Jedro

Nagrade se po določbi 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 štejejo za druge dohodke in se kot takšne vštevajo v davčno osnovo za dohodnino. Iz obdavčitve so po določbi 1. točke 107. člena ZDoh-2 izvzete samo, če so izpolnjeni določeni pogoji. V konkretnem primeru se tudi po presoji sodišča neutemeljeno uveljavlja oprostitev za Prešernovo nagrado za študente, ki jo je tožniku izplačala Univerza v Ljubljani. Ta ima položaj javnega zavoda in torej ne gre za izplačilo s strani ustanove v smislu 1. alinee 1. točke 107. člena ZDoh-2. Glede na položaj Univerze in vrsto nagrade ter glede na navedene zakonske določbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti, da je nagrado izplačala država.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino v znesku 1 131,59 EUR ter odločil, da se tožniku z ozirom na plačano akontacijo v znesku 1 357,29 EUR vrne razlika v znesku 243,70 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku odmerjena dohodnina z informativnim izračunom in da je tožnik zoper izračun vložil ugovor, v katerem je navedel, da mu je bil dohodek (vir 6300-preostali drugi dohodki) v višini 933,33 EUR izplačana kot Prešernova nagrada za diplomsko delo, da je nagrado prejel kot nagrajenec, ki je bil izbran brez lastne aktivnosti ter da se dohodek ne sme upoštevati pri odmeri dohodnine na letni ravni. Nadalje prvostopni organ ugotavlja, da gre po podatkih, pridobljenih s strani izplačevalca dohodka, Univerze v Ljubljani, v konkretnem primeru za študentsko Prešernovo nagrado, ki se izplačuje študentom za najboljša raziskovalna ali umetniška dela, in sicer na podlagi Pravilnika o podeljevanju Prešernovih nagrad študentom Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Pravilnik). S tem pa pogoji iz 1. točke 107. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za oprostitev plačila dohodnine od nagrade in priznanj za izjemne dosežke niso v celoti izpolnjeni, saj ne gre za nagrado, ki bi jo država ali ustanova izplačala v skladu z zakonom in se torej konkretna nagrada šteje za obdavčljiv drugi dohodek iz 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. 3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih najprej pojasni pisno pomoto, ki sledi iz izreka prvostopne odločbe in ki jo je že odpravil prvostopni organ s sklepom o popravi pomote. V zvezi s sporno obdavčitvijo nagrade pa navaja, da je odločitev sicer pravilna, ni pa pravilna njena obrazložitev. Pri tem ugotavlja, da za oprostitev na podlagi 1. točke 107. člena ZDoh-2 ni potrebno, da bi bila nagrada izplačana v skladu z zakonom, predpisano je le, da mora biti izplačana s strani države, samoupravne lokalne skupnosti ali ustanove oziroma s strani delodajalca. Tožniku je nagrado izplačala Univerza v Ljubljani, ki je javni zavod in torej ne predstavlja države ali samoupravne lokalne skupnosti. Ostaja torej le vprašanje, ali je ustanova. Kaj je ustanova, določa Zakon o ustanovah (v nadaljevanju ZU) v 1. členu, po katerem je ustanova na določen namen vezano premoženje in je pravna oseba zasebnega prava. Univerza kot javni zavod ni oseba zasebnega prava, to pa pomeni, da nagrada, ki jo izplača Univerza v Ljubljani, ne more predstavljati dohodka, ki bi bil oproščen dohodnine.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe zakona ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je v skladu s 5. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ustaljeno prakso sodišč treba šteti, da je za presojo bistvena vsebina pravnega posla in ne njegova oblika. Zato je tožnik prepričan, da je treba izplačilo Prešernove nagrade, ki ga je sicer izvedla Univerza v Ljubljani, šteti za izplačilo države v smislu 107. člena ZDoh-2. Ustanovitelj Univerze je namreč Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice izvršuje Vlada, materialna sredstva za delovanje pa Univerza pridobiva neposredno iz državnega proračuna in je temu ustrezno omejena pri razpolaganju z njimi. V upravnem odboru so predstavniki ustanovitelja, zaposleni na Univerzi štejejo za javne uslužbence. Kar vse pomeni, da Univerza v Ljubljani ni samostojni organ ali pravna oseba, temveč gre za institucijo, ki jo je za opravljanje javne službe v visokem šolstvu ustanovila država. Res je sicer, da so državne univerze po 58. členu Ustave avtonomne, kar pa nikakor ne pomeni neodvisnosti glede upravljanja s finančnimi sredstvi, zaposlovanja, naložb ipd. Tožnik pa je sporno nagrado prejel prav v zvezi z rednim dodiplomskim študijem oziroma v zvezi z izvajanjem omenjene javne službe, ki jo v celoti financira država kot ustanovitelj. Dohodek je torej vsebinsko gledano prejel s strani države, saj ga je v celoti kot plačnik javne službe zagotovila država.

