Jedro

Generalno pooblastilo Banki Slovenije, da preko izredne uprave izvaja nadzor na način, ki ga določi sama, izhaja iz 258. člena ZBan-1 kot tudi iz 255.a člena ZBan-1, po katerem pristojnosti skupščine in nadzornega sveta banke izvaja Banka Slovenije. Mandat izredni upravi torej v zakonu ni nikjer podrobneje določen ali omejen.

Tožena stranka je pravilno ocenila, da bi povečano tveganje v banki lahko povzročilo pomembnejše negativne učinke na poslovanje drugih finančnih družb ter na ogrozitev finančnega sistema v državi ter da je nujno, da se z ukrepi nadzora in drugimi ukrepi za krepitev stabilnosti banke prepreči nastanek razlogov za stečaj banke.

Z imenovanjem izredne uprave ni bil uveden postopek prenehanja banke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, ampak je izredna uprava dobila mandat, da v okviru rednega poslovanja banke pripravi načrt aktivnosti za zaključevanje poslovanja. Izredna uprava oziroma tožena stranka pa bo predlagala oziroma uvedla postopek prenehanja banke ko in če bodo doseženi cilji načrta prestrukturiranja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je pod oznako strogo zaupno z izpodbijano odločbo o izredni upravi v 1. točki izreka odločila, da za obdobje enega leta imenuje izredno upravo v naslednji sestavi: A.A. kot predsednik, B.B. kot član in C.C. kot član. Pooblastila in pristojnosti vodenja in zastopanja banke se izredni upravi dodelijo z dnem, ko je izpodbijana odločba vročena banki. Člani uprave banke so dolžni na podlagi 249.g člena Zakona o bankah (ZBan-1) izredni upravi nemudoma predati posle, v zvezi s katerimi so članom uprave prenehala pooblastila za zastopanje banke. Izredna uprava mora pri svojem delovanju v banki upoštevati veljavne predpise, dobro poslovno prakso in najvišja strokovna in etična načela bančnega poslovanja in upravljanja, interne akte banke in navodila Banke Slovenije. V točki 2 izreka je tožena stranka odločila, da morajo člani izredne uprave v roku največ 45 dni od imenovanja izdelati in predložiti Banki Slovenije revidirano poročilo o finančnem stanju banke in predloge ukrepov za postopno prenehanje banke, ki mora zlasti vključevati ukrepe za dokapitalizacijo banke na podlagi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB) v obsegu, ki bo potreben za postopno prenehanje banke, vključno z revizijo vrednotenja in skrbnim pregledom za namene dokapitalizacije in postopno odprodajo premoženja po tržnih pogojih in poplačilo obveznosti banke, pri čemer se lahko poplačilo obveznosti banke iz naslova finančnih instrumentov iz 133. in 134. člena ZBan-1 izvede šele po poplačilu ostalih upnikov ter zagotoviti, da se izvede vrednotenje premoženja za namene prenosa na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) v skladu z ZUKSB, da banka v času izredne uprave ne bo sklepala novih poslov v zvezi z upravljanjem bančnih in finančnih storitev, razen poslov, ki izboljšajo likvidnostni položaj banke ali kapitalsko ustreznost banke, da banka v času izredne uprave ne bo dostopala do kreditnih operacij denarne politike evro sistema in posojila čez dan in se bo politika prejemkov v banki prilagodila povečanemu tveganju, razen pri zaposlenih s posebno naravo del, če je to nujno za izvedbo nalog iz te točke, na podlagi soglasja Banke Slovenije in vsak sum kaznivega ravnanja, s katerim se seznanijo v zvezi z upravljanjem funkcije izredne uprave, na ustrezen način naznanjajo pristojnim organom. V točki 3 izreka je odločeno, da mora izredna uprava v treh dneh po prejemu odločbe v sodni register vložiti predlog vpisa izdaje odločbe o izredni upravi, hkrati z vpisom ustrezne spremembe oseb, pooblaščenih za zastopanje banke. Predlogu mora priložiti odločbo o izredni upravi. Izpodbijana odločba je bila 6. 9. 2013 vročena banki s pravnim poukom, da je zoper njo mogoče začeti postopek sodnega varstva z vložitvijo tožbe na naslovno sodišče v roku 15 dni, ki teče od dneva kot je bila izpodbijana odločba vročena banki.

Tožeča stranka je dne 24. 12. 2013 vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo in svojo legitimacijo utemeljuje na dejstvu, da je družba D. d.d. Ljubljana 40,08 % delničar E. banke d.d. in družba F. 10,2 % delničar banke E. Dne 23. 11. 2013 je namreč začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1L oziroma Novela), ki predstavlja podlago za vložitev omenjene tožbe. Tožeča stranka poudarja, da ZBan-1 ni poznal inštituta postopnega prenehanja banke, to možnost je tožena stranka pridobila šele z Novelo. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe tako tožena stranka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba ni obrazložena tako kot to določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka ugotavlja, da se do vsebinskih ugotovitev v izpodbijani odločbi ne more opredeliti in jih argumentirano prerekati, saj dokumenti, na katerih temelji izpodbijana odločba, niso splošno znani. Ključnega pomena za vsebinsko presojo izpodbijane odločbe in njeno vsebinsko ustreznost je zlasti revidirano poročilo o finančnem stanju banke in predlog ukrepov za postopno prenehanje banke, ki ga je izredna uprava skladno z 2. točko izreka izpodbijane odločbe dolžna izdelati do 21. 10. 2013 in posredovati toženi stranki. Izpodbijana odločba je v izrecnem nasprotju z določbo drugega odstavka 260. člena ZBan-1, poleg tega pa se z njo brez pravne podlage izredni upravi nalaga vodenje poslov banke v smeri prenehanja banke z uporabo termina nadzorovanega prenehanja, ki ga ZBan-1 sploh ni poznal. Tožena stranka ni imela podlage za skrajšanje devetmesečnega zakonskega roka iz drugega odstavka 260. člena ZBan-1 na 45- dnevni rok. Takšna možnost je toženi stranki bila omogočena šele z novelo ZBan-1L. Tožena stranka se v konkretnem primeru ni odločila za pričetek prisilne likvidacije in tudi ne za stečaj banke, temveč za nek samosvoj zakonsko nepredviden in neurejen postopek nadzorovanega prenehanja banke, ne da bi predhodno pridobila v drugem odstavku 260. člena ZBan-1 predvideno poročilo izredne uprave, ki bi šele lahko predstavljalo podlago za morebitni postopek prisilne likvidacije. Tožena stranka si je pravico odločiti o prenehanju banke E. d.d. vzela mimo določb ZBan-1 brez tovrstnega poročila banke; glede na to bi lahko odločila le o obstoju pogojev za začetek stečajnega postopka nad banko E. d.d., česar pa v konkretnem primeru ni storila.

