Jedro

Odmera višine odškodnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je vtoževal plačilo odškodnine v višini 2.355,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi neustreznih bivanjskih razmer v času pripora v Zavodu za prestajanje kazni zapora ....

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 700,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2018 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 262/2020 z dne 13. 8. 2020 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. **Dejanski okvir spora**

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - tožnik je bil v času pripora skupaj s še enim pripornikom 82 dni nameščen v bivalnem prostoru št. 43 (od 3. 9. 2015 do 23. 11. 2015), 35 dni v bivalnem prostoru št. 76 (od 24. 11. 2015 do 28. 12. 2015) in 40 dni v bivalnem prostoru št. 50 (od 8. 1. 2016 do 16. 2. 2016), skupaj torej 157 dni. Preostali čas je bival sam; - v času, ko sta v istem prostoru bivala dva pripornika, je vsak imel zase na voljo le 3,67 m2 oziroma 3,78 m2 bivalne površine (odvisno od posameznega prostora); - tožnik je imel vsak dan možnost sprehoda po 2 uri na zunanjem dvorišču in vsak drugi dan po 2 uri oziroma najmanj štirikrat na teden možnost koriščenja fitnesa, vendar je možnost sprehoda zavrnil sedemkrat, možnost koriščenja fitnesa pa enkrat; - tožnik v sobi ni imel na razpolago tople vode; - v sobi je bilo nameščeno okno velikosti najmanj 80 cm x 1 m, ki sta ga pripornika lahko sama odpirala in zapirala ter zračila; - vročine ni bilo, saj je tožnik pripor prestajal jeseni in pozimi. V prostorih je bila nameščena centralna kurjava, ki je bila podnevi v obratovanju, zidovi pa debeli, zato se niti ponoči ni pretirano shladilo, - v sobi je bila stropna luč in svetilo ob mizi, - omogočen je bil vnos elektronskih naprav in iger v sob, obiski, dodatno tuširanje v poletni vročini, igranje košarke in badmintona na prostem ter uporaba grelnika za vodo v sobi.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Pri ugotavljanju, ali je bilo tožniku zagotovljeno primerno in humano bivanje priporu, ki ni preseglo dopustne meje trpljenja posameznika, ki tak ukrep prestaja, sta sodišči nižjih stopenj izhajali iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in priporočil Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in kaznovanja. Ta priporoča, da imajo zaporniki na voljo najmanj 4 m2 bivalnega prostora na osebo v sobah z več zaporniki. Sodna praksa pa poudarja, da prostorske razmere, ki ne dosegajo tega standarda oziroma od njega nekoliko odstopajo, same po sebi še ne pomenijo odškodninske odgovornosti države, saj je treba presojati vse okoliščine, ki vplivajo na pogoje bivanja v priporu ali zaporu. Bivanje na 3-4 m2 površine tako pomeni kršitev le, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja.

8. Sodišči nižjih stopnje sta ocenili, da je kvaliteto bivanja v prostoru, manjšem od 4 m2, kjer je tožnik preživel pretežen del dneva na postelji, še poslabšalo dejstvo, da ni imel tople vode. Ukrepi, s katerimi je toženka blažila premajhno bivalno površino (možnosti gibanja na prostem in uporaba fitnesa, obiski, vnos elektronskih naprav in iger), po oceni sodišč bivalnih razmer niso spremenili v zadostni meri, da bi se toženka v celoti razbremenila odgovornosti. Zavedanje o pomanjkljivostih oziroma česa vsega tožnik v priporu ni bil deležen ter občutek prostorske stiske in pomanjkanja zasebnosti je podlaga za obstoj duševnih bolečin. Tožniku sta sodišči zato prisodili slabo tretjino vtoževane odškodnine, pri čemer sta upoštevali ugodnosti, ki so tožniku olajšale duševno trpljenje, dejstvo, da je sam zavračal možnost gibanja na prostem in da je tudi sam izpovedal, da v priporu ni mogoče pričakovati luksuza, torej duševno trpljenje ni bilo zelo intenzivno. Za potrditev navedb o duševnih bolečinah je zadostovala tožnikova izpovedba.

