Jedro

Okoliščino, da delničarji po 347. členu ZBan-1 niso aktivno legitimirani za izpodbijanje odločbe o izrednem ukrepu, je treba upoštevati tudi pri razlagi prehodne določbe tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L. Gre za določbo, ki skupini delničarjev za nazaj (za primere, ko je bila odločba o imenovanju izredne uprave izrečena v zadnjih šestih mesecih pred uveljavitvijo ZBan-1) vzpostavlja podlago za uresničevanje sodnega varstva zoper odločbo na v njej navedeni način (preko danega pooblastila za vložitev tožbe). Ta določba je po svoji funkciji primerljiva z drugim odstavkom 347. člena ZBan-1, ki od delničarjev banke, ki ji bo ukrep imenovanja izredne uprave banke izrečen po uveljavitvi ZBan-1L, ne zahteva posebnega pooblastila članom prejšnje redne uprave, saj ga daje že navedena določba 347. člena ZBan-1. S tem, ko določa, kdo zastopa banko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, pove tudi, kdo v imenu banke vloži tožbo.

Sodišče prve stopnje je tožbo revidentov, ki nista upravičena tožnika, vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentov, ki bi jih glede na določbe ZBan-1 lahko varovala v upravnem sporu. V takem primeru revidenta za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje nimata pravnega interesa, saj tudi v primeru njunega uspeha v revizijskem postopku Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za tako odločanje ni podana procesna predpostavka.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo št. 26.00-0304/13-BB z dne 6. 9. 2013. Z njo je Banka Slovenije odločila, da se v banki A., d. d., za obdobje enega leta imenuje izredno upravo (1. točka izreka), da ji morajo člani izredne uprave v roku največ 45 dni od imenovanja izdelati in predložiti revidirano poročilo o finančnem stanju banke in predloge ukrepov za postopno prenehanje banke (2. točka izreka) ter da mora izredna uprava v treh dneh po prejemu odločbe v sodni register vložiti predlog vpisa izdaje odločbe o izredni upravi, hkrati z vpisom ustrezne spremembe oseb, pooblaščenih za zastopanje banke (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedene sodbe sodišča prve stopnje izhaja stališče, da sta tožnika aktivno legitimirana za vložitev tožbe na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1L)(1). Po stanju na dan 30. 6. 2013 sta bila namreč 40,08 % in 10,20 % delničarja banke A., d.d. Sicer sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločbo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlagata pa jo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 217. člena ZBan-1(2) in prvega odstavka 253. člena istega zakona(3). V času izdaje izpodbijane odločbe (6. 9. 2013) je veljal ZBan-1, z dnem 23. 11. 2013 pa je začel veljati ZBan-1L. Ta je v tretjem odstavku 39. člena, na katerega sta se kot pravno podlago za vložitev tožbe sklicevala tožnika, določil, da če je bila odločba o imenovanju izredne uprave banki izrečena v zadnjih šestih mesecih pred uveljavitvijo tega zakona, in uprava banke, ki so ji na tej podlagi prenehala druga pooblastila za zastopanje banke, ni vložila tožbe za uveljavljanje sodnega varstva zoper to odločbo po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona, lahko po uveljavitvi tega zakona delničarji banke, ki skupno dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke, pooblastijo enega ali več članov uprave banke, ki so jim na podlagi odločbe Banke Slovenije prenehala druga pooblastila za zastopanje banke, da v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona vložijo tožbo zaradi uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu.

7. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena v roku 30 dni od uveljavitve ZBan-1L zoper odločbo o imenovanju izredne uprave, izdane znotraj šestmesečnega roka pred njegovo uveljavitvijo. V okviru preizkusa dopustnosti vložene revizije se je Vrhovnemu sodišču postavilo vprašanje, ali sta bila revidenta kot delničarja na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L upravičena vložiti tožbo v svojem imenu ali pa bi z njune strani pooblaščeni nekdanji član uprave, ki mu je zaradi imenovanja izredne uprave prenehalo pooblastilo za zastopanje banke, to moral storiti v imenu banke (torej ne kot pooblaščenec revidentov). ZBan-1L je namreč v četrtem odstavku 39. člena posebej določil, da se za uveljavljanje sodnega varstva v skladu s prejšnjim odstavkom smiselno uporabljajo določbe 32. člena tega zakona, s katerim je bil spremenjen 347. člen ZBan-1. Ta ureja vprašanje aktivne legitimacije za vložitev tožbe proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu (torej tudi proti odločbi o imenovanju izredne uprave ‒ prvi odstavek 253. člena ZBan-1).

8. Novi 347. člen ZBan-1 je določil, da lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu vloži banka (prvi odstavek). Če so upravi banke na podlagi odločbe o prenehanju banke ali odločbe o izrednem ukrepu prenehala pooblastila za vodenje poslov in zastopanje banke, banko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije zastopajo osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke (drugi odstavek). Osebe, ki so jim na podlagi odločbe o prenehanju banke ali odločbe o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke, morajo v zvezi z zastopanjem banke na podlagi prejšnjega odstavka ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke, zgolj zaradi tega dejstva niso oproščene odgovornosti članov uprave banke do banke in delničarjev glede skrbnosti pri uveljavljanju pravic sodnega varstva zoper odločbo o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu (tretji odstavek). Delničarji banke, katerih skupni deleži dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke, lahko zaradi uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu zahtevajo od uprave banke ali od izredne uprave, če je imenovana, da skliče skupščino delničarjev banke s predlogom, da skupščina razreši osebe, ki so na podlagi drugega odstavka tega člena pooblaščene za zastopanje banke, in da imenuje druge osebe, ki v postopkih sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije zastopajo banko (četrti odstavek).

9. Iz navedenih določb izhaja, da lahko po spremembah z ZBan-1L tožbo zoper odločbo o izrednem ukrepu vloži le banka (kot subjekt nadzora), ki jo (načeloma) zastopajo osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke. Pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva se od teh oseb zahteva določena skrbnost, katere kršitev vzpostavlja njihovo odgovornost ne le do banke ampak tudi do delničarjev. Poleg tega je delničarjem iz četrtega odstavka omogočen vpliv na to, da bo tožba dejansko vložena, s tem, da (tudi) od izredne uprave zahtevajo sklic skupščine banke s predlogom, naj skupščina razreši osebe, ki so pooblaščene za zastopanje banke (to je osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke), ter da za zastopanje banke imenuje druge osebe. Na ta način lahko delničarji zagotovijo, da bodo s tožbo banke zavarovani tudi njihovi upravljavski interesi.

10. Okoliščino, da delničarji po 347. členu ZBan-1 niso aktivno legitimirani za izpodbijanje odločbe o izrednem ukrepu, je treba upoštevati tudi pri razlagi prehodne določbe tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L. Gre za določbo, ki skupini delničarjev za nazaj (za primere, ko je bila odločba o imenovanju izredne uprave izrečena v zadnjih šestih mesecih pred uveljavitvijo ZBan-1) vzpostavlja podlago za uresničevanje sodnega varstva zoper odločbo na v njej navedeni način (preko danega pooblastila za vložitev tožbe). Ta določba je po svoji funkciji primerljiva z drugim odstavkom 347. člena ZBan-1, ki od delničarjev banke, ki ji bo ukrep imenovanja izredne uprave banke izrečen po uveljavitvi ZBan-1L, ne zahteva posebnega pooblastila članom prejšnje redne uprave, saj ga daje že navedena določba 347. člena ZBan-1(4). S tem, ko določa, kdo zastopa banko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, pove tudi, kdo v imenu banke vloži tožbo.

