Jedro

Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj na delo ni prišel, čeprav je bil zmožen opravljati delo za štiri ure na dan. Tožniku je v zvezi s kršitvijo mogoče očitati najmanj hudo malomarnost. Ker je bil tožnik v bolniškem staležu, bi moral vedeti, kakšen je postopek v zvezi z odobritvijo upravičene odsotnosti z dela, kar velja tako za odobritev bolniškega staleža kot za odobritev letnega dopusta. Od vsakega povprečno skrbnega delavca se pričakuje, da bo prišel na delo, v kolikor mu bolniški stalež ni odobren oz. da se bo z delodajalcem predhodno (torej do prejema nove odločbe ZZZS) dogovoril za koriščenje letnega dopusta. Tožnik je takšno skrbnost, ki se v delovnih razmerjih od delavca utemeljeno pričakuje, opustil, zaradi česar mu je mogoče očitati hudo malomarnost. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izrecno ugotovila, da je zaradi tožnikovega ravnanja izgubila zaupanje vanj, zaradi česar ni mogoče ohraniti delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka., saj iz izredne odpovedi izhaja, da je bila tožena stranka „pripravljena z delavcem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo bosta delavec in delodajalec dogovorila, če bo delavec podal pisno vlogo za zaposlitev“. Tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala navedb, ki bi kazale na to, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Zato ni podan pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Kar pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I/1. tč., I/2. tč. in I/3. tč. izreka tako, da se v tem delu glasi: „1. Ugotovi se, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 22. 12. 2006 in traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2011 poln delovni čas od 22. 12. 2006 do 29. 2. 2008 in od 1. 3. 2008 dalje na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 25. 3. 2008 s polovico delovnega časa.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni in pod izvršbo.“ V preostalem se izpodbijana sodba v tč. I/2., tč. I/3. ter v II. tč. izreka (v delu, kjer je odločeno, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 22. 12. 2006 in mu traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2011 poln delovni čas od 22. 12. 2006 do 29. 2. 2008 in od 1. 4. 2008 dalje na podlagi odločbe ZPIZ št. ... z dne 25. 3. 2008 s polovico polnega delovnega časa (I/1. točka izreka); da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 22. 12. 2006 dalje do vrnitve nazaj na delo izplačati plačo v višini, kakršno bi prejemal, če bi delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2011 in sicer v višini 800,00 EUR bruto od 22. 12. 2006 dalje do 1. 3. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska ter od 1. 3. 2008 dalje 400,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od vsakega plačilnega dne dalje, to je od 19. dne v mesecu do plačila (I/2 točka izreka); da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 22. 12. 2006 dalje do vrnitve nazaj na delo od dospelih bruto plač obračunati in plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. dne v mesecu dalje do plačila, kot sledi iz zneskov navedenih v prvi alinei I/3. točke izreka in vse nadaljnje dospele plače v bruto znesku 381,53 EUR mesečno, od katerih je tožena stranka dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto plačo do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu dalje do plačila, za obdobje od vključno plače za mesec oktober 2012 do meseca vrnitve tožnika nazaj na delo, v roku 15 dni; da mu je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za leta 2007, 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 kot izhaja 2. alinee I/3. točke izreka, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 4.441,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska prikrajšanja na nadomestilu za delo na drugem delovnem mestu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v 3. alinei I/3. točke izreka in vse nadaljnje dospele zneske prikrajšanja na nadomestilu za delo na drugem delovnem mestu v višini 54,22 EUR mesečno, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku izplačati do zadnjega dne v mesecu dalje do plačila, za obdobje od vključno od meseca novembra 2012 do meseca vrnitve tožnika nazaj na delo, vse v roku 15 dni (I/3. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka v delu, v katerem je sodišče odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka napačno presodilo dokaze glede obstoja resnega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in glede krivdne oblike očitane kršitve pogodbene obveznosti tožnika. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikovega ravnanja ob zaključku bolniškega staleža upoštevalo stališče pritožbenega sodišča. Pri tem ni upoštevalo napotil, ki jih je dalo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 3472009 z dne 9. 11. 2010, po katerem bi moralo v ponovnem sojenju upoštevati vse okoliščine in interese pogodbenih strank, torej tudi okoliščine konkretne kršitve in obnašanje tožnika pri tem in kasneje. Zavzeti bi moralo jasno stališče do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in tudi jasno obrazložitev glede tega, ali je krivdna oblika očitane kršitve res huda malomarnost. Pritožba poudarja, da tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala hude malomarnosti, saj sicer ne bi zapisala, da ugotavlja, da je tožnikov izostanek od dela tudi posledica malomarnosti in nedoslednosti zavoda. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove odgovornosti upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik v takem psihičnem stanju, da je bil potreben psihiatričnega zdravljenja, ker so se pri njem razvile prilagoditvene motnje z izstopajočo anksiozno in depresivno simptomatiko, ki so sicer bile sekundarni odziv na ortopedske težave, kar izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. A.A.. Človek v takem psihičnem stanju pa ne more presojati pravilnosti in nepravilnosti svojih odločitev enako kot povprečen človek, ki psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje. Sodišče prve stopnje tudi ne verjame tožniku, ko navaja, da je dne 7. 12. 2006 prišel v službo, kot da bi prišel na delo, zato mu za ta dan ni mogoče očitati izostanka z dela. Direktor pa mu tega dne tudi ni rekel, da naj odide na delo, ampak mu je že naznanil izvedbo postopka, saj je očitno ocenil, da se lahko tožnika, ki je bil tedaj že delovni invalid III. kategorije z omejitvami pri delu, po skoraj 24 letih težkega fizičnega dela pri toženi stranki, po hitrem postopku „znebi“. Nadalje sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da tožnik ni zanikal, da bi delal pri drugih firmah in je očitno spregledalo izjavo tožnika na naroku dne 11. 10. 2011, ko je izpovedal, da v času upravičene zadržanosti od dela ni kršil navodil, ki mu jih je dal zdravnik. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi razloga nemožnosti opravljanja dela pri toženi stranki oprlo izključno na izpoved direktorja tožene stranke in priče B.B., spregledalo pa je napotek Vrhovnega sodišča RS, da je potrebno nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja presojati do izteka odpovednega roka ob upoštevanju vseh takratnih okoliščin in interesov pogodbenih strank. Tako je presojalo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja zgolj na podlagi nedopustnih ravnanj tožnika, ki jih je navajal direktor. Pri tem pa se niti direktor niti sodišče nista opredelila, v katerem časovnem obdobju naj bi tožnik te kršitve izvajal, tožena stranka pa za ta ravnanja ni ponudila nikakršnih dokazov, niti kaj takega ni navedla v izredni odpovedi, zato je sodišče prve stopnje presojalo v nasprotju z napotilom Vrhovnega sodišča RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo tretjič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 61/2007 z dne 20. 11. 2007 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved zakonita, saj je tožnik s tem, ko se 1. 12. 2006 po zaključku bolniškega staleža ni vrnil na delo, iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem pa je bil podan odpovedni razlog po 2. alieni 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Izredna odpoved je bila podana pravočasno, tožnik pa je bil tudi vabljen na zagovor. Pritožbi tožeče stranke zoper to sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 171/2008 z dne 17. 9. 2008 delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 30. 11. 2006 nezakonito prenehalo in mu traja do 21. 12. 2006 (I/1. točka izreka), da mu je tožena stranka dolžna od 1. 2. 2006 do 21. 12. 2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico (I/2. točka izreka) ter mu za čas od 1. 12. 2006 do 21. 12. 2006 obračunati bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal, od te plače plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom in ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo. Čeprav je bila izredna odpoved tožniku vročena šele 21. 