Jedro

Odločba o pravici do starostne pokojnine z dne 28. 6. 2000 je postala pravnomočna, zato njene pravilnosti v tem sodnem postopku ni več mogoče presojati. Ker niti 183. člen ZPIZ-2 ali katero drugo izredno pravno sredstvo niti odločba Ustavnega sodišča tožeči stranki ne dajeta pravice do ponovne odmere pokojnine vse od upokojitve v letu 2000 dalje in ker je tožena stranka izvršila odločbo Ustavnega sodišča tako kot glasi, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za odpravo odločbe tožene stranke z dne 20. 1. 2016, in sicer tako, da se že izplačani zneski starostne pokojnine od 1. 1. 2009 dalje poračunajo ter da tožena stranka izplača tožeči stranki odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine od 1. 12. 2010 do 30. 6. 2015, do dneva plačila. Tožbeni zahtevek za novo odmero starostne pokojnine od 1. 8. 2000 do 31. 12. 2008, izplačilo razlike v pokojnini ter odškodnino v višini zakonskih obresti za obdobje od 1. 8. 2000 do 30. 11. 2010 pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, pritožbi tožene stranke pa v celoti. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo glede obdobja, za katerega je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini zakonskih obresti. Te je priznalo za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015, do plačila 29. 2. 2016. Spremenilo je tudi datum v zavrnilnem delu glede izplačila razlik pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer tako, da ji te ne gredo za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2008. Sklenilo je še, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, storjeno na prvi stopnji, enako kršitev pa je storilo tudi sodišče druge stopnje. Z dokaznim predlogom za pridobitev odločitev tožene stranke v primerih drugih zavarovancev je hotela dokazati, da je tožena stranka zavarovance obravnavala neenako; nekaterim je tožena stranka priznala višjo pokojnino že od prve vloge dalje, četudi so se postopki končali z zavrženjem. Kljub prizadevanjem podatkov ni mogla pridobiti, z njimi pa razpolaga tožena stranka. Sodišče bi moralo predlagani dokaz izvesti, saj bi primerjava odločitev potrdila njeno zatrjevanje, to pa bi vplivalo na drugačno rešitev sporne zadeve. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286., 212. in 226. členom ZPP. Navedena kršitev pomeni tudi kršitev z Ustavo in EKČP varovanih pravic tožeče stranke. Dodaja, da je njen odvetnik že 13. 1. 2001 zahteval novo odmero pokojnine, zato bi ji morala biti priznana višja pokojnina že od 1. 2. 2001 dalje. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 je višja pokojnina priznana vsem, ki so vložili zahtevo, od njene vložitve dalje. Gre za napačno uporabo materialnega prava, saj Ustavno sodišče ni formaliziralo oblike zahteve in ni določilo ozke razlage zahteve, prav tako ne tožena stranka. Zato tudi ni razumno, da bi sodišče v tem postopku zahtevalo točno določeno obliko zahteve, kot to določa sedaj veljavni zakon v 183. členu. Ločnica med upokojenci, ki so upravičeni zahtevati razliko v pokojnini, je po odločitvi Ustavnega sodišča nastala na podlagi odgovora na vprašanje, kdaj je tožena stranka v odnosu do posameznega upokojenca postala slaboverna. Tožeča stranka se je osebno oglasila pri tožencu in opozorila na napako, vendar ji ni bil predložen obrazec za ponovno odmero pokojnine. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286., 212. in 226 členom ZPP. Navedeno kršitev povezuje z zavrnitvijo dokaza za pridobitev podatkov o zavarovancih, ki jim je bila priznana višja pokojnina zaradi upoštevanja delnic v pokojninsko osnovo vse od prve vloge dalje. Sodišče prve stopnje dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj dokaz ni relevanten za odločitev. V upravnem postopku se odloča o konkretnem primeru na podlagi podane vloge in ugotovljenega dejanskega stanja. Glede zavarovanke N. K. je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da zatrjevanje tožeče stranke ni točno. Navedeni zavarovanki je bila višja pokojnina priznana od njene vloge v letu 2007 in ne od upokojitve v letu 2003. Zato ne gre za kršitev, ki jo tožeča stranka očita sodiščema nižje stopnje in tudi ne za kršitev iz 22. člena Ustave, 14. člena EKČP in Protokola št. 12 k tej konvenciji.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče ni odgovorilo na konkretna zatrjevanja tožeče stranke o potrebnosti izvedbe predlaganega dokaza. Ta kršitev je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba teh pomanjkljivosti nima. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe stranke tako v zvezi s pomenom vloge z dne 13. 1. 2001 kot tudi glede pridobitve podatkov zavarovanke N. K. in očitano zmotno uporabo materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sporno je, ali je tožeča stranka upravičena do nove odmere starostne pokojnine že od 1. 8. 2000 oziroma 13. 1. 2001 dalje do 31. 12. 2008 in do plačila pripadajočih razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 po objavi odločbe v Uradnem listu ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je bilo v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plač, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo. Toženi stranki je bila ne glede na čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine naložena izdaja odločbe o ponovni odmeri pokojnine na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) 2. Trenutek upravičenosti do višje pokojnine je Ustavno sodišče vezalo na to, ali je tožena stranka novo odločbo izdala po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, v obeh primerih pa velja od prvega dne naslednjega meseca. Ustavno sodišče je tudi odločilo, da odločba o ponovni odmeri pokojnine za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, velja od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

11. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 28. 6. 2000, potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 20. 11. 2000, priznana pravica do starostne pokojnine od 17. 7. 2000 dalje. Tožeča stranka je 30. 12. 2008 vložila zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine zaradi upoštevanja zneskov iz naslova plačanih delnic za notranji odkup. Tožena stranka je 19. 1. 2009 zahtevo zavrgla. Dne 15. 7. 2010 je tožeča stranka ponovno zahtevala novo odmero, tožena stranka jo je zavrgla s sklepom z dne 22. 9. 2010, odločitev pa je bila potrjena z odločbo z dne 26. 10. 2010. Tožeča stranka tudi ni bila uspešna v sodnem postopku.

