Jedro

Razlog, zaradi katerih je bil tožnik izmed petih delavcev na delovnem mestu pomožni skladiščnik določen za presežnega delavca (najmanj izkušenj), ni resničen, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik delo na tem delovnem mestu pričel opravljati pred sodelavcem. Tako ima sodelavec, ki ima manj delovne dobe na tem delovnem mestu, formalno manj izkušenj. Dejstvo, da ima tožnik dejansko manj izkušenj, je izključno posledica dejstva, da je bil dalj časa odsoten z dela zaradi bolezni, kar pa ni zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga številka ... z dne 15. 10. 2008 nezakonita (1. točka izreka). Razsodilo je, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni zakonito, zato je tožnik še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za dela in naloge pomožnega skladiščnika in mu je tožena stranka dolžna izplačevati plačo in druge denarne obveznosti iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse po pogodbi o zaposlitvi za dela in naloge pomožnega skladiščnika, pod izvršbo (2. točka izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna povrniti stroške postopka v znesku 863,68 EUR in sicer tako, da nakaže znesek 842,08 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP, Urad ..., sklic št. ..., znesek 21,60 EUR pa direktno tožniku, vse v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti opravljena objektivna izbira med vsemi delavci, ki pridejo v poštev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da takšno objektivnost in preverljivost zagotavljajo osebni kriteriji in merila, ki so vodila predpostavljenega delavca, ki je odločal o tem, kdo bo presežni delavec. Tožena stranka opozarja, da je takšno stališče v direktnem nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za večje število delavcev in da tožena stranka pri izbiri delavcev ni bila zavezana k uporabi kriterijev. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, na katerem predpisu ali drugi pravni podlagi temelji sporno stališče o uporabi „osebnih kriterijev“, če je evidentno, da ZDR takšne določbe ne vsebuje. Tožena stranka zaradi tega uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi navedenega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in odločilnih okoliščinah in je ni mogoče preizkusiti. Z vidika sodne presoje zakonitosti odpovedi je sodišče dolžno presojati uporabo kriterijev za določanje presežnih delavcev le pri t.im. kolektivnih odpustih, to je pri odpuščanju večjega števila delavcev. V primeru, če gre za manjše število delavcev, pa četudi se odpravlja izbor med več delavci, ko se število izvajalcev na istem delovnem mestu zmanjša na primer s petih na štiri delavce, delodajalec ni zavezan upoštevati nobenih kriterijev in razlogov za določen izbor pojasniti, niti to ne more biti predmet sodne presoje. Sodišče je torej ravnalo nezakonito, ko je od R.G. hotelo „izvleči“, katere kriterije je upošteval pri izbiri delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Logično je, da delodajalec ne opravlja žreba, čeprav bi bilo teoretično tudi to dopustno, temveč ga pri izbiri vodijo določeni razlogi oziroma motivi. Delodajalec želi obdržati na delu tiste delavce, s katerimi si lahko največ pomaga, ki so torej najbolj usposobljeni, najbolj delavni, najbolj skrbni, najbolj korektni v odnosu do strank, delodajalca in sodelavcev. Razumni delodajalec torej skuša zadržati tiste delavce, katerih znanje je najširše, katerih izkušnje so najbolj bogate oziroma ki so prilagodljivi spremembam delovnega procesa in lažje obvladujejo novitete, ki se uvajajo v proizvodnjo ipd... Tožena stranka vztraja, da je zakonodajalec pri odpovedi opustil vse primere uporabe kriterijev, ker je štel, da je takšno odločanje potrebno prepustiti odločitvi delodajalca. Opozarja, da priča R.G. ni bil tisti, ki je odpoved izdal, saj toženo stranko v skladu z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), prestavlja predsednik uprave. Direktor bi lahko predlog R.G. tudi zavrnil in določil drugega delavca. Iz tega razloga je iskanje razlogov in motivov za sporno odpoved pri priči R.G. pravno nekonsistentno. S tem, ko je sodišče ugotavljajo „merila“ za izbor delavca, kateremu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, je tudi kršilo temeljna ustavna načela in sicer načelo pravne države (2. člen), enakosti pred zakonom (14. člen) in načelo enakega varstva pravic (22. člen) ter da so sodišča pri sojenju vezana na ustavo in zakon (125. člen). Ne soglaša z zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo po metodi raziskovanja uporabe kriterijev. Sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke samovoljno interpretira, da R.G. ni pojasnil, kako je ugotovil, kdo ima najmanj staža v logistiki in najmanj znanj. Sodišče je ta kriterij presojalo zgolj skozi datum nastopa dela v logistiki, ni pa pojasnilo, zakaj bi bil le-ta kriterij odločilen in edini merodajen. Iz obrazložitve je razbrati, da je tudi sodišče samo jemalo ta kriterij z določeno rezervo, tudi pri vprašanju delovnih izkušenj je sodišče nastopilo s pogojnikom, saj je navedlo, da če se izkušnje vežejo formalno na čas od nastopa dela do odpovedi, ima tožnik več staža, s tem pa tudi dejanskih izkušenj v logistiki kot delavec M.L., vendar je manjši obseg posledica bolniškega staleža. Sodišče očitno ni bilo povsem prepričano, da uporablja pravilen pristop za kontrolo izkušenj. Trajanje delovne dobe oziroma staža v določenem obratu ne predstavlja odločilne okoliščine za presojo izkušenj. Le-te se presojajo tudi po vsebini, na primer ali je delavec izkušnje pridobil le pri enostavnih delih, ali pa pri zahtevnejših delih. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker je bil od decembra 2007 tožnik v staležu, zato je ocena izjave te priče protispisna, kar je kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka vztraja, da ni dokazano, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo iz razloga daljšega bolniškega staleža v nasprotju s 1. alinejo 89. člena ZDR ter da je šlo za samovoljno interpretacijo sodišča. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni zanemarljiva izjava priče R.G., da je tožniku ob vročanju odpovedi rekel, da po zaključku staleža kot viličarist ne bo mogel delati istega dela, ker bo imel težave z globinskim vidom in da ni nepomembna izjava priče, da je tožnikov bolniški stalež breme za ostale delavce, ki morajo več delati.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče preizkusiti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi priče R.G. štelo, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikov dalj časa trajajoči bolniški stalež.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Po določbi 1. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR se kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu.

Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov v smislu 96. člena ZDR, ko bi torej morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev ter v skladu s 100. členom ZDR pri določanju presežnih delavcev upoštevati kriterije za izbiro presežnih delavcev. Vendar pa navedeno ne pomeni, da zaradi navedenega sodišče prve stopnje ne bi smelo preveriti navedb tožnika, da mu je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža, v smislu 1. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR.

Po oceni izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izmed petih delavcev, ki so delali na delovnem mestu „pomožni skladiščnik“ določen za presežnega delavca. Preverilo je izpoved tožniku nadrejenega delavca R.G., ki je opravil izbiro med delavci, iz katere izhaja, da je bil tožnik določen za presežnega delavca iz razloga, ker je „prišel zadnji“ v skladišče in imel najmanj delovne dobe v logistiki, s tem pa tudi najmanj znanj. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da je izmed vseh pomožnih skladiščnikov pri toženi stranki delo v logistiki zadnji nastopil delavec M.L., dne 1. 11. 2006, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za navedenega delavca (priloga B 30), torej kasneje kot tožnik, ki je pričel z delom kot pomožni skladiščnik dne 19. 4. 2006 (pogodba o zaposlitvi za tožnika - priloga B2). Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni bilo prepričano, ali uporablja pravilen pristop za presojo delovnih izkušenj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik nastopil delo v skladišču oziroma logistiki pred M.L., torej ima formalno več izkušenj kot M.L.. Če ima tožnik dejansko manj izkušenj in znanj v logistiki kot M.L., pa je to po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izključno posledica tožnikovega dalj časa (od decembra 2007 dalje) trajajočega bolniškega staleža zaradi poškodbe očesa, kar pa ne more biti zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku nezakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga dalj časa trajajoče začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe, čeprav je sicer res obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi enemu izvajalcu na delovnem mestu „pomožni skladiščnik“.

Ker tožena stranka ni dokazala, da bi imel M.L. več delovnih izkušenj kot tožnik, ki pa ne bi bile posledica dejstva, da je tožnik v bolniškem staležu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo sklepanje sodišča prve stopnje poenostavljeno in „skregano z dejanskimi razmerami in potrebami v industriji“. Ker je priča R.G. na naroku dne 3. marca 2009 na vprašanje, zakaj je izmed pomožnih skladiščnikov in skladiščnikov dobil odpoved ravno tožnik, izpovedala, da je tožnik prišel zadnji, imel je najmanj staleža v logistiki in s tem posledično znanj in je bil zato opredeljen kot presežni delavec, kar se je izkazalo za neresnično, je sodišče prve stopnje izpoved priče R.G. pravilno ocenilo tako, da je kot pravi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku štelo tožnikovo nezmožnost za delo. V tem smislu torej ni protispisno ocenilo izpoved priče R.G., saj je ugotovilo, da razlog, ki ga je navajal R.G., ni podan. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je R.G. določil, kateremu delavcu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 18. člena ZDR, po kateri toženo stranko zastopa direktor, in ne R.G.. Tožena stranka oziroma njen direktor sta upoštevala izbiro tožniku predpostavljenega delavca, zato ni mogoče šteti, da je direktor uporabil drugačne kriterije.

Na podlagi vsega navedenega je torej sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki mu je dolžna iz tega naslova izplačati plačo in druge denarne obveznosti iz delovnega razmerja ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati kršitev ustavnih načel iz 2., 14., 22. in 125. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS), niti niso podani drugi pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).