Jedro

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od N., sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval izplačilo deviznih sredstev, ki jih je na podlagi pogodbe o bančnem depozitu vložil pri podružnici tretje toženke v Republiki Hrvaški. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku zoper tretjo toženko v pretežnem delu ugodilo in odločilo, da mora tretja toženka tožniku plačati 48.551,68 EUR z obrestmi. Presežno zahtevane obresti in tožbena zahtevka zoper ostali dve toženki je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tretje toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tretja toženka vložila dovoljeno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko zavrne, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ne odgovarja za obveznosti Osnovne banke (temeljne) banke Zagreb oziroma Glavne podružnice (filiale) Zagreb (v nadaljevanju OBZ oziroma GPZ), ker premoženje podružnice ni postalo del njenega premoženja. Vložene devize so temeljne banke deponirale pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bile nikoli prenesene na tretjo toženko. Zanje so prejele dinarska sredstva, ki so jih plasirale v gospodarstva bivših republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ). OBZ oziroma GPZ je bila samostojna in neodvisna pravna oseba. Ustanovljena je bila leta 1978 kot temeljna banka. Temeljne banke so lahko ustanovile združeno banko, s katero so upravljale. Kot ustanoviteljica je tako OBZ oziroma GPZ odgovarjala za obveznosti Ljubljanske banke združene banke. Združene in temeljne banke so se leta 1988 lahko preoblikovale v delniške družbe, če so izpolnjevale kriterije. Če kriterijev niso izpolnjevale, so lahko postale podružnice bank pod pogojem, da je bila prej izvedena sanacija. Pogoje so izpolnjevale le združene banke. Za večino temeljnih bank so bile sprejete odločitve, da se pridružijo novonastalim delniškim družbam kot njihove podružnice. Dokončna izvedba preoblikovanja OBZ oziroma GPZ v podružnico bi bila mogoča šele po sanaciji. Zaradi razpada SFRJ do sanacije ni prišlo. Podružnice so bile formalno že registrirane kot podružnice, materialno pa takšnega statusa še niso pridobile. Kljub formalnemu vpisu podružnice so se še naprej obravnavale kot samostojen subjekt (glej tudi 25. člen Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij). Sanacija, prenos premoženja in posledično preoblikovanje v podružnico nista bila zaključena. Podružnica je sui generis pravna oseba. Popravljanje krivic z ustvarjanjem novih je v nasprotju z načelom pravičnosti. Tretja toženka deviznih sredstev iz depozitov ni nikoli prejela. Tudi nalogi za vplačilo (glej 1040. člen ZOR) ji niso bili poslani. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati običajno načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle, ki je del notranjega prava. Načelo se je uporabljajo v primerih nasilnega razpada držav, ko so podružnice ostale v novonastalih teritorialnih enotah. Matična družba je bila odgovorna za obveznosti podružnice le takrat, ko je zanje prejela kritje. Določbi 1035. in 1040. člena ZOR sta enaki pravilom italijanskega prava. Vrhovno sodišče Republike Italije je v dveh zadevah glede razlaščene podružnice v Albaniji presodilo, da matična banka ne odgovarja za obveznosti podružnice. Pogodbeni stranki sta sprejeli splošna načela bančnega poslovanja. Depoziti so v Republiki Hrvaški, ki je z oblastnimi ukrepi podružnico dejansko razlastila. Tretja toženka ni imela kritja za obveznosti podružnice. Sodišče bi moralo upoštevati prakso zahodnonemških sodišč iz let 1923 in 1947. 4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Spore med posameznimi varčevalci in tretjo toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (členi od 1035 do 1046) ter splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah). Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. To še posebej velja ob dejstvu, da leta 1994 sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL (Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) v 22.b členu izrecno določa, da tretja toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Nenazadnje gre v tem delu revizije dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

7. Neutemeljeni so revizijski očitki, da tretja toženka ne odgovarja za obveznosti OBZ oziroma GPZ, ker postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot sui generis pravni subjekt. Postopek preoblikovanja OBZ oziroma GPZ v podružnico tretje toženke je bil formalno zaključen. Tretja toženka je v svojem statutu prevzela vse obveznosti LB ZB in OBZ oziroma GPZ. Spremembe so bile iz sodnega registra, ki je javna knjiga, razvidne tudi navzven. To povsem zadošča za zaključek, da je tretja toženka v razmerju do tožnika prevzela vse pravice in obveznosti podružnice. Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v nekakšnem manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja in v tem, da vloženih deviznih sredstev ni nikoli prejela, navedenega ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 1040. člen ZOR, ki določa le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.(1)

8. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tretje toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Takšna stališča je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v zadevi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, v kateri je prav tako odločalo o reviziji tretje toženke zoper pravnomočno odločitev v sporu s hrvaškim varčevalcem.