Jedro

Vse s strani toženke zatrjevane ugodnosti je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju stopnje kršitve tožnikove pravice in s tem pri odmeri višine odškodnine. Kljub vsem tem ukrepom, na katere se tudi v pritožbi sklicuje toženka, pa osnovna težava - neustrezen bivalni standard v zaporu, ni bila odpravljena. Protipravno ravnanje toženke je podano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) odškodnino v višini 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2018 (točka I izreka) ter v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 99,92 EUR.

2. Toženka s pritožbo očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Bistveni očitek je, da tako ESČP kot Vrhovno sodišče RS poudarjata, da prostorske razmere, ki ne dosegajo standarda 4 m2 bivalnega prostora na osebo v sobah z več zaporniki, same po sebi še ne pomenijo odškodninske odgovornosti države, potrebno je ugotavljati okoliščine posameznega primera. Očita, da je sodišče te okoliščine pomanjkljivo ugotovilo in jih tudi napačno ovrednotilo. Toženka je tekom postopka navedla vrsto ukrepov z namenom kompenzirati prostorsko stisko v sobah (vnos elektronskih naprav in raznih iger, obiski, dodatno tuširanje v poletnih mesecih, koši za igranje košarke in badmintona na prostem). Ključno je tudi, da je tožnik sam večkrat odklonil možnost gibanja na prostem na dvoriščih in zavrnil možnost uporabe fitnesa. Sodišče napačno nazira, da je za odločitev v zadevi bistveno, koliko je imel tožnik možnosti, da lahko preživi svoj čas izven bivalnega prostora. Tožniku je bilo skladno s predpisi omogočeno najmanj 2 uri dnevno gibanje na prostem. Bistveno pa je, kakšne so bile razmere v bivalnem prostoru tožnika v času, ko je ta bil v priporu. Sodišče bi moralo natančneje ugotavljati koliko časa je pripornik lahko preživel zunaj bivalnega prostora. Sodišče ni navedlo niti obrazložilo obstoja duševnih bolečin pri tožniku, temveč je zgolj ugotovilo, da so določene okoliščine, ki jih je dokazala toženka, nekoliko olajšale bivanjske razmere tožnika v priporu in zmanjšale njegovo duševno trpljenje. Drži, da se pojem duševnih bolečin razlaga široko tako, da ta obsega vsako psihično neugodje, vendar sama prizadetost tožnika zaradi domnevno protipravnega ravnanja, ki bi ga moral tožnik dokazati, sodišče pa ugotoviti, ne zadošča. Nesubstancirana navajanja tožnika o pretrpljenih duševnih bolečinah ne morajo konstituirati pravno priznane škode. Toženka zato meni, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja pravno priznane škode.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka ter, da je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba sicer le pavšalno graja, pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljena pravno odločilna dejstva, pritožbeno niso sporna.

6. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja pripora, ko je bil nameščen še z enim pripornikom, bival v bivalnem prostoru, v katerem je imel na razpolago 3,67 m2 oziroma 3,78 m2 osebnega prostora. Bivalni standard minimalne površine 4 m2 prostora na pripornika, če sta v prostoru dva, je v svojih odločbah upoštevalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), izhaja pa tudi iz primerljivih judikatov Vrhovnega sodišča, zato ga je pravilno upoštevalo tudi prvostopno sodišče ter v nadaljevanju utemeljeno ugotovilo tudi ostale okoliščine v katerih je bival tožnik: na razpolago ni imel tople vode, kar je poslabšalo kvaliteto bivanja, upoštevalo je dejstvo, da je tožnik, kljub vsakodnevnim dvournim izhodoma in možnostjo uporabe fitnesa, večino časa preživel v sobi, v kateri sta se dva pripornika hkrati težko normalno gibala, zato je večino časa preživel na postelji. Sodišče je upoštevalo tudi ostale ukrepe, s katerimi je toženka blažila premajhno površino: zagotovljeno gibanje na prostem, možnost uporabe fitnesa, možnost vnosa elektronskih naprav in raznih iger v sobo, omogočanje obiskov, dodatno tuširanje v poletni vročini, nameščene koše za igranje košarke ter badmintona na prostem, grelnik za vodo ter dejstvo, da je tožnik nekajkrat možnost uporabe fitnesa ter sprehodov zavrnil. 7. Pritožba sama navaja, da je bistveno kakšne so bile bivalne razmere v prostoru v času tožnikovega bivanja v priporu, kar je tudi sodišče pravilno upoštevalo z utemeljitvijo, da je tožnik ne glede na ostale ugodnosti, vendarle večino časa preživel v bivalnem prostoru, kjer mu ni bila zagotovljena površina 4m2, kar vse izhaja iz točk od 11 do 19 obrazložitve.

8. Bistveni pritožbeni očitki so v zatrjevanju zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer se nanašajo na dva sklopa. Pritožba se najprej zavzema za zaključek, da ugotovljene konkretne okoliščine ne utemeljujejo očitka protipravnega ravnanja toženke: "Toženka je bivalni prostor tožnika, ki je bil manjši od priporočil CPT ustrezno kompenzirala z drugimi dejavniki in ugotovljene razmere vzdrževanja, čistoče, razsvetljave, prezračevanja in opreme v sobah so bile sprejemljive, zato raven trpljenja, ki je neizogibno v primeru, ko je osebi odvzeta prostost, ni bila večja zaradi tega, ker bi toženka opustila kakšno svojo dolžnost, ali ker ne bi upoštevala predpisov, ki določajo njeno ravnanje". Sodišče druge stopnje pritožbi ne more pritrditi, ker je sodišče glede na konkretni dejanski stan pravilno zaključilo, da je bilo poseženo v tožnikovo osebnostno pravico iz 21. člena Ustave Republike Slovenije. Ni namreč mogoče slediti razlagi toženke, da je z ugotovljenimi ukrepi nadomestila premajhno površino. Vse s strani toženke zatrjevane ugodnosti je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju stopnje kršitve tožnikove pravice in s tem pri odmeri višine odškodnine. Kljub vsem tem ukrepom, na katere se tudi v pritožbi sklicuje toženka, pa osnovna težava - neustrezen bivalni standard, ni bila odpravljena. S tem je zavrnjen tudi očitek, da ni izkazano protipravno ravnanje toženke.

9. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče neutemeljeno sledilo tožnikovim nesubstanciranim navajanjem o pretrpljenih duševnih bolečinah, češ, da tožniku v bistvu ni uspelo dokazati obstoja pravno priznane škode. Tožnik je svoje zatrjevanje o duševnih bolečinah, ki jih je trpel, v celoti potrdil z izpovedbo1. Sodišče je v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage za zaključek, da je tožnik trpel duševne bolečine, ki so trajale dovolj časa in v takšni intenzivnosti, da izpolnjujejo kriterij pravno priznane škode. Sodišče je navedlo ustrezne razloge tako, da je tudi v tem delu sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Ob kriterijih 179. člena OZ je odškodnino tudi po višini ustrezno odmerilo, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera, sodno prakso in judikate ESČP. Ustrezno je upoštevalo tudi življenjski in pravni standard države, zato prisojena odškodnina v višini 700,00 EUR ustreza vsem zahtevanim kriterijem in ni pretirana, kot to želi prikazati pritožba.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

11. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Tožnikova izpovedba na l. št. 49: Počutil sem se zelo utesnjeno, vsak dan sem imel glavobole.