5. Razen tega tožnik meni, da je na mestu teleološka oziroma namenska razlaga besedila 107. člena ZDoh-2. Namen določbe je, da se posameznikom, ki so prejeli nagrado za izjemni dosežek na vzgojno-izobraževalnem področju, nagrad ne prišteje k obdavčljivim dohodkom in da se jih na ta način še dodatno nagradi ter spodbuja k izjemnim dosežkom. Posredni namen te določbe je tudi vzpodbujati podeljevanje nagrad nadarjenim posameznikom. Pri čemer je treba upoštevati, da država in lokalne skupnosti neposredno sploh ne opravljajo nobene dejavnosti vzgoje in izobraževanja, saj so vsi visokošolski zavodi in vse šole ter vrtci samostojne pravne osebe javnega prava. To namreč pomeni, da na področju vzgoje in izobraževanja sploh ne more obstajati nobena nagrada za izjemni dosežek, ki jo lahko prejmejo šolajoči posamezniki in ki bi izpolnjevala kriterije iz 107. člena ZDoh-2. To pa zagotovo ni bil namen zakonodajalca in zato sporna nagrada ne bi smela biti obdavčena z dohodnino.

6. Če pa sodišče ne bi sledilo navedenim argumentom, je tožnik prepričan, da je prvi odstavek 107. člena ZDoh-2 v neskladju z Ustavo, saj neustavno razlikuje med prejemniki nagrad za izjemne dosežke na vzgojno-izobraževalnem področju ter obenem nesorazmerno posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Meni, da so prejemniki nagrad, ki jih podeljuje država, lokalna skupnost ali ustanova v bistveno podobnem položaju kot prejemniki nagrad, ki jih podeljujejo druge pravne osebe, npr. osebe javnega prava, ki prav tako niso povezane osebe z nagrajencem. Z vidika namena obdavčitve, ki je v obeh primerih enak, je popolnoma nepomembno, ali se prejme nagrado neposredno iz državnega proračuna ali s strani druge pravne osebe (javnega prava). Ključno je, da gre za nagrado za izjemni dosežek na vzgojno-izobraževalnem področju, da ne gre za redni dohodek ali za dohodek za opravljeno delo in je bil prejemnik izbran kot nagrajenec brez lastne aktivnosti. ZDoh-2 razen tega dopušča, da se kot oprostitev šteje tudi nagrada, ki jo podeli ustanova kot pravna oseba zasebnega prava, kjer je tveganje, da pride do zlorabe, večje kot pri Univerzi. Vse navedene kriterije pa tožnik izpolnjuje, saj je študentska Prešernova nagrada nesporno nagrada za izjemni dosežek – diplomsko delo, ki jo prejme največ 12 študentov letno. Ne gre za redni dohodek oziroma dohodek za opravljeno delo, tožnik pa je bil izbran brez lastne aktivnosti in tudi ni povezana oseba. Za razlikovanje sporne nagrade od ostalih nagrad, ki jih tožnik našteje, ni nobenega razumnega razloga, kar potrjuje tudi stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 in potrdilo v odločbi U-I-147/12-18 z dne 29. 5. 2013. Tožnik zato sodišču (podrejeno) predlaga, da v skladu s 156. členom Ustave postopek prekine in zahteva oceno ustavnosti prvega odstavka 115. (pravilno: 105.) člena ZDoh-2 pred Ustavnim sodiščem.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Nagrade se po izrecni določbi 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 štejejo za druge dohodke in se kot takšne vštevajo v davčno osnovo za dohodnino. Iz obdavčitve so po, ravno tako izrecni, določbi 1. točke 107. člena ZDoh-2 izvzete samo, če so izpolnjeni določeni pogoji. V skladu z navedenim členom se dohodnine ne plačuje od tistih nagrad, pri katerih gre za izjemne dosežke na humanitarnem, znanstveno-raziskovalnem, kulturnem, vzgojno-izobraževalnem, športnem ali socialnem področju, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da jih izplača država, samoupravna lokalna skupnost ali ustanova, ki ni povezana oseba, ali sedanji, prejšnji ali bodoči delodajalec prejemnika ali osebe, ki je povezana s prejemnikom, 2. da ne gre za redni dohodek ali za dohodek za opravljeno delo oziroma storitev in 3. da je bil prejemnik nagrade izbran kot nagrajenec brez lastne aktivnosti oziroma udeležbe pri prijavi na razpis oziroma v postopku izbora nagrajenca. Za oprostitev davka morajo biti po povedanem našteti pogoji izpolnjeni kumulativno in ker gre za izjemo od splošnega pravila, jih je potrebno upoštevati oziroma uporabljati, če že ne zožujoče, pa vsaj čimbolj dobesedno.

