Jedro

Iz podatkov, ki jih tožnik obsežno navaja v tožbi, ne izhaja, zakaj bi konkretno prav tožniku pretila resna škoda v smislu 28. člen ZMZ, saj gre le za splošne informacije o razmerah v Nigeriji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je katoliške veroizpovedi, opisal je pot od matične države do Slovenije in pojasnil, da je izvorno državo zapustil zaradi problemov med kristjani in muslimani. Slednji ubijajo kristjane ter požigajo njihove hiše in cerkve. Prišli so tudi v hišo njegove mame, kjer je živel skupaj z njo ter bratom in sestro. Zaradi tega so zapustili hišo in vas ter pobegnili v mesto. V mestu so se začele nove težave, ker na območju Niger Delte deluje oborožena skupina, ki se imenuje Asland. Ta se bojuje z državno vojsko. Uporniki so mu ukazali, da se jim mora pridružiti in ker se ni hotel, so mu začeli ogrožati življenje, zato je pobegnil k materi, tam so ga našli in mu ponovno grozili, dali so mu teden dni časa, da se jim pridruži, v nasprotnem primeru so mu grozili, da mu bodo pobili vse domače. Zaradi tega je zbežal in se po tednu dni spet vrnil, nakar so ga uporniki ugrabili za dva tedna. V tem času so ga mučili, potem pa so ga izpustili in mu ponovno dali rok 7 dni, da se jim pridruži. Vrnil se je domov in čez teden dni so spet prišli v njegov dom in začeli streljati ter pri tem ubili njegovega brata A.A. Sam je zbežal v Biassa Egua, kjer ga je ista oborožena skupina spet ujela in potem je tam ostal mesec in 7 dni, ko so ga uporniki spet mučili, potem je pobegnil, se spet skrival v gozdu, nakar mu je brat telefoniral in mu rekel, naj zapusti državo, ker so uporniki njihovi družini poslali pismo, v katerem so zapisali, da ga bodo ubili. Na osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi problemov med kristjani in muslimani. Muslimani so požgali njihovo domačo hišo in pri tem je bil ubit njegov osemnajstletni brat A.A. Sam je zbežal v gozd, od koder je opazoval dogajanje. Drugih družinskih članov ni bilo in ko je videl, da prihajajo, jim je zaklical, naj zbežijo. Vsi prebivalci, vključno z njegovo družino, so zbežali in tožnik od tedaj naprej družine ni več videl. Ko je bil soočen z njegovo izjavo in prošnjo, da se je vsa družina, vključno z njim, preselila v mesto, je navedel, da je resnica to, kar je sedaj povedal. Na razgovoru je tudi povedal, da ga s pismom ni seznanil njegov brat, ampak prijatelj. V njegovi državi prijatelju ne rečejo „friend“, ampak „brother“. Po dogodku z muslimani je pobegnil drugam kot njegova družina. V River Stateu je živel v hiši, ko pa je prišlo do streljanja, je zbežal iz nje in odšel v mesto Aumand in tu so oborožene skupine želele, da se jim pridruži. V kraju Abunim so ga ugrabili in silili, da se jim pridruži. Dali so mu na razpolago nekaj tednov, da bi se odločil. Ti dogodki so se odvijali od leta 2004 oziroma 2005 naprej. V zvezni državi Bayelsa State so ga isti ljudje ponovno ugrabili in ga odpeljali v gozd. Rekel je, da ne ve imena te uporniške skupine in da pozna samo imena voditeljev. Navedeni dogodek se je zgodil leta 2008. Ko jim je tožnik obljubil, da se jim bo pridružil, so ga odpeljali v neko hišo, od koder je pobegnil. Na vprašanje, kako se je lahko kot desetletnik znašel sam, je pojasnil, da mu je nekdo pomagal in na vprašanje, kdo je bil to, je tožnik spremenil izjavo in povedal, da mu ni nihče pomagal. Ob koncu osebnega razgovora je rekel, da so se zanj osebno začele težave v izvorni državi od leta 2008 do leta 2009. Pri drugem osebnem razgovoru, ki je bil opravljen z namenom, da se razjasnijo določene nejasnosti v zvezi grozilnim pismom, ki ga je tožnik pozneje vložil v spis, je tožnik povedal, da je pismo dobil od prijatelja B.B. Pojasnil je, da ga je dobil preko DHL pošte in da je kuverto vrgel v smeti, mu je pa njegov prijatelj preko profila v Facebooku poslal skenirani dokument „pošiljateljeva kopija“ DHL pošiljke. Uradna oseba je tožnika vprašala, zakaj naslov pošiljatelja pri predloženi kopiji manjka oziroma je zabrisan, na obrazcu originalne kopije pošiljke, ki ga je uradna oseba pridobila neposredno od DHL, pa je jasno zapisan naslov C.C., na kar je tožnik odgovoril, da tega ne ve, ker ni več v Afriki. Nadalje je uradna oseba tožnika vprašala, če ve, kaj pomeni beseda M.E.N.D. Povedal je, da ne ve pomena te besede oziroma kratice. Predočeno mu je bilo, da je ta kratica napisana v zgornjem kotu grozilnega pisma, ki ga je predložil v spis, a na to ni dal nobenega komentarja.

2. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot je opredeljen v 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V postopku je uveljavljal dva temeljna razloga za zapustitev izvorne države, in sicer preganjanje s strani muslimanov zaradi krščanske veroizpovedi ter nadlegovanje s strani oborožene skupine, ki se ji ni želel priključiti. Tožnik je tekom postopka večkrat spreminjal svoje izjave, podajal izjave, ki si med seboj nasprotujejo ter hkrati nasprotujejo tudi splošnim in specifičnim informacijam o izvorni državi, ki jih je tožena stranka pridobila v skladu z 2. odstavkom 22. člena ZMZ. Tožnik v lastnoročni izjavi sploh ni omenil muslimanov, ki naj bi jim požgali domačo hišo, ampak naj bi to storila oborožena skupina z območja Niger Delte. Pri podaji prošnje je navedel, da naj bi po napadu muslimanov na njihovo hišo njegova družina skupaj pobegnila iz vasi v mesto, medtem ko je na osebnem razgovoru zatrdil, da naj bi po tem dogodku sam odšel v zvezno državo River State, svoje družine pa naj od tedaj naprej ne bi videl nikoli več. Ko je bil soočen s svojo izjavo iz prošnje, tožnik glede navedenega neskladja ni podal nobenega pojasnila. Pri tem ni znal razumsko pojasniti, zakaj kot enajstletni deček ni zbežal skupaj s svojo družino, ampak je zbežal sam. Pri tem pa je treba upoštevati, da pa sta očitno njegova starejša brat in sestra zbežala skupaj z materjo. Razen tega je v lastnoročni izjavi in pri podaji prošnje navedel, da so njegovega osemnajstletnega brata A.A. ubili pripadniki oborožene skupine. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da naj bi brata A.A. ubili muslimani, ko so napadli njegovo vas. Pri osebnem razgovoru je bil soočen z omenjenim neskladjem, vendar glede tega ni dal nobenega pojasnila, navedel je samo to, da je oseba, ki je tipkala zapisnik prošnje, naredila napako. Tožena stranka je tudi preverila stanje v izvorni državi glede preganjanja zaradi krščanske veroizpovedi. Ugotavljala je, kakšno stanje je v državi Imo State. Tam je večinsko prebivalstvo krščanske veroizpovedi, medtem ko je sever države pretežno muslimanski. Tožena stranka je tudi preverila stanje v zvezi z napadi muslimanov na kristjane v letu 2005, ki naj bi bil po izpovedi tožnika ključni dogodek. Pri tem je tožena stranka ugotovila, da je v letu 2005 prišlo do verskih spopadov v zveznih državah, ki ležijo v severu Nigerije oziroma v njenem srednjem pasu, ni pa našla nobenih dokazov, da bi se v letu 2004 oziroma 2005 dogajali kakršnikoli verski spopadi v zvezni državi Imo State. Od leta 1998 do 2011 ni bilo nobenih verskih spopadov v tej zvezni državi, ampak se dogajajo v tako imenovanem srednjem pasu. Ni verjetno, da bi se medverski spopadi dogajali v skupnosti, kjer je prebivalstvo enotne veroizpovedi. Ker so izjave neskladne in si medsebojno nasprotujejo ter nasprotujejo specifičnim informacijam o izvorni državi, tožena stranka zaključuje, da je tožnik podal lažne izjave glede preganjanja s strani muslimanov zaradi svoje krščanske veroizpovedi. Razen tega je tožnik v lastnoročni izjavi navedel, da so njihovo družinsko hišo požgali uporniki, medtem ko je pri podaji prošnje in pri prvem osebnem razgovoru zatrdil, da naj bi jo požgali muslimani. Podal je tudi nasprotujoče si izjave glede stikov s svojo družino. Iz prošnje izhaja, da naj bi v času, ko naj bi se dogajalo preganjanje s strani oborožene skupine, zbežal domov k mami, uporniki pa naj bi hodili na njegov dom in celo ubili brata A.A., na osebnem razgovoru pa je trdil, da stikov z družino po napadu s