ZBan-1 je sicer predvideval možnost postavitve izredne uprave banke, vendar ne z namenom in nalogami, kot izhajajo zlasti iz točke 2 izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je s takšnim ravnanjem de facto posegla v lastninsko pravico tožeče stranke, ki je izkazana z imetništvom delnic banke E. d.d. in tožeči stranki upoštevaje pravne posledice postavitve izredne uprave, odvzela vsa lastniška upravičenja, s tem pa v nasprotju s pogoji iz 67. člena Ustave RS omejila lastninsko pravico tožeče stranke oziroma njeno uživanje.

Tožena stranka je tudi izrabila institut izredne uprave, saj ni z ničemer utemeljila, zakaj je kot nalogo izredni upravi določila zgolj ukrepe za dokapitalizacijo banke v obsegu, ki je potreben za postopno prenehanje banke in s tem nedopustno omejila pooblastila izredni upravi.

Tožena stranka se pri utemeljevanju obstoja pogojev za postavitev izredne uprave sklicuje zlasti na analizo tveganja okužbe in izbranih kazalnikov sistemske pomembnosti, nikjer pa v izpodbijani odločbi ne pojasni, kje se nahaja oziroma kje je bila objavljena navedena analiza. Prav tako se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na različne kriterije in količnike, ne pojasni pa, kje jih je dobila oziroma na podlagi česa izračunala.

Nadalje tožeča stranka poudarja, da je banka E. d.d. zahtevo tožene stranke po dokapitalizaciji izpolnjevala, saj je bil na skupščini banke dne 6. 8. 2013 sprejet sklep o dokapitalizaciji banke v višini 50 mio EUR. Rok za izvedbo dokapitalizacije, postavljen s strani tožene stranke, je bil nerazumno kratek in neizvršljiv, E. banka pa je zahtevi tožene stranke po izvedbi dokapitalizacije dejansko ugodila in jo pričela izvrševati. Prav tako je napačna trditev, da je do nezaupanja komitentov in povečanega odliva depozitov prišlo zaradi neizpolnjenih zahtev, ki jih je postavila tožena stranka. Takšna trditev je brez podlage. Odlive depozitov so povzročile zlasti medijske objave. Če je tožena stranka predvidevala, da je E. banka d.d. zrela za stečaj, potem po mnenju tožeče stranke to izkazuje nezakonitost ravnanja tožene stranke z izdajo izpodbijane odločbe.

Prav tako ni z ničemer izkazan obstoj dodatnega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 253.a člena ZBan-1, da mora biti poleg tega, da banka ne zagotavlja ali v naslednjih šestih mesecih verjetno ne bo zagotavljala ustreznega likvidnostnega položaja v skladu s 184. členom ZBan-1, izkazano tudi, da so ali verjetno bodo s tem izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. Gre za kumulativna pogoja, ki morata biti podana za zakonitost izrednega ukrepa na tej podlagi. Ta pogoj za izredni ukrep postavitve izredne uprave v izpodbijani odločbi ni v ničemer izkazan in niti zatrjevan. To pa pomeni samo po sebi nezakonitost izpodbijane odločbe, saj posledično ni izkazan obstoj povečanega tveganja v zvezi z banko, ki predstavlja prvega od treh kumulativno predpisanih pogojev iz 1. točke 253. člena ZBan-1. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi vsaj pojasniti, s kakšnim premoženjem banka razpolaga v primeru zahteve za črpanje kredita v skrajni sili.

V celoti neutemeljena je tudi trditev tožene stranke, da naj tožeča stranka ne bi bila sposobna zagotoviti novega kapitala od obstoječih in novih lastnikov. Skupščina banke je sprejela sklep o dokapitalizaciji banke v višini 50 mio EUR, s čimer so lastniki izkazali voljo in možnost, da sami zagotovijo nov kapital preko obstoječih ali novih lastnikov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da E. banka ni izpolnjevala zahtev na podlagi ukrepov Banke Slovenije, kar naj bi izkazovalo povečano tveganje, ki predstavlja enega od kumulativno predpisanih pogojev iz prvega odstavka 253.a člena ZBan-1 za izdajo odločbe o izrednih ukrepih. Tožena stranka spregleda, da neizpolnjevanje ukrepov oziroma zahtev na podlagi dodatnih ukrepov Banke Slovenije ali ukrepov za povečanje osnovnega kapitala predstavlja poseben kumulativni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 253.a člena ZBan-1, ki mora biti podan poleg izkazanega povečanega tveganja in poleg izpolnjenega pogoja iz 3. točke prvega odstavka 253.a člena ZBan-1, da je dopustno imenovati izredno upravo. Tožeča stranka opozarja na bogato sodno prakso, ki govori v celoti o tem, da je potrebno upravne odločbe obrazložiti. Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-260/01 z dne 5. 2. 2004 izrecno navaja, da mora biti prizadeti osebi v upravnem postopku dana možnost da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na katere se opira odločba, odločba upravnega organa pa mora biti obrazložena. S tem neustrezno obrazložena izpodbijana odločba posega v ustavno zagotovljeno pravico do enega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki je bila z izpodbijano odločbo tožene stranke kršena v razmerju do tožeče stranke.