11. Obrazloženo izključuje, da pooblastilo iz tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L ob običajnem razumevanju tega pojma pomeni, da član bivše uprave zastopa pooblastitelja (torej delničarja). Tudi sicer bi razlaga, da so za vložitev tožbe v svojem imenu na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L legitimirani delničarji, pomenila, da imajo glede uveljavljanja sodnega varstva v zvezi s postavitvijo izredne uprave več upravičenj kot delničarji iz 347. člena ZBan-1. Za tako razlikovanje ni videti razumnega razloga. Nenazadnje bi se ob taki razlagi kot vprašljiva izkazala ravno zakonska obveza, da delničarji pooblastijo nekoga od bivših članov uprave banke (in ne kogarkoli).

12. Čeprav so bile torej z odločbo Banke Slovenije o izredni upravi lahko prizadete pravice delničarjev, jim ZBan-1 ni omogočal, da bi to lahko uveljavljali v svojem imenu (v sodnem postopku nastopali kot tožniki) v upravnem sporu. Po presoji Vrhovnega sodišča ureditev, ki delničarjem aktivne legitimacije v takem sporu ne priznava, temveč jim daje le možnost vpliva na dejansko vložitev tožbe, ne pomeni posega v pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Ureditev sodnega varstva na način, da imajo delničarji (ki dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke) pravico imenovati osebe, ki v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije o izredni upravi zastopajo banko, sama po sebi pomeni le način uresničevanja pravice do sodnega varstva v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave. Delničarji namreč lahko v primeru, ko je z odločbo o izrednem ukrepu postavljena izredna uprava, z možnostjo vpliva na to, da banka navedeno tožbo dejansko vloži (s tem, da preko pooblastitve izberejo osebo, ki bo v postopku sodnega varstva v upravnem sporu zastopala banko), polno in celovito zavarujejo svoje upravljavske interese, ki so jih pridobili s članstvom v delniški družbi. Take ureditve po presoji Vrhovnega sodišča ni moč šteti za nerazumno, saj je prizadetost delničarjev s postavitvijo izredne uprave mogoče učinkovito sanirati s tem, da banka v svojem imenu izpodbija postavitev izredne uprave.

13. V obravnavani zadevi je tožbo na podlagi pooblastil revidentov (prilogi A1 in A2 sodnega spisa) v njunem imenu vložil A. A. (do 11. 9. 2013 predsednik uprave banke A., d. d.) preko odvetniške družbe, ki jo je pooblastil v ta namen. Sodišče prve stopnje je tožbo revidentov, ki nista upravičena tožnika, vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentov, ki bi jih glede na določbe ZBan-1 lahko varovala v upravnem sporu. V takem primeru revidenta za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje nimata pravnega interesa, saj tudi v primeru njunega uspeha v revizijskem postopku Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za tako odločanje po obrazloženem ni podana procesna predpostavka.

14. Ker si z vloženo revizijo revidenta ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 83. člena ZUS-1).

15. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Uradni list RS, št. 96/13. (2) Ta je določal, da je Banka Slovenije pristojna in odgovorna za nadzor nad banko glede vseh storitev in poslov, ki jih opravlja banka na območju Republike Slovenije, na območju države članice in na območju tretje države.

(3) Po tej določbi je lahko Banka Slovenije ob pogojih, ki jih je določal ta zakon, z odločbo banki izrekla tudi ukrep imenovanja izredne uprave.

(4) Spremenjeni 256. člen ZBan-1 (10. člen ZBan-1L) je določil tudi, da funkcija članom uprave banke ter pooblastila in pristojnosti članov uprave banke za vodenje poslov in zastopanje banke prenehajo, ko je odločba o imenovanju izredne uprave vročena banki (drugi odstavek). Ne glede na prejšnji odstavek člani uprave banke, ki so jim v skladu s prejšnjim odstavkom prenehala pooblastila za vodenje poslov in zastopanje banke, po imenovanju izredne uprave še naprej zastopajo banko v postopkih sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije v skladu s 347. členom tega zakona (tretji odstavek).