Jedro

Vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v revizijah prve toženke in druge tožnice ne dosega meje, ki jo določa drugi odstavek 367. člena ZPP. Reviziji zato nista dovoljeni in ju je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so nepremičnine parc. št. 111 - stavbišče v izmeri 24 m2, parc. št. 346/4 v izmeri 114 m2 - stanovanjska hiša s prizidkom in garažo ter funkcionalno zemljišče k.o... skupno premoženje, pridobljeno z delom med zakonsko zvezo, tožnika I. L. in toženke M. L. ter da znaša solastninski delež tožnika 1/3, toženke pa 2/3. Toženki je naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo njegov zahtevek, da spadajo v skupno premoženje tudi določene premičnine in da znaša njegov solastninski delež na njih 1/2. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnice V. K., da je na navedenih nepremičninah na podlagi investicij pridobila solastninski delež 1/3. Proti tej sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi V. K. in M. L., delno pa je ugodilo pritožbi I. L., tako da je spremenilo solastninske deleže na spornih nepremičninah in mu priznalo 9/25, M. L. pa 16/25. Prvostopenjski izrek, ki se nanaša na premičnine, je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo druge stopnje sta vložili reviziji tožnica V. K. in toženka M. L.. Prva izpodbija izrek, s katerim je zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka M. L. uveljavlja enake revizijske razloge, izpodbija sodbo druge stopnje v izreku pod II., III. in V. ter predlaga, da revizijsko sodišče v tem obsegu razveljavi sodbi prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni pravdnim strankam in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tožnik I. L. je v odgovoru navedel, da reviziji nista dovoljeni in predlagal, da ju revizijsko sodišče zavrže. Obe revidentki na nasprotni reviziji nista odgovorili in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njima ni izjavilo.

Reviziji nista dovoljeni.

Zakon o pravdnem postopku določa za premoženjske spore, med katere spada obravnavana zadeva, vrednostno mejo za dovoljenost revizije. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 368. člena ZPP). V obravnavani zadevi gre za dva spora. Prvi teče med tožnikom I. L. in M. L. o obsegu skupnega premoženja, pridobljenega v zakonski zvezi, in o deležih na njem. Izhodiščna vrednost spornega predmeta v tem sporu je 16.000.000 din po valuti, veljavni na dan 28.2.1989. Po denominaciji dinarja in po uveljavitvi tolarja kot plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji je vrednost spornega predmeta v tem sporu 1.600 SIT. To je bilo ugotovljeno sporazumno s pravdnimi strankami na glavni obravnavi dne 12.11.1997 (l. št. 200 spisa). To vrednost je toženka izrečno upoštevala v svoji pritožbi, ko je izhajajoč iz izhodiščne vrednosti 1.600 SIT navedla vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji 1.066 SIT. Toliko znaša tudi vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku.

Drugi spor teče med tožnico V. K. in tožencema I. L. in M. L..

Vrednost spornega predmeta v tem sporu je 9.000 SIT. Navedena je v tožbi v skladu z drugim odstavkom 186. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku 1977 (enako določa drugi odstavek 180. člena ZPP). Ta navedba vrednosti je izhodišče tudi za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v revizijskem postopku v zvezi z dovoljenostjo revizije. Zato je za presojo dovoljenosti revizije neupoštevna navedba vrednosti spornega predmeta 3.500.000 SIT v reviziji druge tožnice.

Glede na navedeno vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v revizijah prve toženke M. L. in druge tožnice V. K. ne dosega meje, ki jo določa drugi odstavek 367. člena ZPP. Reviziji zato nista dovoljeni in ju je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

V tej zadevi je svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje izrazil tudi I. L. kot prvi tožnik. Vložil je predlog za popravo sodbe in navedel, da se je pritožbenemu sodišču pripetila očitna računska pomota. Predlagal je, da sodišče druge stopnje na podlagi 328. člena ZPP s sklepom o popravi sodbe popravi računsko napako. Pritožbeno sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom z dne 4.9.2001 popravilo izrek sodbe, tako da je spremenilo deleža pravdnih strank I. L. na 43/100 in M. L. na 57/100. Ta sklep je izpodbijala tožena stranka z vlogo, ki jo je imenovala dodatek k reviziji, ki pa jo je vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo in je s sklepom opr. št. Cp 2/2002 razveljavilo sklep o poopravi sodbe. Nato je višje sodišče ponovno odločalo o tožnikovem predlogu za opravo sodbe in ga zavrnilo. Tožnik je v svojem predlogu za popravo sodbe izrazil nestrinjanje z drugostopenjsko odločitvijo. Vendar je povsem nedvoumno uveljavljal popravo napake in se skliceval na 328. člen ZPP, tako da njegove vloge, ki ni bila laična, ni bilo mogoče obravnavati drugače, kot je to storilo sodišče druge stopnje. Zato je tudi revizijsko sodišče ni štelo za revizijo. Ta bi bila sicer na podlagi enakih razlogov, kot veljajo za revizijo toženke M. L., nedovoljena.

O stroških odgovora na revizijo tožnika in toženca I. L. ni bilo treba odločati, ker jih ni uveljavljal.