Pri banki E. so bili v letu 2013 v času izdaje izpodbijane odločbe oziroma tik pred njo izvajani skrbni pregledi interesentov za vstop v lastništvo E. banke, iz njihovih poročil pa je razvidno, da je stanje banke takšno, da ni bilo podlage za izrek izrednih ukrepov. Tožeča stranka prilaga tudi poročilo o skrbnem pregledu v ruskem jeziku. Tožeča stranka toženo poziva, naj za izkaz utemeljenosti izpodbijane odločbe predloži rezultate stresnih testov za banko E. Tožeča stranka sodišču predlaga razpis glavne obravnave v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUS-1. Sodišču predlaga tudi, da ugotovi, da je odločba tožene stranke nezakonita ter da niso bili podani pogoji za izredni ukrep iz te odločbe, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem podrobno razčlenjuje tožnikove ugovore in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z dnem 23. 11. 2013 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ki v 32. členu (ki spreminja četrti odstavek 347. člena ZBan-1) določa, da lahko delničarji banke, katerih skupni deleži dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke, zaradi uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu zahtevajo od uprave banke ali od izredne uprave, če je imenovana, da skliče skupščino delničarjev banke s predlogom, da skupščina razreši osebe, ki so na podlagi drugega odstavka tega člena pooblaščeni za zastopanje banke in da imenuje druge osebe, ki v postopkih sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije zastopajo banko. Tretji odstavek 39. člena Novele pa določa, da če je bila odločba o imenovanju izredne uprave banki izrečena v zadnjih šestih mesecih pred uveljavitvijo tega zakona (ZBan-1L) in uprava banke, ki so ji na tej podlagi prenehala druga pooblastila za zastopanje banke, ni vložila tožbe za uveljavljanje sodnega varstva zoper to odločbo po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona, lahko po uveljavitvi tega zakona delničarji banke, ki skupno dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke, pooblastijo enega ali več članov uprave banke, ki so jim na podlagi odločbe Banke Slovenije prenehala druga pooblastila za zastopanje banke, da v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona vložijo tožbo zaradi uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije v izrednem ukrepu.

Tožeča stranka je tako na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba je bila predmet upravnega spora pod opr. št. I U 1621/2013, kjer je vložila tožbo D. d.d. kot tožeča stranka na podlagi določb o stranski intervenciji. Aktivna legitimacija za vložitev tožbe v zadevi I U 1621/2013 ni bila izkazana in je bila tožba zavržena, aktivna legitimacija tožeče stranke D. d.d. in F. d.d. v konkretni zadevi pa je po presoji sodišča izkazana. Tožeči stranki sta namreč 40,08 % in 10,2 % delničarja F. banke po stanju na dan 30. 6. 2013, kar ju legitimira za upravičenja po tretjem odstavku 39. člena novele ZBan-1L.

ZBan-1 govori v poglavju 7.7. Izredni ukrepi za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema v členu 253 o izrednih ukrepih, ki jih lahko Banka Slovenije ob pogojih po tem zakonu z odločbo izreče. Eden izmed izrednih ukrepov Banke Slovenije, je tudi imenovanje izredne uprave banke. Omenjeni ukrep se šteje za reorganizacijski ukrep kot ga določa Direktiva 2001/24/ES. Omenjena Direktiva pri opredelitvi pojmov kot reorganizacijske ukrepe poimenuje ukrepe, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev. Sodišče tako ugotavlja, da je imenovanje izredne uprave banke eden izmed zakonitih ukrepov, ki jih ima na voljo Banka Slovenije.

Pogoji za izdajo odločbe o izrednih ukrepih so določeni v 253.a členu ZBan-1. Banka Slovenije izda banki odločbo o izrednih ukrepih, če: 1. je v zvezi z banko podano povečano tveganje in 2. niso podane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bodo razlogi za povečano tveganje iz prejšnje točke v ustreznem roku verjetno odpravljeni in 3. ni verjetno, da bi lahko z drugimi ukrepi Banke Slovenije na podlagi tega zakona banka v ustreznem roku dosegla kratkoročno in dolgoročno kapitalsko ustreznost ali ustrezen likvidnostni položaj banke in 4. so izredni ukrepi v javnem interesu zaradi preprečitve ogroženosti stabilnosti finančnega sistema. Nadalje drugi odstavek določa, da se za namene iz prvega odstavka tega člena šteje, da je v zvezi z banko podano povečano tveganje zlasti, če banka ne zagotavlja ali v naslednjih šestih mesecih verjetno ne bo zagotavljala minimalnega kapitala v skladu s 136. členom tega zakona ali ustreznega likvidnostnega položaja v skladu s 184. členom tega zakona in so ali verjetno bodo s tem izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. Tretji odstavek določa, da banka verjetno ne bo sposobna zagotavljati minimalnega kapitala v skladu s 136. člena tega zakona, zlasti če: 1. ima razmerje med kapitalom banke iz 132. člena tega zakona in kapitalskimi zahtevami iz 136. člena tega zakona v obdobju zadnjih dvanajstih mesecev stanoviten negativni trend in se zaradi takega trenda lahko pričakuje nedoseganje te zahteve v naslednjih šestih mesecih, hkrati pa niso podane druge okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bodo zahteve glede minimalnega kapitala v tem obdobju dosežene in 2. ukrepi za izboljšanje kapitalske ustreznosti v zvezi z zahtevami na podlagi 136. člena tega zakona, zlasti ukrepi za povečanje osnovnega kapitala banke, niso bili izvedeni, ali niso bili uspešni in verjetno ne bodo uspešni v primernem roku.

Sodišče ne sledi ugotovitvam tožeče stranke o kumulativnosti pogojev 253.a člena, saj je iz zakonske dikcije člena razvidno, da prvi odstavek tega člena vsebuje kumulativne pogoje, medtem ko drugi in tretji odstavek vsebujeta zakonski fikciji.

