Jedro

Organ je zadosti natančno pojasnil, zakaj meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Glede na to in ker tožnik na osebnem razgovoru in niti kasneje do izdaje izpodbijanega sklepa ni podal navedb, ki bi dajale podlago za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ob tem ko je imel pravnega zastopnika, se sodišče s tožnikom ne strinja, da bi moral organ sam iskati javno dostopne informacije o azilnem sistemu na Hrvaškem ter da je organ kršil pravila postopka, ker ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je utemeljenih domnev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, tako tudi po presoji sodišča ni izkazan, pri čemer, kot je sodišče že navedlo, organu ni mogoče očitati, da bi kršil obveznosti, ki zanj izhajajo iz 8. člena ZUP.

Iz četrtega odstavka 74. člena ZMZ izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker pa se tudi po uveljavitvi ZMZ-1 z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi ob izdaji te sodbe še izkazan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se pravno učinkovanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-470/2016/14 (1313-09) z dne 25. 5. 2016 odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo le-ta predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji dne 24. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti so bili tožniku ob vložitvi prošnje odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo Eurodac, od koder je organ dobil podatek, da so bili prstni odtisi tožnika 27. 12. 2015 vneseni v to bazo s strani Republike Hrvaške in sicer kot za tujca, ki so ga pristojni organi prijeli zaradi ilegalnega prehoda meje, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj. Organ se dalje sklicuje na prvi odstavek 13. člena Uredbe (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter na prvi odstavek 3. člena ter na prvi odstavek 21. člena navedene uredbe in navaja, da je pristojnemu organu Republike Hrvaške 29. 3. 2016 posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca (tožnika). Organ je 15. 4. 2016 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 1. točko 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru s tožnikom, vodenim v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III, je tožnik povedal, da se ne spomni, da bi na svojem potovanju v Evropsko unijo bil v Republiki Hrvaški, morda so Republiko Hrvaško na potovanju z avtomobilom samo prečkali, kajti namenjeni so bili v Italijo, kjer bi zaprosili za azil oziroma podali prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da nima izkušenj z Republiko Hrvaško, za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je zaprosil, ker bi tu rad ostal. Na osebnem razgovoru je bil tožnik tudi seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in dejstvom, da je Republika Hrvaška odgovorila, da je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na tožnikove navedbe ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru je organ ugotovil, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III. Ker je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in ker tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, bo v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III dogovorjeno s pristojnim organom Republike Hrvaške o sprejemu tožnika. Če ne bo predan v roku, določenem v drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III ter bo Republika Slovenija še vedno pristojna za obravnavo njegove prošnje, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