strani muslimanov ni imel več. Pri podaji prošnje je navedel, da je po grožnjah upornikov zbežal k svoji mami, kjer so ga uporniki našli in mu grozili, mu dali teden dni časa, da se jim pridruži, zato je zbežal. Ko se je vrnil domov, so ga potem ugrabili za dva tedna, ga izpustili in mu ponovno dali rok enega tedna, da si premisli. Ko se je vrnil domov po enem tednu, so prišli uporniki, začeli streljati, pri tem ubili brata A.A., sam pa je zbežal v kraj Biassa Egua, kjer so ga ponovno našli in ugrabili za en mesec in en teden. Od tam je pobegnil in zapustil državo. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da je z nekom živel v River State, nato je zbežal v Aumand, kjer so uporniki želeli, da se jim pridruži, v Abonimu pa so ga ugrabili in mu dali na razpolago več tednov, da si premisli. V zvezi državi Bayelsa State so ga spet ugrabili in ko jim je obljubil, da se jim bo pridružil, so ga namestili v neko hišo, iz katere je zbežal in zapustil državo. Koliko časa je bil ugrabljen prvič in drugič, na osebnem razgovoru ni vedel povedati. V prošnji je navedel, da naj bi ga uporniki prvič ugrabili, ko je bil doma, na osebnem razgovoru pa, da naj bi ga ugrabili v kraju Abunima. V prošnji je rekel, da naj bi ga drugič ugrabili v kraju Biassa Egua, na osebnem razgovoru pa, da v kraju Yanegoa. V prošnji je rekel, naj bi ga prvič ugrabili za dva tedna, drugič pa za mesec in en teden, na osebnem razgovoru pa se ni mogel več spomniti, za koliko časa so ga ugrabili. V prošnji je rekel, da so mu pri prvi ugrabitvi dali en teden časa, da si premisli, na osebnem razgovoru pa so mu dali kar več tednov časa za premislek. Glede začetka preganjanja s strani upornikov je na osebnem razgovoru navedel dve letnici; najprej je trdil, da se je preganjanje začelo leta 2004 in 2005, na koncu osebnega razgovora pa je trdil, da se je preganjanje začelo leta 2008 in trajalo do leta 2009. Na osebnem razgovoru ni navedel imena niti ene oborožene skupine, ki naj bi ga preganjala, pri podaji prošnje pa je navedel ime skupine Asland, pri drugem osebnem razgovoru pa ni vedel pomena kratice M.E.N.D., ki je zapisana na levem zgornjem kotu grozilnega pisma. Toženi stranki se zdijo izjave glede preganjanja neverjetne. Ne zdi se ji smiselno, da bi uporniki na vsak način želeli, da se jim tožnik, ki je bil takrat star komaj 11 let, pridruži, medtem ko njegovega starejšega brata očitno ni nihče nadlegoval. Tožena stranka grozilnemu pismu ne pripisuje dokazne vrednosti, ker je tožnik podal različne izjave o tem, komu je bilo to pismo poslano. Ker je tožnik lahko brez problema pismo dostavil, tožena stranka na podlagi tega dejstva utemeljeno dvomi, da so uporniki pismo res poslali njegovemu prijatelju oziroma njegovi družini. Druga stvar, ki kaže na to, da pismo ni avtentično, je dejstvo, da naj bi pismo podpisal veliki in vrhovni komandant upornikov iz Niger Delte, pri čemer iz pisma ne izhaja njegovo ime. V zgornjem levem kotu se nahaja kratica M.E.N.D., pri čemer je tožena stranka ugotovila, da M.E.N.D. nima enotne organizacijske strukture, njeno delovanje je tajno, predstavlja zgolj krovno strukturo različnim manjšim oboroženim skupinam. Ni znan noben voditelj M.E.N.D.-a, saj se kot njeni predstavniki ponavadi predstavljajo voditelji manjših oboroženih skupin. Ni verjetno, da bi takšno pismo podpisal voditelj M.E.N.D.