Sodišče ugotavlja, da so razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločba, skladni s podatki, ki izhajajo iz upravnih spisov ter da je bila tožeča stranka z njimi seznanjena, kar bo sodišče v nadaljevanju natančno obrazložilo. Glede pretoka informacij med toženo stranko in med nadzornim svetom E. banke ter tožečo stranko pa sodišče poudarja, da je bila pomočnica generalnega direktorja za korporativne finance članica nadzornega sveta E. banke in je bila v celoti sproti seznanjena z vsemi ukrepi tožene stranke. Obsežna dokumentacija, ki se nahaja v upravnih spisih, prav tako priča o pretoku informacij med toženo stranko, banko E. in med njenimi delničarji (poleg dolžnosti iz 67. člena Zban-1).

Iz listin iz upravnih spisov izhaja: Uprava banke je na letnem sestanku E. banki dne 2. 2. 2011 toženi stranki predstavila, da so razmere poslovanja za banko zahtevne, saj se sooča z oteženimi sposobnostmi pridobivanja virov daljše ročnosti. E. banka je pristopila h kapitalski krepitvi konec leta 2011 z vpisom serij obveznic, ki so se vštevale v kapital banke, le ta je bil zaključen 2011. Realizacija vpisa je bila 41 %. Največji delničar D. d.d. obveznic kljub resnemu položaju v banki ni vpisal. Tožena stranka je od banke E. zahtevala določeno višino količnika kapitalske ustreznosti in sicer najmanj 11,4 % in kapitalske ustreznosti I najmanj 9,1 % (pismo banki 17. 7. 2012 – listovna številka 9 v upravnem spisu). Primanjkljaj kapitala je po stanju 30. 9. 2013 znašal 9 mio EUR, zato je tožena stranka od E. banke zahtevala mesečno poročanje o kapitalski poziciji in dnevno poročanje o likvidnostni poziciji, ki je potekalo od 15. 10. 2012 dalje. Tožena stranka je po pregledu poslovanja in zaradi številnih ugotovljenih kršitev sprejela 5. 7. 2012 Odredbo o odpravi kršitev (priloga 10), o kateri je bil nadzorni svet obveščen (izjava z dne 5. 9. 2012). Nadalje je tožena stranka v začetku 2013 ponovno opravila pregled poslovanja banke E. s poudarkom na odpravi nepravilnosti, rezultat je bila ugotovitev, da ima banka še vedno neustrezno vrednotene naložbe, posebej nepremičninske projekte, visok kapitalski primanjkljaj in izrazito visoko likvidnostno tveganje. Zato je tožena stranka ukrepanje stopnjevala in konec maja 2013 banki izdala Odredbo o izvršitvi dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju s tveganji.

Sodišče ugotavlja, da je že v tej Odredbi (listovna številka 17 upravnega spisa) v 1. točki navedeno, da ker banka E. ne uresničuje zanesljivih strategij politik postopkov in sistemov za upravljanje z likvidnostnim tveganjem, je banka dne 16. 4. 2013 dosegla raven količnika likvidnosti I razreda v višini 0,97, kar je pod predpisano mejo, ki jo določa Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic. Banki je tožena stranka naložila pripravo načrtov ukrepov za zagotavljanje predpisanega količnika likvidnosti brez obnavljanja virov od Ministrstva za finance in brez dodatnega zadolževanja pri euro sistemu, ustrezno vrednotenje zavarovanj, posebej nepremičnin pri projektnem financiranju ter doseganje zahtevanih količnikov kapitalske ustreznosti najkasneje do 31. 8. 2013. Pri tem sodišče poudarja, da zoper nobeno od Odredb niso bila sprožena pravna sredstva.

Tožena stranka je tako ocenila, da bi v primeru pravilnega vrednotenja naložb po stanju 31. 8. 2013 znašala izguba banke E. 88 mio EUR, kar pomeni, da bi imela banka negativni kapital v višini 4 mio EUR. Uprava banke je 24. 4. 2013 sklicala skupščino banke, ki je potrdila dokapitalizacijo v višini 25 mio EUR. Banki ni uspelo pridobiti nobenega investitorja (tudi obstoječi lastniki niso vpisali obveznic), zato je bila skupščina banke ponovno sklicana dne 6. 8. 2013. Potrjena je bila dokapitalizacija 50 mio EUR, saj se je banka strinjala z ugotovitvami tožene stranke glede previsokega vrednotenja naložb in posledično potrebni večji dokapitalizaciji. Tožena stranka je dne 30. 7. 2013 E. banki po predsedniku uprave poslala pismo (priloga 21), da bo načrtovana dokapitalizacija sicer izboljšala kapitalsko ustreznost, vendar pa bo morala za uspešno dolgoročno poslovanje stabilizirati in urediti financiranje svojih aktivnosti. Banka Slovenije pričakuje, da bo E. banka skupaj s potencialnim kvalificiranim imetnikom delnic banke dogovorila poslovni model, ki bo vključeval verodostojen načrt stabiliziranja strukturne likvidnosti in razrešitve izpostavljenosti po nepremičninskih projektih. Banka tudi v okviru druge dokapitalizacije ni uspela pridobiti investitorjev, zato delnice niso bile vplačane. Ker banka do postavljenega datuma 31. 8. 2013 ni izpolnila zahtev iz odredbe, je toženi stranki posredovala prošnjo za podaljšanje vplačila delnic z utemeljitvijo, da se o dokapitalizaciji pogaja z dvema investitorjema.

