Jedro

Ni jasno, na kakšni pravni podlagi bi zatrjevano pravno pravilo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice v drugi državi le, če je deponiranih dovolj sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki („branch compensating deposit principle“), „kot del občega mednarodnega bančnega prava“ veljalo za depozitno razmerje med tožnikom in tretjo toženko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. tč.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika proti tretji toženki in le-to obsodilo na plačilo 48.551,68 EUR z obrestmi od 23. 1. 2010 (I. tč.) in stroškov tožnika v znesku 5.589,60 EUR (III. tč.). Zavrnilo je zahtevek proti prvi in drugi toženi stranki (II. tč.) in tožniku naložilo, da jima povrne stroške (IV. in V. tč.).

(2) Proti I. in III. tč. sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje tretja toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje oceni prvega sodišča, da je pasivno legitimirana, saj je sodišče napačno uporabilo predpise, ki urejajo njen pravni status. Načelo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice, velja le, če je premoženje podružnice del premoženja matične družbe, česar pa v konkretnem primeru ni bilo, saj preoblikovanje LB Osnovne banke Zagreb, nikoli ni bilo dokončano. Do tega se sodišče ni opredelilo, zato manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu. Razlogi glede statusa pa so tudi nasprotujoči si, saj sodišče zapiše, da je bila podružnica samostojna pravna oseba, potem pa, da ni pravna oseba. Sicer pa pritožba še podrobneje razčlenjuje ta dva nosilna pritožbena razloga, in sicer glede (ne)obstoja pasivne legitimacije in glede uporabe načela, da matična družba ne odgovarja za obveznosti podružnice v drugi državi, če ni deponiranih sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki („branch compensating deposit principle“). Glede slednjega prvemu sodišču pritožba očita, da ni upoštevalo posebnosti bančnega prava, in sicer zgoraj omenjenega načela, ki ga je po ustaljeni sodni praksi mednarodnih sodišč treba upoštevati še posebej v primerih, ko je delovanje celotnega omrežja podružnic podjetja moteno zaradi vojne ali podobnih izrednih dogodkov. Sklicuje se na odločitev zahodnonemškega sodišča iz leta 1923 in 1947, da ni mogoče uveljavljati depozitov v bankah v vzhodnem Berlinu na sedežu banke v Zahodni Nemčiji, češ da morajo tisti, ki poslujejo z banko, prevzeti tudi rizike v zvezi s političnimi tveganji v okolju. Navaja, da je bil status podružnic v jugoslovanskem pravu urejen enako kot v nemškem, da je namreč bankam zakon dopuščal ustanavljanje podružnic, hkrati pa jim je nalagal jamstvo za njihove obveznosti. Vendar je to utemeljeno na predpostavki, da so sredstva podružnice dejansko deponirana pri matici. Navaja, da ta princip sprejemajo tudi sodišča v Angliji, Švici in ZDA, zato gre za del občega mednarodnega bančnega prava, kar je treba upoštevati tudi v civilnopravnem razmerju pred slovenskimi sodišči. Dodatno meni, da je Republika Hrvaška posegla v delovanje Glavne podružnice Zagreb in preprečila poplačilo deviznih varčevalcev, kar izhaja tudi iz obrazložitvenega memoranduma k Resoluciji 1410 Sveta Evrope in kar dodatno izključuje njeno odgovornost za sporne obveznosti.

(3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvo sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve postopka.

(6) Očitanega protislovja, ki bi onemogočal preizkus izpodbijane sodbe, ni. Prvo sodišče pravilno, čeprav le kratko, omeni, da je bila nekaj časa podružnica samostojna pravna oseba, v relevantnem času pa ne. K popolni razjasnitvi tega in v odgovor na očitek o tem, da preoblikovanje LB, Osnovne banke Zagreb, nikoli ni bilo dokončano, pritožbeno sodišče pojasnjuje še sledeče:

(7) Banka, ki se zdaj imenuje L. B., je bila ustanovljena leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in ime. Leta 1969 je njen pravni prednik odprl poslovalnico v Zagrebu v tedanji Socialistični republiki Hrvaški. Poslovalnica se je ponovno registrirala leta 1974 in 1977. Od leta 1978 do 1. januarja 1990 je LB – Združena banka, ki je bila družba, ustanovljena po zakonodaji tedanje Socialistične republike Slovenije, delovala kot »združena banka«. Sestavljena je bila iz temeljnih bank L. B. in je poslovala v skladu z načeli tedaj veljavnega sistema socialističnega samoupravljanja. V približno istem času, od leta 1977 do 1990, je zagrebška poslovalnica L. B. delovala kot »temeljna banka«, pri čemer ni bila niti podružnica niti hčerka L. B. Združene banke.