2. Tožnik v tožbi navaja, da upravni organ v izpodbijanem sklepu ni obrazložil, na podlagi katerih dokazov je zaključil, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel nezakonito iz Republike Hrvaške. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem sploh ni bil, organ pa mu ni dal možnosti, da se opredeli do ugotovitev, da so bili njegovi prstni odtisi dne 27. 12. 2015 vneseni s strani Republike Hrvaške v Centralno bazo Eurodac. Ker tožnik ni nezakonito prišel iz Republike Hrvaške, zakonski pogoji za njegovo predajo navedeni državi niso izpolnjeni. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na drugi in tretji odstavek 3. člena Uredbe Dublin III ter v zvezi s tem na stališča v sodbah Vrhovnega sodišča in Sodišča EU. Tožnik dalje navaja, da iz zapisnika osebnega razgovora izhaja, da je v Republiki Hrvaški ustno izrazil namen, da bo tam zaprosil za azil, vendar v zvezi s svojo namero ni dobil nobenega odgovora, na Hrvaškem ni imel nobenega razgovora, ni mu bil zagotovljen niti prevajalec in zagotovljeni tudi niso bili ustrezni bivalni pogoji, ni bilo poskrbljeno za osebno higieno, pogosti so bili pretepi, zagotovljena ni bila ustrezna prehrana in prav tako ni bilo poskrbljeno za zdravstveno oskrbo. Glede na to je nepravilen zaključek organa, da so razmere na Hrvaškem dobre; v konkretnem primeru tako niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Hrvaška prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III. Tožnik v času izvedbe osebnega razgovora ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški, saj jih ni mogel pridobiti, kajti njegovo gibanje je bilo omejeno na prostore centra za tujce. Zato je poročila zbral naknadno in jih prilaga k tožbi. Iz poročil, ki jih v nadaljevanju citira, izhaja, da na Hrvaškem obstajajo določene sistemske pomanjkljivosti, zato odločitev o njegovi predaji navedeni državi ne more biti pravilna. Tožnik meni, da je s priloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 je razvidno, da je obstoj te utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Tožnik je navedenemu standardu s svojo izpovedbo in s predložitvijo poročil v celoti zadostil. Ko je obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na organ (tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014). Tako izhaja tudi iz sodne prakse ESČP. Ker organ ni pridobil vseh razpoložljivih javno dostopnih informacij o azilnem sistemu na Hrvaškem, je njegova dokazna ocena, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, nepravilna in sprejeta v nasprotju z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na povedano je tako odločitev organa v izpodbijanem sklepu nepravilna oziroma najmanj preuranjena. Tožnik predlaga, da se v dokazne namene pregleda upravni spis, zasliši tožnika ter vpogleda v poročila, na katera se sklicuje tožba. O tožbi pa naj sodišče odloči tako, da izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi in zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navaja, da vlaga zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa. Če bi bil ta sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o njegovi zakonitosti, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, to pa bi imelo za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da bi ne bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so jim kršene temeljne človekove pravice, pa bi jim nastala nepopravljiva škoda (npr. sodba Upravnega sodišča I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011, odločba Ustavnega sodišča U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013). Glede na navedeno tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na podatke, ki jih je pridobilo 21. 5. 2015 o razmerah v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za prosilce za mednarodno zaščito ter v zvezi s pravico do brezplačne pravne pomoči. 5. V zvezi s predlogom tožnika za začasno odredbo toženka navaja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in da bo do končne odločitve sodišča počakala z nadaljnjimi postopki.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik izpodbija sklep, s katerim je odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Upravni organ sklep opira na 3., 13. in 21. člen Uredbe Dublin III, dejanski okoliščini, da je po vložitvi tožnikove prošnje dobil podatek, da so bili prstni odtisi tožnika (že) 27. 12. 2015 vneseni v Centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške in da je 15. 4. 2016 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ter zaključek, da tožnik ni izkazal razlogov za nevračanje v Republiko Hrvaško. Tožnik v tožbi navaja, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje ter se pri tem sklicuje na svoje navedbe na osebnem razgovoru, in sicer najprej, da na Hrvaškem sploh ni bil, nato pa, da v Republiki Hrvaški ni bil deležen ustreznega obravnavanja, ko je želel prositi za mednarodno zaščito, in da so tam neustrezne tudi bivalne razmere in zdravstvena oskrba. Ker v času osebnega razgovora ni imel informacij o Hrvaški, prilaga tožbi nekatera poročila, iz katerih izhajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v tej državi, in ob tem ugovarja odločitvi v izpodbijanem sklepu kot nezakoniti, ker temelji na dokazni oceni organa, da na Hrvaškem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ni.

8. Sodišče ugotavlja, da iz uradnih podatkov Centralne baze EURODAC v upravnem spisu (Eurodac Search Result) izhaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi vneseni v to bazo s strani Republike Hrvaške dne 27. 12. 2015. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je Republika Hrvaška z dopisom z dne 15. 4. 2016 upravnemu organu odgovorila, da bo na prošnjo Republike Slovenije, utemeljeno na prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III (po katerem je v primeru, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice na kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način, pri čemer ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje), tožnika sprejela. Na te okoliščine se izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, tudi opira. Te okoliščine pa so za določanje odgovorne države članice v obravnavani zadevi tudi odločilne, ob upoštevanju še določb 3. člena Uredbe Dublin III. Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da v izpodbijanem sklepu organ ni obrazložil, na podlagi katerih dokazov je zaključil, da je tožnik nezakonito prišel iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, da tožnik na Hrvaškem sploh ni bil, kar naj bi povedal že na osebnem razgovoru in da posledično Republika Hrvaška ni država, odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Kolikor pa se tožnik (v nadaljevanju) sklicuje na navedbe, ki naj bi jih (tudi) podal na osebnem razgovoru, da v Republiki Hrvaški ni bil deležen ustreznega obravnavanja, ko je želel prositi za mednarodno zaščito, in da so tam neustrezne tudi bivalne razmere in zdravstvena oskrba, in ki naj bi bile podlaga za določitev druge države članice kot odgovorne (po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III), sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe protispisne, saj v zapisniku osebnega razgovora z dne 20. 4. 2016 take tožnikove navedbe niso zabeležene, zapisnik pa je podpisan tako s strani tožnika kot tudi tolmača in tožnikove pooblaščenke, in je tudi javna listina ter tako dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka in danih izjav (80. člen ZUP).