-a. Dodaten razlog, da tožena stranka ne more sprejeti predloženega pisma kot relevantnega dokaza, pa je dejstvo, da je tožnik v spis predložil predrugačen obrazec pošiljateljeve kopije, pošiljke DHL, s katero je dobil navedeno pismo. Ko je tožena stranka od DHL pridobila obrazec originalne kopije pošiljke, je opazila, da je pri pošiljateljevi kopiji namerno izbrisan naslov pošiljatelja. Naslov pošiljatelja, ki izhaja iz originalnega obrazca, je namreč C.C., Imo State, in to je tudi naslov, ki ga je tožnik pri podaji prošnje navedel kot zadnji naslov v izvorni državi. Razloga, zakaj je bil naslov pošiljatelja izbrisan, tožena stranka ne more ugotoviti, vsekakor pa se je želel izbrisati podatek, da je bil pošiljatelj pisma iz istega kraja kot tožnik. Pošiljatelj pisma ima enak priimek kot tožnik, očitno se nahaja tudi iz istega kraja, vse to pa toženo stranko napeljuje na misel, da mu je grozilno pismo poslal nekdo iz njegove družine, s katero naj tožnik po zadnji različici ne bi imel več stikov od leta 2005. Ker je tožnik tekom postopka podajal neskladne in nasprotujoče si izjave glede preganjanja, v spis pa je predložil pismo, za katerega tožena stranka meni, da ni pristno, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik podal lažne izjave v zvezi z navedenim preganjanjem. Tožena stranka je preverila tudi stanje oboroženih skupin na območju Niger Delte, s poudarkom na novačenju posameznikov v njihove vrste. Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij ugotovila, da na območju Niger Delte ne obstaja nobena oborožena skupina z imenom Asland. Ne obstajata niti voditelja z imeni, ki jih je omenil tožnik, pojavljajo pa se voditelji uporniških skupin, ki imajo podobna imena, kot jih je navedel tožnik. Ker iz predloženega pisma izhaja, da naj bi tožnika preganjala oborožena skupina M.E.N.D., je tožena stranka podrobneje preverila delovanje te skupine. Po preučitvi informacij o izvorni državi tožena stranka ugotavlja, da ni nobenih podatkov o prisilnem novačenju pripadnikov M.E.N.D.. Ta uživa simpatije med lokalnimi prebivalci. Oborožene skupine brez truda najdejo pripadnike, ker so ti brezposelni in brezposelnost v Niger Delti narašča. Vstop v oborožene skupine je edini način za mlade fante, da se osamosvojijo, ker večino družin pesti revščina. Sodelovanje z oboroženimi skupinami je tudi zelo dobičkonosno. Tožena stranka po preučitvi informacij o izvorni državi zaključuje, da je tožnik v postopku podal lažne izjave glede preganjanja s strani oborožene skupine na območju Niger Delte. Tožnik je torej podal izjave, ki se medsebojno razlikujejo v ključnih okoliščinah in tudi glede specifičnih informacij o izvorni državi. Glede dogodkov, ki naj bi se zgodili njemu osebno, je izpovedoval zelo različno. Pri prvem osebnem razgovoru je sam priznal, da je pri podaji prošnje govoril drugače, pri čemer ni navedel pojasnila za svoje ravnanje. Njegove izjave so se razlikovale tako glede časa, kdaj naj bi se preganjanje začelo, krajev, kjer naj bi ga uporniki preganjali in ugrabili, trajanja ugrabitve, kot tudi glede njegovih stikov s svojimi družinskimi člani in umora brata A.A. Izjave tožnika glede prisilnega novačenja v oboroženo skupino nimajo nikakršne podlage v specifičnih informacijah o izvorni državi. Iz informacij izhaja, da oborožene skupine na območju Niger Delte nimajo nobenega problema pri iskanju pripadnikov in prisilno novačenje sploh ni potrebno. Glavni razlog, da se mladi moški pridružujejo oboroženim skupinam, je vedno večja brezposelnost in slaba ekonomska situacija družin. Razen navedenega pa je v odločbi še navedeno, da je tožnik tekom postopka podal še več izjav, ki so neverjetne, čeprav niso v zvezi s samimi razlogi za zapustitev matične države.

