožene stranke, pa tudi izjave dr. G.G. ter izpovedbe same tožnice izhaja, da je F.F. prišel v prostore prvo tožene stranke z namenom, da bi napadel dr. A.A.. Tudi izvedenec mag. H.H., ki je v kazenskem postopku izdelal psihiatrično izvedensko poročilo za obdolženega F.F., je zapisal, da je bil obdolženčev napad usmerjen na točno določeno osebo, vendar pa je bil realiziran na napačni žrtvi. Sodišče se do navedenih dokazov ni opredelilo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ki je botrovalo napačnemu zaključku glede vzroka za predmetni napad. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Predmetni dogodek je bil za prvo toženo stranko, glede na to, da je šlo za prvi tovrstni dogodek v prostorih ZD I., povsem nepredvidljiv. Vse zaslišane priče, kot tudi tožnica so izpovedale, da odvisniki, ki so prihajali v prostore centra za zdravljenje odvisnikov, niso bili nasilni in kakršenkoli napad na zaposlene pri prvo toženi stranki, z njihove strani, ni bil evidentiran. Dejanje napadalca, tudi ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti, ni bilo objektivno predvidljivo. Upoštevaje navedeno pa se tudi ugotovitve izvedenca s področja varstva pri delu, katere ukrepe bi prvo tožena stranka lahko podvzela, da bi zagotovila večjo varnost svojih zaposlenih (steklena vrata na vhodu, domofon, kamera, alarmni gumbi), izkažejo kot nerelevantne. Tovrstne usmerjene napade je namreč tudi po mnenju izvedenca zelo težko preprečiti. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je bila z zavarovalno pogodbo dogovorjena odbitna franšiza. Le-ta predstavlja udeležbo zavarovanca pri posameznem zavarovalnem primeru, dogovorjena pa je bila v višini 10 % odškodnine, najmanj pa 250,00 EUR. V konkretnem primeru je bila dogovorjena zavarovalna vsota 50.000,00 EUR, kar je zgornja meja obveznosti drugo tožene stranke po zavarovalni pogodbi. Od navedenega zneska pa je potrebno odšteti odbitno franšizo, ki znaša 10 % odškodnine, to je znesek 5.000,00 EUR. V nasprotnem primeru gre namreč za kršitev materialnega prava zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe določb splošnih pogojev drugo tožene stranke. Upoštevaje navedeno je zaveza drugo tožene stranke po predmetnem škodnem dogodku znaša 45.000,00 EUR in ne dosojenih 50.000,00 EUR. Sodišče pa tudi ni obrazložilo, zakaj zakonske zamudne obresti tečejo od 22. 6. 2016 dalje. Sodišče je napačno priznalo zamudne obresti že od vložitve tožbe dalje, saj zdravljenje takrat še ni bilo zaključeno. Dejansko še danes stanje ni stabilizirano in so se operativni posegi na očesu izvajali še v drugi polovici leta 2016 in tudi v letu 2017. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo prvo tožene stranke in prerekala trditve v pritožbi. Tožnica se strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je v predmetni zadevi podana odškodninska odgovornost prvo tožene stranke oziroma, da slednja ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo brez njene krivde. Tožnica je tekom zaslišanja izpovedala, da so že pred škodnim dogodkom imeli težave s "čudnimi ljudmi" in da so ti večkrat zgrešili nadstropje in se znašli v nadstropju, kjer je bila ambulanta medicine dela. Prav tako je priča dr. A.A. pojasnila, da je kritičnega dne bila prepričana, da gre za obračun med tistimi v spodnjem nadstropju, kjer sta že bila prisotna kričanje in tudi kri. Tudi direktor J.J. je izpovedal, da so bili v 25 letih, kolikor je direktor, še drugi primeri neuravnovešenih pacientov, zato je razmišljal, kaj narediti in je ocenil, da je varovanje s kljuko na bunko najustreznejši način. Prva toženka je po škodnem dogodku v tretjem nadstropju pri ambulanti medicine dela, prometa in športa namestila dodatna steklena vrata, pri čemer je ključ teh vrat na notranji strani, na zunanji strani pa je bunka, kar vse je potrdila priča J.J.. Iz izvedenskega mnenja D.D. pa jasno izhaja, da je prvo toženka opustila ukrepe za zagotavljanje varnega delovnega okolja, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo prvo tožene stranke.

