Jedro

Res je, da ZDR pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku z dne 15. 10. 2008 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku izplačati plačo in druge denarne obveznosti ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, po pogodbi o zaposlitvi za dela in naloge pomožnega skladiščnika. V obrazložitvi je navedlo, da je tožena stranka sicer dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega se je število delavcev na delovnem mestu pomožni skladiščnik zmanjšalo za enega, vendar pa je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tožniku iz razloga dalj časa trajajoče nezmožnosti za delo, kar pa ni v skladu z zakonom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delodajalec dolžan uporabiti kriterije za določanje presežnih delavcev le pri odpuščanju večjega števila delavcev (kolektivnih odpustih), če pa gre za manjše število delavcev (kakor v konkretnem primeru), pa delodajalec ni zavezan upoštevati nobenih kriterijev in ni dolžan pojasnjevati izbora v odpovedi. Navaja tudi, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpoved tožniku predpostavljenega delavca, ki je na vprašanje, zakaj je odpoved pogodbe o zaposlitvi dobil ravno tožnik odgovoril, da zato, ker je prišel zadnji in je imel najmanj staža v logistiki, s tem pa posledično manj znanj. Ti razlogi niso bili merodajni, saj niso bili navedeni v odpovedi, niti jih ne določa noben predpis. Poleg tega je za odpoved pristojen delodajalec, ki ga predstavlja predsednik uprave. Čeprav je predlog pripravil tožnikov nadrejeni, odpovedi ni podal on. Kršene naj bi bile tudi ustavne pravice po 14., 22. in 23. členu Ustave RS ter pravica do poštenega sojenja in 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin ter pravica do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije. Storjena naj bi bila bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 in nadaljnji), saj sodišče prve stopnje, na kar je tožena stranka opozorila tudi v pritožbi, ni obrazložilo svojega stališča, "da mora biti med delavci na delu, kjer se zmanjša število izvajalcev, opravljena objektivna izbira delavca, kateremu bo odpovedana pogodba." Sodišče ni navedlo predpisa, na katerem temelji to stališče, pri čemer Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) take določbe nedvomno ne vsebuje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Navedlo je tudi pravno podlago za odločitev.

7. Revizijski očitek, da je kriterije določil tožniku nadrejeni delavec in ne predsednik uprave, ki je odpoved izdal ni utemeljen. Ni namreč pomembno, kdo določi kriterije, ampak dejstvo, da so bili ti kriteriji upoštevani pri izbiri.

8. Revizijsko sodišče je že v nekaj zadevah poudarilo zmotnost stališča, da izbira delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi med več izvajalci na istem delovnem mestu, ni predmet sodne presoje. Res je, da ZDR pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR.(1) Ta namreč določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo, ne glede - med drugim - na njegovo zdravstveno stanje. V šestem odstavku 6. člena ZDR je v korist delavca posebej urejeno tudi dokazno pravilo. Če namreč delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.(2)

9. Ker je tožnik zatrjeval, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi daljšega bolniškega staleža, je bila tožena stranka dolžna dokazati, da temu ni bilo tako. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da je delodajalec med več delavci na istem delovnem mestu izbral tožnika, ker je imel dejansko (zaradi daljšega bolniškega staleža) ne pa tudi formalno, najkrajši delovni staž. Zato je ugotovitev, da tožnik na podlagi tako uporabljenega kriterija ne bi smel biti izbran pravilna, saj bi bila izbira diskriminatorna. Toženi stranki tako ni uspelo dokazati, da tožnikova trditev ni utemeljena.

10. Glede na navedeno, revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj Sodbo VIII Ips 191/2007 Op. št. (2): Primerjaj Sodbo in sklep VIII Ips 335/2007 in Sodbo VIII Ips 129/2007