Jedro

Ker je bila tožnici novo odmerjena starostna pokojnina priznana vse od 1. 1. 2009 dalje, ji je ob pravilni uporabi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno dosoditi le odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila. Torej v višini obračunanih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, dalje.

V primeru dane zahteve nova odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi, pritožbi toženca pa se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v: - 2. stavku 2. odstavka I. točke izreka tako, da se ta na novo glasi: "Tožeči stranki se izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do plačila 29. 2. 2016."; - III. točki izreka tako, da se datum "30. 11. 2010" nadomesti z datumom "31. 12. 2008" in - v IV. točki izreka tako, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

II. V preostalem se pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu III. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka odpravilo 6. odstavek II. točke odločbe toženca, št. ... z dne 20. 1. 2016 in ga nadomestilo z besedilom: "Že izplačani zneski starostne pokojnine od 1. 1. 2009 dalje, se poračunajo. Tožnici se izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 12. 2010 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila". Z II. točko izreka je izplačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti naložilo tožencu. Tožbeni zahtevek v delu na novo odmero starostne pokojnine od 1. 8. 2000 do 31. 12. 2008 in izplačilo razlike v pokojnini za navedeno obdobje ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike v pokojnini od 1. 8. 2000 do 30. 11. 2010 do plačila, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne 63,00 EUR stroškov postopka (IV. točka).

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

3. Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo v delu I. točke izreka, s katerim niso priznane zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2009 dalje do 1. 12. 2010 in v III. točki izreka pritožuje tožnica. Predlaga, da se pritožbi ugodi, in priglaša stroške postopka v višini sodnih taks za pritožbo. Čeprav je že v pritožbi z dne 12. 7. 2000 zahtevala upoštevanje vseh plačanih prispevkov za leto 1992 in je novo zahtevo podala tudi 13. 1. 2001 preko pooblaščenca v drugem socialnem sporu, je sodišče prve stopnje tema vlogama zmotno odreklo značaj zahteve po novi odmeri pokojnine. Ker ji ni dosodilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki bi tekle od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine že v obdobju od 1. 1. 2009 do 1. 12. 2010 dalje, do dneva plačila, je zmotno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Že sodišče prve stopnje je opozorila na neenakopravnost strank v postopku in navedla konkretne upokojence, katerim je toženec novo odmero priznal, vse od kar so ga z dopisom prvič opozorili na napako. Teh odločb, razen ene, ni prejela, zato bi se o tem moral izjasniti toženec. Predlagala je, da jih pridobi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, vendar temu ni ugodilo. V postopku zato ni imela enakovrednega položaja s toženko, ker teh podatkov ni predložila, pa je z njimi razpolagala. Podana je kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 212., 226. in 286. členom ZPP. Kršeni so tudi 22. in 23. člen URS ter 6. in 14. člen EKČP ter 1. člen Protokola št. 12. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustavne odločbe, št. U-I-239/14, da je pokojnina odvisna od plačanih prispevkov in je varovana s 33. členom URS. Obravnavni vlogi nista bili pravilno ocenjeni. Te spore je povzročil zakonodajalec, ustavno sodišče je poseglo v zakonodajo, toženec pa se je spremembi prakse upiral in zavlačeval s postopki. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Pošteno sojenje ji ni bilo omogočeno. Novo odmero pokojnine je zahtevala že 12. 7. 2000 in ponovno 13. 1. 2001. Določno je zahtevala, da je toženec pri odmeri dolžan upoštevati sporna vplačila. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni, ker ni dejanskih ugotovitev o teh vlogah. Ni ugotovljena vsebina vloge, ali jo je toženec prejel ali se je o njej izjasnil in ali je vsebovala zahtevek za novo odmero. Pošteno sojenje po sodni praksi ESČP terja vsebinsko reševanje sporov. Pokojnina ni le socialna, temveč tudi premoženjska pravica. Pravni razlogi v 6. in 7. točki obrazložitve zato niso popolni. Zahtevi z dne 12. 7. 2000 in 13. 1. 2001 terjata novo odmero od 1. 8. 2000 oziroma od 1. 2. 2001 dalje. Gre za odmero za naprej. Za nazaj od upokojitve po odločbi z dne 28. 6. 2000 se ne pritožuje. ZPIZ-1 ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, zato ji ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o dokončno in pravnomočno priznani ter odmerjeni pokojnini z uporabo tega pravnega sredstva. Upravičena je do razlike po ustavni odločbi U-I-239/14-10. Toženec je bil že v letu 1997 seznanjen z ustavno spornostjo 4. alineje 46. člena ZPIZ. Tudi ustavno sodišče je odločalo nerazumno dolgo.