10. V konkretnem primeru ni spora o tem, da gre pri nagradi, za katero se uveljavlja oprostitev na podlagi citiranih zakonskih določb, za Prešernovo nagrado za študente, ki jo je tožniku izplačala Univerza v Ljubljani. Spora tudi ni o tem, da ima Univerza v Ljubljani položaj javnega zavoda in da torej v konkretnem primeru ne gre za izplačilo s strani ustanove iz citirane 1. alinee 1. točke 107. člena ZDoh-2. Z ozirom na položaj Univerze in vrsto nagrade ter z ozirom na citirano zakonsko besedilo pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti, da je nagrado izplačala država, kot uveljavlja tožnik v tožbi. Univerza v Ljubljani je namreč avtonomni izobraževalni, znanstveno-raziskovalni in umetniški visokošolski zavod s posebnim položajem in obenem (v skladu z 10. členom Zakona o visokem šolstvu) samostojna pravna oseba, Prešernova nagrada za študente pa eno od priznanj, ki se tako uvaja kot podeljuje (izplača) na podlagi (246. člena) Statuta Univerze in Pravilnika o podeljevanju Prešernovih nagrad študentom Univerze v Ljubljani, ki ga (na podlagi 247. člena Statuta) sprejme senat Univerze, in torej na podlagi aktov Univerze kot samostojnega pravnega subjekta, brez neposredne udeležbe države.

11. Z ozirom na dovolj jasno in nedoumno zakonsko besedilo tudi ni potrebna teleološka oziroma namenska razlaga predpisa. Namen zakonodajalca je namreč očiten, in sicer je v tem, da se izjema od obdavčitve ne širi, oziroma da se iz obdavčitve izvzamejo zgolj tiste nagrade in tista priznanja, ki ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev predstavljajo izjemne dosežke na (taksativno) naštetih področjih - vključno z nagradami na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja, za katerega tožnik sicer zatrjuje, pa ne izkaže, da bi bilo v razmerju do države kot izplačevalca nagrad v drugačnem položaju kot ostala našteta področja.

12. Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevane neustavnosti izpodbijane zakonske ureditve in zato ne sledi tožbenemu predlogu za prekinitev postopka. Z izpodbijano zakonsko določbo so predpisani pogoji za uveljavljanje oprostitev davka, kar pomeni, da gre že v izhodišču za ureditev, pri kateri je polje proste presoje zakonodajalca posebej široko. To pa pomeni, da je oprostitev mogoče omejiti na določeno vrsto nagrad in tudi določiti kriterije za njihovo opredelitev. Pri tem je po presoji sodišča bistveno, da gre za kriterije, ki so razumni in ki podpirajo osnovno zahtevo, to je, da gre za nagrade oziroma priznanja za izjemne dosežke. Da bi zakonski kriteriji ne zadostili tej zahtevi, tožnik ne trdi. Trdi le, da gre tudi pri Prešernovi nagradi za študente za priznanje za tovrstne (izjemne) dosežke in da ni podlage za različno obravnavanje njihovih prejemnikov od tistih, ki prejmejo nagrade, ki jih izplačuje lokalna skupnost (npr. nagrada glavnega mesta Ljubljane) ali država (npr. nagrada RS na področju šolstva). Pri tem pa spregleda različen položaj tako prejemnikov nagrade (študentov) kot izplačevalca (ki ni država oziroma lokalna skupnost) ter različno pravno podlago za izplačilo (ne gre normativni akt na ravni države ali lokalne skupnosti). Spregleda pa tudi določbo 9. člena Pravilnika, po kateri so študenti tisti, ki predložijo dela, s katerimi se želijo potegovati za nagrado, kar poleg že navedenih okoliščin kaže na nižjo stopnjo izjemnosti doseženega, kot se zahteva po citirani zakonski ureditvi. Različne dejanske in pravne okoliščine pa narekujejo različno zakonsko ureditev, zato za zahtevo, da se tudi zadevne nagrade ne vštevajo v davčno osnovo, po presoji sodišča ni ne dejanske in ne (ustavno)pravne podlage.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 15. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.