Jedro

Ker tožnici viška ur, ki je nastal zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa, do prenehanja delovnega razmerja nista mogli kompenzirati s prostimi urami oziroma v obliki odsotnosti z dela, jima je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino kot plačilo za opravljene ure oziroma kot nadomestilo v zameno za neizrabljeno pravico do odsotnosti z dela.

Naročilo tožene stranke za opravo revizije viška ur prvi tožnici ne pomeni posredne pripoznave dolga. Gre le za nalog, da se ugotovi stanje nekoriščenega viška ur iz preteklih let, ki ga ni mogoče šteti za jasno, nepogojno in določno izjavo o obstoju in višini dolga oziroma za posredno pripoznavo dolga, da bi prišlo do pretrganja zastaranja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici iz naslova razlike v plači od bruto zneska 344,62 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati prvi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2006 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugi tožnici iz naslova razlike v plači od bruto zneskov 1.393,90 EUR, 438,57 EUR, 709,12 EUR, 1.399,68 EUR in 988,78 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati drugi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za neto razliko v plači za leta 2003, 2004 in 2005 od 20. 2. 2006, za neto razliko v plači za leto 2006 od 1. 6. 2007 in za neto razliko v plači za leto 2007 od 1. 6. 2008, višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da prvi tožnici po odvodu davkov in prispevkov plača neto plače od januarja 2008 do vključno marca 2008 in še za maj 2008 ter neto odškodnino za čas odpovednega roka, odpravnino, regres za letni dopust 2008, odškodnino za neizrabljeni dopust za leto 2008, stroške predhodnega postopka, vse v zneskih, razvidnih iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višje zahtevke pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). S sklepom je delni umik tožbe prve tožnice in druge tožnice za razlike v plačah v zneskih, razvidnih iz 1. točke izreka, vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnicama povrniti njune stroške postopka v višini 1.234,98 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno odločitev, razen zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnici se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku iz naslova razlike v plači ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo njune pritožbene stroške. Navajata, da sta v tožbi in kasnejših vlogah dokazovali, da sta od leta 1999 dalje pri toženi stranki zaradi potreb delovnega procesa pogosto delali več kot je znašala njuna delovna obveznost – mesečni fond ur. Tožena stranka jima ni omogočala sprotnega koriščenja vseh presežnih ur niti jih ni plačala, zaradi česar je njihovo število iz leta v leto naraščalo. Tožena stranka je koriščenje ur celo pisno odredila v začetku leta 2008. O plačilu ur so se tako tožnici kot tudi drugi delavci tožene stranke pogosto pogovarjali z direktorjem, ki je zagotavljal, da bo ure plačal, ko bo finančno stanje tožene stranke to omogočalo. V letu 2008 je dotedanji direktor tožene stranke M.Z. vsem drugim delavcem presežne ure tudi plačal. Dolg tožene stranke do tožnic je izhajal iz uradne evidence tožene stranke, ki je bila s strani prve tožnice ažurno vodena in je bila ves čas na vpogled delavcem in direktorju tožene stranke. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je M.Z. vedno znova priznaval dolg iz tega naslova, saj je evidenco kontroliral in nanjo ni imel pripomb, delavcem pa je zagotavljal, da jim bo opravljene ure plačal, brž ko bo to mogoče, v letu 2008 pa je naročil prvi tožnici in svoji hčeri izdelavo revizije viška ur zaposlenih. Vsak delavec je po evidenci natančno vedel za višek ur, tožnicama pa v letu 2008, ker nista prišli na sestanek, M.Z. ni plačal viška ur. Glede na vse navedeno je jasno, da je direktor tožene stranke ves čas vedel za dolg do zaposlenih delavcev, ki ga je vedno znova izrecno pripoznal, saj je obljubljal, da jima bo neizkoriščene ure plačal. O tem je M.Z. vodil dodatno evidenco, ki se popolnoma ujema z evidenco prve tožnice. Dejansko gre za posredno pripoznavo dolga, s katero je bilo zastaranje pretrgano. Zastaranje je znova začelo teči od zadnje pripoznave