4. Zoper del I. točke izreka, s katerim je odločeno, da zakonske zamudne obresti v zvezi z dosojeno odškodnino tečejo do plačila, in IV. točko izreka pa se pritožuje toženec. Izpodbijani del I. točke izreka je nejasen in nerazumljiv, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Do dneva plačila bi lahko pomenilo dan plačila razlik v višini pokojnine ali odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Razlike so bile poplačane že 29. 2. 2016, zato so zakonske zamudne obresti v zvezi z odškodnino takrat prenehale teči. Za tek zakonskih zamudnih obresti po tem datumu ni pravne podlage. Ker v obravnavanem primeru sploh ni sodnih taks, taksna obveznost za tožnico ni nastala. Posledično ne more biti upravičena do povračila stroškov postopka v tej višini.

5. Pritožba tožnice je utemeljena delno, pritožba toženca pa v celoti.

6. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih, je pa ob ugotovljenem dejanskem stanju delno zmotno uporabljeno materialno pravo.

K očitanim procesnim kršitvam

7. Večkrat zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni bila storjena. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodbe je mogoče preizkusiti.

8. Čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pridobitvijo odločb nekaterih drugih zavarovancev, katerim naj bi bila po tožničinem zatrjevanju pokojnina priznana, vse od kar naj bi ga z dopisom prvič opozorili na napako, v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za povsem nepotreben dokaz, zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 212., 226. in 286. členom ZPP in v tej zvezi zatrjevane kršitve Ustave RS in EKČP, niso podane. Nepotrebnih dokazov sodišče po sodni in ustavo sodni praksi namreč ni dolžno izvesti. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tudi v obravnavani zadevi toženec pokojninsko dajatev na novo odmeril od vložitve zahteve dalje, pred tem pa ustrezna zahteva pri tožencu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, ni bila podana. Pojasniti je potrebno, da četudi bi v nekaterih drugih primerih prišlo do nezakonitega priznanja dajatve, za katerega ni podlage v pokojninski zakonodaji, kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ni mogoče uspešno uveljavljati.

9. Že zato, ker je sodišče prve stopnje obravnavano zadevo reševalo vsebinsko, je neutemeljeno pritožničino sklicevanje na sodno prakso EKČP, da pošteno in pravično sojenje terjata vsebinsko reševanje. Zatrjevane kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave RS2, 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (EKČP) ter 1. člena Protokola št. 12 k EKČP4 niso podane.

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera

10. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 20. 1. 2016 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 6. 2015, s katero je bila tožnici ponovno odmerjena starostna pokojnina v znesku 1.140,24 EUR mesečno od 1. 1. 2009 dalje.

11. Toženec je po uradni dolžnosti že pravnomočno priznano pokojninsko dajatev5 ponovno odmeril z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, in jo v pritožbenem upravnem postopku6 priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za novo odmero pokojnine 30. 12. 2008, ki je bila v upravnem postopku zavržena7, torej s 1. 1. 2009. Čeprav je bila tožnici z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma za nazaj priznana višja pokojninska dajatev, ji odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ni bila priznana.

12. V pritožbenem postopku je sporno zlasti, ali je tožnica upravičena do višje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot dosojene s I. točko izreka, in, ali je do na novo odmerjene oziroma višje pokojninske dajatve upravičena že od pritožbe zoper upokojitveno odločbo z dne 28. 6. 2000, vložene 12. 7. 2000 dalje, oziroma vsaj od 13. 1. 2001 dalje, ko je kot ena od več tožečih strank v drugem socialnem sporu8 poleg primarnega zahtevka za povrnitev vplačanih prispevkov postavila tudi podredni zahtevek, da se vplačane zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upošteva pri izračunu pokojninske osnove.9 K pritožbama v delu glede dosojene odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti

13. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je v obravnavani zadevi podano stanje iz 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)10, po katerem zavod, če je dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Vendar je to določbo ZPIZ-1 s tem, ko je dosodilo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 12. 2010 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila in posledično neutemeljeno zavrnilo plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 11. 2010, zmotno uporabilo.

