Jedro

Tožena stranka bi morala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podati v roku šestih mesecev od nastanka razloga za odpoved – od tedaj, ko je sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je delo na tožnikovem delovnem mestu postalo nepotrebno. Sprememba akta o sistemizaciji, s katerim je na tem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev, predstavlja le formalno odločitev, ki ni nujni pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ki ne more podaljšati roka za odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 10. 2008 nezakonita, da tožniku delovno razmerje s potekom 150-dnevnega odpovednega roka ni prenehalo in še vedno obstoji ter da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za ves čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poziva na delo obračuna osnovno bruto plačo v znesku 674,31 EUR, plača davke in prispevke, mu izplača neto plačo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračuna in izplača vse dodatke k osnovni plači in druge dajatve s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu prizna vse druge pravice iz delovnega razmerja (2. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom z dne 22. 4. 2009 je v povezavi s 3. točko izreka sodbe še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati njegove stroške postopka v znesku 978,71 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zmoten zaključek glede datuma nastanka poslovnega razloga. S pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 31. 1. 2008 je bilo znano dejstvo, da bo v primerjavi s preteklim letom zmanjšan obseg storitev, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu vzdrževalec vozil – kurir. Vendar takrat še ni prenehala potreba po opravljanju del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Konec januarja 2008 je delovno mesto tožnika bilo še vedno sistematizirano, nespremenjeno je ostalo število izvajalcev, takrat pa niso nastopili niti ekonomski učinki pogodbe o sodelovanju. Neposredni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je bilo zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil – kurir. Potreba po tožnikovem delu je prenehala z zmanjšanjem števila izvajalcev na omenjenem delovnem mestu in je šele od tega trenutka dalje začel teči 6-mesečni odpovedni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Akt o zmanjšanju števila izvajalcev s petih na tri delavce predstavlja racionalizacijo delovnega procesa oziroma organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vprašanje o tem, kdaj se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu, spada v poslovno odločitev in ni vezano na nikakršen rok. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbi direktorja tožene stranke in priče, ki ju je zmedlo z vprašanjem o vsebini poslovnega razloga. Na to pravno vprašanje mora odgovoriti sodišče na podlagi ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na sodno prakso, konkretno na sodbo opr. št. VIII Ips 280/2007, ki ni uporabljiva za obravnavani primer, sicer pa sodna praksa ne predstavlja formalnega vira prava. Ni namen zakonodajalca, da bi delodajalci čim prej odpuščali delavce.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v prvi alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 - 103/2007) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, povezan pa je z ekonomskimi, organizacijskimi, tehnološkimi, strukturnimi ali podobnimi razlogi na strani delodajalca. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, kdaj je nastopil poslovni razlog, od katerega teče zakonsko določeni rok šestih mesecev po šestem odstavku 88. člena ZDR. Nastanek poslovnega razloga je povezan s prenehanjem potreb po tožnikovem delu vzdrževalca vozil – kurirja po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007. Pri vprašanju začetka teka odpovednega roka ne gre za pravno (za kar se zavzema tožena stranka), temveč za dejansko vprašanje, ki je povezano z ugotavljanjem okoliščin in dejstev, ki so privedle do prenehanja pogodbenega razmerja. Od teh dejstev je odvisno, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana 7. 10. 2008, podana prepozno. V obvestilu o nameravani odpovedi z dne 26. 6. 2008 in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prilogi A/3 in A/4) je tožena stranka kot vzrok manjšemu številu izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil - kurir pripisala racionalizaciji poslovanja, ne da bi opredelila, kaj ta v konkretnem primeru predstavlja, niti časa in načina njene izvedbe. Odpovedni razlog, ki ga je tožena stranka poimenovala „racionalizacija poslovanja“, dejansko pa gre za zmanjšan obseg dela, zaradi katerih so potrebe po delavčevem delu prenehale, je po pravilni ugotovitvi sodišča nastal ob sklenitvi pogodbe o poslovnem sodelovanju dne 31. 1. 