dolga v začetku leta 2008. Petletni zastaralni rok bi se tako iztekel šele v začetku leta 2013, tako da je tožba v obravnavani zadevi vložena pred njegovim iztekom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodilni del sodbe in sklep o pravdnih stroških spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnic zavrne kot neutemeljene, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na zgodovinska izpisa iz sodnega registra za družbi S. in A.. Meni, da gre za dokaza, ki ju ni določno predlagala nobena od pravdnih strank, in ju je sodišče pribavilo brez podlage v dokaznih predlogih strank in določilih ZPP. Z navedenim postopanjem je sodišče kršilo določbo 7. člena ZPP (razpravno načelo), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 8. točki pripravljalne vloge z dne 4. 12. 2010 sta tožnici kot dokaz navedli le vpogled v sodni register, kar je povsem pavšalen in nedefiniran dokazni predlog, ki ga sodišče ob pomanjkljivi trditveni podlagi ne bi smelo upoštevati. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih (glede delovne dobe prve tožnice in s tem povezane višine odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka) temeljijo na citiranih dokazih, zato je podana že zgoraj navedena kršitev določb postopka. Hkrati je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče z navedenim ravnanjem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja v zadevi. Meni, da je sodišče nepravilno zavrnilo ugovor neobstoja aktivne legitimacije, saj v predmetni zadevi ni podan pogoj iz 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Tožnici sta vtoževali vsaka svojo obveznost iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Imeli sta vsaka svojo pogodbo o zaposlitvi, predmet zahtevkov pa ni bilo le izplačilo viška ur, temveč tudi druge obveznosti. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Neutemeljeno je bil zavrnjen ugovor litispendence, ki ga je podala tožena stranka v zvezi z zahtevkom druge tožnice. Samo dejstvo, da je bil zahtevek za plačilo ur postavljen kasneje, še ne pomeni, da sodba v zadevi Pd 280/2008 odločitve o terjatvi iz naslova neizkoriščenih ur ni vsebovala. Iz citirane sodbe izhaja, da je tožena stranka dolžna drugi tožnici obračunati bruto nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odvesti davke in prispevke, ter tožnici plačati neto zneske nadomestil in plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna odločitev vsebuje oziroma se pokriva z zahtevkom druge tožnice iz naslova razlike v plači. Ugovor litispendence je utemeljen, zato je sodišče kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je prezrlo zadnji odstavek 26. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, ki delo preko polnega delovnega časa omejuje na 180 ur na leto. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna, saj ne bi smelo prisoditi odškodnine za opravljene ure za več kot 180 ur na leto. Trditvena podlaga tožbe v zvezi s plačilom nadur ni vsebovala navedb o plačilu odškodnine, zato je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank in kršilo določbe ZPP. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede verodostojnosti evidenc opravljenih ur, ki so bile pripravljene s strani tožnice. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnicama presežne ure vse od leta 1999 niso bile plačane. Iz izpovedi priče M.Z., ki sta ju potrdili tudi priča J.Č. in R.Š., izhaja, da so bili viški ur, ki se niso koristili, v celoti plačani. Zaključek sodišča, da tožnicama višek ur vse od leta 1999 ni bil izplačan, je nesmiseln, saj delavke ne bi toliko časa čakale z zahtevkom za plačilo nadur. V spisu ni dokaza o tem, da bi tožnici kadarkoli pisno ali na drug način od tožene stranke zahtevali izplačilo nadur. Nelogično je, da bi tožnici delali kar devet let, ne da bi zahtevali plačilo nadur. Razlogi sodbe so nesmiselni, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pripominja, da je sodišče sodbo oprlo na knjige, ki se ne nahajajo v sodnem spisu oziroma toženi stranki dokaz ni bil izročen. Tožnici kljub večkratnemu pozivu tožene stranke nista pojasnili, kaj s predmetnim dokazom dokazujeta, zato je sodišče, s tem ko je oprlo odločitev na navedeni dokaz, storilo relativno kršitev določb postopka.