12. Tožena stranka je na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča tožeči stranki z odločbo z dne 2. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje. Pritožbi zoper to odločbo je bilo delno ugodeno in z dokončno odločbo z dne 20. 1. 2016 odločeno, da se tožeči stranki starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 1. 2009 dalje z uskladitvami ter da se že izplačani zneski starostne pokojnine po tem datumu poračunajo.

13. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje. Z odločbo z dne 28. 6. 2000 ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine. Zoper navedeno odločbo je vložila pritožbo, ki pa ne predstavlja zahteve za ponovno odmero pokojnine v smislu odločitve Ustavnega sodišča. Gre le za pritožbo zoper prvo odločbo. Odločitev organa prve stopnje je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 20. 11. 2000. Odločba je postala formalno in materialno pravnomočna, saj tožeča stranka tožbe zoper njo ni vložila. To pa pomeni, da pravno učinkuje dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, pa čeprav je nezakonita in je prišlo do negativnih posledic za stranko. Pravnomočnost je del načela pravne države, ki utrjuje pravna razmerja, da jih ni mogoče ves čas spreminjati in da stranke niso v negotovem položaju. Zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je v 158. členu Ustave določen delni odstop od tega načela in to le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Za uveljavitev izrednih pravnih sredstev so do vloge tožeče stranke konec leta 2008 potekli vsi roki, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP)3. Za tožečo stranko zato odločitev Ustavnega sodišča o uporabi 183. člena ZPIZ-2 v vseh primerih nepravilno določene pokojninske osnove predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo z izrednimi pravnimi sredstvi, saj ji v nasprotnem primeru v letu 2015 ne bi bilo mogoče odmeriti pokojnine v višjem znesku za nazaj. Z določitvijo načina izvršitve in določitvijo trenutka učinkovanja nove odločbe je Ustavno sodišče zagotovilo enako obravnavo zavarovancev in zato očitki tožeče stranke o kršitvah 23. in 25. člena Ustave, EKČP in Protokola št. 12 niso utemeljeni.

14. Zmotno je vztrajanje tožeče stranke, da je vložila zahtevek za novo odmero pokojnine že v letu 2001. V letu 1996, torej v času, ko še ni bila upokojena, je več delavcev I., med njimi tudi tožeča stranka, vložilo tožbo, s katero so zahtevali, da jim tožena stranka vrne plačane prispevke od plačanih delnic. S pripravljalno vlogo z dne 13. 1. 2001 so postavili še podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna upoštevati plačane prispevke iz naslova delnic pri izračunu pokojninske osnove. Zahtevek je bil zavrnjen s sodbo Ps 1654/96 z dne 20. 6. 2002, podredno postavljeni zahtevek v zvezi z upoštevanjem plačanih prispevkov pri izračunu pokojninske osnove pa je sodišče zavrglo, ker ni bila podana procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva. Tožnike je poučilo, da lahko začnejo postopek pri toženi stranki, to pa je tožeča stranka storila šele z vlogo z dne 30. 12. 2008. 15. Upravni postopek se začne na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti na podlagi 127. člena ZUP. Ni mogoče sprejeti stališča, da se vsak zahtevek, vložen pri katerem koli organu oziroma sodišču, šteje za zahtevek v določeni upravni zadevi. Pripravljalne vloge, vložene na sodišču 13. 1. 2001, ni mogoče šteti za zahtevo, podano pri upravnem organu, ki bi bil na tej podlagi dolžan začeti upravni postopek. Tožeča stranka je pri toženi stranki po pravnomočnosti odločbe o pravici do starostne pokojnine prvič vložila vlogo za ponovno odmero pokojnine 30. 12. 2008 ter nato še 15. 7. 2010. Zato je pravilna odločitev, da gre tožeči stranki pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, to je od 1. 1. 2009. Prav tako je zmotno zavzemanje, da bi tožena stranka in sodišči morali kot obliko zahteve oziroma vlogo upoštevati tudi osebni obisk tožeče stranke pri toženi stranki.

16. Odločba o pravici do starostne pokojnine z dne 28. 6. 2000 je postala pravnomočna, zato njene pravilnosti v tem sodnem postopku ni več mogoče presojati. Ker niti 183. člen ZPIZ-2 ali katero drugo izredno pravno sredstvo niti odločba Ustavnega sodišča tožeči stranki ne dajeta pravice do ponovne odmere pokojnine vse od upokojitve v letu 2000 dalje in ker je tožena stranka izvršila odločbo Ustavnega sodišča tako kot glasi, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

17. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.