Jedro

Za tožnika varstvo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ne velja, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnil pogoje za varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 (58 let), kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, ki varstva delavcev pred upokojitvijo ne zagotavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2020 nezakonita in da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, temveč še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu od 24. 3. 2020 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečne osnovne bruto plače v višini 842,79 EUR, obračunati razliko od najnižje osnove za zavarovance iz delovnega razmerja, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in davke po zakonu, neto zneske plače pa izplačati tožniku, vključno z zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 351. člena ZPP sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbe. V pritožbi navaja, da je tožnik po določbi 114. člena ZDR-1 varovan delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je rojen 10. 4. 1960. Pogoje za upokojitev bo izpolnil 8. 11. 2023, kar izhaja iz informacije ZPIZ z dne 18. 10. 2018. Tožnik je torej bil ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejši od 58 let in mu je do upokojitve manjkalo manj kot pet let. ZDR-1 v 114. členu določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let, ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Varstvo iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1 sicer ni absolutno, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko sklenil 4. 10. 2018, ko je že imel dopolnjenih 58 let starosti, vendar pa ni bil izpolnjen drugi pogoj, ki se nanaša na pokojninsko dobo, saj je tožniku ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi manjkalo več kot pet let pokojninske dobe do upokojitve, kar pomeni, da izjema iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 v tožnikovem primeru ne pride v poštev. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da sta pogoja iz 114. člena določena alternativno, saj nedvomno velja, da je za izpolnitev pogojev za upokojitev potrebno izpolnjevati dva pogoja, in sicer starost in delovno oziroma pokojninsko dobo. Zato ni razloga, da bi se v primeru uporabe 114. člena ZDR-1 določila o upokojitvi razlagala drugače. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navaja, da zgolj uporaba jezikovne razlage 114. člena ZDR-1 kaže na to, da zakon pri navajanju pogojev uporabi izraz "ali", iz česar izhaja alternativnost in ne kumulativnost pogojev. Predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2018 na delovnem mestu varnostnik, da je delo opravljal na več objektih tožene stranke in da mu je tožena stranka dne 21. 3. 2020 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama v postopku je bilo predvsem sporno, ali je tožena stranka lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez njegovega pisnega soglasja. Prvi odstavek 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let, ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Varstvo pa ne velja v primeru, ko delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 114. členu ZDR-1. 7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za tožnika varstvo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ne velja, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnil pogoje za varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 (58 let), kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, ki varstva delavcev pred upokojitvijo ne zagotavlja. Tožnik je v času, ko je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi (4. 10. 2018), že dopolnil 58 let (10. 4. 2018), pogoj za starostno pokojnino pa bo tožnik predvideno izpolnil 8. 11. 2023. Napačno je pravno naziranje tožnika v pritožbi, da ni mogoče uporabiti 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, ker je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (4. 10. 2018) izpolnil samo en pogoj (starosti 58 let), ni pa izpolnil drugega pogoja. V 114. členu ZDR-1 ni določeno, da morata biti za varstvo pred odpovedjo izpolnjena oba pogoja kumulativno, temveč je varstvo delavcev pred upokojitvijo zagotovljeno delavcem, ki so dopolnili 58 let starosti, ali delavcem, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe. Pogoja sta določena alternativno in ne kumulativno, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v pritožbenem postopku ni uspel (154. člen ZPP).