**Dopuščeni revizijski vprašanji**

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede pravnih vprašanj: - ali je bila tožeči stranki kršena osebnostna pravica iz 21. člena Ustave RS, če je imela na razpolago 3-4 m2 bivalnega prostora, če je to kompenzirala z drugimi okoliščinami; - ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili nastanek škode v obravnavanem primeru.

**Povzetek revizijskih navedb**

11. Revidentka trdi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso ESČP, Vrhovnega sodišča RS (sklicuje se na zadevo II Ips 88/2017) in višjih sodišč (sklicuje se na zadevo VSM I Cp 74/2020). Sodišči nista upoštevali ugodnosti, ki so bile na voljo tožniku in s katerimi je toženka kompenzirala premajhen bivalni prostor. Konkretneje naj bi morali ugotavljati, koliko časa dnevno je pripornik lahko preživel zunaj bivalnega prostora. Sklep, da mu je bilo to omogočeno le v času dvournega sprehoda in fitnesa, naj bi bil pavšalen. Pripornik je bil večkrat spremljan tudi na sodišče in druge ustanove zunaj zavoda. Tožnik naj bi tudi ne uspel izkazati nastanka škode, saj naj bi njegova subjektivna navajanja (o občutku utesnjenosti in glavobolih) ne zadostovala. Sodišči naj bi ne upoštevali dejstva, da je tožnik večkrat odklonil možnost gibanja na prostem in uporabe fitnesa in s tem v morebitno škodo privolil; celo sam pa je izpovedal, da se je zavedal, da v priporu ne bo luksuza – očitno torej duševno trpljenje ni bilo zelo intenzivno.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče je, upoštevaje tudi sodno prakso ESČP in priporočila Evropskega odbora za preprečevanja mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja2 (v nadaljevanju CPT), že opredelilo nekatera pravna izhodišča za presojo odškodninskih zahtevkov za povrnitev škode, ki se kaže v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic (predvsem ustavne pravice do spoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS) med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Odškodninsko odgovornost države utemeljuje ravnanje, ki presega dopusten prag omejitve teh pravic, tj. ravnanje, ki ne pomeni zgolj take omejitve, ki je po naravi stvari lastna odvzemu svobode v kazenskih postopkih in ki s seboj neizogibno prinese tudi neugodne občutke, temveč pomeni omejitev, ki ne dosega več minimalnih civilizacijskih standardov, v skrajnih primerih pa gre lahko celo za nečloveško in ponižujoče ravnanje. Razsežnost (kvadratura) bivalnega prostora, ki je na voljo posameznemu zaporniku ali priporniku, je pomembna, ne pa edina okoliščina, ki vpliva na presojo, ali je prišlo do nedopustnega posega v človekove pravice. Po sodni praksi ESČP se domneva kršitve vzpostavi, kadar ima posameznik na voljo manj kot 3 m2 osebnega prostora; če ima na voljo 3 - 4 m2 prostora, je kršitev podana, če ta okoliščina sovpade še z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja; kadar pa je bivalni prostor večji od 4 m2, pomanjkanje prostora ni odločilen dejavnik in je kršitev podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere.3 Nepomemben pa ni niti standard, ki ga določa domači Pravilnik o izvrševanju kazni zapora – ta je že v času trajanja tožnikovega pripora določal, da se, če prostorske možnosti zavoda omogočajo, v samskih sobah zagotovi 9 m2 površine, v večposteljnih sobah pa 7 m2 površine na vsakega obsojenca.4 Druge okoliščine bivanja, ki se upoštevajo pri presoji, so predvsem možnost gibanja izven celice, prezračevanje, ogrevanje, naravna svetloba in podobno.5