2008. Do tega zaključka je sodišče prišlo na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke B.K. in priče P.K. (vodje kadrovsko-splošnih zadev pri toženi stranki). Dokazni predlog po njunem zaslišanju je tožena stranka oblikovala v odgovoru na tožbo v zvezi z navedbami (točka 6 na list. št. 11), da je sklenitev pogodbe o sodelovanju ob koncu januarja 2008 pomenilo manj dela in manj plačila za dela vzdrževalca vozil-kurirja, kar ni več poslovno opravičevalo zaposlitve treh izvajalcev dela oziroma da za vzdrževalce vozil-kurirje ni bilo več dovolj dela in plačil, zaradi česar je bilo ohranjanje treh izvajalcev del ekonomsko povsem neutemeljeno. Dokaza po zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke in priče P.K. sta bila na predlog tožene stranke v postopku tudi izvedena, njuna izpoved in pričevanje, ki ju je sodišče prve stopnje tudi korektno povzelo, pa sta za dokazno presojo uporabljiva, zato so neutemeljene, pa tudi nerazumljive pritožbene navedbe, da naj bi ju sodišče prve stopnje zmedlo z vprašanji o vsebini poslovnega razloga. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke glede odpovednega razloga izhaja, da težave segajo v začetek leta 2008, ko je bila podpisana pogodba o poslovnem sodelovanju, v kateri je bil dogovorjeni obseg del zmanjšan za polovico. Povedal je, da bi lahko že v januarju 2008 ukrepal v smeri zmanjšanega obsega dela – z odpovedjo, vendar se takrat za to ni odločil, ker je za tožnika iskal drugo delovno mesto, a ga ni uspel najti. Priča P.K. je povedal, da je bil poslovni razlog v zmanjšanju števila zaposlenih, to pa je bil zmanjšan obseg dela, ki se je izkazoval po pogodbi o poslovnem sodelovanju iz januarja 2008. Zmanjšan obseg dela za leto 2008 je razviden iz primerjave pogodb o poslovnem sodelovanju in nadomestni izpolnitvi kvote za leti 2007 in 2008, sklenjenih med toženo stranko in S.A. Januarja 2008 je bil za toženo stranko obseg naročil za dela prenašanje pošte dogovorjen vnaprej za leto 2008. Dogovorjeni obseg naročil se po skladnih izpovedbah tožnika in zastopnika tožene stranke kasneje ni spreminjal, saj se je takšno delo opravljalo le za naročnika po pogodbi o poslovnem sodelovanju, t. j za družbo S.A., ne pa tudi na trgu za druge naročnike, kot je veljalo za ostala naročila po pogodbi.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi bilo kot datum nastanka poslovnega razloga potrebno šteti datum sprejema akta o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil – kurir z dne 16. 6. 2006. Res je sicer, da akt o zmanjšanju števila delavcev na določenih delovnih mestih, sprejet na podlagi pravilnika o organizaciji dela pri toženi stranki, lahko predstavlja organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa niso izključeni primeri prenehanja potreb po opravljanju dela določenega dela pred tem, ker že pred tem nastopijo drugi primeroma navedeni razlogi iz 88. člena ZDR. Tak je tudi obravnavani primer, ko je odpovedni razlog nastopil že konec meseca januarja s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 2008, sklep o zmanjšanju števila delavcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil-kurir pa je le posledica že pred tem nastalega poslovnega razloga. Sklep delodajalca z dne 16. 6. 2008 tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le formalno (sicer poslovno) odločitev delodajalca, o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu tožnika, ki pa ni nujni pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa z njim ni mogoče podaljševati objektivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ta rok je prekluzivne narave, razlog njegove določitve pa je v varovanju delavca pred negotovim položajem, ko bi delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost in kadarkoli odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Določitev roka v šestem odstavku 88. člena ZDR je torej v korist delavca.

Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da iskanje drugega delovnega mesta oziroma iskanje drugih ustreznih možnosti za delo, zaradi katere se je po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke odlašalo z odpovedjo pogodbo o zaposlitvi, ni upoštevno, ker ZDR veže začetek odpovednega roka na nastanek odpovednega razloga, ne pa na to, ali morda obstajajo ali ne obstajajo potrebe po delu na drugem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se zato na podlagi izvedenih dokazov strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči z nastankom poslovnega razloga 31. 1. 2008 in da je tožena stranka s podajo odpovedi iz tega razloga dne 7. 10. 2008 zakonski rok za odpoved zamudila.

Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v nasprotju z določbami ZDR, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugodilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev stroškov tožnika.

Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato stroške te vloge na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP nosi tožnik sam.