Jedro

Vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti izredne odpovedi delavca v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine in odškodnine pomeni le eno od pomembnih pravnih vprašanj v takšnem sporu, ki ostaja spor o premoženjski pravici.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo o več denarnih zahtevkih obeh tožnic, med drugim tudi o zahtevkih prve tožnice za plačilo odpravnine in odškodnine na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka prvi tožnici ni izplačala plač za mesece januar, februar in marec 2008, kar je bila zakonita podlaga za tožničino izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je bila pravočasna, tožnica pa je toženo stranko opomnila na izpolnitev obveznosti ter obvestila tudi pristojnega inšpektorja za delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Uvodoma sicer navede, da izpodbija sodbo in sklep v celoti, vendar pa iz revizijskega predloga izhaja, da se izpodbija le sodbo in to samo deloma glede odločitve o zahtevku prve tožeče stranke glede odpravnine in odškodnine (peta in šesta alineja III. točke izreka prvostopne sodbe). Glede dovoljenosti revizije navaja, da se spor nanaša tudi na prenehanje delovnega razmerja oziroma na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Zato je v skladu z določilom 2. točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena že po samem zakonu.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Predmet tega spora v reviziji sta denarna zahtevka prve tožnice za plačilo odpravnine in odškodnine, zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja oziroma spor o pravicah, ki sta tudi pri opredelitvi narave spora po 31. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) neločljivo povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi – tako da bi šlo v bistvu le za del spora o prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 31. člena ZDSS-1. Kadar poda delavec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delodajalec zoper slednjo nima pravnega varstva. V sporu, v katerem delavec zahteva plačilo odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR, lahko delodajalec zgolj ugovarja, da sta denarna zahtevka zaradi nezakonite izredne odpovedi neutemeljena. Čeprav zakon pravico do odpravnine in pravico do odškodnine veže na isti razlog – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, slednje ne vpliva na naravo spora, ki je premoženjski individualni delovni spor. Vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti izredne odpovedi delavca v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine in odškodnine pomeni le eno od pomembnih pravnih vprašanj v takšnem sporu, ki ostaja spor o premoženjski pravici (enako na primer sklep VIII Ips 211/2011 z dne 5. 3. 2012).

6. Po 1. točki 31. člena ZDSS-1 je v premoženjskih individualnih delovnih sporih revizija dovoljena, kadar je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po drugem in tretjem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija dovoljena v tistih premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, ali če jo sodišče v skladu s 367.a členom ZPP dopusti. V skladu s petim odstavkom 367. člena ZPP se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena tega zakona ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o odpravnini v višini 7.707,00 EUR ter o odškodnini v višini 3.303,00 EUR, seštevek vrednosti obeh zahtevkov pa znaša 11.010,00 EUR. Ker ta vrednost ne presega revizijskega minimuma in revizija ni bila dopuščena, ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.

7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 374. člena in 377. členom ZPP revizijo zavrglo.