14. Država lahko torej zapornikom in pripornikom neugodnost bivanja na manjši kvadraturi olajša z zagotavljanjem drugih ugodnosti, po drugi strani pa tudi ustrezna kvadratura ne zadostuje, če so ostali pogoji bivanja tako slabi, da sami zase onemogočajo dostojno prestajanje kazni oziroma pripora. Razpon med 3 in 7 m2 bivalne površine je sorazmerno velik, zato situacij, ko zapornik ali pripornik biva na površini, ki se približuje 3 m2, ali ko biva na površini, ki se približuje 7 m2, ni mogoče enako obravnavati. Manjši ko je bivalni prostor, večji vpliv bodo na kvaliteto bivanja imele ostale morebitne neugodne okoliščine in več ugodnosti bo potrebnih za kompenzacijo osnovnega problema prostorskega manjka.6 Manjši ko je bivalni prostor, večjega pomena bodo predvsem tiste ugodnosti, ki zaporniku in priporniku omogočajo preživljanje časa zunaj celice – zlasti gre za možnost rekreacije na svežem zraku ali v fitnesu, gibanja po ostalih delih ustanove, kjer preživlja zapor ali pripor, v okviru preživljanja drugih aktivnosti (npr. dela, izobraževanja, uživanja obrokov, obiskov ipd.). CPT priporoča, da ima vsak zapornik ali pripornik dnevno na voljo najmanj eno uro za zunanjo rekreacijo, prav tako naj se stremi k čim daljšemu času, namenjenemu ostalim aktivnostim – 8 ali več urnemu.7 Podobno meni (sklicujoč se na mednarodne standarde) ESČP: razumen del dneva naj bi bil na voljo za aktivnosti zunaj celic (delo, rekreacijo, izobraževanje).8

15. V obravnavani zadevi je tožnik del trajanja pripora bival v celicah, v katerih je zase imel na voljo 3,67 m2 oziroma 3,78 m2 bivalne površine. Upoštevaje zgoraj povzete smernice je torej odločilno, kakšni so bili – poleg gole kvadrature – ostali pogoji bivanja. Z zagotavljanjem pogojev, ki presegajo minimalne standarde, bi lahko toženka kompenzirala majhen bivalni prostor; če pa bi bili podani še drugi neugodni pogoji, bi to vodilo v sklep o kršitvi. Druge upoštevne okoliščine konkretnega primera so bile naslednje. Tožnik si je celico delil še z eno osebo. V povprečju je imel na voljo približno 3 ure časa dnevno za gibanje zunaj celice (2 uri sprehoda na zunanjem dvorišču in vsak drugi dan še 2 uri fitnesa, kar na tedenski ravni pomeni približno 3 ure dnevno), preostanek dneva pa je bil zaklenjen v sobi, kjer je zaradi utesnjenosti večino časa moral preživeti na postelji. V celici je bilo okno, ki je omogočalo zračenje in zagotavljalo ustrezno naravno svetlobo, poleg tega sta bili v sobi še dve luči. Omogočen je bil vnos elektronskih naprav in iger v sobo, obiski, igranje košarke in badmintona na prostem, poleti dodatno tuširanje. Neugodna okoliščina je ta, da v sobi ni bilo na voljo tople vode iz vodovoda, bil pa je grelnik za vodo. Drugih neugodnih okoliščin (mraza, vročine ipd.) sodišči nista ugotovili.

16. V zadevah, ki jih je že obravnavalo Vrhovno sodišče, je bila kršitev podana, ko so bile 3 – 4 m2 velikemu bivalnemu prostoru pridružene okoliščine, da je v sobi bivalo tri ali več oseb in ni bilo dovolj prostora, da bi se vsaj obroki použili za mizo, ampak so se morali priporniki do 21 ur na dan zadrževati in tudi jesti na postelji, veliko število oseb pa je botrovalo tudi slabemu zraku, pretirani utesnjenosti in podobno.9 Kršitev je v primeru, ko se je velikost bivalnega prostora za krajši čas spustila celo do vsega 2,6 m2, utemeljevalo veliko število oseb v sobi (štiri do šest), slab zrak in neurejeno prezračevanje, poletna vročina zaradi odsotnosti rolet na oknih in fizično obračunavanje med zaporniki, česar negativnih posledic niso mogli izničiti niti omilitveni ukrepi (3 ure sprehoda, organiziranje športnih in izobraževalnih dejavnosti).10 Po drugi strani pa so bile bivalne razmere v zadostni meri olajšane takrat, ko je zapornik lahko več kot 8 ur dnevno preživel zunaj sobe (na sprehodih, pri obrokih v jedilnici), le 8 ur pa v sobi (poleg 8-urnega nočnega počitka) – razmere se približale vsakdanjiku povprečnega zaposlenega, ki svoje delo opravlja za računalnikom.11