3. Tožena stranka je tudi ugotavljala pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Ugotovila je, da teh pogojev tožnik ne izpolnjuje. Tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker se je izkazal za neverodostojnega, to pomeni, da ni nevarnosti, da bi bil on osebno zaradi katere svoje osebne okoliščine podvržen resni škodi. V obravnavanem ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožena stranka je nadalje še preverjala, ali v izvorni državi obstaja nevarnost, da bi bil podvržen resni škodi zaradi resne ali individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ob vpogledu v razna poročila je tožena stranka ugotovila, da v nobenem delu Nigerije ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, ki bi se lahko šteli, da predstavljajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. V zvezi državi Imo State, iz katere prihaja tožnik, ni v zadnjih letih prišlo do nikakršnih spopadov oziroma kakršnihkoli napetosti. Tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda. Zaradi tega ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, pomeni kršitev 20. člena ZMZ, ki prepoveduje prisilno odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo ogroženo njeno življenje ali svoboda. Splošno znano je, da lahko travmatični dogodki vplivajo na človeka in da človek neprijetna doživetja potisne v podzavest in si jih enostavno ne želi več spominjati. Tožnik predlaga, naj se postavi izvedenec psihiatrične stroke, ki ga bo pregledal in potrdil, da je tudi v njegovem primeru travmatičnost dogodkov, ki jih je doživel, vplivala na njegovo sposobnost priklica teh dogodkov iz spomina. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi informacije o izvorni državi tožnika. Tožena stranka pa teh informacij ni upoštevala, zaradi česar je bistveno kršila pravila postopka. Da so tožnikove izjave resnične, lahko potrdijo tudi članki, ki so javno dostopni na spletni strani European Country of Origin information. Nadalje zatrjuje, da M.E.N.D. novači svoje člane, in sicer tako, da pridejo v hišo in zahtevajo, naj ljudje postanejo njihovi člani, če pa to zavrnejo, jih pretepejo, posilijo in so nasilni še na druge načine. Dogodkov tožnik ni prijavil policiji, ker je preveč nevarno. Policija je povezana z uporniki in jim daje tudi orožje. Razen tega tožena stranka ni izvedla forenzične raziskave, da bi ugotovila, ali gre za pristno grozilno pismo ali ne. Nadalje tožnik meni, da so bile podane izjave tožnika v prošnji z dne 7. 12. 2010, na razgovoru z dne 14. 4. 2011 ter pri drugem osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2011 in je na primerjavi teh izjav tožena stranka oprla odločitev o nekonsistentnosti tožnika, moral pa bi biti opis bistvenega dejanskega stanja po izjavah tožnika vključen tudi v obrazložitev izpodbijane odločbe. Nadalje navaja, da Ženevska konvencija z dne 28. julija. 1951 in Protokol z dne 31. 1. 1967 o statusu beguncev kriterija verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito sploh ne vsebujeta, pravo Evropske skupnosti, ki ureja določene elemente za izgrajevanje negativne ocene verodostojnosti, pa mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo in omenjenim protokolom. V nadaljevanju tožnik našteva, katera pravna stališča so bila v sodni praksi zavzeta z zvezi s sodno kontrolo ocene (ne)verodostojnosti. Nadalje povzema vsebino določil 21., 22. in 23. člen ZMZ in opozarja na to, kako bi jih bilo potrebno razlagati. Navaja, da tožena stranka ne pojasnjuje, zakaj ni upoštevala informacij o stanju v izvorni državi, ampak le navaja, da je splošno znano, da v Nigeriji ni oboroženega spopada oziroma takih okoliščin, ki bi tožniku ob vrnitvi povzročile kršitev pravice iz 3. člena MKVČP. Tožena stranka