10. Določba drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 94/2016 z dne 20. 4. 2016 navedlo, da je že sprejelo stališče (pri čemer se sklicuje na sodbo I Up 369/2014 z dne 4. 12. 2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

11. Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III (to je utemeljenih domnev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev) tožnik prvič zatrjuje v tožbi. Sklicuje se na: (1) Poročilo: CONSIDERATIONS OF STATE PARTIES´ REPORTS – CROATIA, United Nations, International Covenant on Civil and Political Rights, Human Rights Committee, 113th Session, February 2015, (2) Poročilo: WORLD REPORT 2015: EUROPEAN UNION: Human Rights Watch, (3) Poročilo: HEALTH CARE CROATIA: Aida, (4) THE EU´S DYSSSFUNCTIONAL ASYLUM SYSTEM, 2 August 2013 in na vprašljive zadostne nastanitvene zmogljivosti po podatkih poročila iz septembra 2015. Sodišče ugotavlja, da za nobenega teh dokumentov tožnik ni izkazal, da bi v času vodenja predmetnega postopka (še) ne obstajal (marec – maj 2016), tudi iz datumov v poročilih je razvidno, da so vsa navedena poročila v času osebnega razgovora oziroma v teku postopka za izdajo navedene odločbe že obstajala. To pomeni, da bi jih tožnik lahko predložil že v teku upravnega postopka. Tožnik v tožbi sicer navaja, da tedaj ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški in da jih, ker je bilo njegovo gibanje omejeno na prostore centra za tujce, ni mogel pridobiti. Vendar je iz zapisnika osebnega razgovora z dne 20. 4. 2016 razvidno, da je tožnik imel pooblaščenca (s strani PIC), kar pomeni, da mu je bila zagotovljena pravna pomoč in da bi mogel že tedaj zatrjevati in izkazovati sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Zato sodišče ni presodilo, da teh trditev in dokazov zanje tožnik upravičeno ni mogel predložiti že v postopku za izdajo izpodbijane odločbe. Kar pomeni, da je sodišče štelo, da gre za nedopustne tožbene novote (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Upravni organ je v izpodbijanem sklepu navedel, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi glede spoštovanja načela nevračanja), vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev Skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967, in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Razlogovanje upravnega organa kot prepričljivo sodišče v celoti sprejema in sodi, da je organ zadosti natančno pojasnil, zakaj meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Glede na to in ker tožnik na osebnem razgovoru in niti kasneje do izdaje izpodbijanega sklepa ni podal navedb, ki bi dajale podlago za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ob tem ko je imel pravnega zastopnika, se sodišče s tožnikom ne strinja, da bi moral organ sam iskati javno dostopne informacije o azilnem sistemu na Hrvaškem ter da je organ kršil pravila postopka, ker ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je utemeljenih domnev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, tako tudi po presoji sodišča ni izkazan, pri čemer, kot je sodišče že navedlo, organu ni mogoče očitati, da bi kršil obveznosti, ki zanj izhajajo iz 8. člena ZUP (načelo materialne resnice).

13. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Z dokaznim predlogom za njegovo zaslišanje je tožnik sicer implicitno predlagal odločanje po glavni obravnavi. Vendar je sodišče na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, saj novih dejstev in novih dokazov, kot je že obrazložilo, v postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more upoštevati. Dokazovanje okoliščine, da tožniku na osebnem razgovoru ni bila izrecno dana možnost opredeljevanja do ugotovitev, da so bili njegovi prstni odtisi vneseni v Centralno bazo Eurodac 27. 12. 2015 s strani Republike Hrvaške, pa je nepotrebno, saj gre za nesporno okoliščino.

K II. točki izreka:

14. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

15. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv; v pravnem pouku sklepa je izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Iz četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tudi izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker pa pa se tudi po uveljavitvi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi ob izdaji te sodbe še izkazan.

16. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi namreč to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tako ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe celo sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča. 17. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.