(8) L. B. Temeljna banka Zagreb (L. B. Osnovna banka Zagreb) je po zakonodaji Socialistične republike Hrvaške imela ločeno pravno osebnost in je bila finančno in ekonomsko neodvisna. Vendar pa je bila vključena v organizacijsko strukturo L. B.. Dne 19. decembra 1989 se je L. B. Združena banka na novo registrirala kot delniška družba z učinkom od 1. januarja 1990. Dne 29. decembra 1989 se je L. B. Temeljna banka Zagreb ponovno registrirala kot Glavna podružnica Zagreb (Glavna filijala Zagreb) z učinkom od 1. januarja 1990. (9) Dne 19. decembra 1989 je bila v Ljubljani, v tedanji Socialistični republiki Sloveniji, ustanovljena delniška družba L. B. d. d.. Sprememba je bila istega dne vpisana v sodni register in se je začela uporabljati 1. januarja 1990.60. člen Statuta in Družbene pogodbe L. B. z dne 19. decembra 1989 je določal, da z dnem svojega nastanka ali vpisa v sodni register L. B. kot pravna naslednica prevzame pravice, premoženje in obveznosti L. B. Združene banke in (med drugim) tudi Temeljne banke Zagreb.

Dne 29. decembra 1989 je bila L. B. Temeljna banka Zagreb na Trgovinskem sodišču (Trgovački sud) v Zagrebu vpisana kot Glavna podružnica Zagreb (Glavna filijala Zagreb) z učinkom od 1. januarja 1990. (1)

(10) Na podlagi navedenega pod tč. od (7) do (9) je tudi jasno, da ne more biti uspešno pritožbeno ponavljajoče se sklicevanje na načelo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice le, če je premoženje podružnice del premoženja matične družbe.

(11) Ključ zadeve je, da je tožnik toženkin depozitar. Depozitno pogodbo je sklenil pri njeni podružnici, ki ni (bila) samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun toženke. Noben veljavni predpis v RS ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla - depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke. Na podlagi 1. odst. 262. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (UL SFRJ 29/78 – 57/89), ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS 83/01 in kasnejše spremembe), v zvezi z posebnimi določbami o hranilnih vlogah (1035. čl. do 1046. čl. ZOR), je prvo sodišče pravilno in zakonito zaključilo, da je tožbeni zahtevek proti tretji toženki utemeljen.

(12) Tudi sklicevanje na načelo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice v drugi državi le, če je deponiranih dovolj sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki („branch compensating deposit principle“), ni utemeljeno. Sodišču ni poznano, na kakšni pravni podlagi bi to zatrjevano pravno pravilo „kot del občega mednarodnega bančnega prava“ veljalo za depozitno razmerje med tožnikom in tretjo toženko.

(13) Neumestno je tudi sklicevanje na odločitve zahodnonemških sodišč iz leta 1923 in 1947, po katerih ni bilo mogoče uveljavljati depozitov v bankah v vzhodnem Berlinu na sedežu banke v Zahodni Nemčiji, češ da morajo tisti, ki posluje z banko, prevzeti tudi rizike v zvezi s političnimi tveganji v okolju. Sklicevanje na podobno pravno tedanjo nemško in domačo ureditev je pavšalno, kljub pripadanju isti pravni tradiciji pa so družbene, zgodovinske, gospodarske in politične okoliščine, ki vsekakor vplivajo na presojo dejstev v vsakem konkretnem pravnem sporu, danes v Republiki Sloveniji neprimerljive s tistimi v Nemčiji leta 1927 in 1947. (14) Trditev, da je Republika Hrvaška posegla v delovanje Glavne podružnice Zagreb in preprečila poplačilo deviznih varčevalcev, kar naj bi izhajalo iz memoranduma k Resoluciji 1410 Sveta Evrope, je nesklepčen ugovor, saj ni jasno, kako naj bi to lahko kakorkoli vplivalo na obveznost tretje toženke.

(15) Po navedenem se izkaže, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, uradni preizkus prve sodbe v izpodbijanem delu pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče sâmo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tretje toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(1) Gre za povzetek statusnih sprememb, razvidnih iz sodnega registra ter za splošno znana dejstva, večkrat navedena, povzeta in obravnavana v zvezi s pravno problematiko odgovornosti LB d. d. za tim. „stare devizne vloge“, glej zlasti zadevo Kovačič in drugi zoper Republiko Slovenijo, 44574/98, 45133/98 in 483116/00 Evropskega sodišča sodišča za človekove pravice, predvsem tč. 27 do 47.