Glede presoje zakonitosti izredne odpovedi prve tožnice navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je tožena stranka plačo za april 2008 prvi tožnici nedvomno izplačala, prva tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izročila po izplačilu aprilske plače. Zato je prekoračen rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR niti ni podan pogoj iz četrte alinee prvega odstavka 112. člena ZDR. Posledično so neutemeljeni nadaljnji denarni zahtevki prve tožnice. Njen zahtevek za plačilo odpravnine je neutemeljen tudi zato, ker prva tožnica ni dokazala, da je pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih delala 28 let. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, pri čemer je sodišče odločitev v tem delu nezakonito oprlo na zgodovinska izpiska iz sodnega registra. Prva tožnica po mnenju tožene stranke ni uspela dokazati pravnega nasledstva med družbami oziroma prevzema delavcev od enega k drugem delodajalcu. Trditvena podlaga je v tem delu pavšalna in jo sodišče ne bi smelo upoštevati, zaradi česar je ravnalo v nasprotju z 212. členom ZPP. Izpoved prve tožnice ne more nadomestiti listinskih dokazov. Da je bila prva tožnica prevzeta na delo k drugemu delodajalcu, je prva tožnica dokazala le v primeru družbe A. d.d. na toženo stranko, v vseh ostalih primerih pa ne. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZDR glede trajanja delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Posledično izpodbija odločitev v stroškovnem delu. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnic tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega (zavrnilnega) dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnic : Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja pravilno kot neutemeljen zavrnilo zahtevek prve tožnice za leto 2000 v višini 332,76 EUR, za leto 2001 v višini 1.318,27 EUR in za leto 2002 v višini 737,10 EUR ter zakonske zamudne obresti pred 20. 2. 2006. Iz istega razloga je pravilno zavrnilo tudi zahtevek druge tožnice za leto 2000 v višini 549,18 EUR, 2001 v višini 1.489,80 EUR, 2002 v višini 1.180,14 EUR in zakonske zamudne obresti pred 20. 2. 2006. Tožnici sta v tožbi z dne 20. 2. 2009 sicer zatrjevali, da je prišlo do pretrganja zastaranja, ker sta koristili viške ur in ker je bilo prvi tožnici in sodelavki M.Z. v januarju 2008 s strani takratnega direktorja naročeno, da opravita revizijo presežnih ur iz preteklih let. Iz priloženih evidenc, ki jih je pripravila prva tožnica, ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno pripoznala terjatev iz naslova viška ur. Prav tako iz izpovedi priče M.Z. ne izhaja, da bi slednji tožnicama vedno znova izrecno pripoznal dolg oziroma jima obljubljal plačilo dolga. Naročilo za opravo revizije viška ur v letu 2008 prvi tožnici in njegovi hčeri ne pomeni posredne pripoznave dolga. Gre le za nalog, da se ugotovi stanje nekoriščenega viška ur iz preteklih let in ga ni mogoče šteti za jasno, nepogojno in določno izjavo o obstoju in višini dolga oziroma za posredno pripoznavo dolga v smislu določbe 364. člena OZ. Neustrezna je pritožbena primerjava z zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 78/2005 z dne 22. 8. 2006, v kateri je šlo za drugačno dejansko situacijo, saj je v tej zadevi zakoniti zastopnik dolžnika podpisal listino, v kateri je bil že zapisan znesek njegovega dolga in v kateri je bilo iz listine mogoče nedvoumno razbrati, da je tožena stranka razumela svoj dolg v navedeni višini kot obstoječ. Tako v obravnavani zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke : Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena oziroma po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 7. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je oprlo odločitev glede višine odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka prve tožnice na podatke iz zgodovinska izpiska iz sodnega registra za družbi S., in A., brez ustreznih trditev tožnic in predlaganih dokazov. Glede navajanja dejstev (in predlaganja dokazov) tudi v individualnem delovnem sporu velja razpravno načelo (7. člen), ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prva tožnica je tej zahtevi zadostila s tem, ko je v pripravljalni vlogi navajala, da je treba pri obračunu odpravnine upoštevati delovno dobo v trajanju 28 let, saj je z delom v hotelu K. v T. pričela z delom 19. 6. 1979, kjer je delala do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 26. 5. 2008. Navajala je, da je bila v tem času bodisi prevzeta na delo k drugemu delodajalcu bodisi je šlo za vmesne statusnopravne spremembe delodajalca. S tem v zvezi je predložila delovno knjižico in predlagala vpogled v sodni register, kar je skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravde takšen dokaz izvedlo in ga povzelo v dokazni sklep na zadnji glavni obravnavi. Tožena stranka je tako imela objektivno možnost opredeliti se do navedenih dokazov v spisu, pa te možnosti v postopku na prvi stopnji ni izkoristila. Možnost obravnavanja navedenega dokaza pred sodiščem prve stopnje toženi stranki torej ni bila odvzeta, kar je vsebina bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v obravnavani zadevi ni podana.