5. Tožnica je podala tudi odgovor na pritožbo drugo tožene stranke in prerekala trditve v pritožbi. V odgovoru navaja, da se drugo tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nepredvidljivost dogodka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je škoda predvidljiva posledica opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov. Drugo toženka v pritožbi tudi sama izpostavlja, da je prvo toženka nedvomno zaznala možnost zahajanja oseb, ki niso naročene na pregled (tudi odvisnikov) v ambulanto medicine dela, prometa in športa iz drugih nadstropij v tretje nadstropje. V odgovoru na pritožbo izpostavlja, da odbitna franšiza predstavlja udeležbo za zavarovanca oziroma zavarovalca pri posameznem primeru, ne pa udeležbo tretjih oseb. Predlaga zavrnitev pritožbe drugo tožene stranke in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba drugo tožene stranke je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navajata stranki v pritožbah in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede upoštevanja odbitne franšize).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe strank o tem, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, zato ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o vrsti odgovornosti prvo tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo svojo odločitev tako glede objektivne kot krivdne odgovornosti prvo tožene stranke kot tožničinega delodajalca, in je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da je pritožbeno sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene trditve drugo tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi dokaze iz kazenskega spisa IK 5550/2016 z dne 25. 5. 2015, ki jih je predlagala drugo tožena stranka v postopku. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati dokazov iz citiranega kazenskega spisa, v katerega je sicer vpogledalo, ker za ugotavljanje odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke niso bili relevantni. Ni namreč odločilna okoliščina, da je F.F. prišel v prostore prvo tožene stranke z namenom, da bi napadel dr. A.A. in da je le-to iskal. Zato tudi sodišče ni bilo dolžno presojati izvedeniškega mnenja mag. H.H., ki ga je podal za potrebe kazenskega postopka in iz katerega izhaja, da je bil obdolženčev napad usmerjen na točno določeno osebo in da je napad realiziral na napačni žrtvi, torej tožnici.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve prvo tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do izpovedi B.B., ki je izpovedal, da v zadnjih 13 letih ni bilo nobenega nasilja v ambulanti za odvisnike in da sodišče ni upoštevalo izpovedi dr. A.A., ki je izpovedala, da je v zadnjih 10 letih v ambulanti za odvisnike umirjeno ter da je tudi tožnica izpovedala, da obiskovalci Centra za zdravljenje odvisnikov in projekta C., niso bili nikoli nasilni. Priča dr. A.A. je izpovedala, da je bila kritičnega dne prepričana, da gre za obračun med odvisniki v spodnjem nadstropju, kar se je v 30 letih zgodilo približno desetkrat, da so se v spodnjem nadstropju zasvojenci stepli ter da so morali zaklepati stranišča, saj so notri že našli mrtvega človeka. Izpovedala je tudi, da kadar sta bila v spodnjem nadstropju pretep in kričanje, ni šla iz ordinacije, ker so odvisniki imeli tudi nože. Tudi priča J.J., direktor prvotoženke, je izpovedala, da so bili v 25 letih, kolikor je direktor, še drugi primeri neuravnovešenih pacientov. Zato so neutemeljene pritožbene trditve prvo tožene stranke, da so zaključki izpodbijane sodbe v nasprotju z izpovedbami prič. Ločiti je potrebno med protispisnostjo in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni enostranska ali subjektivna, pač pa temelji na logični presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni ugotovilo nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zato se toženi stranki v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na obstoj bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer v pritožbi niti ne pojasnita konkretno, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje.

11. S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo izvedenih dokazov oziroma da jih sploh ni dokazno ocenilo, obe toženi stranki uveljavljata bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tudi ta zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo vse pravnorelevantne dokaze, vključno z izpovedbami prič, izvedenskima mnenjema sodnih izvedencev iz področja varstva pri delu in medicine. S svojimi pritožbenimi navedbami toženi stranki dejansko izražata nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno teh dokazov, s čimer pa uveljavljata pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ta pritožbeni očitek pa kot je bilo že navedeno, ni utemeljen.

12. Tožnica je v individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu dne 11. 2. 2016 v znesku 85.000,00 EUR. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnico kot delavko prvo tožene stranke pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa dne 11. 2. 2016 z nožem napadel F.F., ki je tožnico 22 krat zabodel, in sicer v levo oko, po obrazu, po glavi, po obeh nadlahteh in dlaneh, po obeh zapestjih in golenih.

13. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je prvo tožena stranka krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo in je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) pravilno zaključilo, da je prvo tožena stranka v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom opustila dolžnost skrbnosti, kar predstavlja protipravno ravnanje. Na podlagi 5. člena ZVZD-1 je prvo tožena stranka dolžna zagotavljati varnost pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, ki so za to potrebni, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, tudi z ustrezno organizacijo dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka morala izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bi zagotavljale višjo raven varnosti pri delu. Pri izvajanju teh ukrepov mora upoštevati temeljno načelo o izogibanju nevarnostim (9. člen ZVZD-1). Na delovnih mestih, kjer obstaja večja nevarnost za nasilje tretjih oseb, mora na podlagi 23. člena ZVZD-1 delodajalec poskrbeti za tako ureditev delovnih mest, ki tveganje za nasilje zmanjša. 14. Prvo tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče ni vsebinsko opredelilo do opustitve prvo tožene stranke in da iz obrazložitve v sodbi ni mogoče ugotoviti, kako konkretno bi morala prvo tožena stranka poskrbeti za ureditev delovnih mest, da bi tveganje za nasilje zmanjšala in s katerimi navodili za varno delo bi moralo biti delovno mesto opremljeno. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da prvo toženka ni predložila ocene tveganja za delovno mesto srednje medicinske sestre v ambulanti medicine dela, prometa in športa. Na podlagi izpovedi direktorja je ugotovilo, da prvo tožena stranka dela tožnice ni ocenila kot nevarnega in da so fizičnemu varovanju namenili kljuke na vratih, ki jih ni mogoče odpirati od zunaj, ker je direktor ocenil, da je takšen način najustreznejši. Izpovedal je, da so sicer zaznali še druge primere neuravnovešenih pacientov in da je bila tožnica že pred časom žrtev nasilja s strani pacienta, v zvezi s številom delavcev v ambulanti medicine dela pa je izpovedal, da uradnih normativov ni, da pa je šele po tožničini nesreči E. za medicino dela, prometa in športa dne 14. 12. 2016 sprejel sklep, da v timu delata dve diplomirani medicinski sestri, srednja medicinska sestra pa lahko eventualno nadomesti administrativnega delavca.

15. Iz izpovedi dr. A.A., ki je delala v sosednji ambulanti, izhaja, da so pacienti, ki prihajajo v prostore Centra za zdravljenje odvisnikov, tudi nasilni in da v kolikor je slišala kričanje, ni šla iz ordinacije, ker se je že zgodilo, da so se pacienti zbadali z iglami ter so pri sebi imeli tudi nože. Izpovedala je še, da se je v zadnjih 30 letih zgodilo približno desetkrat, da so bili zasvojenci nasilni. Direktor prvo tožene stranke je potrdil, da so v preteklih letih že zaznali še druge primere neuravnovešenih pacientov in da je tudi tožnica že bila žrtev nasilja s strani pacienta, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila prva toženka seznanjena s povečanim tveganjem za nasilje, kot varnostni ukrep pa je predvidela le kljuko, s katero vrat ambulante brez ključa od zunaj ni mogoče odpreti. Glede na ugotovitve izvedenca D.D. v izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženka podcenila tveganje za nasilje tretjih oseb. Pravilno je sodišče tudi ocenilo, da je prvo toženka dopuščala, oziroma ni sankcionirala puščanja ključev na zunanji strani vrat. Izvedenec pa je ocenil, da bi prvo toženka morala sprejeti ukrepe za preprečitev dostopa vsem osebam v 3. nadstropje, ki niso potrebovali storitev medicine dela, prometa in športa, s steklenimi vrati na vhodu v nadstropje, ki se jih zaklene in daljinsko odpira, z domofonom in kamero oziroma namestiti tihe alarmne gumbe s povezavo na bližnjo varnostno službo. Po mnenju izvedenca pa bi bilo možno tudi varovanje z vstopno kontrolo oziroma s kartico, ki omogoča vstop samo v nadstropje, kamor je pacient namenjen. Izvedenec je ocenil, da so opisani načini primernejši od varovanja z bunko na vratih, ker bi v takem primeru medicinska sestra preko domofona lahko ugotovila, ali gre za naročenega pacienta. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je prvo toženka nevarnost zaznala, vendar pa tveganja njenega nastanka ni pravilno ocenila in se je zato odločila za finančno neobremenjujoč, vendar pa hkrati neustrezen ukrep. Zato je pravilno zaključilo, da prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo. Ker tožena stranka ni dokazala, da je bilo njeno ravnanje skladno s pravili stroke, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

16. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pri odločitvi o odgovornosti prve toženke upoštevalo, da fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti (tako je odločeno tudi s sodbo opr. št. VSM I Cp 455/2011 z dne 26. 11. 2015). Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke. Prva tožena stranka in drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, ki naj bi ga prvo tožena stranka kršila, zato prvo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja in da ima delodajalčeva konkretna opustitev znak nedopustnega ravnanja samo, če pomeni kršitev zapovedi, oziroma ravnanja, ki je določen s predpisom (zakonom ali drugim splošnim aktom oziroma pogodbo). Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovana v načelu prepovedi povzročanja škode, namreč ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Če torej varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da je bilo predvidljivo, da bi nastala negativna posledica - škodni dogodek. Zaradi prisotnosti centra za odvisnike v stavbi, kjer je opravljala dejavnost prvo tožena stranka se prisotnost odvisnikov izkazuje tudi v povečani možnosti nastanka situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev prvo tožene stranke. Zaradi možnosti prihoda v ambulanto neuravnovešenih pacientov, ki so sicer bili namenjeni v center za odvisnike, bi morala prvo tožena stranka v skladu z izvedeniškim mnenjem izvedenca D.D., zagotoviti še dodatne varnostne ukrepe. Za presojo predvidljivosti negativne posledice je ključen objektivni kriterij, ni pa pomembno, ali je delodajalec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti oziroma prostorov, v katerih je dejavnost opravljal, nedvomno moral. 17. Neutemeljene pa so obsežne pritožbene trditve v zvezi z podanim izvedenskim mnenjem izvedenca za varstvo pri delu D.D.. Toženi stranki sta predlagali postavitev izvedenca s področja medicine dela in varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je za izvedenca s področja varstva pri delu postavilo D.D., s katerim se prvo tožena stranka očitno ne strinja, ko navaja, da izvedeniško mnenje nima nobenih navedb o strokovni literaturi, strokovnih standardih s področja varstva in zdravja pri delu, varovanja, zlasti ne s področja, ki bi urejalo področje zdravstvenih domov. Po pridobitvi mnenja sta toženi stranki predlagali dopolnitev mnenja, po prejemu pisne dopolnitve, pa očitno v upanju, da bi bilo drugo mnenje zanju ugodnejše, še postavitev novega izvedenca. Vendar pa morebitna razhajanja med subjektivnim pogledom toženih strank na vzroke škodnih posledic, ki jih je utrpela tožnica, in dognanji izvedenca iz varstva pri delu, ne morejo biti razlog, da bi sodišče izvedlo dokaz z novim izvedencem. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo drugih izvedencev bi namreč prišlo v poštev le, če bi sodišče (in ne stranka) ocenilo, da je podan izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidita stranki sami), in da se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (2. odstavek 254. člena ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvomi ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje le pavšalno in neobrazloženo povzemalo izvedeniško mnenje in da je sodna ocena izvedeniškega mnenja, na koncu strani 6 obrazložitve in nadaljevanje na sredi strani 7 obrazložitve, nepravilna in neresnična ter iz zaslišanja in mnenja izvedenca, ne izhaja.

18. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca, ki je podal mnenje in dopolnitev mnenja, glede na podane pripombe toženih stranki, zaslišalo na naroku, ob neposrednem sodelovanju strank. Izvedenec je na zaslišanju izčrpno in ustrezno odgovoril na postavljena vprašanja. Dejstvo, da pred samim škodnim dogodkom še ni bil sprejet sklep na 6. korespondenčni seji dne 14. 12. 2016, ki je določal, da v timu specialista medicine dela, prometa in športa delata dve diplomirani medicinski sestri ter da je za prehod na izvedbo sklepne odločitve predvideno štiriletno prehodno obdobje, pa kaže, da se je tudi prvo tožena stranka zavedala, da ni poskrbljeno za ustrezne varnostne ukrepe in je zato po škodnem dogodku v 3. nadstropju pri ambulanti medicine dela tudi namestila dodatna steklena vrata in predvidela delo dveh medicinskih sester.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prvo toženka seznanjena s povečanim tveganjem za nasilje, vendar je kljub temu kot ukrep predvidela le kljuko na bunko, s katero vrat ambulante brez ključa od zunaj ni mogoče odpreti. Pravilno je tudi zaključilo, da napadi v zdravstvenih domovih in bolnišnicah niso redki in je bilo tudi prvo toženki znano, da se v drugem nadstropju nahajajo prostori centra za zdravljenje odvisnikov in da so zaposleni prvo toženo stranko tudi seznanili z dogodki oziroma ravnanji odvisnikov. Prvo tožena stranka se je torej zavedala nevarnosti, da v zdravstvenem domu lahko pride do incidentov in bi zato, če bi hotela zadostiti pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, morala zagotoviti ustrezne preventivne ukrepe, da bi se takemu tveganju izognila. Varnostni ukrepi bi morali biti prilagojeni obstoječim tehničnim možnostim, da se prepreči pričakovana nevarnost. Prvo tožena stranka se ne more sklicevati, da noben tehnični predpis ni določal, kako bi morala ravnati in da ni kršila nobenega varnostnega predpisa.

20. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve prvo in drugo tožene stranke, da zdravljenje še ni zaključeno in da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o nepremoženjski škodi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti, kar vse je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja vseh treh izvedencev medicinske stroke. Sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo, zakaj glede na okoliščine primera in posledice škodnega dogodka šteje, da je zdravljenje očesa v bistvu zaključeno in zakaj v določenem delu zaradi posledic poškodbe tožnici ni priznalo odškodnine.

21. Pravno podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 179. in 182. člena OZ, pri odmeri višine pravične denarne odškodnine pa je treba upoštevati temeljni načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg telesnega in duševnega trpljenja ter strahu, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi tudi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca v zvezi z dokazovanjem obsega nepremoženjske škode in sicer Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja K. fakultete, Univerze v L. v sestavi travmatologa, psihiatra in oftalmologa. Izvedenci so poleg izdelave mnenja v pisni obliki tudi ustno odgovarjali na pripombe toženih strank. Sodišče je izvedensko mnenje ocenilo kot strokovno in natančno in na podlagi tega mnenja odmerilo tudi odškodnino za nematerialno škodo, in sicer za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000,00 EUR, za strah (napadalec je tožnico z nožem 22 krat zabodel po glavi, po obrazu, v levo oko, po obeh nadlahteh in dlaneh ter zapestjih, ko se je tožnica skušala braniti z rokami) v znesku 10.000,00 EUR. Po mnenju izvedencev je tožnica ob napadu doživela izredno hud strah za svoje življenje. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče tožnici odmerilo odškodnino v višini 25.000,00 EUR in iz naslova skaženosti 5.000,00 EUR. Skupaj je sodišče tožnici priznalo odškodnino za nematerialno škodo v višini 50.000,00 EUR. Zadoščenje, ki ga je odmerilo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za prestani in bodoči strah, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v najbolj podobnih primerih. Sicer pa sta toženi stranki prerekali dosojeno odškodnino le po višini.

22. Glede na to, da je prvo tožena stranka imela zavarovano splošno odškodninsko odgovornost za svojo dejavnost za osebe do višine zavarovalne vsote v znesku 50.000,00 EUR, je sodišče odločilo, da sta prvo in drugo tožena stranka solidarno odgovorni za plačilo odškodnine v znesku 50.000,00 EUR, pri tem pa je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da sta prvo in drugo tožena stranka z zavarovalno pogodbo dogovorili tudi odbitno franšizo v višini 10 % odškodnine. V skladu z določili splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (...) je odškodnina znesek, ki ga zavarovalnica plača v okviru določil zavarovalne pogodbe. V konkretnem primeru je ta znesek v višini zavarovalne vsote in je od nje potrebno odšteti odbitno franšizo, ki znaša 10 % odškodnine, to je znesek 5.000,00 EUR. Upoštevaje navedeno zaveza drugo tožene stranke po zavarovalni pogodbi znaša 45.000,00 EUR in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko navedene odbitne franšize ni upoštevalo.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno delno ugodilo pritožbi drugo tožene stranke in spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje tako, kot glasi (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbi strank zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).