Obseg depozitov E. banke se je v avgustu 2013 zmanjšal za 10,5 mio EUR. V zvezi s tem je uprava banke 22. 8. 2013 toženi stranki posredovala dopis, s katerim jo je obvestila o povečanem odlivu depozitov ter o potencialni nezmožnosti poplačila vseh obveznosti ob zapadlosti dne 5. 9. 2013. Iz načrta tokov likvidnosti banke z dne 22. 8. 2013 je izhajalo, da znaša na dan 5. 9. 2013 primanjkljaj denarnih sredstev za poravnavo vseh obveznosti 16,3 mio EUR (obvestilo o likvidnostnem položaju banke E. d.d. z dne 21. 8. 2013 – listovna številka 23upravnega spisa, ki je podpisano s strani predsednika uprave banke E. in člana uprave). Iz tega obvestila je tudi razvidno, da se banka E. poteguje za uporabo posojila v skrajni sili, za katerega naj bi banka E. po podatkih iz marca 2013 razpolagala s 170 mio EUR kreditov, ki so ustrezali osnovnim pogojem črpanja kredita, dne 21. 8. 2013 pa je razpolagala le z 7,2 mio EUR kreditov, kar po oceni predsednika uprave in člana uprave, ki izhaja iz upravnih spisov, ne zadostuje za črpanje omenjenega kredita.

Poročilo po količnikih likvidnosti banke na dan 27. 8. 2013 (listovna številka 25 upravnega spisa) kaže, da na ta dan banka že ni več dosegala predpisanega razmerja med najbolj likvidnimi naložbami in obveznostmi v višini 1 (količnik likvidnosti), saj je le ta znašal 0,94. Listovna številke 27 upravnega spisa vsebuje sporočilo E. banke toženi stranki, da ima na dan 4. 9. 2013 4 do 5 mio likvidnostne vrzeli. Iz plana denarnih tokov izhaja, da ima banka dne 5. 9., ko zapade depozit MF v višini 20 mio EUR, tako veliko likvidnostno vrzel, da bi nivo likvidnostnih rezerv konec dne 5. 9. padel na nivo – 9 mio EUR.

Omenjena nadrobno opisana situacija in finančno dejansko stanje banke E. po presoji sodišča izhajajo iz zgoraj citiranih odredb in korespondence med strankami ter izkazuje, da je bila banka v času izdaje izpodbijane odločbe nelikvidna oziroma da se je ugotovila njena nesposobnost poravnavati dospele obveznosti. Tožena stranka je tako utemeljeno pristopila k reševanju situacije v banki in sicer z namenom, da bi zagotovila stabilnost finančnega sistema. Sodišče pri tem poudarja, da nobena od ugotovitev iz obeh prej citiranih Odredb, ki sta izkazovali slabo poslovanje banke E., ter slabo likvidnostno pozicijo, ni bila nikoli ovržena. Sodišče zato smatra, da so podatki in poročila, ki sta si jih izmenjevali banka E. ter Banka Slovenije, točni in verodostojni, saj do izdaje odločbe o izrednih ukrepih niso bili predmet presoje oziroma ovrženi na drugačen način. Tožeča stranka šele v tožbi govori o finančni uspešnosti E. banke, čemur sodišče ne more slediti, saj njena korespondenca kaže, da je sama ocenila, da je finančno stanje banke tako slabo, da bo potrebno zaprositi za črpanja posojila v skrajni sili. Še več, iz dopisa z dne 21. 8. 2013 je razvidno, da se je uprava E. banke zavedala, da ne izpolnjuje pogojev niti za uporabo posojila v skrajni sili. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev ZBan-1 nalaga Banki Slovenije izrek izrednih ukrepov tako, da se v banki odpravijo razlogi iz prvega odstavka 253.a člena tega zakona in se ponovno vzpostavijo pogoji za dolgoročno uspešno poslovanje banke v skladu s tem zakonom in drugimi veljavnimi predpisi, ali pa da se izvedejo postopki za postopno prenehanje banke, ki vključuje delno ali popolno prenehanje poslovanja. Omenjena cilja zakon določa alternativno.

Sodišče zato ne sledi razlogovanju tožeče stranke, da naj tožena stranka v času izpodbijane odločbe ne bi imela podlage v zakonu za odreditev ukrepov za postopno prenehanje banke. Banka Slovenije ima namreč kot nadzornik paleto ukrepov, s katerimi ob določenih pogojih opravlja nadzor nad bankami in sicer od postopka z izrednimi ukrepi do postopka prisilne likvidacije oziroma začetka stečajnega postopka. Izbrani ukrep je po presoji sodišča utemeljen, saj bi v primeru uporabe katerega od drugih dveh postopkov lahko bila ogrožena stabilnost finančnega sistema v Republiki Sloveniji. Za kako občutljivo področje gre kaže nenazadnje primer odlivanja depozitov iz banke E. po objavi njenih finančnih rezultatov. Glede na to je po mnenju sodišča logično, da se je Banka Slovenije odločila za ukrep, ki povzroči najmanj škode na finančnem trgu.

Tožeča stranka v tožbi zahteva predložitev revidiranega poročila o finančnem stanju banke in predlog ukrepov za postopno prenehanje banke, ki ga je izdelala izredna uprava. Tožeča stranka naj bi te podatke potrebovala za vsebinsko presojo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je omenjeni načrt v določenem delu posredovala sodišču in sicer v delu, kjer se ugotavlja, da je imela banka negativen kapital ter so obstajali razlogi za imenovanje izredne uprave in za izvedbo ukrepov državne pomoči. Sodišče meni, da za presojo izpodbijane odločbe ni potrebe po predložitvi ukrepov za prestrukturiranje banke, prav tako pa na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati poročilo, ki je bilo izdelano po njeni izdaji.