17. V sodni praksi višjih sodišč je bila odškodnina denimo prisojena v primeru, ko so bile 3 – 4 m2 velikemu bivalnemu prostoru pridružene okoliščine, da je v sobi bivalo štiri ali pet oseb, gibanje po sobi je bilo zaradi velike količine pohištva omejeno, možnost prostega gibanja izven sobe je (glede na obdobje pripora) v povprečju znašala med skoraj 4 ure dnevno do malo več kot 5 ur dnevno, vendar je večino tega časa (približno 3 ure) odpadlo na gibanje na hodniku, ki pa je bil natrpan (poleg tega pa še na sprehode, fitnes, obiske in telefoniranje), poleti je bilo stanje zaradi visokih temperatur nevzdržno, zrak je bil slab zaradi neustreznega prezračevanja.12 Prav tako je bila kršitev osebnostnih pravic ugotovljena v zadevi, ko je tožnik v sobi bival s še enim pripornikom, kjer je na vsakega odpadlo 3,5 m2, izven sobe pa se je lahko gibal dve uri in pol dnevno na svežem zraku in dodatno ob obiskih domačih, zaradi telefoniranja ter na fitnesu (ne pa na hodniku), okna v sobi ni bilo mogoče odpreti na stežaj in ni bilo zasenčeno, zrak je bil zatohel in smrdeč, poleti pa neznosna vročina, obroka nista mogla oba hkrati zaužiti ob mizi.13 V zadevi, na katero se sklicuje revidentka, pa odškodnina ni bila prisojena v okoliščinah, ko je tožnik bival v sobi na 3 – 4 m2, imel pa je vsak dan možnost 2 ur sprehoda in vsak drugi dan 2 ur fitnesa, poleg tega pa še možnost dela v kovinarski delavnici za 4 ure dnevno (to je bilo prekinjeno po tožnikovi krivdi zaradi neupoštevanja določil izvrševanja pripora, toda tožnik bi, če bi se držal pravil, lahko prebil zunaj sobe kar 8 ur); v sobi je krajši čas odpadal omet in 8 mesecev ni bilo tople vode v umivalniku, na voljo pa je bil grelnik vode, medtem ko je bila voda za tuširanje topla; v sobi so bile dovoljene elektronske naprave.14

18. Obravnavana zadeva se, ko jo postavimo ob bok navedenim primerom iz sodne prakse, umešča na mejno polje. Tožnik si je prostor delil le z enim sopripornikom, medtem ko je bilo v večini omenjenih primerov, kjer so bili ugotovljeni neugodni bivanjski pogoji, oseb v istem prostoru med 4 in 6. Večje število oseb, ki si delijo celico, že po naravi stvari pomeni slabše bivalne pogoje – še bolj omejeno gibanje, intenzivnejši občutek pomanjkanja zasebnosti, slabši zrak, več zvokov v prostoru, ki vplivajo na počitek, in podobno. Za razliko od večine omenjenih zadev v obravnavani zadevi tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bilo zračenje prostora problematično, temperature v njem neugodne ali svetloba slaba. Nevšečnost, da v obravnavani zadevo v celici ni bilo na voljo tople vode v umivalniku, lahko olajša grelnik vode, ki je bil na voljo. Da tožnik ne bi imel tople vode niti za tuširanje, ni bilo ugotovljeno. Bivanjski položaj, ki izhaja iz narave samega prostora, ni bil torej že v izhodišču (poleg zgolj minimalne kvadrature) še dodatno poslabšan.

19. Daleč najbolj neugodna je tako okoliščina, da je tožnik imel za gibanje zunaj celice na voljo vsega skupaj približno 3 ure dnevno, kar vključuje predvsem zunanji sprehod in uporabo fitnesa. To pomeni, da je moral v utesnjenem prostoru v povprečju preživeti kar 21 ur dnevno (brez upoštevanja 8-urnega nočnega počitka torej kar 13 ur dnevno), zaradi pomanjkanja prostora pretežno na postelji. Toženkini očitki, da bi morali sodišči nižjih stopenj natančneje ugotavljati, koliko časa dnevno je tožnik lahko preživel zunaj bivalnega prostora, upoštevaje predvsem tudi čas, ki ga je preživel na obravnavah na sodišču in na državnem tožilstvu ter na drugih aktivnostih, niso utemeljeni. Tako postopanje bi bilo ustrezno, če bi šlo za taka časovna obdobja, ki bi lahko bistveno spremenila razmerje med časom, preživetim v celici in zunaj nje, v nasprotnem primeru pa bi bilo minuciozno ugotavljanje vsake minute, preživete zunaj celice, pravno nepomembno. To velja tudi za obravnavani primer, kjer je bilo zatrjevanih le pet odhodov na sodišče oziroma tožilstvo, katerih seštevek časa znese manj kot 20 ur, časovnega trajanja drugih aktivnosti (npr. obiskov, telefonskih klicev) pa toženka niti ni opredeljevala, medtem ko je bil tožnik na premajhni kvadraturi priprt 157 dni. Po oceni revizijskega sodišča v takem časovnem obdobju niti dejstvo, da je tožnik sedemkrat zavrnil možnost sprehoda in enkrat možnost fitnesa, ne more pripeljati do sklepa, da se očitno ni čutil utesnjenega. Na to bi lahko kazalo pogosto zavračanje možnosti gibanja zunaj celice, za nekajkratno odklonitev pa lahko obstajajo številni povsem življenjski razlogi (slabo počutje, vremenske razmere ipd.).

20. Res je, da razmere v sami sobi niso bile take, da bi tožnikovo bivanje še dodatno otežile, vendar – izhajajoč iz uvodoma navedenega izhodišča – v položaju, ko se na razponu med 3 in 7 m2 bivalna površina približuje 3 m2, samo to ne zadostuje, temveč je treba prostorsko utesnjenost z določenimi ukrepi tudi aktivno kompenzirati. Posebnega pomena bo možnost preživljanja časa zunaj celice – večja od ukrepov, kot je npr. možnost vnosa elektronskih naprav v sobo ali dodatnega tuširanja. Možnost 3-urne rekreacije oziroma gibanja na dan (v povprečju) ni zanemarljiva in presega minimum, ki ga priporoča CPT, vendarle pa ni izkazano, da bi imel na voljo tudi druge aktivnosti (npr. delo, izobraževanje ipd., izjema je možnost obiskov in telefoniranja, pri čemer pa ni bilo opredeljeno, koliko časa naj bi bilo za to v povprečju dopuščenega; poleg tega tudi ni od zapornika ali pripornika odvisno, ali ga bo kdo obiskal – na izkoristek tega časa tako ne more sam vplivati). V že obravnavanih zadevah kršitev ni bila ugotovljena takrat, ko je imel zapornik ali pripornik na voljo znatno količino časa (okrog 8 ur) za preživljanje zunaj celice. To velja tudi za zadevo VSM I Cp 74/2020, na katero se sklicuje revidentka – prav okoliščina, da je imel tam tožnik poleg 3 ur rekreacije dnevno v izhodišču možnost tudi 4 ur dela v kovinarski delavnici (to možnost si je po lastni krivdi »zapravil«), je okoliščina, ki navedeni primer razlikuje od tu obravnavanega. Po drugi strani pa je bilo v več zadevah ugotovljeno, da možnost 3 ur rekreacije dnevno (ki sicer presega priporočila) vendarle ni odtehtala drugih neugodnih okoliščin preživljanja zapora ali pripora. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da to tudi v tu obravnavani zadevi ni zadostovalo in da je kršitev podana.

21. Dejstvo, da je bil tožnikov položaj vendarle nekoliko boljši od položaja tožnikov v drugih obravnavanih zadevah (pri sobivanju z le eno drug osebo je občutek pomanjkanja zasebnosti manj intenziven kot pri sobivanju z več osebami, temperature v sobi so bile sprejemljive, enako velja za kvaliteto zraka in svetlobo, toženka je dopuščala ugodnosti, kot je vnos elektronskih naprav v sobo itd.), pa lahko vpliva na višino odmerjene odškodnine. To sta sodišči nižjih stopenj pravilno upoštevali. Tožniku je bilo za 157 dni prisojenih 700 EUR odškodnine, kar pomeni 4,46 EUR na dan. V prej omenjenih zadevah so bile v povprečju prisojene višje odškodnine, npr. 9,38 EUR na dan (sodba VS RS II Ips 88/2017), 10,59 EUR na dan (sodba II Ips 45/2017), 8,32 EUR na dan (sodba VSL II Cp 2337/2017) in 8,82 EUR na dan (sodba VSL II Cp 2107/2019).

