Jedro

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri drugi toženi stranki (uporabniku). Delovna nezgoda se je zgodila pri prevozu blaga iz hladilnice do nakladalnega mesta, ko je tožnik z viličarjem prevažal blago na dveh lesenih paletah, pri tem pa je nenadoma na mokrih in spolzkih tleh viličar zaneslo in se je zgornja paleta nagnila. Ko je tožnik želel preprečiti zdrs palete z naloženim blagom, se je zgornja paleta premaknila in je tovor padel nanj. Tožnikovi odškodninski zahtevki so izključeni iz zavarovanja na podlagi določb splošnih pogojev, ker gre v konkretnem primeru za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo ali posestjo vozila na motorni pogon – samovoznega delovnega stroja. Ročni električni viličar je samovozni delovni stroj, ki se premika s pomočjo električnega pogona. Do padca tovora je prišlo med običajno uporabo viličarja (prevoz tovora z viličarjem na drugo mesto), pri čemer je najprej prišlo do premikanja (zdrsa) tovora, kasneje pa, ko je tožnik skušal tovor s telesom zadržati oziroma popraviti paleto, še do padca tovora. Zato tretja tožena stranka (zavarovalnica) tožniku iz tega naslova ne odgovarja za škodo, povzročeno s samovoznim delovnim strojem - viličarjem, in je odškodninski zahtevek zoper njo sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Druga tožena stranka prevoza tovora z viličarjem ni organizirala tako, da bi bilo tožniku zagotovljeno varno delo. Položaj, v kakršnem se je tožnik ob zdrsu zgornje palete znašel, ko je skušal zadržati padec tovora, je impulzivna reakcija tožnika, zato v danih okoliščinah ni mogoče govoriti o njegovi nepazljivosti ali soodgovornosti za nastanek nezgode in za njene posledice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu točke VII izreka delno spremeni, tako da se celotna točka VII glasi: "Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento od 6. 7. 2010 dalje, do vsakega 5. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - znesek 90,00 EUR za oktober 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila, - znesek 90,00 EUR za november 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje do plačila, - znesek 90,00 EUR za december 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za januar 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za februar 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za marec 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za april 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za maj 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za junij 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za avgust 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za september 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za oktober 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje do plačila - znesek 27,98 EUR za november 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za december 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za januar 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za februar 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 dalje do plačila, - znesek 27,98 EUR za marec 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, - znesek 90,00 EUR za april 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014 dalje do plačila, - znesek 90,00 EUR za maj 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2014 dalje do plačila, - znesek 90,00 EUR za junij 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, v bodoče dospelo mesečno rento v znesku 90,00 EUR pa do vsakega 5. dne v mesecu za nazaj, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba druge tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko (točka I izreka). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2008 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka); znesek 1.800,00 EUR od 31. 3. 2008 dalje do plačila (točka III izreka); znesek 370,00 EUR od 31. 5. 2009 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (točka IV izreka); znesek 3.725,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, razvidnih iz točke V izreka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna tožniku plačati za obdobje od junija 2009 do junija 2010 znesek v višini 1.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov 90,00 EUR od 1. dne v naslednjem mesecu, z začetkom od zneska 90,00 EUR od 1. 7. 2009 dalje do plačila in naprej enako za naslednje mesece (točka VI izreka). Drugi toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačevati mesečno rento od 6. 7. 2010 do junija 2014, do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz točke VII izreka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo toženo stranko (točka VIII izreka). Drugi toženki je naložilo, da je na podlagi odločbe o brezplačne pravni pomoči dolžna plačati na račun sodišča pravdne stroške v znesku 1.662,38 EUR (točka IX izreka), tožniku pa je naložilo, da povrne tretji toženi stranki pravdne stroške v znesku 75,50 EUR (točka X izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je neutemeljeno zavrnjen odškodninski zahtevek zoper tretjo toženo stranko. Škoda je bila povzročena z ročnim električnim viličarjem, ki ne spada v kategorijo samovoznih delovnih strojev. Tožnik meni, da je bila škoda povzročena s tovorom. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je bil po nezgodi skažen, pri hoji šepa in ima nestabilen korak. Zato je bil neutemeljeno delno zavrnjen zahtevek zaradi skaženosti. Po tožnikovi oceni je dokazano, da je nadure opravljal, in bi moralo sodišče prisoditi škodo zaradi izgube na zaslužku. Ni logično, da je sodišče znesek 520,00 EUR obravnavalo kot bruto znesek, saj je ta nižji od zneska minimalne plače, niti ne more biti znesek neto plače nižji od prejetega nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Ni jasno, zakaj je sodišče za določene mesece priznalo mesečno denarno rento, zlasti pa se tožnik ne strinja s tem, da je sodišče rento priznalo samo do konca glavne obravnave. Renta mora biti določena tudi za vnaprej za nedoločen čas, dokler za to obstajajo pogoji. Ker je tožnik v tem sporu uspel v pretežnem delu, bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene stroške. Za odmero stroškov na podlagi tabele za brezplačno pravno pomoč ni nobene podlage. Ni jasno, zakaj je sodišče tretji toženi stranki priznalo kilometrino, saj ima poslovno enoto v A.. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Druga tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izpolnila svojo obveznost do delavca glede usposobljenosti ter seznanitve z delovnim procesom. S tem, ko je tožnik izstopil iz viličarja in želel sam preveriti, kaj se je zgodilo s paleto ter preprečiti zdrs, je prispeval k nastanku nezgode. Pred začetkom opravljanja dela je druga tožena stranka izrecno opozorila tožnika, da je dovoljeno prevažanje le ene palete. Ker je tožnik prevažal dve paleti, je ravnal v nasprotju z njenimi navodili. Po mnenju druge tožene stranke ni jasno, na kakšen način bi opravljen zdravniški pregled za peka vplival na njeno odgovornost za nastalo škodo. Tožnik je imel naloženi dve paleti, o škodnem dogodku bi moral obvestiti nadrejene in jih prositi za pomoč. Zato je tožnik v večji meri prispeval k nastanku škode. Za nastanek škodnega dogodka so ključne napačno naložene palete, za kar odgovarja tožnik. Druga tožena stranka meni, da je sodišče nepravilno prisodilo celotni zahtevani znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, čeprav tožbeni zahtevek v tem delu ni izkazan ne po temelju ne po višini. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožnika druga tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev zavrnilnega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba druge tožene stranke ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Deloma nepravilna je le odločitev o trajanju rente.

7. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi dne 20. 3. 2007 pri drugi toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je delovna nezgoda zgodila pri prevozu blaga iz hladilnice do nakladalnega mesta, ko je tožnik z električnim ročnim paletnim viličarjem prevažal blago na dveh lesenih paletah, pri tem pa je nenadoma na mokrih in spolzkih tleh viličar zaneslo in se je zgornja paleta nagnila. Ko je tožnik želel preprečiti zdrs palete z naloženim blagom, se je zgornja paleta premaknila in je tovor padel nanj.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so tožnikovi odškodninski zahtevki izključeni iz zavarovanja na podlagi določbe 13. točke tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev, in sicer zaradi tega, ker gre v konkretnem primeru za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo ali posestjo vozila na motorni pogon – samovoznega delovnega stroja. Ročni električni viličar je samovozni delovni stroj, ki se premika s pomočjo električnega pogona. Do padca tovora je očitno prišlo med običajno uporabo viličarja (prevoz tovora z viličarjem na drugo mesto), pri čemer je najprej prišlo do premikanja (zdrsa) tovora, kasneje pa, ko je tožnik skušal tovor s telesom zadržati oziroma popraviti paleto, še do padca tovora. Pomembno je, da je še vedno izvajal delovno nalogo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 28/2002 z dne 18. 02. 2003).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da škoda ni bila povzročena z viličarjem. V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali je do škode prišlo zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja oziroma ali je bilo delovanje viličarja tisto, ki je pripeljalo do tožnikove nezgode. Po teoriji adekvatne vzročnosti se od okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do takšne posledice. Delovna nezgoda, v kateri je bil poškodovan tožnik, se je pripetila zaradi (napačnega) prevoza dveh palet hkrati na viličarju, pri čemer je bil neposreden vzrok padca tovora, nihanje oziroma premikanje tovora na samovoznem delovnem stroju - viličarju, kasneje pa je iz viličarja tovor tudi padel na tožnika. Do tega zaključka je prišlo tudi sodišče prve stopnje, ki je viličarja v uporabi štelo kot nevarno stvar, zaradi katere je druga tožena stranka tožniku za škodo odgovorna objektivno. Tej prisoji pritožba druge tožene stranke ne oporeka. Ker padec tovora z vozila pomeni, da je škodo povzročilo vozilo, je ugotoviti, da zaradi izključitev zavarovanja odgovornosti v splošnih pogojih zavarovanja, tretja tožena stranka tožniku iz tega naslova ne odgovarja za škodo povzročeno s samovoznim delovnim strojem - viličarjem in je zato odškodninski zahtevek zoper njo sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

10. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec deloma (torej ne v celoti) prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da v okviru presoje temelja odškodninske odgovornosti tožniku ni mogoče naprtiti sokrivde oziroma ugotoviti njegovega soprispevka k nastali škodi.

