Jedro

Zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo ni odvisna od vpisa toženega zakonca v zemljiški knjigi, temveč je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Če torej toženi zakonec meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice, mora vložiti nasprotno tožbo, ne glede na to, ali je vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbi pod I v točki 1 spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 220, zap. št. 8/E, parc. št. 160, k.o. ..., kar predstavlja v naravi enosobno stanovanje s kabinetom in pritiklinami, v skupni izmeri 56 m2, ki leži v II. nadstropju večstanovanjske hiše na P., do 17/40, skupaj s pripadajočim deležem na skupnih površinah, prostorih, delih objekta in napravah zgradbe ter funkcionalnem zemljišču."

II. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 3.663,78 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Sicer se revizija zavrne.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 827,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev, da je solastnica nepremičnine, vpisane v vl. št. 220, št. 8.E, parc. št. ..., k. o. ..., v naravi stanovanje s kabinetom in pritiklinami na P. (v nadaljevanju novo stanovanje), do 17/40. Od toženca je zahtevala tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Toženec je z nasprotno tožbo tožil na ugotovitev, da je spadala nepremičnina, vpisana v vl. št. 287, parc. št. ..., k. o. ..., v naravi stanovanje na K. (v nadaljevanju staro stanovanje), v skupno premoženje in da znaša njegov delež 19/20. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo z obrazložitvijo, da novo stanovanje, ki je bilo kupljeno po razvezi zakonske zveze, ne predstavlja skupnega premoženja, ker med pravdnima strankam ni obstajal dogovor o nakupu stanovanja. Nasprotno tožbo toženca je zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011 reviziji tožnice zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o glavni stvari spremenilo tako, da je v celoti ugodilo ugotovitvenemu delu tožničinega zahtevka, utemeljenemu na zakonski domnevi enakih deležev na skupnem premoženju. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da je treba načelo realne subrogacije uporabiti tudi glede stvari, pridobljene z enostransko porabo skupnih sredstev po razvezi zakonske zveze, vendar pred delitvijo skupnega premoženja. V odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila Vrhovno sodišče ni posegalo.

4. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča je toženec vložil ustavno pritožbo, kateri je Ustavno sodišče z odločbo Up-771/11-10 z dne 21. 2. 2013 ugodilo, sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Presodilo je, da je Vrhovno sodišče kršilo toženčevo pravico do izjave, ker je o višini deleža na novem stanovanju odločilo na podlagi zakonske domneve enakih deležev na skupnem premoženju, čeprav je toženec podal ugovor nadpolovičnega deleža. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je toženčev ugovor nadpolovičnega deleža iz nasprotne tožbe, ki je bila sicer zavržena, zaradi drugačne materialnopravne presoje Vrhovnega sodišča (da stanovanje spada v skupno premoženje) postal ponovno aktualen in bi ga zato Vrhovno sodišče moralo upoštevati pri odločanju o deležu tožnice na skupnem premoženju.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, (1) da sta se zakonca razvezala v letu 1996, (2) da do delitve skupnega premoženja ni prišlo, (3) da sta v času zakonske zveze s skupnimi sredstvi kupila staro stanovanje, (4) da je toženec po razvezi v letu 1997 staro stanovanje prodal in v istem letu kupil novo stanovanje, (5) da je nakup novega stanovanja v pretežni meri (85 %) financiral s kupnino od prodaje starega stanovanja, za razliko pa je najel kredit, (6) da sta pravdni stranki skupno bivali v novem stanovanju do leta 2002, ko se je tožnica izselila iz stanovanja, in (7) da med strankama ni obstajal dogovor o nakupu novega stanovanja.

7. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). V teoriji in sodni praksi ni dvoma, da so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, ali pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja (načelo realne subrogacije).

Že v prvem sojenju pa je Vrhovno sodišče obširno pojasnilo (prim. točke 9-14), da je mogoče načelo realne subrogacije uporabiti tudi po razvezi zakonske zveze, in sicer vse do razdelitve skupnega premoženja. Zato ni ovire, da 85 % solastniški delež na stanovanju, ki je bil financiran iz skupnih sredstev in ki ga tožnica zahteva v tej pravdi, spada v skupno premoženje pravdnih strank. 15 % solastniški delež, ki ga je toženec financiral s kreditom, pa predstavlja posebno premoženje toženca.

8. Ker je Vrhovno sodišče zaradi drugačnega materialnopravnega zaključka, da spada v skupno premoženje 85 % solastniški delež na stanovanju, odločalo tudi o deležih strank na tem premoženju, je po presoji Ustavnega sodišča s tem ponovno „oživel“ ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, ki ga je toženec postavil v nasprotni tožbi. Po mnenju Ustavnega sodišča bi se moralo Vrhovno sodišče opredeliti do tega ugovora, saj je v situaciji, ko je toženec vpisan v zemljiško knjigo (za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi), mogoče nadpolovični delež na skupnem premoženju uveljavljati z ugovorom. Ker je o deležih na skupnem premoženju Vrhovno sodišče odločilo na podlagi domneve, je bila s tem po oceni Ustavnega sodišča toženi stranki kršena pravica do izjave. Vrhovno sodišče se namreč ni opredelilo do trditev toženca v nasprotni tožbi, s katerimi je utemeljeval nadpolovični delež na skupnem premoženju.(1)

9. V nadaljevanju se bo Vrhovno sodišče opredelilo do stališča Ustavnega sodišča glede načina uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju v situaciji, ko je toženi zakonec vpisan v zemljiški knjigo. Gre za vprašanje, ki je v pristojnosti rednega sodišča, in od katerega je glede na razloge Ustavnega sodišča v 12. točki obrazložitve tudi odvisno, ali je bila tožencu v tej zadevi kršena pravica do izjave. Ustavno sodišče je namreč v 12. točki obrazložitve pojasnilo: /.../ Za obravnavani primer je pomembno tudi, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža nasprotna tožba niti ni bila nujna. Pritožniku, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot njen izključni lastnik, namreč ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že sam ugovor /.../. Iz obrazložitve torej izhaja, da je bilo za Ustavno sodišče pri presoji, ali je bila tožencu v tej zadevi kršena pravica do izjave, ključnega pomena ravno stališče, da tožencu nadpolovičnega deleža ni bilo potrebno uveljavljati z nasprotno tožbo.

10. Ustavno sodišče se glede načina uveljavljanja nadpolovičnega deleža v situaciji, ko je toženi zakonec vpisan v zemljiški knjigi, sklicuje tudi na (novejšo) sodno prakso (glej opombo 13), in sicer na odločbo VSL I Cp 1186/2005 z dne 1. 2. 2006 ter odločbo VS RS II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010. V zvezi s tem je treba pojasniti, da se Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010 do tega vprašanja ni opredelilo. V tej zadevi se je ukvarjalo s problemom določljivosti uveljavljanja nadpolovičnega deleža.(2) Toženi zakonec je namreč navedel le okoliščine, ki naj bi izkazovale njegov več kot polovični prispevek k skupnem premoženju, pri čemer svojega prispevka ni opredelil niti v ulomku niti z odstotkom. Zavzeto je bilo stališče, da tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Vrhovno sodišče pa v tej zadevi ni zavzelo stališča, da vpis toženega zakonca v zemljiški knjigi vpliva na način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju. Takšno stališče dejansko izhaja le iz odločbe II Ips 265/2008 z dne 21. 1. 2010, vendar Vrhovno sodišče poudarja, da se s to odločitvijo še ni izoblikovala (ustaljena) sodna praksa.

11. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je praksa višjih sodišč v zvezi s tem vprašanjem neenotna. Stališče, da vknjižba toženega zakonca v zemljiški knjigi vpliva na način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, izhaja iz odločbe VSL I Cp 1186/2005 z dne 1. 2. 2006, na katero se sklicuje Ustavno sodišče, in iz odločbo VSM I Cp 1249/2011 z dne 14. 2. 2012. Nasprotno stališče, in sicer da mora toženi zakonec nadpolovični delež zahtevati z nasprotno tožbo tudi v primeru, če je vpisan v zemljiško knjigo, pa izhaja npr. iz odločb VSL I Cp 1566/2009 z dne 5. 8. 2009 in I Cp 4185/2008 z dne 26. 3. 2009.(3)

12. Po oceni Vrhovnega sodišča je stališče, da je način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju odvisen od tega, ali je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo, napačno. V zvezi z načinom uveljavljanja nadpolovičnega deleža toženega zakonca na skupnem premoženju je treba upoštevati pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča 21. in 22. 12. 1992,(4) iz katerega izhaja, da mora tožena stranka, če meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od polovice, vložiti nasprotno tožbo. Ugovor namreč v takem primeru ne zadošča, saj je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek.(5) Zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo tako ni odvisna od vpisa toženega zakonca v zemljiški knjigi, temveč je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Sodišče namreč ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih, če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe. Zato je razumevanje pravnega mnenja, da je uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju z nasprotno tožbo potrebno zaradi vpisa v zemljiško knjigo, zmotno. Tudi sicer ni videti prepričljivega razloga, da bi se pravno mnenje lahko uporabilo le v situacijah, ko tožena stranka, ki uveljavlja nadpolovični delež, ni vpisana v zemljiški knjigi.

13. Takšno stališče pa pomeni, da se Vrhovnemu sodišču do toženčevih trditev o nadpolovičnem deležu ni potrebno opredeliti, saj je bila nasprotna tožba zavržena tudi glede deležev na skupnem premoženju. Glede na toženčev ugovor izključne lastnine v odgovoru na tožbo, je bil zahtevek v nasprotni tožbi glede deleža na skupnem premoženju dejansko eventualni zahtevek, o katerem bi lahko prvostopenjsko sodišče odločalo le v primeru, če bi zavrnilo toženčev ugovor izključne lastnine oziroma če bi ugodilo tožničinemu zahtevku. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrglo nasprotno tožbo tudi glede deležev na skupnem premoženju, je dejansko prekoračilo zahtevek, kar bi moral toženec uveljavljati s pravnimi sredstvi.(6) V tem primeru je Vrhovno sodišče zato moralo odločiti na podlagi zakonske domneve o enakih deležih. Ker tožnica z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža na stanovanju dejansko zahteva že delitev skupnega premoženja - solastniškega deleža (85 %) na spornem stanovanju,(7) toženec pa takšnemu načinu delitve ni nasprotoval, je Vrhovno sodišče skladno z zakonsko domnevo o enakem deležu strank na skupnem premoženju tožnici prisodilo solastniški delež (17/40) na stanovanju. V odločitev glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila Vrhovno sodišče ni posegalo. Zemljiškoknjižne listine toženec namreč ni dolžan izstaviti, ker je tožnica stvarna upravičenja na stanovanju pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženca. Tožnica se bo tako lahko vpisala v zemljiško knjigo že na podlagi te sodbe.

14. V skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Po spremembi odločitve je tožnica v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje v celoti uspela, zavrnitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa na porazdelitev uspeha med strankama ne vpliva. Skupno odmerjeni pravdni stroški tožnice na prvi stopnji (vključno s stroški prve pritožbe) po tožbi znašajo 2.920,64 EUR, ki jih mora toženec, glede na opisani uspeh, v celoti povrniti tožnici. Pri odmeri stroškov postopka na prvi stopnji za zastopanje na narokih je revizijsko sodišče upoštevalo sklep upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 8. 1. 2002, ki določa vpliv vložitve nasprotne tožbe na višino pravdnih stroškov. Skupno odmerjeni stroški tožnice na drugi stopnji znašajo 743,14 EUR. Revizijski stroški tožnice so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela v revizijskem postopku. Toženec mora povrniti tožnici revizijske stroške v višini 827,13 EUR (nagrada odvetniku za sestavo revizije, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (1): Toženec je v nasprotni tožbi trdil, da je bil finančni vložek tožnice pri nakupu stanovanja minimalen. Nakup stanovanja naj bi v pretežni meri financiral s kreditom, ki ga je najel pri pri LPP in SKB banki, razliko pa je pokril (7.000 DEM) s svojimi prihranki ter posojilom brata. Prav tako naj bi imel bistveno višjo plačo od tožnice (trikrat višjo plačo) v času, ko je bila ta zaposlena, tožnica pa tudi ni pokrivala življenjskih potreb družine in ni opravljala gospodinjskih del. Op. št. (2): S to problematiko se je Vrhovno sodišče ukvarjalo tudi v zadevah II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010 in II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010. Op. št. (3): Glede na razloge odločbe VSL I Cp 1566/2009 z dne 5. 8. 2009 naj bi takšno stališče izhajalo tudi iz odločb VSL I Cp 2233/2008 z dne 17. 12. 2008 in I Cp 2630/2008 z dne 10. 9. 2008. Op. št. (4): Iz citiranega pravnega mnenja izhaja: „ Tožbo običajno vloži tisti zakonec oziroma zunajzakonski partner, ki zatrjuje, da je njegov delež večji od ene polovice. Če v taki pravdi tožena stranka meni, da je njen delež ena polovica, lahko svojo pravico uveljavlja z ugovorom. Če bi vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da znaša njen delež eno polovico, bi bilo treba njeno tožbo zaradi obstoja litispendence zavreči. Če pa meni, da je njen delež večji od polovice, ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP).“ Op. št. (5): Prim. tudi odločbo VS RS II Ips 241/99 z dne 6. 1. 2000. Op. št. (6): Prim. A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 170. Op. št. (7): Zakoncu na stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, sicer ne pripadajo solastniški deleži, temveč pravica, da ob delitvi skupnega premoženja dobi stvari v vrednosti višine svojega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Zato v primeru, ko zakonec zahteva solastniški delež na posamezni stvari iz skupnega premoženja, tak zahtevek že pomeni način delitve stvari, ki spada v skupno premoženje.