Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca po določbi 2. člena ZMZ.

Po presoji Vrhovnega sodišča tožniku v primeru vrnitve v zvezno državo Imo States ne grozi, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca in tudi ne statusa subsidiarne oblike zaščite po določbah 2. člena ZMZ. Pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik podal izjave, ki se medsebojno razlikujejo v ključnih okoliščinah in tudi glede specifičnih informacij o izvorni državi. Zelo različno je tožnik izpovedal o času in kraju preganjanja, ko naj bi ga uporniki preganjali in ugrabili, o trajanju ugrabitve kot tudi glede stikov z družinskimi člani in o umoru brata A. A. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Tožena stranka je utemeljeno sklepala, da ni nevarnosti, da bi bil on osebno zaradi katere svoje osebne okoliščine podvržen resni škodi. Iz poročil v spisu nadalje izhaja pravilna ugotovitev tožene stranke, da v zvezni državi Imo State, kjer je prebival tožnik pred odhodom iz Nigerije, ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, ki bi se lahko šteli, da predstavljajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Pravilna je odločitev tudi glede izreka v odločbi tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Zavrnilo je tožbene navedbe o tem, da bi bilo treba postaviti izvedenca psihiatrične stroke, saj bi to skladno z 52. členom ZUS-1 moral tožnik predlagati že v upravnem postopku, če pa je to storil v tožbi, pa mora obrazložiti, zakaj tega ni mogel storiti že pred izdajo upravnega akta. Zavrača tudi tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala poročil o izvorni državi, zlasti glede delovanja gibanja M.E.N.D. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zlasti pa, da se odpravi nasprotje med razlogi sodbe in poročili v spisu. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj iz poročil Združenih narodov in drugih organizacij izhaja prav nasprotno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. V Nigeriji obstaja vrsta oboroženih skupin, obstaja oboroženo nasilje, medetnični in verski spopadi, zlasti v deželi Niger Delta, kjer deluje skupina M.E.N.D. Ta skupina je celo proti amnestiji in obstajajo tudi dokazi, da ta skupina izvaja ugrabitve, bombne napade in napade na rafinerije nafte.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca in podrejeno priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj je tožena stranka ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti za priznanje subsidiarne zaščite oblike po 2. členu ZMZ. Sodišče prve stopnje je pritrdilo taki odločitvi kot tudi razlogom tožene stranke in tožbo zavrnilo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Iz podatkov spisa izhaja, da je prosilec v postopku uveljavljal dva temeljna razloga za zapustitev izvorne države, in sicer preganjanje s strani muslimanov zaradi njegove krščanske veroizpovedi ter nadlegovanje s strani oborožene skupine, ki deluje na območju Niger Delte, kateri se prosilec ni želel priključiti. V postopku je tožnik večkrat spremenil svojo izpoved in tudi ni znal pojasniti svoje poti iz Nigerije v Etiopijo, Somalijo, Sudan, Maroko, Turčijo in Grčijo. Prav tako se je tožnik zapletal glede nasilja muslimanov in tudi nasilja pripadnikov oborožene skupine M.E.N.D., katere ime sploh ni znal pojasniti. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da v zvezni državi Nigerije Imo States, od koder izhaja tožnik, prevladujejo kristjani in v tej zvezni državi ni medverskih nestrpnosti tako, kot je to v severnih zveznih državah Nigerije, kjer prevladujejo muslimani. Prav tako je bilo ugotovljeno, da oborožena skupina M.E.N.D. deluje v pokrajini Niger Delta, ne pa tudi v državi Imo States. Iz zvezne države Imo State mu je prijatelj z enakim priimkom poslal pošto z grozilnim pismom, ki je prispelo na njegov domači naslov, in ki ga je tudi predložil v spis. Tožena stranka je na podlagi tega sklepala, da ima tožnik še vedno stike s svojo družino preko elektronskih medijev, s katero pa po njegovih izjavah, naj ne bi več imel stikov od leta 2005, ko naj bi jim muslimani požgali hišo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso pri tožniku izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca po določbi 2. člena ZMZ. Pri zavrnitvi tožbe pa po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in tudi ne kršene določbe postopka v upravnem sporu.

8. Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Po določbi 28. člena ZMZ resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za preživljanje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe proti odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito, temelji na poročilih Vlade Avstralije, Komisije Združenih narodov za mednarodne verske svoboščine in drugih poročilih v spisu, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevala tožena stranka, pa tudi na tožnikovih izjavah, ki jih je podal v postopku pred izdajo odločbe. Iz omenjenih poročil izhaja, da v Zvezni republiki Nigeriji, zlasti v severnih zveznih državah in v srednjem delu Nigerije, sicer prihaja do določenih kršitev človekovih pravic, prav tako tam potekajo lokalno in časovno omejeni spopadi, vendar ti spopadi ne potekajo v zvezni državi Imo States, kjer je živel tožnik in kjer očitno še vedno živi njegova družina, in ki leži na skrajnem jugovzhodu Nigerije. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku v primeru vrnitve v zvezno državo Imo States ne grozi, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ. Takšno stališče je skladno tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: I Up 178/2011).

10. Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, da iz poročil izhaja prav nasprotno, da v Nigeriji prihaja do kršitev človekovih pravic, oboroženih spopadov in medverskih spopadov. Kot je bilo že navedeno, po poročilih mednarodnih organizacij prihaja do medverskih in drugih spopadov med muslimani in kristjani v severnih deželah Nigerije, kamor zvezna država Imo States ne sodi.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).