Po prvem odstavku 260. členu ZBan-1 mora izredna uprava najmanj za vsako trimesečje po izdaji odločbe o izredni upravi izdelati in izročiti Banki Slovenije poročilo o finančnem stanju in pogojih poslovanja banke v izredni upravi. Drugi odstavek določa, da mora izredna uprava v 9 mesecih po svojem imenovanju izročiti Banki Slovenije poročilo o finančnem stanju in pogojih poslovanja banke v izredni upravi, skupaj z oceno ekonomske stabilnosti banke in možnosti za nadaljnje poslovanje banke, ki vključuje: 1. oceno možnosti, da bi delničarji banke zagotovili kritje izgub in posledice tega na finančni položaj banke ter 2. oceno možnosti za prerazporeditev in razpršitev potencialnih izgub banke in 3. nepredvidene odhodke, ki lahko vplivajo na obveznost banke, ter 4. oceno možnih ukrepov za odpravo finančnih težav banke ter 5. oceno pogojev za začetek prisilne likvidacije oziroma stečaja banke. Tožeča stranka si omenjeni člen razlaga tako, da tožena stranka nima nikakršne podlage za skrajšanje 9 mesečnega zakonskega roka na le 45 dnevni rok, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, zlasti pa po mnenju tožeče stranke omenjeni člen ne daje toženi stranki podlage za to, da se izredno upravo postavi izključno z nalogo in namenom, da pripravi in izpelje postopno prenehanje oziroma nadzorovano prenehanje banke.

Sodišče ugotavlja, da je izredna uprava dolžna že po zakonu (263. člen ZBan-1) poročilo o finančnem stanju toženi stranki posredovati najmanj za vsako trimesečje. Posledično torej tožena stranka lahko zahteva poročilo tudi pogosteje, če je to potrebno. Generalno pooblastilo Banki Slovenije, da preko izredne uprave izvaja nadzor, na način, ki ga določi sama, izhaja iz 258. člena ZBan-1, po katerem izredna uprava vodi in zastopa banko ter izvaja aktivnosti za izvajanje izrednih ukrepov v skladu s pisnimi navodili Banke Slovenije kot tudi iz 255.a člena ZBan-1, po katerem pristojnosti skupščine in nadzornega sveta banke izvaja Banka Slovenije. Mandat izredni upravi torej v zakonu ni nikjer podrobneje določen ali omejen. Sodišče se strinja z razlogovanjem tožene stranke, da so posamični postopki tako specifični in individualni, da bi bilo mandate izredne uprave v celoti vnaprej podrobno zelo težko določiti. 256. člen ZBan-1 določa, da z odločbo o izredni upravi Banka Slovenije imenuje enega ali več izrednih upraviteljev s pooblastili za opravljanje funkcije člana izredne uprave banke in določi vrsto in obseg poslov, ki jih opravlja posamezni izredni upravitelj.

Tožeča stranka razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe vidi tudi v tem, da izpodbijana odločba vsebuje besedno zvezo „postopno prenehanje banke“. Iz vsebine izpodbijane odločbe ter iz podrobnega opisovanja finančnega stanja banke je razvidno, da je bil mandat izredne uprave v prvi fazi jasno opredeljen in sicer, da mora najprej izdelati revidirano poročilo o finančnem stanju banke in predlog ukrepov za postopno prenehanje banke, ki mora med drugim vključevati ukrepe za dokapitalizacijo banke na podlagi zakona o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti banke (ZUKSB) v obsegu, ki bo potreben za postopno prenehanje banke, vključno z revizijo vrednotenja in skrbnim pregledom za namene dokapitalizacije. Iz zapisanega v izpodbijani odločbi sledi, da bo torej izredna uprava najprej prišla do ugotovitev, ki jih bo povzela v poročilo, ki ga bo posredovala toženi stranki, šele te ugotovitve pa bodo nato temelj za nadaljnja navodila in ukrepe tožene stranke v skladu z zakonom. Glede na takšno stanje bi tudi po presoji sodišča lahko ob morebitnih pozitivnih ugotovitvah izredne uprave v zvezi s finančnim stanjem banke lahko prišli do odločbe o prenehanju izredne uprave in odpoklicu izrednih upraviteljev, kot to določa tretji odstavek 263. člena ZBan-1. Očitek tožene stranke o zlorabi izredne uprave je po presoji sodišča nelogičen. Iz zakona namreč (glej zgoraj) jasno izhaja, da ima Banka Slovenije pristojnost, da izredni upravi podeli mandat in ji tudi določi vrsto in obseg poslov, ki jih bo kot izredni upravitelj opravljala.

Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožena stranka ocenila, da bi povečano tveganje v banki lahko povzročilo pomembnejše negativne učinke na poslovanje drugih finančnih družb ter na ogrozitev finančnega sistema v državi ter da je nujno, da se z ukrepi nadzora in drugimi ukrepi za krepitev stabilnosti banke prepreči nastanek razlogov za stečaj banke. Tožena stranka je tudi na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz upravnih spisov in jih je sodišče povzelo tudi v tej sodbi ugotovila, da banka E. ni sposobna vzpostaviti uspešnega poslovanja ter je potrebno izvesti ukrepe za njeno prenehanje. Na ta način se premoženje banke vnovčuje postopno in ne tako kot v primeru stečaja banke, ko bi banki v tistem trenutku prenehalo dovoljenje za upravljanje bančnih storitev, v celoti pa bi bile poplačane le zajamčene vloge deponentov.

Sodišče v konkretni zadevi ni pristojno, da bi samo izvajalo dokaze in ugotavljalo dejstva, saj ne more samo nadomestiti ekonomske in strokovne analize ter utemeljitev tožene stranke. Sodišče lahko presoja le argumentiranost razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, kot to izhaja iz sodne prakse (glej sodbo Vrhovnega sodišča G1/2009 in G3/2002). Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj izpodbijane odločbe ne bi mogla preizkusiti, saj ne razpolaga z analizo tveganja okužbe. Iz neprerekanih pojasnil tožene stranke ter iz dokumentacije iz upravnih spisov izhaja, da takšne analize tožena stranka redno pripravlja kot podlago za razpravo na internih delovnih telesih in za odločanje na organih vodenja tožene stranke. Gre za interno nadzorniško oceno, ki jo tožena stranka pripravi na podlagi informacij, ki jih od subjekta nadzora zbere v teku pregleda poslovanja, ali na podlagi poročil, ki jih je subjekt nadzora dolžan toženi stranki pošiljati na podlagi zakona in podzakonskih predpisov. Vse informacije, ki jih je tožena stranka pripravila, tožeča stranka pozna. Tožena stranka poudarja, da tako metodologija ocenjevanja sistemske pomembnosti bank kot interno gradivo v posamičnem nadzornem postopku javnosti nista dostopna. Prav tako se z izdelanimi ocenami o sistemski pomembnosti bank ne seznani uprav bank. Banka pa ima možnost ugovarjanja v skladu s postopkom ugovora po ZBan-1 (če odločba oziroma odredba o odpravi kršitev sloni na ugotovitvah, ki izhajajo iz takšnih analiz) oziroma v predvidenih postopkih sodnega varstva.