11. Iz ugotovljenih odločilnih dejstev pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja: - da je tožnik pred delovno nezgodo imel pogodbo o zaposlitvi in izdano delovno dovoljenje za delovno mesto tesarja; - da je bil med prvo toženo stranko (delodajalcem) in drugo toženo stranko (uporabnikom) sklenjen dogovor za zagotavljanje pomožnih del, ki niso vključevale vožnje in upravljanja z viličarjem; - da tožnik ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za prevažanje tovora; - da v napotitvi na delo k uporabniku ni zapisano, kakšna delovna orodja oziroma naprave bo delavec uporabljal, katerim tveganjem bo izpostavljen in da bo pri delu uporabljal viličar; - da je tožnik v Nemčiji sicer pridobil potrdilo o opravljenem usposabljanju za voznika viličarja, vendar je bila glede na kratkotrajno teoretično in predvsem praktično usposabljanje ter dejstvo, da ni imel nobenih dodatnih izkušenj, njegova usposobljenost v času nezgode (10 let kasneje) pomanjkljiva oziroma bi potreboval še dodatno usposabljanje; - da tožnik ni bil seznanjen s pravili varnega upravljanja z ročnim viličarjem ter s pravili o nalaganju tovora niti ni bil konkretno poučen in izrecno opozorjen, da pri prevozu tovora ne smeta biti naloženi dve paleti skupaj.

12. Druga tožena stranka prevoza tovora z viličarjem ni organizirala tako, da bi bilo tožniku zagotovljeno varno delo. V položaju, v kakršnem se je tožnik ob zdrsu zgornje palete znašel, ko je skušal zadržati padec tovora, gre za impulzivno reakcijo tožnika, zaradi česar v danih okoliščinah ni mogoče govoriti o njegovi nepazljivosti ali soodgovornosti za nastanek nezgode in za njene posledice.

13. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel zlom obeh krakov sramničnih kosti (obojestransko), zlom križnice na levi strani, izpah leve nadlaktnice v ramenu ter večkosovni zlom velike grče leve nadlaktnice.

14. Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za duševne bolečine zaradi skaženosti ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ. Tožniku je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 33.000,00 EUR.

15. Vsa pravno relevantna dejstva, na katera tožnik v pritožbi (ponovno) opozarja v zvezi s telesnimi bolečinami ter nevšečnostmi med zdravljenjem in duševnimi bolečinami zaradi skaženosti, so primerno ovrednotena že v prvostopenjski sodbi. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke B.B. in tožnikovi izpovedi. Celotno tožnikovo zdravljenje je trajalo od 20. 3. 2007 do konca maja 2009, torej več kot dve leti. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, opravičujejo tožnika do prisojene odškodnine v znesku 12.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za utrpljene telesne bolečine so upoštevane hude bolečine v trajanju 17 dni, ki so nato prešle v srednje stalne v trajanju 4 mesece. Čas trajanja stalnih telesnih bolečin srednje intenzivnosti je izvedenec opredelil v obsegu pol leta, občasne bolečine pa tožnik trpi pri obremenitvah in jih bo tudi v prihodnje. V tem času je tožnik opravil dolgo in zahtevno rehabilitacijo, prve tedne zdravljenja je prejemal močna zdravila proti bolečinam, prvih 6 dni v infuziji, nato pa v injekcijah. Tožnik je bil operiran v lokalni anesteziji in hospitaliziran 17 dni, opravljena je bila natančna rentgenska diagnostika poškodovanih predelov, poleg standardnih slik glave, leve rame, ledveno-križne hrbtenice in medenice še CT preiskave leve rame in CT medenice s kolki. Hodil je tudi na občasne kontrole k izbranemu zdravniku (25 obiskov), 6 obiskov je imel pri travmatologu in enako število obiskov pri fiziatrinji. Upoštevajoč trajanje ter obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 12.000,00 EUR (12 povprečnih neto plač) primerna, zato je pritožbeno zavzemanje tožnika za zvišanje odškodnine neutemeljeno.

16. Pravilno je odmerjena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja šepajoča hoja tožnika trajno spremembo njegove zunanjosti že pri počasni hoji. Vendar pa brazgotine, ki so ostale po operacijah, ne pomenijo skaženosti, zato ta ni podana v obsegu, ki bi utemeljeval odškodnino v zahtevani višini 2.000,00 EUR. Drugačne pritožbene navedbe tožnika tega stališča ne morejo omajati.

17. Iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti mu je bilo pravilno priznano 18.000,00 EUR odškodnine (18 povprečnih plač). Tožnik je zaradi škodnega dogodka, ko je bil star 33 let, invalid III. kategorije, s pravico do rehabilitacije za prometnega tehnika oziroma opravljanja drugega lažjega fizičnega dela, pri katerem mu ni treba dvigovati bremen, težjih od 8 kg. Po ugotovitvah izvedenca pa ni zmožen daljšega dela stoje, zlasti ne daljše hoje po neravnem terenu, zaradi katerih trpi duševne bolečine. Glede na obrazloženo so neutemeljene navedbe druge tožene stranke v pritožbi, da zahtevek za to obliko nepremoženjske škode ni izkazan ne po temelju ne po višini.

18. Tožnik neutemeljeno izpodbija delno zavrnitev odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka po višini. Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene plačilne liste pravilno ugotovilo, da je tožnik prejemal plačo v bruto znesku 520,00 EUR in odštelo njegove dejanske odhodke z omejeno delovno zmožnostjo. Tožnik ni dokazal, da bi bil dohodek s polno delovno zmožnostjo (pred delovno nezgodo) višji zaradi opravljenega nadurnega dela oziroma njegovega obsega, zato je sodišče pravilno izhajalo iz bruto zneska 520,00 EUR.

19. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pritožba tožnika utemeljena v delu, v katerem izpodbija trajanje prisojene premoženjske rente zaradi izgubljenega zaslužka. V skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo poškodovanemu, če ta zaradi delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek. Denarna renta je mesečna in je dosmrtna ali za določen čas (prvi in drugi odstavek 167. člena OZ). V skladu z določbo 175. člena OZ lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

20. Tožnik je zatrjeval, da je zaradi delne nezmožnosti za delo, ki jo je dokazoval s svojo invalidnostjo kot posledico škodnega dogodka, izgubil del zaslužka, ki bi ga sicer prejemal, če njegove delovne zmožnosti ne bi bile zmanjšane. V tem delu ni podana v pritožbi smiselno očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razloga o priznanju in trajanju rente, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da pritožniku pripada denarna mesečna renta do konca junija 2014. S tem trenutkom pa mu denarna mesečna renta kot odškodnina za izgubljeni zaslužek naj ne bi več pripadala, saj okoliščine za naprej niso znane, pri čemer je sodišče posebej upoštevalo tožnikovo starost 40 let. Bodoča škoda, ki jo je utrpel tožnik, je z verjetnostjo izkazana v višini 90,00 EUR, druga tožena stranka pa ima možnost, da glede na določbo 175. člena OZ zaradi spremenjenih okoliščin zahteva tudi spremembo ali odpravo rente. Zato mora po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi mesečna renta trajati brez izrecne časovne omejitve.

21. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je postopanje sodišča prve stopnje nepravilno, ker je odmerilo nagrado njegovega pooblaščenca na podlagi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Določba citiranega člena je povsem jasna in ne omogoča razlage, za katero se zavzema tožnik. V skladu s citirano določbo se v primerih, ko so nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri čemer vrednost predmeta presega znesek 3.000,00 EUR, kot gre tudi v tej zadevi, namesto nagrad po 12. členu ZOdvT določijo nagrade po tabeli 36. člena ZOdvT. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZOdvT se odvetniku postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna, ne glede na to, ali jo je pri tem nakazala nasprotna stranka, ki v sporu ni uspela. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči. 22. Tožnik neutemeljeno izpodbija odmero stroškov za tretjo toženo stranko. Glede na to, da v postopku zoper njo ni uspel, je tožnik dolžan povrniti stroške postopka v znesku 75,50 EUR, pri čemer je sodišče svojo odločitev utemeljilo na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP. V konkretnem primeru je šlo za zastopanje pooblaščenca, ki ni odvetnik, in tretja tožena stranka tudi ni uveljavljala stroškov za zastopanje po odvetniku, je pa uveljavljala strošek kilometrine za svojega pooblaščenca. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so prevozni stroški pooblaščenca pravnika s pravniškim državnim izpitom (PDI) iz poslovne enote A. potrebni stroški postopka. Pooblaščenec tožene stranke, ki je pri njej zaposlen kot pravnik s PDI, je sicer pooblaščenec (enako kot odvetnik), vendar nima pravice do stroškov za zastopanje kot odvetnik, kar v postopku tudi ni uveljavljeno, ima pa pravico do enakega statusa, ki ga ima odvetnik, torej do plačila kilometrine, kar sodišče priznava kot potrebne stroške postopka.

23. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede trajanja rente, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo druge tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

24. Tožnik je s pritožbo le delno uspel, in sicer glede trajanja denarne rente, zato je pritožbeno sodišče njegov pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv. Druga tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik in druga tožena stranka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.