Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da prav zapis tožene stranke v zadnjem odstavku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 20. 12. 2006 jasno kaže, da je bila tožena stranka pripravljena s tožnikom še naprej nadaljevati delovno razmerje, sicer na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, vendar z namenom, da mu še naprej zagotavlja tudi sredstva za preživljanje in socialno varnost. To ne predstavlja izpolnitve pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 22. 12. 2006 in da mu traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001 od 22. 12. 2006 do 29. 2. 2008 in od 1. 3. 2008 dalje s polovico polnega delovnega časa, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 22. 12. 2006 dalje izplačati plačo v višini, ki bi jo prejel, če bi delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in sicer v višini 800,00 EUR bruto od 22. 12. 2006 do 1. 3. 2008, od takrat dalje pa 400,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, da mu ob obračunu davkov in prispevkov povrne posamezne mesečne zneske od decembra 2006 do septembra 2012 ter vse nadaljnje plače v bruto znesku 381,53 EUR, mu povrne regres za letni dopust za leta 2007 – 2012 in plača 4.441,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I/1., I/2. in I/3. točkah izreka, tako da je v tem delu ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 22. 12. 2006 in traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001 poln delovni čas od 22. 12. 2006 do 29. 2. 2008, od 1. 2. 2008 dalje pa na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 3. 2008 polovico delovnega časa in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (I. točka izreka). V preostalem je izpodbijano sodbo v točkah I/2, I/3 in II izreka, in sicer v delu, v katerem je bilo odločeno, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti, saj na delo ni prišel po zaključku bolniškega staleža (1. 12. 2006) in kasneje, čeprav je bil zmožen opravljati delo za štiri ure na dan. Gre za kršitev, za katero je tožniku mogoče očitati najmanj hudo malomarnost. Kljub temu je ugotovilo, da ni podan pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je bila tožena stranka „pripravljena z delavcem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo bosta delavec in delodajalec dogovorila, če bo delavec podal pisno vlogo za zaposlitev, ta ponudba pa je posledica dejstva, da so kršitve, ki so podlaga te odpovedi tudi posledica malomarnosti in nedoslednosti zavoda in bi lahko delavec ostal brez sredstev za preživljanje in socialne varnosti.“ Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni pravočasno podala navedb, ki bi kazale na to, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, tožena stranka pa tudi ni navedla, da takšnih navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izpovedjo zaslišanih strank ali prič, zaradi česar sodišče druge stopnje izpovedi tožene stranke v tej zvezi ni upoštevalo. Odnosi v kolektivu zaradi dejanja tožnika niso bili tako omajani, da ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, saj je bila tožena stranka s tožnikom kljub kršitvi pripravljena skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pri tem ni pravno pomembno, ali bi takšno pogodbo sklenila za določen ali nedoločen čas. Pravni standard nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tudi le do izteka odpovednega roka ni bil izpolnjen.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2010 izrecno zapisalo, da obrazložitev obveznega pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (glede na drugi odstavek 86. člena ZDR) ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku. To pomeni, da sklicevanje sodišča druge stopnje na to okoliščino ni pravno utemeljeno, sicer pa obstaja že uveljavljen pravni standard glede pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Nesporno naj bi bilo, da tožnik v tožbi in pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pd 61/2007 z dne 20. 11. 2007 ni postavil trditev glede obstoja oziroma neobstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, temveč šele v reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje Pdp 171/2008 z dne 17. 9. 2007. To pomeni, da se toženi stranki do teh dejstev ni bilo treba opredeliti in jih tudi sodišče ne sme samo ugotavljati. Zato je pravno neutemeljen očitek pritožbenega sodišča, da tožena stranka v zvezi s temi dejstvi ni pravočasno podala navedb. V nadaljevanju revizije se sklicuje na izpovedi Z. Z. in M. R. – da tožnik toženi stranki ni omenil, da bi si želel vrniti na delo, torej v tem primeru ne gre za vprašanje obstoja pogoja za možnost nadaljevanja delovnega razmerja, saj tožnik ni želel pričeti z delom. Tega ne more spremeniti zapisan predlog tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; 110. člen ZDR določa, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da se je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama opredelila glede možnega nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka napačno zatrjuje, da se tožnik v tožbi ne sklicuje na neobstoj subjektivnega pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je zakonitost odpovedi izpodbijal tudi iz tega razloga (IV. točka tožbe). Tožnik pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da tožena stranka nasprotnih trditev ni postavila pravočasno. V zvezi z navedbami, da tožnik ni želel pričeti z delom, opozarja na zapisnik o zagovoru z dne 12. 12. 2006, iz katerega izhaja, da se tožniku v primeru, če ne bo prišlo do izredne odpovedi, za dneve, ko bi moral biti na delu (od 1. 12. 2006 dalje), odredi dopust. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka, ki ga tožena stranka gradi na tem, da tožnik ni postavil trditev o neobstoju pogoja za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR. To namreč ne drži (v odgovoru na revizijo na to tudi pravilno opozarja tožnik), saj se je že v tožbi izrecno skliceval na zadnji odstavek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in uveljavljal, da že iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Še pred tem je citiral tudi to zakonsko določbo in opozoril na zapisnik o zagovoru z dne 12. 12. 2006 o odreditvi dopusta v primeru, če ne pride do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav v nasprotju z revizijskimi trditvami to pomeni, da bi se morala tožena stranka do dejstev v zvezi s tem ugovorom opredeliti pravočasno in dovolj konkretno in da prepoznih trditev v zvezi s tem ne more nadomestiti le izvedba dokazov. Kot tožena stranka navaja v reviziji je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2010 izrecno zapisalo, da obrazložitev obveznega pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na drugi odstavek 86. člena ZDR ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku. Vendar pa prav to pomeni, da ga mora (zlasti če na neizpolnitev tega pogoja za izredno odpoved izrecno opozori tožnik) najprej zatrjevati in za te trditve predlagati dokaze.

9. Tožena stranka v reviziji tudi ne prereka tega, da ustreznih (in dovolj konkretnih) navedb v tej smeri ni podala pravočasno, temveč se s tem v zvezi sklicuje le na dokazni postopek v skladu z napotitvijo v citiranem sklepu Vrhovnega sodišča. 10. V zvezi z očitkom o zmotni uporabi materialnega prava tožena stranka ne izhaja iz ugotovitev sodišča druge stopnje (revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje). Izhaja iz tega, da tožnik ni omenil, da bi si želel vrniti na delo oziroma, da sploh ni želel pričeti z delom, česar pa v izpodbijani sodbi ni. Tudi tožnik tem navedbam izrecno nasprotuje. Gre torej za navedbe o dejstvu, ki ne izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, zaradi česar ne more biti podlaga za materialnopravni preizkus njene zakonitosti (1).

11. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da prav zapis tožene stranke v zadnjem odstavku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 20. 12. 2006 jasno kaže, da je bila tožena stranka pripravljena s tožnikom še naprej nadaljevati delovno razmerje, sicer na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, vendar z namenom, da mu še naprej zagotavlja tudi sredstva za preživljanje in socialno varnost. To ne predstavlja izpolnitve pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): V zvezi z obrazložitvijo oziroma razlogi obrazložitve glede tega tožena stranka ne uveljavlja neke od bistvenih kršitev določb postopka.