14. Ker je bila tožnici novo odmerjena starostna pokojnina priznana vse od 1. 1. 2009 dalje, ji je ob pravilni uporabi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno dosoditi le odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila. Torej v višini obračunanih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, dalje, na kar tožnica v pritožbi tudi utemeljeno opozarja in je njena pritožba v tem delu utemeljena.

15. Obenem pa tudi toženec utemeljeno opozarja, da je do izplačila za nazaj priznanih razlik v pokojnini in s tem do izvršitve odločbe prišlo že 29. 2. 2016, ko se bile poplačane razlike v pokojnini. Zakonske zamudne obresti v zvezi z odškodnino so takrat po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 prenehale teči. Za tek zakonskih zamudnih obresti po tem datumu ni pravne podlage, zato je toženčeva pritožba v delu zoper del I. točke izreka utemeljena.

K pritožbi tožnice v delu glede nove odmere pokojnine od 1. 8. 2000 oziroma podredno od 13. 1. 2001 dalje

16. Tožničina pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje pokojninske dajatve od 1. 8. 2000 oziroma od 13. 1. 2001 dalje in plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 8. 2000 do 31. 12. 2008 dalje, do dneva plačila, pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da podredni tožbeni zahtevek, postavljen 13. 1. 2001 v drugem socialnem sporu ne predstavlja zahteve za novo odmero pokojnine v smislu obravnavane ustavne odločbe. Enako velja tudi za pritožbo z dne 12. 7. 2000. Posledično tožnici pred 1. 1. 2009, ko je bila 30. 12. 2008 zahteva za novo odmero pokojnine dejansko vložena, ni mogoče priznati višje starostne pokojnine.

17. Z že navedeno ustavno odločbo je bilo izrečeno, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS zaradi pomanjkanja ureditve posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Tožencu je bilo naloženo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)11. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Toženec izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)12 ne glede na pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. do 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

18. Ustavno sodišče RS je utemeljilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ. Dokončna odločba se je lahko po tej določbi na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavila ali spremenila z učinkom za naprej. Tudi veljavni ZPIZ-2 v 183. členu pod določenimi pogoji omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.13 Nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ker ZPIZ-1 takšne določbe oziroma posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi ob izpolnjenih pogojih omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej, ni vseboval, je ugotovilo, da različna obravnava zavarovancev ni skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS.

19. Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS torej določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi glede nove odmere pokojnine tudi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločb o novi odmeri pokojnine, je namreč izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Le na na takšen način je mogoče pravilno uporabiti in razlagati relevantno ustavno odločbo. Zatrjevana kršitev 33. člena Ustave RS zato ni podana. Da odločba o novi odmeri lahko učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz obrazložitve ustavne odločbe. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.14 V celoti pa se je sklicevalo na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki torej učinke izdane odločbe veže šele na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. V primeru dane zahteve torej nova odločba učinkuje torej s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Vendar je tožnica takšno zahtevo podala šele 30. 12. 2008. Pred tem namreč zahteve za ponovno odmero pokojnine oziroma niti za upoštevanje dela plač, namenjenih za vplačilo delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, ni vložila.

20. Čeprav je tožnica s pritožbo z dne 12. 7. 2000, vloženo zoper upokojitveno odločbo z dne 28. 6. 2000 vložila prav zaradi vštetja dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, te pritožbe ni mogoče šteti kot zahteve za novo odmero pokojnine. Gre namreč za redno pravno sredstvo v postopku izdaje odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pritožba je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 20. 11. 2000, ki je postala tudi pravnomočna. Izpodbojna tožba namreč ni bila vložena.