22. Zmotno je mnenje revidentke, da tožnikova izpoved ne more biti zadostna podlaga za ugotovitev duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Ker so duševne bolečine odraz človekovega notranjega doživljanja, njegovega psihičnega neugodja, je izpovedba oškodovanca po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Duševne bolečine obstajajo na spektru različnih intenzitet in vsaka se ne odrazi v okvari zdravja, ki bi jo bilo mogoče dokazovati le z izvedencem medicinske stroke.15 Tudi pravo kot obliko škode ne priznava le tistih bolečin, ki bi hkrati pomenile okvaro zdravja. Zato je nepomembno, ali je oškodovanec zaradi duševnih bolečin iskal pomoč pri zdravniku. Pri psihičnem neugodju, ki je življenjsko in izkustveno lahko posledica bivanja v utesnjenem prostoru in ob pomanjkanju osnovne zasebnosti, je tudi sodišče sámo na podlagi oškodovančeve izpovedbe zmožno oceniti, ali je podan obstoj duševnih bolečin. Revizijsko sodišče ob tem ne pritrjuje revizijski navedbi, da naj bi tožnikova izjava, da v priporu ni pričakoval luksuza, že sama po sebi pomenila, da ni trpel duševnih bolečin. Taka izpovedba kaže bolj na to, da je bilo psihično neugodje manj intenzivno, ne pa na to, da ga sploh ni bilo. Nižja intenzivnost pa je bila – poleg ostalih okoliščin – ustrezno upoštevana v okviru odmere višine odškodnine.

23. Odgovor na obe dopuščeni revizijski vprašanji je po povedanem pritrdilen. V okoliščinah konkretnega primera je bila tožnikova osebnostna pravica kršena, sodišči nižjih stopenj pa sta pravilno presodili nastanek škode in tudi pravilno odmerili odškodnino.

**Odločitev o reviziji**

24. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 European Committee for the Prevention of Torture and Inhuman or Degrading Treatment or Punishment (CPT). 3 Zadeva Muršić v. Hrvaška, št. 7334/13, sodba z dne 20. 10. 2016, tč. 136-140. To vodilo povzema tudi VS RS v zadevah II Ips 45/2017 in II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017. Priporočilo CPT z dne 15. 12. 2015 (»Living space per prisoner in prison establishments: CPT standards« (CPT/Inf (2015) 44 kot minimalni standard priporoča 4 m2 bivalnega prostora na osebo v večposteljnih celicah in 6 m2 bivalnega prostora v samskih celicah. 4 27. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Ur. l. RS, št. 102/00 in nasl.), ki se je uporabljal do 15. 8. 2016. Tudi kasnejši pravilniki so prevzeli enak standard. Vrhovno sodišče ga omenja že v zadevi II Ips 45/2017 z dne 45/2017. 5 II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017. 6 To ne velja le v položajih, ko je prostor večji od 3 m2 , ampak tudi v položajih, ko je bivalna površina manjša od 3 m2 in je vzpostavljena domneva kršitve. To domnevo je namreč mogoče ovreči, a je standard zelo strog – odmik od minimalne bivalne površine mora biti majhen, taka nastanitev mora biti kratkotrajna, zagotovljena mora biti možnost pogostega gibanja zunaj celic (glej sodbo ESČP v zadevi Muršić v. Hrvaška, št. 7334/13, sodba z dne 20. 10. 2016, tč. 132). 7 »Living space per prisoner in prison establishments: CPT standards« (CPT/Inf (2015) 44, Appendix (Examples of other factors to be taken into consideration when assessing detention conditions in prison). 8 Muršić v. Hrvaška, št. 7334/13, sodba z dne 20. 10. 2016, tč. 133. 9 Prav tam. 10 Sodba VS RS II Ips 45/2017 z dne 30. 11. 2017. 11 Prav tam. 12 Sodba VSL II Cp 2107/2019 z dne 26. 2. 2020. 13 Sodba VSL II Cp 2337/2017 z dne 25. 4. 2018. 14 Sodba VSM I Cp 74/2020 z dne 23. 3. 2020. 15 Podobno VS RS v sodbi II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007.