12. 2006, mu je delovno razmerje prenehalo s 30. 11. 2006. Ker skladno s 87. členom ZDR začne izredna odpoved učinkovati šele z vročitvijo, je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je v preostalem odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot je že navedeno. Reviziji tožeče stranke zoper sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2009 delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v delu, kjer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni bila spremenjena s sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj upošteva zlasti to, da se nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR presoja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, kar pomeni tudi okoliščin konkretne zadeve in obnašanje delavca pri tem in kasneje. Sodišče prve stopnje bo moralo zavzeti jasno stališče do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in tudi jasno obrazložitev glede tega ali je krivdna oblika očitane kršitve res huda malomarnost. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča RS. Ugotovilo je, da je obstajal zakonski razlog za izdajo izredne odpovedi, da pa je tožniku v nasprotju z 87. členom ZDR delovno razmerje prenehalo že 30. 11. 2006 in ne šele z dnem vročitve izredne odpovedi tožniku, zato je ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo 21. 12. 2006. Nadalje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da zaradi porušenega zaupanja ni možno nadaljevati delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi do izteka odpovednega roka oziroma do poteka roka, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je v odločbi opr. št. Pdp 4/2012 z dne 22. 3. 2012 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o delu zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik na naroku dne 15. 2. 2011 spremenil tožbeni zahtevek v 1. točki. Sodišče prve stopnje o delu spremenjenega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 21. 12. 2006 in reintegraciji ni odločilo, je pa odločilo o drugem delu (denarnem delu) spremenjenega tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo. Ker je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (1. odstavek 351. člena ZPP) in jo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni del tožnikovega tožbenega zahtevka (točka I/4. izreka sodbe sodišča prve stopnje) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotila pritožbenega sodišča in odločilo po tem, ko je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 ponovno spremenil tožbeni zahtevek pod točko 3. Ugotovilo je, da je obstajal zakonski razlog za izdajo izredne odpovedi. Tožnik je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko po zaključku bolniškega staleža ni prišel na delo od 1. 12. 2006 do 11. 12. 2006. Odločilo je, da je tožniku v zvezi s kršitvijo očitati najmanj hudo malomarnost, saj je dne 29. 11. 2011 prejel potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, iz katerega je razvidno, da se mora na delo vrniti dne 1. 12. 2006. Ker je bil tožnik na bolniškem staležu že od 8. 3. 2006, bi moral vedeti, kakšen je postopek v zvezi odobritvijo bolniškega staleža. Nadalje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da zaradi porušenega zaupanja ni možno nadaljevati delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi do izteka odpovednega roka oziroma do poteka roka, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj na delo ni prišel kljub temu, da je bil od 1. 12. 2006 dalje zmožen opravljati delo za štiri ure na dan. Soglaša tudi s presojo, da je tožniku v zvezi s kršitvijo mogoče očitati najmanj hudo malomarnost. Ker je bil tožnik na bolniškem staležu že od 8. 3. 2006, bi moral vedeti, kakšen je postopek v zvezi z odobritvijo upravičene odsotnosti z dela, kar velja tako za odobritev bolniškega staleža, kot za odobritev letnega dopusta. Drži, da je od vsakega povprečno skrbnega delavca mogoče pričakovati, da bo prišel na delo, v kolikor mu bolniški stalež ni odobren oz. da se bo z delodajalcem predhodno (torej do prejema nove odločbe ZZZS) dogovoril za koriščenje letnega dopusta. Tožnik je takšno skrbnost, ki se v delovnih razmerjih od delavca utemeljeno pričakuje, opustil, zaradi česar mu je mogoče očitati hudo malomarnost. V tem delu se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja.