bi morala vpogledati tudi v poročilo o stanju v izvorni državi glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so zaradi izsiljevanja M.E.N.D. zapustili Nigerijo. Tožena stranka ni imela zadostne podlage za ugotovitev, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi ob vrnitvi v Nigerijo utrpel kršitev ustavne pravice iz 18. člena ustave oziroma da bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. V nadaljevanju tožnik podrobno opisuje, kakšen je položaj otrok v Nigeriji in se pri tem sklicuje na poročila različnih mednarodnih organizacij. Opozarja na problem neregistriranih rojstev, na mučenje in ubijanje otrok, ki so obtoženi čarovništva, na otroke brez staršev, na otroke, ogrožene zaradi neustrezne prehrane in slabe dostopnosti do zdravstvenega varstva, na otoke, ki morajo delati za nizko plačilo ali celo brez plačila ali ki morajo delati težka fizična dela. Nadalje tožnik na splošno opozarja na kršitve človekovih pravic v Nigeriji. Opozarja na prekomerno uporabo sile s strani policije in vojaškega osebja. Opozarja tudi na slab položaj zapornikov. Nadalje navaja, da iz poročil izhaja, da je v celotni Nigeriji veliko nasilnih kaznivih dejanj. Tožnik tudi navaja, da ne drži trditev, da ni predložil poročil iz Nigerije, saj je predložil v spis tudi poročila, ki nasprotujejo ugotovitvam tožene strank o škodi, ki mu grozi zaradi usmrtitve v izvorni državi in o resni škodi, ki jo lahko utrpi ob vrnitvi v izvorno državo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano določbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma da naj odločbo spremeni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbena trditev, da odločba pomeni kršitev načela nevračanja iz 20. člena ZMZ, ni relevantna, saj je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 99/2010) črtal določbo 20. člena. Razen tega pa obveznost, da mora oseba po pravnomočno zavrnjeni prošnji zapustiti Republiko Slovenijo, ne more pomeniti kršenja načela nevračanja, saj se v postopku mednarodne zaščite presoja upravičenost do mednarodne zaščite, ki se podeljuje prav v primerih, če bi bilo življenje osebe ob vrnitvi v izvorno državo ogroženo. Glede predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, pa tožena stranka opozarja na 52. Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa v postopku izdaje upravnega akta ni predlagal izvedenca psihiatrične stroke in v tožbi ni obrazložil, zakaj tega ni storil. Razen tega tožnik in njegova zastopnica v postopku mednarodne zaščite nista izpostavila, da naj bi tožnik imel kakršnekoli psihične težave oziroma da bi bil travmatiziran v takšni meri, da bi to vplivalo na njegovo sposobnost priklica dogodkov iz spomina. Za postavitev izvedenca tožnik ni navedel niti enega, vsaj malo upravičenega razloga. Glede očitkov tožnika, da v postopku tožena stranka ni uporabila poročil o izvorni državi, pa tožena meni, da ti očitki ne držijo, saj je svojo oceno o neverodostojnosti tožnika med drugim oprla tudi na dejstvo, da njegove izjave nasprotujejo ugotovljenim informacijam o izvorni državi. Tožena stranka je uporabila kar trinajst poročil o izvorni državi, ki so bila pred izdajo odločbe posredovana v mnenje tožniku. Glede izpolnjevanja pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ je vpogledala v kar šest poročil o izvorni državi, na podlagi katerih je ugotovila, da v Nigeriji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi. V zvezi z očitkom, da grozilno pismo ni bilo poslano v forenzično raziskavo, pa tožena stranka odgovarja, da bi bilo to povsem nepotrebno, saj takšna raziskava ne bi mogla dati nikakršnega uporabnega rezultata. Ugotovil bi se lahko le način izdelave pisma ter morebitne identifikacijske značilnosti izdelka, ki pa v konkretnem primeru nima nikakršnega pomena. Tožena stranka tudi nasprotuje očitku tožnika, da v obrazložitvi odločbe ni vključila opisa bistvenega dejanskega stanja, češ da naj bi v obrazložitev odločbe vključila zgolj navedbe, da tožnik prošnjo utemeljuje s strahom pred preganjanjem s strani oborožene skupine na območju Niger Delte. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila do vseh bistvenih izjav tožnika, podanih v postopku ter ocenila tudi njihovo vrednost, pri čemer je izjave primerjala med seboj in z informacijami o izvorni državi. Glede povzetkov informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik vključil v tožbo, pa tožena stranka najprej opozarja na 52. člen ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Kljub temu pa opozarja, da navedene informacije niso v povezavi s konkretnim primerom. Poročila glede položaja v Nigeriji nimajo nikakršne veze s tožnikom, saj tožnik v postopku ni uveljavljal nobene težave, o katerih poročajo navedena poročila. Tožnikove navedbe glede M.E.N.D.-a, ki naj bi nove člane novačil tako, da jih pretepa in posili družinske člane, pa so v popolnem nasprotju z večimi informacijami, ki jih je pridobila tožena stranka, saj novačenje posameznih članov M.E.N.D.-a nikoli ni bilo problematično. Obstaja precejšen dvom o verodostojnosti navedene informacije. Ne drži tožbena navedba, da je tožena stranka v odločbi trdila, da tožnik ni predložil poročil o izvorni državi. Od tožnika je prejela dva članka o stanju v izvorni državi, do navedenih člankov se je tudi opredelila, kar pomeni, da jih je v izpodbijani odločbi tudi uporabila. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik navaja očitke, ki nimajo podlage v izpodbijani odločbi. Ker so tožbene navedbe neutemeljene, tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ v 1. odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik podal izjave, ki se medsebojno razlikujejo v ključnih okoliščinah in tudi glede specifičnih informacij o izvorni državi, da je glede dogodkov, ki naj bi se zgodili njemu osebno, izpovedoval zelo različno, da so se njegove izjave razlikovale tako glede časa, kdaj naj bi se preganjanje začelo, krajev, kjer naj bi ga uporniki preganjali in ugrabili, trajanje ugrabitve, kot tudi glede njegovih stikov s svojimi družinskimi člani in umora brata A.A. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da izjave tožnika glede prisilnega novačenja v oboroženo skupino nimajo nikakršne podlage v specifičnih informacijah o izvorni državi, saj iz informacij izhaja, da oborožene skupine na območju Niger Delte nimajo težav pri iskanju pripadnikov in prisilno novačenje ni potrebno. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi in ker je tožena stranka ugotovila neskladnost v njegovih izjavah, je utemeljeno sklepala, da ni nevarnosti, da bi bil on osebno zaradi katere svoje osebne okoliščine podvržen resni škodi. Ob vpogledu v razna poročila je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da v nobenem delu Nigerije ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, ki bi se lahko šteli, da predstavljajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, v zvezni državi Imo State, iz katere prihaja tožnik, pa v zadnjih letih ni prišlo do nikakršnih spopadov oziroma kakršnihkoli napetosti.

8. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi tožena stranka ravnala napačno, ker naj bi odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe in da naj bi s tem kršila določilo 20. člen ZMZ. Kot pravilno opozarja tožena stranka, je 20. člen ZMZ črtan, ne glede na to pa v izreku odločbe ni določeno, da mora tožnik nemudoma zapustiti državo, ampak to, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne.