Zmoten je tudi pritožbeni očitek o nepravilno zavrnjenem ugovoru neobstoja aktivne legitimacije, zaradi katerega bi moralo sodišče tožbo zavreči. Procesna (aktivna) legitimacija kot procesna predpostavka je v obravnavanem primeru podana s tem, ko sta tožnici zatrjevali, da jima tožena stranka na podlagi delovnega razmerja dolguje plačilo za opravljene (neizkoriščene) ure. Zato je tožba dopustna. Pomanjkanja aktivne legitimacije pa ne gre mešati z vprašanjem sosporništva iz 191. člena ZPP. V danem primeru, ko delavki (tožnici) tožita delodajalca (toženo stranko) zaradi neizplačanega viška ur, gre za formalno sosporništvo, kot ga ureja 2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP. Pritožbeni očitek o kršitvi navedene določbe je zato neutemeljen.

S pravnomočno sodbo opr. št. Pd 280/2008 je bilo odločeno o temelju zahtevka druge tožnice iz naslova prikrajšanja pri plačah, nadomestil plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi za celotno obdobje po višini. Za obdobje od januarja do vključno oktobra 2008 (razen aprila 2008) je bilo pravnomočno odločeno tako o temelju kot o višini denarnih tožbenih zahtevkov druge tožnice iz naslova plač, za obdobje od 23. 3. 2002 dalje do ponovnega nastopa dela pa je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevkov za plačilo neto zneskov nadomestil in plač ter drugih prejemkov. V tem delu ima pravnomočna sodba opr. št. Pd 280/2008 naravo vmesne sodbe (315. člen ZPP). V obravnavanem primeru sodišče ni ponovno odločalo o temelju zahtevkov (plačah), temveč o izplačilu viška ur, ki jih je druga tožnica opravila v obdobju od 2003 do 2007 in jih v postopku v zadevi opr. št. Pd 280/2008 ni uveljavljala. Glede na navedeno ne gre niti za litispendenco niti za res iudicata, zato ni podana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) veljavnega sedmega odstavka Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/1997 z aneksi – v nadaljevanju: KP dejavnosti) tožnicama prisodilo odškodnino za opravljene ure. Tožnici (prva tožnica je opravljala delo receptorke, druga tožnica pa delo natakarice) sta imeli po pogodbah o zaposlitvi zaradi sezonskega dela neenakomerno razporejen delovni čas. Uveljavljali sta plačilo za opravljeno delo zaradi viška opravljenih in neizkoriščenih ur in ne plačila nadur. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago. Po 42. členu ZDR mora tožena stranka tožnicam zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če kompenziranje viška ur s prostimi urami oziroma v obliki odsotnosti z dela po navedeni določbi KP dejavnosti ni mogoče, je delodajalec dolžan izplačati odškodnino za opravljene ure, to je plačilo za opravljene ure, oziroma nadomestilo v zameno za neizrabljeno pravico do odsotnosti z dela. Do prisojenih zneskov sta tožnici upravičeni zato, ker je v vtoževanem obdobju zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa (sezonskega dela) prišlo do viška ur, ki je presegal povprečni letni fond ur in ne zaradi opravljenega dela preko polnega delovnega časa. Iz tega razloga je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče upoštevati časovno omejitev nadurnega dela v obsegu 180 ur letno. Če bi se višek ur pri tožnicah priznaval in obravnaval kot nadure, bi bili tožnici upravičeni do plačila 180 ur letno po višji urni postavki z upoštevanjem dodatka za nadurno delo, do plačila za opravljene ure dela pa bi bili upravičeni v vsakem primeru, tudi če bi bile nadure odrejene preko zakonskih omejitev, ki so v ZDR določene v korist delavca.