Vendar pa je konkretnem primeru poleg presoje, ali je dejansko dokazan obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, pomembno tudi, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj, to je, da zaradi storjene kršitve, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Samo če je izpolnjen tudi ta pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, bi bila izredna odpoved zakonita. Presoja, kdaj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pomeni pravni standard (tako tudi VS RS opr. št. VIII Ips 52/2010 z dne 8. 6. 2011). Pri presoji okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je potrebno upoštevati tako pogoje stvarnega, kot tudi pogoje subjektivnega značaja. Prve je potrebno presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, v smislu pogojev subjektivnega značaja pa je predvsem pomembno, kako kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vpliva na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kot pravilno uveljavlja pritožba, da ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan.

Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A6) ni izrecno ugotovila, da je zaradi tožnikovega ravnanja do njega izgubila zaupanje, zaradi česar ni mogoče ohraniti delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Nasprotno. Kot se da razbrati iz izredne odpovedi, je bila tožena stranka „pripravljena z delavcem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo bosta delavec in delodajalec dogovorila, če bo delavec podal pisno vlogo za zaposlitev“, pri čemer je „ta ponudba posledica dejstva, da so kršitve, ki so podlaga te odpovedi, tudi posledica malomarnosti in nedoslednosti zavoda in bi lahko delavec ostal brez sredstev za preživljanje in socialne varnosti“. Tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, skladno z 286. člena ZPP, ni pravočasno podala navedb, ki bi kazale na to, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tožena stranka tudi ni navedla, da takšnih navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (2. odstavek 286. člena ZPP). Pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič, zaradi česar izpoved direktorja tožene stranke v tej zvezi ni upoštevna. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti zahtevanega pogoja za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR oziroma, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Brez izpolnjevanja zahtev tega člena pa ni pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z zakonskimi zahtevami in je zato iz tega razloga nezakonita. Na pravilnost zaključka, da tega pogoja ni, napotuje predvsem zgoraj citirani zapis v izredni odpovedi, ki jasno kaže na to, da odnosi v kolektivu zaradi dejanja tožnika niso bili toliko omajani, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Kljub kršitvi delovnih obveznosti, je bila namreč tožena stranka pripravljena s tožnikom skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, torej novo delovno razmerje, pri čemer ni pravno relevantno, ali bi tožena stranka s tožnikom takšno pogodbo sklenila za določen ali nedoločen čas in iz kakšnega razloga. Pravni standard nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, tudi le do izteka odpovednega roka, ni bil izpolnjen. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1., 2. in 3. delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (2. alinea 358. člen ZPP).

V preostalem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, se ni ukvarjalo z višino vtoževanih denarnih zahtevkov, zaradi česar tudi ni pogojev za spremembo tega dela sodbe pred pritožbenim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje natančno razčistilo, kateri (denarni) zahtevek tožnik še vtožuje. Po potrebi bo tožnika pozvalo, da tožbeni zahtevek (o katerem še ni pravnomočno odločeno) zaradi jasnosti na novo oblikuje. Iz pregleda spisa namreč izhaja, da je tožnik na glavni obravnavi dne 15. 2. 2011 glede na tožbeni zahtevek, kot ga je oblikoval v tožbi, spremenil tožbeni zahtevek v točki 1. in 3. in ne zgolj v točki 1. Nadalje je v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2011 (list. št. 134) spremenil tožbeni zahtevek pod točko 2, pri čemer je pravzaprav spremenil tožbeni zahtevek pod točko 3. Nato je v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 ponovno spremenil tožbeni zahtevek pod točko 3 (list. št. 256). Kot je razvidno iz izreka sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek pod točko 2. in 3., oba zahtevka pa se nanašata med drugim na bruto plačo, za isto obdobje, vendar v različnih višinah.

V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče še opozarja, da se prejemki iz delovnega razmerja pravilno določajo v bruto zneskih. Obračun in plačevanje davkov in prispevkov določa Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprememb.), kjer je določeno, da se davki in prispevki obračunajo ob vplačilu, glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zato bi bilo nepravilno, če bi sodba navajala konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati glede na način obračuna davkov in prispevkov. Nepravilno pa bi bilo tudi, če bi sodišče tožniku določilo dolgovane zneske v plači tako v bruto kot v neto višini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).