9. Glede tožbene navedbe o tem, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroške, se sodišče prav tako pridružuje stališču tožene stranke, da lahko tožnik skladno z 52. členom ZUS-1 navaja dejstva in nove dokaze, a mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta in se lahko ti upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnje in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti. V obravnavni zadevi pa tožnik v upravnem postopku ni predlagal izvedenca psihiatrične stroke in v tožbi tudi ni pojasnil, zakaj tega ni storil že v času upravnega postopka. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni upoštevala informacij o izvorni državi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, je tožena stranka uporabila 13 poročil različnih organizacij o izvorni državi tožnika. V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi člani gibanja M.E.N.D. novačili svoje člane tudi proti volji in to tudi z nasilnimi dejanji, pa sodišče ugotavlja, da so te trditve v nasprotju s podatki upravnega spisa. V upravnem spisu je več poročil mednarodnih organizacij, iz katerih ne izhaja, da bi se to dogajalo (na primer poročilo Vlade Avstralije, Azilnega tribunala z dne 3. 12. 2009). Glede tožbene navedbe, da bi bilo potrebno opraviti forenzično raziskavo pisma, pa se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da taka raziskava v obravnavanem primeru ne bi mogla dati uporabnega rezultata, saj bi taka raziskava dala le morebitne identifikacijske značilnosti izdelka, ki pa v konkretnem primeru nima nikakršnega pomena. Avtentičnost pisma pa se lahko ugotavlja izključno na podlagi izjav, ravnanj in predloženih dokumentov tožnika, kot je pravilno navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da opis bistvenega dejanskega stanja ni dovolj vključen v obrazložitev izpodbijane odločbe. V odločbi ni le skope navedbe, da tožnik prošnjo utemeljuje s strahom pred preganjanjem s strani oborožene skupine na območju Niger Delta. Tožena stranka je podala zelo obsežno obrazložitev in se opredelila do vseh bistvenih izjav tožnika in jih med seboj tudi ocenila ter jih tudi primerjala z informacijami o izvorni državi. Glede naštevanja judikatov, ki se nanašajo na vprašanje ugotavljanja verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da v tožbi ni navedeno, v nasprotju s katerim stališčem iz sodne prakse naj bi bila obravnavana zadeva. Nadalje je v tožbi navedeno, da bi tožena stranka morala pred odločitvijo vpogledati v poročila o stanju v izvorni državi glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so zaradi izsiljevanja M.E.N.D., s katerim so že imeli konkretne stike, zapustili Nigerijo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vpogledala in upoštevala poročila o stanju v izvorni državi, med drugim tudi z vidika, ali M.E.N.D. prisilno novači svoje pripadnike, in kot je bilo že zgoraj navedeno, M.E.N.D. ne novači prisilno novih pripadnikov in zato novačenje posameznikov s strani M.E.N.D.-a ni problematično. To izhaja tako iz zgoraj navedenega poročila Vlade Avstralije, kot tudi iz poročila Kanadskega odbora za begunce z dne16. 6. 2009. Glede povzetkov informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik vključil v tožbo, pa se sodišče prav tako strinja s toženo stranko, da po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Ne glede na to pa te informacije niso v povezavi s konkretnim primerom, saj nimajo povezave s tožnikom, temveč gre za splošno navajanje razmer v Nigeriji glede položaja otrok in spoštovanja človekovih pravic. Iz teh podatkov, ki jih tožnik obsežno navaja v tožbi, ne izhaja, zakaj bi konkretno prav tožniku pretila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj gre le za splošne informacije o razmerah v Nigeriji. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da ne drži, da bi tožena stranka v odločbi zatrdila, da tožnik ni predložil poročil o izvorni državi. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je prejela dva članka o stanju v izvorni državi, do teh se je tudi opredelila, kar pomeni, da jih je uporabila. Na strani 6 odločbe je navedla za enega od priloženih člankov, da so podatki v tem članku že vsebovani v informacijah, ki jih je zbral pristojni organ, glede drugega članka pa je navedla, da vir članka ni zanesljiv, saj ni znano, kdo so ljudje, ki navedeno spletno stran urejajo in je ocenila, da nima velike dokazne vrednosti, ugotovila pa je tudi, da dogodki, opisani v tem članku, nimajo zveze z izjavami tožnika v postopku.

10. Ker je torej odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.