Jedro

Šele v tožbi navedene listinske dokaze v zvezi z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je tožnik skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Tožnik je sicer navajal, da prej ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški in da jih tudi ni mogel pridobiti, ker mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. Vendar je pri tem treba upoštevati, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč (imel je pooblaščenca PIC), zato navedenega ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot v kasnejšem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s 1. točko izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-470/2016/14 (1313-09) z dne 25. 5. 2016, s katerim je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje s sklepom ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, odloži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da iz uradnih podatkov Centralne baze Eurodac izhaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi vneseni v to bazo s strani Republike Hrvaške dne 27. 12. 2015 in da je Republika Hrvaška z dopisom z dne 15. 4. 2016 upravnemu organu odgovorila, da bo na prošnjo Republike Slovenije, utemeljeno na prvem odstavku 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 tožnika sprejela. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe, da tožena stranka ni obrazložila, na podlagi katerih dokazov je zaključila, da je tožnik nezakonito prišel iz Republike Hrvaške v Slovenijo, da tam sploh ni bil in da Republika Hrvaška ni država, ki bi bila odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Kot protispisne je zavrnilo tudi tožbene navedbe, da tožnik v Republiki Hrvaški ni bil deležen ustreznega obravnavanja, da so tam neustrezne bivalne razmere in zdravstvena oskrba. Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti, ki jih je tožnik prvič zatrjeval šele v tožbi, kateri je v ta namen predložil določena dokazila, pa je ugotovilo, da za nobenega od teh dokumentov ni izkazal, da v času vodenja upravnega postopka še ni obstajal, torej bi jih lahko predložil že tekom upravnega postopka (v postopku je imel pooblaščenca), zato jih je štelo kot nedopustne tožbene novote (52. člen ZUS-1). Odločilo je brez glavne obravnave, čeprav je tožnik predlagal svoje zaslišanje, saj novih dejstev in novih dokazov zaradi nedovoljenosti tožbenih novot ne more upoštevati, dokazovanje okoliščine, da tožniku na osebnem razgovoru ni bila dana izrecna možnost opredeljevanja do ugotovitve, da so njegovi prstni odtisi vneseni v Centralno bazo Eurodac pa je nepotrebno, saj gre za nesporno okoliščino.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma pojasnjuje, da na Hrvaškem sploh ni bil, kar je poudarjal že v tožbi, in se do tega očitka sodišče ni opredelilo. V tožbi je sicer tudi navedel, da naj bi na Hrvaškem ne bil deležen ustreznega obravnavanja, vendar v zvezi s tem pojasnjuje, da je prišlo do napake v tožbi (tega tožnik tudi v upravnem postopku ni povedal). Poudarja, da obstaja utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, saj to izhaja iz poročil, ki jih je predložil s tožbo in bi jih sodišče moralo presojati. Če tožnik izkaže utemeljeno domnevo, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, potem ga je država dolžna zaščititi in se te svoje dolžnosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na omejujoča procesna pravila. Poseg v eno izmed najbolj temeljnih človekovih pravic ni dopusten zgolj s sklicevanjem na procesno pravilo, da tožnik relevantnih poročil ni predložil pravočasno. Tožnik o Hrvaški prej ni vedel ničesar, informacij pa do dneva izdaje izpodbijanega sklepa tudi ni mogel pridobiti, saj mu je bila odvzeta osebna prostost, onemogočen dostop do svetovnega spleta in posledično onemogočeno zbiranje potrebnega dokaznega gradiva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi Uredbe EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III). V skladu z Uredbo Dublin III je Republika Slovenija tako kot druge države članice Evropske unije dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določata neposredno učinkujoči in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta v drugem odstavku 3. člena med drugim določa, da predaja drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V 4. členu je namreč določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

7. Prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu drugega odstavka 20. člena te uredbe, od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca.

8. Izpodbijana odločitev tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje, temelji na določbi 13. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da se v primeru, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice na kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je Republika Hrvaška v bazo Eurodac vnesla prstne odtise 27. 12. 2015 kot tujca, ki so ga pristojni organi prijeli zaradi ilegalne migracije mej, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj. Na podlagi zaprosila je Republika Slovenija dne 15. 4. 2016 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela tudi odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

10. Tožnik je v tožbi navajal, da ni bil nikoli na Hrvaškem, pa tudi da na Hrvaškem ni bil deležen ustreznega obravnavanja oziroma da bivalne razmere na Hrvaškem niso bile ustrezne, prav tako ne zdravstvena oskrba in pravna pomoč. Slednje navedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot protispisne. Pravilno pa je zavrnilo tudi navedbe, da ni bil nikoli na Hrvaškem, saj je dejstvo, da je Hrvaška vnesla v bazo Eurodac njegove prstne odtise. Zato so pritožbeni ugovori v zvezi s tem neutemeljeni. Neupoštevne pa so pritožbene navedbe, da je pri tožbenem navajanju o razmerah na Hrvaškem in o neustrezni obravnavi tožnika prišlo do napake v tožbi. Kontradiktornosti tožbenih navedb ni mogoče označiti kot napako (pomoto) v tožbi oziroma se tožnik v zvezi s svojimi kontradiktornimi tožbenimi navedbami ne more uspešno sklicevati na napako. Tožnik je v tožbi to zatrjeval in sodišče prve stopnje se je v sodbi do teh navedb pravilno opredelilo.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema na Hrvaškem, obstoj katerih je tožnik dokazoval s sklicevanjem na konkretna poročila, na katera pa se je skliceval šele v tožbi in jih je sodišče štelo za nedopustne tožbene novote v skladu z 52. členom ZUS-1, ki določa da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

12. V tožbi navedene listinske dokaze je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je tožnik skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnik sicer navajal, da prej ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški in da jih tudi ni mogel pridobiti, ker mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. Vendar je pri tem treba upoštevati, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč (imel je pooblaščenca PIC), zato navedenega ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot v kasnejšem postopku.

13. V zvezi s tem Vrhovno sodišče dodaja (kot je sicer izčrpneje pojasnilo že v več zadevah, npr. I Up 195/2016 in I Up 232/2016), da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, na kar tožnik nakazuje v pritožbi, ko poudarja, da ni dopustno posegati v človekove pravice zgolj s sklicevanjem na procesno pravilo oziroma da se država svoje dolžnosti zaščititi prosilca ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na omejujoča procesna pravila. Prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov v procesnem smislu namreč pomeni način izvrševanja pravice iz 22. člena Ustave RS in omejitev navajanja in izvajanja novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na določen del postopka odločanja omogoča ekonomičnost postopka ter njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločanje v zadevi. Taka zakonska omejitev oziroma njena razlaga in uporaba s strani sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča tako ni v neskladju z Ustavo, zato je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju pravilno uporabilo 52. člen ZUS-1 in zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je tožnik predlagal v nasprotju z jasnimi zahtevami navedene zakonske določbe.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.