21. Po sodni praksi pritožbenega sodišča15 pa kot zahteve za novo odmero pokojnine, ni mogoče šteti niti podredno postavljenega tožbenega zahtevka v vlogi z dne 13. 1. 2001. Zahtevek je bil podan v sodno socialnem sporu, torej v postopku pred sodiščem, kjer je bil postavljen primarni tožbeni zahtevek za povračilo plačanih prispevkov ter nato še podredni zahtevek, da se plačani zneski upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Tožba v tem delu, torej delu, ki se nanaša na podredno postavljeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam vplačane zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, je bila pravnomočno zavržena16 zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk za meritorno sojenje iz 30. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS)17. Tožbo v sporih o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bilo namreč dopustno vložiti zoper dokončno odločbo pristojnega organa. Tožeče stranke pa v sodnem postopku niso z ničemer izkazale oziroma dokazale, da so pri tožencu v predhodnem upravnem postopku zahtevale vštevanje zneskov delnic v pokojninsko osnovo in da bi jim bila v zvezi s tem izdana negativna odločba. Že takrat je bilo tudi pojasnjeno, da so tožniki upravičeni pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja začeti postopek za vštevanje zneskov obveznic v pokojninsko osnovo in v primeru negativne odločitve nato zahtevek uveljavljati v socialnem sporu.

22. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je morala pritožba tožnice v delu zoper del III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje glede priznanja višje pokojninske dajatve že pred 1. 1. 2009 in s tem v zvezi tudi na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti dalje ostati brezuspešna.

K pritožbi toženca v delu glede stroškov postopka

23. Pritožba toženca v delu glede stroškov postopka, torej v IV. točki izreka je utemeljena. Sodišče prve stopnje mu je namreč zmotno naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini sodnih taks za tožbo.

24. V obravnavanem primeru gre namreč za spor o pravici iz obveznega zavarovanja, v katerem se po 71. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)18 sodne takse ne plačujejo. Taksna obveznost za tožnico zato sploh ni nastala.19

25. Ker torej prisojeni stroški sodnih taks za tožnico sploh niso nastali, jih ni mogoče šteti v stroške postopka. Pravdni stroški so namreč po 151. členu ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Pomeni, da priglašene, pa nedokazane stroške za fotokopije listin krije tožnica sama.

Odločitev pritožbenega sodišča

26. Na podlagi vseh predhodno navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in v celoti pritožbi toženca ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v 2. stavku 2. odstavka I. točke izreka tako, da se zaradi jasnosti izreka ta na novo pravilno glasi tako, da se tožnici izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do plačila 29. 2. 2016, III. točko izreka tako, da je datum 30. 11. 2010 nadomestilo z datumom 31. 12. 2008 in IV. točko izreka tako, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

27. V preostalem je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu III. točke izreka (zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na novo odmero starostne pokojnine od 1. 8. 2000 do 31. 12. 2008 in izplačilo razlike v pokojnini za navedeno obdobje ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike v pokojnini od 1. 8. 2000 do 31. 12. 2008 do plačila) na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.20

28. Čeprav je tožnica priglasila povrnitev pritožbenih stroškov v višini sodnih taks za pritožbo, pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo, saj taksna obveznost iz že navedenih razlogov za tožnico ni nastala.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Ur. l. RS - MP, št. 7-14/94. 4 Ur. l. RS - MP, št. 8/2010. 5 Z odločbo z dne 28. 6 2000, potrjeno z dokončno odločbo z dne 20. 11. 2000, je bila tožnici priznana starostna pokojnina od 17. 7. 2000 dalje v znesku 148.382,83 SIT mesečno. 6 S prvostopenjsko odločbo je bila starostna pokojna na novo odmerjena od 1. 7. 2015 dalje. 7 Sklep z dne 19. 2. 2009. 8 Voden pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Ps 1654/96. 9 Tak zahtevek je bil postavljen s pripravljalno vlogo, datirano s 13. 1. 2001 in se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/6. 10 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 11 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 12 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 13 Po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. 14 V 2. odstavku 183. člena ZPIZ-2 je določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določa zakona ali podzakonskega akta. 15 Psp 275/2018, Psp 475/2017. 16 Sodba in sklep sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 1654/96 z dne 20. 6. 2002. 17 Ur. l. RS, št. 19/94. 18 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 19 Že plačana sodna taksa je bila tožnici po odredbi sodišča prve stopnje vrnjena 8. 12. 2017. 20 V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.