Iz upravnih spisov ter iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi E. banka kadarkoli ugovarjala izsledkom iz obeh Odredb in iz ostalih poročil in korespondenc med Banko Slovenije in E. banko. Tožena stranka je pojasnila, da je analiza tveganja okužbe, ki jo je pripravila tožena stranka, v pretežnem delu prepisana v izpodbijani odločbi ravno zato, da bi le-ta zadostila standardu obrazloženosti. Analiza tveganja okužbe za E. banko pomeni oceno, ki jo je zavzela tožena stranka. Glede na to, da je imela banka po članih uprave v nadzornem postopku možnost ugovarjati ali oceni tožene stranke ali izrečenemu ukrepu, tožena stranka tudi sodišče prepriča, da se je očitno z izsledki strinjala. Banka E. kot subjekt nadzora je imela možnost sprožiti sodno varstvo in tako v postopku ugovarjati ugotovljenim dejstvom, pa le tega ni storila.

Ugotovitve iz analize tveganja okužbe so bile bistvene za ugotovitev obstoja povečanega tveganja, v skladu z 253.a členom ZBan-1. Sodišče v tem delu glede na opisano situacijo sledi navajanju tožene stranke, da je tožena stranka ugotovila v zvezi z banko povečano tveganje, ker banka ni zagotavljala ustrezne likvidnostne pozicije iz 184. člena ZBan-1, na podlagi katere bi bila sposobna zagotavljati plačilno sposobnost kot jo opredeljuje 128. člen ZBan-1. Prav tako banka ni izpolnila zahteve, s katero ji je bilo naloženo ponovno vrednotenje nepremičnin pri projektnem financiranju, ugotavljanje poštene vrednosti zavarovanj, s katerimi banka zmanjšuje kreditno tveganje in pravilno upoštevanje teh zavarovanj pri oblikovanju oslabitev. Pri tem sodišče poudarja, da tožeča stranka nikjer v tožbi konkretno ne izpodbija ugotovitev, ki izhajajo iz obširne dokumentacije iz upravnih spisov ter iz obeh Odredb. Že predhodno je sodišče zapisalo ugotovitev, da je obstajal pretok informacij glede stanja v E. banki med toženo stranko, nadzornim svetom ter med upravo banke in njenimi delničarji. ZBan-1 kot že rečeno Banki Slovenije banki podeljuje možnost, da poda oceno stanja v nadzorovani banki in izvede določene ukrepe, kar je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi tudi storila.

Sodišče nadalje zavrača ugovor tožeče stranke, da naj ne bila seznanjena s podatki, da naj bi imela banka za 199 mio EUR zunajbilančnih obveznosti, ki naj bi predstavljale delež 1,3 % v celotnem bančnem sistemu. Iz odgovora tožene stranke je razvidno, da je ta podatek sporočila toženi stranki E. banka v okviru rednega mesečnega poročanja po stanju 31. 7. 2013 in je tako torej banki kot subjektu nadzora in predmetne odločbe znan in preverljiv. Prav tako pa tudi nadzornemu svetu.

Iz časovnih točk obeh odredb je razvidno tudi, da banka ni imela le tri mesece časa za doseganje količnika kapitalske ustreznosti. Tožena stranka je enako zahtevo postavila že julija 2012 in banka je vse od septembra 2012 ni izpolnjevala. Glede na upravne spise je imela torej banka več kot eno leto časa, da bi izpeljala potrebno dokapitalizacijo. Neumestna pa je tudi trditev tožeče stranke, da naj bi zahtevo po dokapitalizaciji banka E. izpolnjevala, saj tudi po presoji sodišča samo sprejetje sklepa o dokapitalizaciji na skupščini za zvišanje sredstev banke ne zadostuje. Sama dokapitalizacija ni bila izvedena do postavljenega roka 31. 8. 2013, ampak je banka le zaprosila za podaljšanje roka plačila. Iz priloge v upravnih spisih tudi izhaja, da je vedela, da ne izpolnjuje zahteve Sklepov o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne pozicije likvidnosti bank in hranilnic, ki je predpis, ki določa zahtevano višino količnika (1), prav tako pa je določena zahteva, da mora banka vsak dan v mesecu dosegati likvidnostni količnik najmanj v višini 1. Iz samih ugotovitev banke E. izhaja, da naj bi bila banka nelikvidna 11. 9. 2013. Omenjena ugotovitev oziroma nesposobnost banke poravnati vse dospele obveznosti pa je razlog za začetek stečajnega postopka po 320. členu ZBan-1. 253.a člen ZBan-1 govori o tem, da se šteje, da je v zvezi z banko podano povečano tveganje zlasti, če so v banki podani ali bodo v naslednjih šestih mesecih verjetno podani razlogi za začetek stečajnega postopka v skladu s 320. členom ZBan-1. Banka tudi ni uspela nadaljnjih povečanih potreb po likvidnosti zadostiti z zadolževanjem pri euro sistemu, saj ni razpolagala z zadostnim premoženjem za zavarovanje teh posojil kot to določa Sklep o splošnih pravilih izvajanja denarne politike, ki je bil sprejet na podlagi smernic Evropske centralne banke z dne 20. 9. 2011 o instrumentih in postopkih denarne politike evro sistema (ECB/2011/14) ter splošne dokumentacije o instrumentih in postopkih denarne politike evro sistema, ki jo je izdala Evropska centralna banka in ki je priloga k smernici.

