Jedro

Tožbene navedbe se nanašajo na navajanje dejstev, ki so bila presojana že v predhodnem, pravnomočno zaključenem postopku, zaradi česar je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji zahtevka je navedel, da nima novih dejstev in novih dokazov. Če bi odšel v Pakistan, bi ga bilo strah groženj obeh družin, to je družine njegovega dekleta, ki je kristjanka, in njegove družine. Njena družina želi, da se poročita, njegova pa poroki nasprotuje. Novembra leta 2023 je s strani družine preko skypa izvedel, da je dekle njena družina prisilila v abortus in da njen brat večkrat sreča njegovo družino, ker vsi živijo v istem kraju. Sprašuje, kdaj se bo tožnik vrnil in zahteva, da se mora poročiti z njegovo sestro. Njegova družina nasprotuje poroki in če se bo z njo poročil, ga bodo ubili. Zato se ne želi poročiti, ker bi v nasprotnem primeru imel težave s svojo družino.

3.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito 27. 5. 2022 in v prošnji navedel, da je državo zapustil zaradi groženj družine krščanskega dekleta, ekonomskih težav, odvisnosti od drog in posledično od depresije. Pristojni organ je tedaj njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil. Ugotovil je, da tožnik ni prepričljivo izpovedal in dokazal, da je bil pred odhodom iz izvorne države izpostavljen preganjanju, kot ga določa Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa tožnik podaja iz istih razlogov, kot jih je navajal že pri podaji prošnje za priznanje mednarodno zaščite.

4.ZMZ-1 v 1. alineji prvega odstavka 64. člena določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5.Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so po njegovih navedbah obstajala že v času predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da se njegove izjave nanašajo na dogodke, o katerih je govoril že v prošnji ter v osebnih razgovorih in da torej navaja enake razloge, kot jih je navajal že v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Izjav tožnika v zvezi z morebitnimi grožnjami s strani dekletove kot tudi njegove družine zaradi poroke ni mogoče obravnavati kot novo dejstvo, saj je tožnik o njih govoril že v predhodnih postopkih, pristojni organ pa se je do predloženih dokazil v odločbi tudi že opredelil, zato niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 in uvedba ponovnega postopka ni upravičena. Pri navedbah, da je bilo dekle nosečo in prisiljeno v abortus ne gre za nova dejstva, saj sta se tako nosečnost kot abortus navajala že v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Ne gre za dejstvo, ki bi ga novembra 2023 tožnik slišal prvič. Tožnik je tudi kontradiktoren v svojih navedbah, da se z dekletom ne želi poročiti, saj je v postopku za priznanje mednarodne zaščite navajal, da se je želel poročiti, ampak se s poroko nista strinjala ne njegova ne dekletova družina. Ni mogoče sprejeti za verjetno, da njena družina sedaj od njega zahteva poroko, če pa je prej navajal, da je bila družina proti. Zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka v konkretnem primeru niso izpolnjene, zaradi česar je bila zahteva s sklepom zavržena.

6.Tožnik v tožbi navaja, da bi mu morala tožena stranka dopustiti, da vloži ponovno prošnjo, saj mu je bila prošnja v Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in bi bilo torej treba prošnjo, ki jo je vložil 5. 3. 2024, vsebinsko presojati. Ne strinja se z navedbami tožene stranke, da je svoj zahtevek utemeljil z dejstvi, ki so obstajala že v prejšnjem postopku in se nanašajo na dogodke, o katerih je govoril že v prejšnji prošnji ter v osebnih razgovorih. Tožena stranka ni sprejela navedb tožnika, da je novembra 2023 izvedel, da je dekle, ki je bilo z njim noseča, naredila abortus, zaradi česar mu v primeru vrnitve v Pakistan grozi, da ga bodo ubili člani njene družine. Tožnik je v prvem postopku res omenjal nosečnost, ni pa omenjal abortusa, za katerega je izvedel šele novembra 2023. Znano je, da je pakistanska družba zelo tradicionalna, zato je strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v Pakistan povsem utemeljen. Tožnik se ne strinja s tem, da naj bi bile njegove izjave nekonsistentne, saj je povsem jasno, da mora v Pakistanu s poroko soglašati tako družina ženina, kot tudi neveste, kar pa v danem primeru ni bilo podano, saj sta obe družini temu nasprotovali. Gre za nerazumevanje navad in običajev ter zakonov, ki vladajo v Pakistanu, zaradi česar je tožena stranka navedbe tožnika zmotno označila za nekonsistentne. Poleg tega tožniku zaradi prepovedanih izvenzakonskih odnosov lahko grozi tudi dosmrtna ječa in zapor, ker gre za izvenzakonske odnose oziroma t.i. "svetoskrunstva". Ne drži, da abortus ne predstavlja oziroma ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v postopku, v katerem se odloča o zahtevku o nameri, da vlagatelj vloži ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, odloča zgolj o tem, ali je vlagatelj predložil takšne nove dokaze, ali navedel takšna nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka nadalje navaja, da ne drži, da tožnik abortusa ni omenjal že v prejšnjem postopku, saj je že pri podaji prošnje povedal, da je spočel otroka z omenjenim dekletom, ki pa je splavilo. Zatrjevanje v tožbi, da mu zaradi prepovedanih izvenzakonskih odnosov lahko grozi tudi dosmrtna ječa in zapor, je tožbena novota, saj tožnik nikoli prej ni navajal tega. Pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja. Namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 26. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je živel v Karachiju v predelu mesta, kjer je zelo močna stranka MQM. Družina od dekleta se je obrnila na to stranko po pomoč in enkrat so ga pripadniki te stranke prisilno odvedli v njihovo pisarno, kjer so ga pretepli in to tudi snemali - o tem ima dokaz. Pretepli so ga tako, da je potreboval zdravniško pomoč. Ko je prišel iz bolnice, se je počutil ogroženega in ni odšel domov, ampak ga je njegova družina poslala v Turčijo. Če bi se vrnil v Pakistan, bi bilo njegovo življenje ogroženo. O tem, da ga je stranka posnela, ko je bil tudi spolno zlorabljen, doslej ni govoril, ker mu je bilo nerodno. Za ta posnetek je vedel že, ko je podal prvič prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

K točki I izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

11.Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se tožnikove izjave nanašajo na dogodke, o katerih je govoril že v prejšnjem postopku in da navaja enake razloge, kot jih je navajal že v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da pri navedbah, da je bilo dekle nosečo in prisiljeno v abortus, ne gre za nova dejstva, saj sta se tako nosečnost kot abortus navajala že v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče dodatno še ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi na sodišču opisoval dogodek, ko so ga člani stranke MQM pretepli, vendar tudi to ni novo dejstvo, saj je o tem govoril že na osebnem razgovoru v postopku o priznanju mednarodne zaščite (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 28. 7. 2022). Dodatno je povedal to, da so ga snemali, ko je bil tudi spolno zlorabljen in da ima o tem dokaz, vendar pa je za ta dokaz vedel že, ko je podal prvič prošnjo za mednarodno zaščito. Ta navedba pa se še vedno nanaša na opisovanje istega dogodka, kot se je navajal že pri prejšnjem postopku.

12.Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka tožniku dopustiti, da vloži ponovno prošnjo, saj tudi po mnenju sodišča niso izpolnjene procesne predpostavke za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz besedila 64. člena ZUS-1 izhaja, da je osnovni pogoj, da se uvede ponovni postopek, navajanje novih dejstev in novih dokazov in to v obeh primerih: tako v primeru, če so obstajala že v času prvega postopka, kot tudi v primeru, če so nastala po izdaji predhodne odločitve. Sodišče pa ugotavlja, da tožnik pri podaji zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni navajal dogodkov kot razlogov za mednarodno zaščito, ki jih ne bi navajal že v prejšnjem postopku.

13.Sodišče se ne strinja z navedbo, da naj bi tožnik o abortusu izvedel šele novembra 2023, saj je to dejstvo navajal že v prejšnjem postopku. O tem je govoril že pri podaji prošnje, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo.

14.Tožnik je v prejšnjem postopku navajal tudi to, da so razmerja pred poroko prepovedana in da bi policija lahko uvedla postopek proti njemu - o tem je govoril že pri podaji prošnje. O tem, da izvenzakonsko razmerje v Pakistanu ni dovoljeno, pa je govoril tudi na osebnem razgovoru (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 28. 7. 2022). V tem delu se sodišče ne strina z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da naj bi šlo za nedovoljeno tožbeno novoto. Res je, da tožnik tega ni omenjal v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, pač pa gre za navedbo, ki se je presojala že v prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite. Do navedb, ki jih je tožnik navajal v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, se je torej tožena stranka že opredelila z določbo z dne 30. 1. 2023, ki je postala pravnomočna 16. 2. 2023. Iz navedenih razlogov niso relevantne tožbene navedbe, ki se nanašajo na prepoved izvenzakonskih odnosov v Pakistanu, saj gre pri tem za navajanje dejstev, ki jih je tožnik že navajal in so bila že predmet presoje v prejšnjem postopku in zato ne gre za navajanje novih dejstev.

15.Prav tako so nerelevantne tožbene navedbe o tem, ali je tožnik v izjavah konsistenten ali nekonsistenten, saj navedbe v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka že zaradi tega ne morejo privesti do uvedbe ponovnega postopka, ker ne gre za navajanje novih dejstev in novih dokazov. Tožbene navedbe se nanašajo na navajanje dejstev, ki so bila presojana že v predhodnem, pravnomočno zaključenem postopku, zaradi česar je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka

16.Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem opozarja na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.