Jedro

Kadar sodišče druge stopnje poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, kadar pa v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, pa mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.

Sodišče druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in prisojeno odškodnino znižalo ni zadostilo temu standardu obrazloženosti odločbe, saj je navedlo le, da je glede na pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje o obsegu in intenziteti bolečin in strahu sprejeta prvostopenjska odločitev materialnopravno zmotna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 9. 7. 2009 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala kot vozniku osebnega vozila v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Podlaga odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke med pravdnima strankama ni bila sporna in toženka je tožniku že plačala 19.000,00 EUR odškodnine. Tožnik je zahteval od sodišča, naj mu prisodi še 18.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da si je tožnik v prometni nesreči poškodoval ponvico levega kolka, ki mu povzroča zdravstvene težave, zaradi katerih mu nastaja nepremoženjska škoda. Odločilo je, da pravična odškodnina za glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 11.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 16.000,00 EUR skupaj torej 28.500,00 EUR. Glede na že plačan znesek odškodnine 19.000,00 EUR, ki valoriziran znaša 21.648,00 EUR, je tožniku prisodilo še 6.852,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev je tožena stranka vložila pritožbo. Sodišče prve stopnje je pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in ustrezno spremenilo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 249/2012 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 360. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker obrazložitev ne zadošča standardu obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje.

5. Na podlagi tega sklepa je tožnik vložil revizijo, v kateri poudarja, da je sodna praksa glede pravnega standarda obrazložitve sodbe popolnoma jasna: sodišče se mora opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Poudarja, da so pritožbene navedbe vselej odvisne od okoliščin primera in bi zato v obravnavani zadevi sodišče moralo odgovoriti na predlog tožene stranke glede znižanja odškodnine za posamezne oblike škode (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 282/2005). Tožnik poudarja, da je sodišče druge stopnje navedlo le, da je pritožba utemeljena, ker prvostopenjsko sodišče ni odmerilo odškodnine v skladu s pravnimi izhodišči za njeno dosojo, pri čemer svojih ugotovitev ni konkretiziralo, ni navedlo primerljive sodne prakse, niti ni obrazložilo pojma pravične denarne odškodnine. Tožnik poudarja, da je takšna obrazložitev le zaključek sodniškega sklepanja in ne ustreza zahtevam po obrazloženosti sodbe. Meni, da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo znižanje posameznih oblik nepremoženjske škode v nasprotju z ugotovitvami sodno zapriseženega izvedenca medicinske stroke. Opozarja, da gre za absolutno kršitev določb pravdnega postopka in zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje temu sodišču. 6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Kadar pa sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, pa mora biti obrazložitev izčrpnejša. Kadar poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, kadar pa v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, pa mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.

9. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje po pritožbi toženke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in prisojeno odškodnino znižalo. Tako bi moralo glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin in strahu, umestiti konkreten odškodninski primer glede na težo poškodb med primerljive primere znotraj posamezne poškodbene skupine ali v kombinacijo različnih poškodbenih skupin. Izpostaviti bi moralo tiste okoliščine obravnavanega primera, ki so bile odločilne za oceno, da je bila tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje prisojena previsoka odškodnina. Tožnik ima prav, da sodišče druge stopnje temu standardu ni zadostilo, saj je navedlo le, da je glede na pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje o obsegu in intenziteti bolečin in strahu sprejeta prvostopenjska odločitev materialnopravno zmotna.

10. Tako je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

11. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).