Jedro

Pri priznanju odškodnine iz naslova večvrednosti podržavljene nepremičnine se upošteva le investicijska vlaganja in ne vlaganj, ki so bila potrebna za vzdrževanje nepremičnine. Dokazovanje investicij pa je tožnikovo breme.

Ker pa prvostopni organ povečane vrednosti zemljišča v danem obsegu in glede na časovni ločnici brez postavitve izvedenca ni mogel ugotoviti, tožnik pa kljub temu, da je dokazovanje investicij njegovo dokazno breme ter, da mu je bilo tudi pojasnjeno, da ocena investicij izvedenca Y.Y. ni primerna, ni bil pripravljen plačati izvedbe tega dokaza, tožnikovi zahtevi tako ni bilo možno ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo, št. D 321-76/93-177 z dne 5. 1. 2010, zavrnil zahtevo tožnika za odškodnino zaradi vlaganj v vinograd na parc. št. 1728/13, k.o. ... Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je s pravnomočno delno odločbo, št. D 321-76/93 z dne 26. 10. 2000, odločil, da se pok. denacionalizacijski upravičenki A.A., s tam navedenimi podatki, vrne v last parc. št. 1728/13, k.o. ..., ter da mora uporabnik – oziroma zakupnik tožnik izročiti to zemljišče v posest skrbniku za posebne primere, odločeno pa je tudi bilo, da bo o višini odškodnine, ki jo tožnik zahteva zaradi vlaganj, odločeno z dopolnilno odločbo. O tej zahtevi je organ že odločal z dopolnilno odločbo z dne 24. 7. 2007, ki jo je na pritožbo tožnika drugostopni organ potrdil, Upravno sodišče RS v Ljubljani pa je s sodbo, opr. št. U 2148/2007-18 z dne 12. 2. 2008, drugostopno in prvostopno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Glede na navedeno sodbo je prvostopni organ opravil vrsto dejanj: vpogled v arhiv finančne službe Upravne enote Novo mesto zaradi tam vloženih dokumentov, zaslišanje prič B.B., C.C., D.D. in E.E., v zvezi z dokazovanjem tožnikovih vlaganj v podržavljeno zemljišče pa je tožnika pozval, da predlaga izvedenca za izdelavo izvedenskega mnenja, ki pa pozivu ni sledil zaradi že plačane cenitve z dne 29. 7. 1998. Organ je kljub izjavi tožnika, da ni pripravljen kriti stroškov izvedenskega dela, zaprosil izvedenca X.X. za informacijo o njegovi pripravljenosti izvedbe izvedenskega dela in stroških, po pribavi teh informacij pa je ponovno pozval tožnika, da se o ponudbi opredeli, hkrati pa ga je opozoril, da bo v primeru, da izvedenca ni pripravljen plačati, odločil na podlagi podatkov spisa. Tožnik je z dopisom z dne 2. 3. 2009 organu sporočil, da cenitve ne bo plačal. Zaradi pomanjkanja dokazov organ ni mogel ugotoviti ocene višine vlaganj. Tožnik je sicer vlaganja izkazoval z dvema računoma za trsne cepljenke z dne 12. 3. 1991 v skupni višini 94.300,00 din, za katera pa je organ ugotovil, da sta bila v višini 63.250,00 din plačana s strani Občine Novo mesto. Tožniku bi se lahko priznala le razlika, ker opravljena dela s pomočjo nepovratnih sredstev po mnenju organa niso vlaganja, ki bi jih tožnik po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) lahko uveljavljal. To dejstvo so tudi podkrepile priče. Ker pa je tožnik upravičen do vlaganj le do 7. 12. 1991, znano pa je tudi, da je vlagal po 7. 12. 1991 (sklep Mestne občine Novo mesto, Sekretariata za kmetijstvo in turizem z dne 28. 9. 1998, dopis tožnika z dne 31. 8. 1998 ter izjava podana na zapisnik o terenskem ogledu z dne 12. 8. 1999), je organ pozval tožnika, da predlaga izvedenca, ki bo opravil strokovno oceno zaradi nesprejemljive ocene investicije izvedenca Y.Y. Ker tožnik pozivu organa ni sledil, zahtevi ni mogoče ugoditi.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-11/2010/4 z dne 27. 10. 2010, zavrnil pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da se pri priznanju odškodnine iz naslova večvrednosti podržavljene nepremičnine upošteva le investicijska vlaganja in ne vlaganj, ki so bila potrebna za vzdrževanje nepremičnine. Dokazovanje investicij pa je tožnikovo breme. Upravno sodišče je v sodbi, opr. št. U 2148/2007 z dne 12. 2. 