Glede na ugotovljeno stanje v banki E. (predvsem tudi po njenih lastnih ugotovitvah, po dveh neuspešnih dokapitalizacijah ter glede na dejstvo, da banka ni uspela najti novih investitorjev, ki bi bili pripravljeni zagotoviti potrebni kapital v ustreznem roku) je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da banka dolgoročno ni sposobna vzpostaviti uspešnega poslovanja in da je zato potrebno nadzorovano prenehanje v izogib stečaju in z namenom zavarovanja depozitov navadnih upnikov. Tožena stranka je v skladu z ZUKSB predlagala vladi, da se v banki izvedejo tudi ukrepi državne pomoči v skladu z ZUKSB ter pravili EU glede državnih pomoči. Državna pomoč banki je v skladu z zakonom in pravili o državnih pomočeh dopustna le v minimalnem potrebnem obsegu, da se preprečijo negativni učinki na delovanje bančnega sistema kot celote. V konkretnem primeru so takšni negativni učinki podani le v zvezi z morebitnim stečajem banke, ne pa glede prenehanja opravljanja njenih funkcij. Zato je državna pomoč upravičena le v obsegu, da se omogoči prestrukturiranje banke s postopnim prenehanjem banke na način, da se posli in pogodbena razmerja zaključujejo v skladu s pogodbeno ureditvijo (ne pa prisilno) in se tako omogoči maksimalno poplačilo upnikov (deponentov) banke. Iz izpodbijane odločbe je po presoji sodišča takšna ocena razvidna, posebej pa se tudi sodišče sklicuje na to, da bivša uprava banke navedenim ugotovitvam v postopku sodnega varstva ni oporekala.

V zvezi z imenovanjem izredne uprave so prenehala pooblastila in pristojnosti skupščine in nadzornega sveta ter pooblastila članov uprave banke, pri čemer imenovanje izredne uprave ni učinkovalo na položaj banke in pogodbeno razmerje banke s tretjimi osebami. Z imenovanjem izredne uprave torej ni bil uveden postopek prenehanja banke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, ampak je tudi po presoji sodišča izredna uprava dobila mandat, da v okviru rednega poslovanja banke pripravi načrt aktivnosti za zaključevanje poslovanja. Izredna uprava oziroma tožena stranka pa bo predlagala oziroma uvedla postopek prenehanja banke ko in če bodo doseženi cilji načrta prestrukturiranja.

Sodišče nadalje opozarja tudi na ugotovitev, da je soglasje za državno pomoč podala tudi E. banka (pismo in soglasje banke z dne 6. 9. 2013 v upravnih spisih). Na podlagi začasnega pozitivnega mnenja Evropske komisije z dne 6. 9. 2013 je vlada izdala poroštvo za črpanje posojila v skrajni sili, ki ga banka lahko črpa le, če je solventna.

Sodišče tudi zavrača ugovor tožene stranke, da naj bi bila ugotovitev izpodbijane odločbe, da se potencialna nelikvidnost pojavi 11. 9. 2013 v višini 1,2 mio EUR, neobrazložena. Tožena stranka je namreč obrazložila, da ugotovitev temelji na planu denarnih tokov banke, ki ga je morala banka pripraviti vsak dan že od 15. oktobra 2012, ko je zaradi visokega likvidnostnega tveganja banke tožena stranka od banke zahtevala dnevno poročanje tokov likvidnosti. Banka je dne 3. 9. 2013 poslala prav takšen načrt tokov likvidnosti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Gre za preverljiva dejstva, ki izhajajo iz sfere banke oziroma jih je le ta posredovala toženi stranki. Glede skrbnih pregledov stresnih testov E. banke s strani interesentov za vstop v njeno lastništvo je tožena stranka pojasnila, da so omenjena navajanja zavajajoča. Tožeča stranka namreč toženi stranki ni predložila nobenega dokaza o sklenitvi oziroma veljavnosti domnevne predpogodbe o odkupu večinskega dela banke, ampak se je v vsej predhodni komunikaciji s toženo stranko zgolj ustno sklicevala na domnevno sklenjeno predpogodbo. Predstavnica tožeče stranke je namreč na sestanku 8. 5. 2013 pojasnila, da je potencialni investitor ob podpisu v predpogodbo vnesel pogoj za veljavnost predpogodbe, to je, da je potrebna dokapitalizacija največ 25 mio EUR in da v roku enega leta ne bo dodatnih zahtev s strani tožene stranke za dokapitalizacijo. Če D. d.d. teh pogojev ne more izpolniti, bo potencialni investitor odstopil od predpogodbe. Tožena stranka je na sestanku D. povedala, da ne more dati zagotovila, da ne bo dodatnih kapitalskih zahtev za banko E. v roku prihodnjega leta ter izrecno poudarila, da je navedeni pogoj s strani potencialnega investitorja nesprejemljiv. Glede na navedeno je bilo stanje kapitala v banki torej takšno, da sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom, ampak meni, da so bili razlogi za postavitev izredne uprave v skladu z ZBan-1 podani.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so podatki spisa dali zanesljivo podalgo za odločitev, izvedba predlaganih dokazov pa po presoji sodišča ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi zadeve. Presoja sodišča obsega presojo zakonitosti izpodbijanje odločbe, ni pa v domeni sodišča, da bi v konkretni zadevi sodišče samo izvajalo dokaze in ugotavljalo dejstva ekonomskih in strokovnih analiz. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno in pojasnjeno s strani organa nadzora – Banke Slovenije v skladu z ZBan-1, sodišče pa v okviru tožbenih navedb omenjena dejstva le preizkusi.

Glede na zgoraj navedeno toženi stranki ni mogoče očitati, da bi postopala nezakonito. Ker je iz tega razloga izpodbijana odločba pravilna, sodišče pa ni našlo tudi zatrjevanih kršitev Ustave (glede neobrazloženosti ter glede kršitve lastninske pravice, saj delničarji s postavitvijo izredne uprave niso razlaščeni, ampak jim je zgolj omejeno nekatero izvrševanje pravic, ki izhajajo iz delnic), je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopke.