Jedro

Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu iz poslovnega razloga začne teči šele, ko delodajalec od pristojne Komisije prejeme mnenje, v katerem ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovi obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 10. 2008 nezakonita, da tožniku delovno razmerje s potekom 150-dnevnega odpovednega roka ni prenehalo in še vedno obstaja, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 in da mora tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poziva na delo obračunati osnovno bruto plačo v znesku 674,31 EUR, plačati davke in prispevke, neto plačo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse dodatke k osnovni plači in druge dajatve s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka zamudila šestmesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je odpoved prepozna in kot taka nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana s tem, ker obrazložitev sodišča: „...da je ohranjanje treh izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil-kurir že od pričetka leta 2008 ekonomsko povsem neutemeljen,“ nasprotuje izvedenim dokazom, iz katerih izhaja, da je direktor tožene stranke zmanjšal število izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil-kurir na tri izvajalce, pred tem pa je ta dela izvajalo sedem izvajalcev. Obrazložitev sodišča je zato nerazumljiva in pomanjkljiva, kar predstavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da je sodišče zmotno uporabilo 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), zaradi česar je napačno zaključilo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopil že s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju med toženo stranko in S. A. z dne 31. 1. 2008, s katero je bil določen manjši obseg dela. Sodišče je prezrlo tudi, da je bil pri tožniku podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Podano je bilo mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija), s katerim je bilo ugotovljeno, da tožniku - delovnemu invalidu, tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1. To mnenje je bilo izdano šele 26. 9. 2008 in toženi stranki vročeno 2. 10. 2008. V takih primerih je glede začetka teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločilen datum, ko je tožena stranka od pristojne Komisije pridobila mnenje, pri čemer pred pridobitvijo tega mnenja razlog za odpoved niti ne more obstajati. Zato tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je tožena stranka prekludirana z navajanjem novih dejstev o tem, da je bila odpoved podana po 103. členu ZPIZ-1 in da se šele od vročitve odločbe Komisije šteje, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitana kršitev zaradi nasprotja med obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in listinami ni podana. Pri številu izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil-kurir gre za očitno napako, ko je sodišče druge stopnje namesto števila sedem zapisalo število tri. Dejstvo, koliko izvajalcev je tožena stranka ohranila na delovnem mestu vzdrževalec vozil-kurir ni odločilno, ampak je bistveno, da je število izvajalcev zmanjšala. Prav tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (na katerega je revizijsko sodišče vezano) izhaja: da je imel tožnik – invalid III. kategorije, s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vzdrževalec vozil-kurir, da je tožena stranka s sklepom z dne 16. 6. 2008 (ki se je pričel uporabljati 12. 7. 2008) zmanjšala število zaposlenih na tem delovnem mestu, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 7. 10. 2008, pri čemer je pred tem pridobila mnenje Komisije, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove.

10. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil (poslovni) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku sicer utemeljen, da pa je tožena stranka zamudila šestmesečni rok za podajo odpovedi iz šestega odstavka 88. člena ZDR, saj je odpovedni razlog nastal že 31. 1. 2008, zaradi česar je odpoved z dne 7. 10. 2008 prepozna. Taka presoja pa je zmotna, ker temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču. Revizija utemeljeno opozarja na določbe 102. in 103. člena ZPIZ-1, po katerih delodajalec delavcu – invalidu III. kategorije lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi invalidnosti le ob predhodnem mnenju Komisije. Ugovor prekluzije, ki ga tožnik podaja v odgovoru na revizijo ni utemeljen, saj je bilo dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije in da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobila mnenje Komisije, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje; ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje sprejelo kot popolno. Sklicevanje na citirane določbe ZPIZ-1 je stvar pravilne uporabe materialnega prava, na kar bi moralo sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Revizijski ugovor v zvezi s tem ne pomeni navajanja novih dejstev, pač pa očitek zmotne uporabe materialnega prava.

11. Tožnik je invalid III. kategorije, zato je pri odločitvi potrebno upoštevati določila, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidov. Na podlagi prvega odstavka 116. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

12. Po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom.

13. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija. Pri tem je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004) na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

14. Sodišče je zmotno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele, ko delodajalec od pristojne Komisije prejeme mnenje, v katerem ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovi obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne obstaja (1). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je Komisija podala mnenje 26. 9. 2008. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 7. 10. 2008, zato ni prepozna.

15. Ker sta nižji sodišči svojo odločitev oprli na zmoten materialnopravni zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, se kljub ugotovitvi o zmanjšanem obsegu poslovanja in zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec vozil – kurir, do zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nista opredelili, predvsem ne do tožnikovega ugovora, da je pri toženi stranki obstajala možnost ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, saj naj bi tožena stranka, tik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku na ustrezno delovno mesto zaposlila drugega delavca – K. I.. Tudi to lahko, kljub zmanjšanemu obsegu poslovanja, vpliva na zakonitost oziroma obstoj poslovnega razloga. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so obstajali pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v skladu s 116. členom ZDR, ob upoštevanju relevantnih določb ZPIZ-1 in ZZRZI. O ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer Komisija podala mnenje (kar je eden od pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu II. ali III. kategorije), vendar pa iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi tega mnenja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga štel za dokazanega. Delodajalec je še vedno dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog odpovedi. To pa na drugi strani pomeni, da tudi delavec lahko dokazuje nasprotno. V obeh primerih mora sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi odločiti po vsebini: ob upoštevanju navedb in dokaznih predlogov obeh strank in na podlagi izvedenih dokazov torej odločiti o tem, ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za zakonito odpoved. Dejansko bo sodišče (šele) v tem postopku presojalo mnenje Komisije – tudi glede ugovora, da dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila.

17. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Sodbo VS RS VIII Ips 241/2009