2008, tožniku tudi pojasnilo, da ocena investicije Y.Y. ni ustrezen dokaz za dokazovanje njegovih vlaganj, ker ni izveden po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP), cenitev pa tudi ni izdelana po predpisih, ki so podlaga za vrednotenje po ZDen. Tožnik pa tudi ni upravičen do povrnitve vlaganj v nasad oziroma za obnovo trajnega nasada – vinograda, obnovljenega leta 1991, tudi glede na 28. člen ZDen. Glede na izdano delno odločbo o vračilu z dne 26. 10. 2000, ki je postala pravnomočna 13. 7. 2006, je bil tožnik dolžan izročiti predmetno nepremičnino najkasneje jeseni leta 2006. Tožnik je v tožbi navedel, da se ne strinja s stališčem organa zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter diskriminatornega obravnavanja. Postopek se je začel leta 1994, upravičenci pa so se zavezali, da bodo posredovali svoje mnenje glede ureditve odnosov z njim kot zakupnikom za parc. št. 1728/13, na kateri je posadil nov vinograd spomladi 1991. Ker organ ne uporablja enakega izraza (enkrat vinograd, enkrat nepremičnina), meni, da ne razume, za kaj gre. Zemljišče je bilo že vrnjeno, vinograd pa je on posadil 1991. Že leta 1998 je pojasnil kronologijo dogodkov, nato pa še priložil oceno investicije Y.Y. Ne drži, da ni podatkov za odločitev. Že leta 1994 je Kmetijska zadruga ... pojasnila, da je to parcelo dala njemu v zakup, da je izvedel celovito obnovo vinograda pred sprejetjem ZDen. Temu nihče ne oporeka. Gre za 1,5 ha vinograda, vrednost vlaganj pa je dokazana z računi za sadike trt, ki so bili priloženi. Ocena dela pa izhaja iz mnenja Y.Y. Iz mnenja tudi izhaja, da znaša amortizacijska doba vinograda 30 let, da je neamortizirana vrednost vinograda v času izdelave cenitve 7.371.000,00 SIT, torej se lahko njegovo investicijo opredeli najmanj za vrednost trt. Na sestanku 2. 3. 2000 ni nihče oporekal cenitvi. Pripomba je bila podana le glede ocene izboljšanja zemljišča in so predlagali novo cenitev po ZDen. Kljub temu pa ga je organ s pozivom z dne 11. 7. 2007 ultimativno pozval, da predlaga novega izvedenca. Navedel je še, da ni res, da ne pristaja na novo cenitev, ampak ne pristaja na plačilo stroškov. Organ pa je procesna dejanja izvajal tudi mimo strank in mimo njihovih predlogov. Dokaz za to je poročilo po 65. členu ZDen z dne 12. 9. 2000, iz katerega je razvidno, da je organ 12. 8. 1999 opravil terenski ogled (kjer ni bilo vabljenih strank), na katerem je bilo ugotovljeno, da je bil vinograd obnovljen tudi po letu 1991, da pa je obstajal že prej. Tožnik je organ že opozoril, da so te ugotovitve v nasprotju s stanjem na terenu. Zanima ga, zakaj organ ni poročal o terenskem ogledu na sestanku 2. 3. 2000, zakaj ni navedene priče, ki naj bi te ugotovitve potrdila, na podlagi kakšnih dejstev so ugotovili, da je bilo 23 vrst trte posajenih po 1991, pri čemer organ napačno uporabi vrsto kot determinanto za velikost vinograda, saj velikost kaže število sadik. Organ (kot tudi sodišče) je spregledal, da vsebuje cenitev Y.Y. tri dele: ocena investicije, neamortizirana vrednost investicije in vrednost izboljšave zemljišča. Nihče ni oporekal oceni investicije, pri čemer iz cenitve izhaja tudi, da je k materialnih stroškom treba prišteti še 50 % dela. Toženka je sicer pravilno ugotovila, da je dobil subvencijo v višini 50 % vrednosti trt in zato izpelje sklep, da ni upravičen do povrnitve vlaganja za višino subvencije. Temu oporeka, saj gre za darilo države kmetu z namenom vzpodbude. Organ že od začetka postopka ravna z njim diskriminatorno, saj se mu očita, da ni predložil nobenih dokazov, ne glede na predloženo cenitev, ki jo je opravila strokovna oseba. Meni, da bi bil najbolj pošten dogovor med njim in upravičenci, kar pa slednji zavračajo. Toženka ni izvedla dokazov, ki bi jih morala, predloženih dokazov ni upoštevala, izvedla ni dokazne ocene, ni upoštevala vsebine 22. člena ZDen-B. Sodišču je predlagal, da prvostopno odločbo razveljavi (točno: odpravi) in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