Tožena stranka kot delodajalec oziroma njegov zastopnik je zadolžen za organizacijo izvedbe neenakomerne razporeditve delovnega časa in za nadzor nad izvedbo. To izhaja tako iz določbe 147. člena ZDR kot osmega odstavka 26. člena KP dejavnosti, po katerem je delodajalec tisti, ki je dolžan sprotno voditi evidenco o številu in izrabi presežnih ur. Iz navedenega razloga tožena stranka neutemeljeno očita, da so evidence, ki jih je vodila prva tožnica po nalogu bivšega direktorja tožene stranke M.Z., enostranske in neuporabne, še posebej, ker je M.Z. kot priča izpovedal, da po njegovi oceni dolg za plačilo znaša 935 ur za prvo in 2850 ur za drugo tožnico. Tožnici sta imeli zaradi potreb delovnega procesa redno višek ur, ki se je beležil v evidenci, tožena stranka pa ni zanikala potrebe po takšnem delu. Neutemeljeno je sklicevanje na izpovedi prič R.Š. in J.Č.. Slednji je bivši direktor tožene stranke izplačeval višek ur sproti v kuverti. Na enak način se je del viška ur izplačeval delavki R.Š., preostali del pa je prejela na sestanku v letu 2008, na katerem tožnici nista bili prisotni. Nobena od prič ni potrdila, da bi direktor plačal tožnicama višek ur. Sicer pa dokazno breme in posledice gotovinskega izplačevanja na roke oziroma v kuverti brez ustreznih potrdil o izplačilih nosi delodajalec. Pri izračunu viška ur je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz priloženih kopij evidenc, ki so bile pridobljene iz knjig z izvirniki evidenc. Toženi stranki je bila na glavni obravnavi dne 14. 1. 2011 s sklepom sodišča dana možnost, da vpogleda v izvirnike in se o tem izjavi, kar je tudi storila s pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2011. Očitek neverodostojnosti evidenc in kršitev določb postopka, ker naj se tožena stranka ne bi mogla izjasniti o izvedenih dokazih, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o izplačilu viška ur, je glede na obrazloženo neutemeljen.

Na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prve tožnice ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka izplačala prvi tožnici plačo za april 2008 pred podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožnica dne 26. 5. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neizplačila plač za čas 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008, kar predstavlja odpovedni razlog po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR. Odpoved je možna v osmih dneh, potem ko delavec predhodno pisno opozori delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, kar je prva tožnica storila in po neuspešnem izteku osemdnevnega roka za izpolnitev v nadaljnjih 30 dneh izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako, kot to določa tretji odstavek 112. člena ZDR. Kljub izplačilu plače za april 2008 kršitve (neizplačila plač za obdobje od januarja do marca 2008) ostanejo, saj še vedno velja, da delodajalec trikrat zaporedoma delavcu ne izplača plačila za delo ob določenem roku. Iz sodne prakse izhaja, da tudi naknadno plačilo nepravočasno izplačane plače ne vpliva na obstoj odpovednega razloga, saj tega tudi sicer ni mogoče odpraviti – plača je bila in je ostala izplačana nepravočasno (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII 319/2007 z dne 23. 9. 2008). Tožena stranka z izplačilom plače za mesec april 2008 torej ni sanirala svoje kršitve neizplačila plač za čas od 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008, zaradi česar je tožnica po drugem odstavku 112. člena ZDR upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Glede dolžine delovne dobe prve tožnice pri toženi stranki, ki vpliva na višino odpravnine in odškodnine, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na listinske dokaze in izpoved tožnice. Ustrezne trditve in dokazne predloge o tem, da naj se pri obračunu odpravnine upošteva delovna doba v trajanju 28 let, je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2010, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je trditvena podlaga pavšalna in nedefinirana oziroma da je podana kršitev določbe 212. člena ZPP. Na podlagi sklepa družbe A. d.d. z dne 26. 4. 1999 je bila prva tožnica k toženi stranki razporejena na delo in se je njena delovna doba kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upoštevala tako, kot da tožnica zaposlitve ni spremenila, pa tudi v pogodbi o zaposlitvi sta stranki ugotovili, da je bila tožnica prevzeta oziroma da je šlo za delovnopravno nasledstvo po 15. členu tedaj veljavne KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997). Pred tem (od 19. 6. 1979 dalje) pa je t.i. delovnopravna kontinuiteta razvidna iz delovne knjižice, iz katere je razvidno, da je bila tožnica zaposlena v hotelu K. od 19. 6. 1979 do 31. 12. 1979, ter iz tožničine izpovedi, iz katere izhaja, da je tožnica kot receptorka delala v istem objektu – Hotelu K., čeprav pod drugo organizacijsko obliko, kar je razvidno iz zgodovinskih izpiskov sodnega registra za družbo S. (list. št. 124). Navedeno pomeni, da je sodišče pri izračunu višine odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka pravilno upoštevalo delovno dobo prve tožnice v trajanju 28 let in ji prisodilo vtoževane zneske.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic in tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa o prvostopenjskih pravdnih stroških (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnic ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili prvega odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.