Toženka je sodišču poslala spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je poslalo tožbo v odgovor tudi stranki z interesom F.F., za katerega je bilo ugotovljeno, da je umrl, zaradi česar je tožbo v odgovor posredovalo njegovim pravnim naslednikom. G.G. je sodišču odgovorila, da vztraja pri dosedanjih navedbah in se pri tem sklicevala na navedene dopise v spisu.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2148/2007 z dne 12. 2. 2008, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo drugostopnega organa, št. 464-06-268/95/22 z dne 14. 9. 2007, ter dopolnilno odločbo prvostopnega organa, št. D 321-76/93-136 z dne 24. 7. 2007, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve tožnika za odškodnino zaradi vlaganj v vinograd na parc. št. 1728/13, k.o. ...

Tudi po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ, pravilna. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da prvostopni organ po izvedbi v sodbi, opr. št. U 2147/2007 z dne 12. 2. 2008, naloženih dokazov (vpogleda v arhiv finančne službe Upravne enote Novo mesto glede sklenitve najemne oziroma zakupne pogodbe s tožnikom za vinograd na parc. št. 1728/13, k.o. ..., podatkov o obnovi tega vinograda, vključno z ogledom z dne 2.5 4. 1991, v vloge Kmetijskega zavoda B. za sofinanciranje nabave za trsne cepljenke, v račune za trsne cepljenke z dne 12. 3. 1991 z označenim soglasjem za delno sofinanciranje nabave, zaslišanja prič B.B., C.C., D.D., E.E.) še vedno ni mogel sprejeti zaključka o višini vlaganj tožnika glede na povečano vrednost podržavljenega zemljišča s parc. št. 1728/13, saj v postopku še vedno ni bilo mogoče ugotoviti, ali se je vrednost podržavljenega zemljišča s parc. št. 1728/13 (oziroma vinograda, ki se nahaja na tem zemljišču s to parcelno oznako) povečala in če se je, ali se je zaradi zatrjevanih vlaganj tožnika. Kot je bilo tožniku pojasnjeno že v prejšnji sodbi sodišča, je pogoj za uspešno uveljavljanje vlaganj po sedmem odstavku 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) ta, da se je vrednost podržavljenega zemljišča po podržavljenju povečala, upravičenec pa lahko uveljavlja vlaganja le v okviru ugotovljene razlike v večvrednosti nepremičnine, uveljavlja pa lahko le tisto povečano vrednost, ki je rezultat njegovih vlaganj, ne pa povečano vrednost, nastalo iz katerega drugega razloga, ob tem, da se upoštevajo vlaganja, opravljena le do 7. 12. 1991. Ker pa prvostopni organ povečane vrednosti zemljišča v danem obsegu in glede na časovni ločnici brez postavitve izvedenca ni mogel ugotoviti, tožnik pa kljub temu, da je dokazovanje investicij njegovo dokazno breme ter, da mu je bilo tudi pojasnjeno, da ocena investicij izvedenca Y.Y. ni primerna, ni bil pripravljen plačati izvedbe tega dokaza, tožnikovi zahtevi tako ni bilo možno ugoditi. Na drugačno odločitev o zadevi zato ne morejo vplivati tožbene navedbe o kronologiji samega postopka, zlasti v delu, ki se tiče vlaganj, kakor tudi ponovni povzetek vseh že predloženih in tudi ocenjenih dokazov o vlaganjih, saj vse to (kar je sodišče že povzelo in se zato ne ponavlja) še vedno ne zadostuje za pozitivno odločitev oziroma ugoditev tožnikovi zahtevi.

Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka. Ne glede na to, da je organ opravil terenski ogled obravnavanega zemljišča 12. 8. 1999 brez prisotnosti strank, kar bi lahko pomenilo relativno kršitev pravil postopka, je tožnik imel možnost, da se je o teh ugotovitvah izjavil, kar navaja tudi sam, zaradi česar ta kršitev ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve. Organ je po oceni sodišča tudi izvedel vse relevantne dokaze oziroma dokaze, ki jih je lahko sam izvedel in opravil njihovo dokazno oceno, pri čemer organ kot dokaz ni smel uporabiti ocene investicij izvedenca Y.Y. (kar je bilo tudi tožniku že pojasnjeno), ne glede na to, da naj ji ne bi nihče nasprotoval. Podatki spisa pa tudi ne izkazujejo zatrjevanega diskriminatornega ravnanja organa, saj je bila tožniku dana možnost (po)polnega sodelovanja v postopku, s sprotnim seznanjanjem s stanjem zadeve in vsemi ustreznimi opozorili glede na njegova nadaljnja morebitna dejanja.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.