Jedro

Z določbo drugega pododstavka drugega odstavka 28. člena Procesne direktive II je državam članicam omogočeno, da v svoji zakonodaji določijo, da se postopek po poteku določenega časovnega obdobja (najmanj devetih mesecev) od prekinitve prvega postopka zaradi implicitnega umika prošnje ne more več uvesti ali nadaljevati, vloga, predložena po poteku roka, pa postane predmet postopka, ki je v tej direktivi predviden za naknadno prošnjo. To med drugim pomeni, da se najprej opravi predhodna obravnava glede dopustnosti prošnje, ko se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite (drugi odstavek 40. člena Procesne direktive II).

Prosilec lahko doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).

Vsebinska obravnava prošnje za mednarodno zaščito, ki se ji je prosilec v prvem postopku odrekel, v nadaljevanju sama po sebi ni zagotovljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-3480/2022/6 (1222-08) z dne 7. 11. 2023, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo stališču toženke, da je treba tožnikovo vlogo z dne 3. 11. 2023 obravnavati po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki urejajo ponovno prošnjo. Tožnikov prvi postopek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito je bil zaradi njegove samovoljne zapustitve azilnega doma namreč ustavljen s sklepom z dne 9. 8. 2022, do vložitve novega zahtevka pa je preteklo več kot devet mesecev. Ker v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ga je toženka utemeljeno zavrgla (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi smiselno navaja, da določbe 64. členu ZMZ-1 v obravnavanem primeru niso uporabljive. O njegovi prošnji za mednarodno zaščito doslej ni bilo meritorno odločeno, kar je v nasprotju z 28. členom Direktive 2013/32/EU, ki organom nalaga vsebinsko obravnavo prošnje. Pojasnjuje, da je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito ustavljen, v tej zadevi obravnavani zahtevek pa zavržen, s čimer mu je bila odvzeta tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Vztraja pri tem, da svoje prošnje za mednarodno zaščito ni ne implicitno ne kako drugače umaknil ter da bi morala toženka in sodišče okoliščine v zvezi z ustavitvijo prvega postopka raziskati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, sklep toženke odpravi in ji zadevo vrne v odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi popolno in pravilno ugotovilo vse za konkretno zadevo pravno relevantne okoliščine primera, zato je pritožbeni očitek v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Trditve, da bi morali toženka in sodišče raziskati okoliščine v zvezi z ustavitvijo prvotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, pritožnik v postopku na prvi stopnji namreč ni postavil (prvič se ta trditev pojavi v pritožbi z dne 13. 12. 2023). V pritožbi lahko pritožnik v skladu s prvim odstavkom 74. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) navaja nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Tega pa pritožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, zato te navedbe Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

7. V obravnavanem primeru je torej treba izhajati iz naslednjih ugotovitev: da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 7. 2022 samovoljno zapustil azilni dom (1. 8. 2022), da se vanj v treh dneh ni vrnil in da se je zato prošnja štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), zaradi česar je toženka s sklepom z dne 9. 8. 2022 ustavila postopek (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1). Med strankama tudi ni sporno, da je pritožnik z vlogo, ki jo je vložil 3. 11. 2023, to je po več kot enem letu od odhoda iz azilnega doma, in ki je predmet obravnavanega spora, zahteval ponovno uvedbo postopka odločanja o mednarodni zaščiti.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je mogoče pritožnikovo prošnjo, ki je bila podana po poteku devetmesečnega roka (šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka), obravnavati izključno po določbah ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. To izhaja iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).1 Le v tem roku vložena prošnja ni predmet posebnega postopka, ki velja za ponovno prošnjo, kar tudi pomeni, da je po vsebini lahko enaka implicitno umaknjeni prošnji.

9. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena navedba, da do umika prošnje ni prišlo. Umik resda ni bil posledica aktivnega ravnanja pritožnika v smislu oprave procesnega dejanja, temveč posledica opustitve dolžnosti, ki jo je imel kot prosilec za azil. S tem je sam preprečil vsebinsko obravnavo prošnje, za katero si sedaj prizadeva, in se odpovedal legitimnemu pričakovanju, da bo država članica odločila njegovem o statusu mednarodne zaščite. Drugače povedano: vsebinska obravnava prošnje za mednarodno zaščito, ki se ji je prosilec v prvem postopku odrekel, v nadaljevanju sama po sebi ni zagotovljena.2

10. Nasprotno ne izhaja niti iz prvega pododstavka prvega odstavka 28. člena Direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva II)3, na katerega se sklicuje pritožnik.4 Navedena določba namreč državi članici nalaga, da v primeru implicitnega umika prve prošnje o tem sprejme odločitev, ki je lahko tudi procesna. Ne nanaša pa se ta določba na kasnejše postopanje iste države članice, če se prosilec ponovno javi njenemu pristojnemu organu in izrazi zahtevo po nadaljevanju obravnave (po ZMZ-1 z novo prošnjo). Pritožnik tako očitno prezre drugi pododstavek drugega odstavka 28. člena, ki mu ga je predočilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in ki (med drugim) določa, da lahko države članice določijo rok najmanj devetih mesecev, po katerem postopka ni mogoče ponovno uvesti, nova prošnja pa se obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek iz členov 40 in 41 te direktive.5

11. Z navedeno določbo drugega pododstavka drugega odstavka 28. člena Procesne direktive II je torej državam članicam omogočeno, da v svoji zakonodaji določijo, da se postopek po poteku določenega časovnega obdobja (najmanj devetih mesecev) od prekinitve prvega postopka zaradi implicitnega umika prošnje ne more več uvesti ali nadaljevati, vloga, predložena po poteku roka, pa postane predmet postopka, ki je v tej direktivi predviden za naknadno prošnjo.6 To med drugim pomeni, da se najprej opravi predhodna obravnava glede dopustnosti prošnje, ko se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite (drugi odstavek 40. člena Procesne direktive II).7

12. Temu očitno sledijo tudi zgoraj citirane določbe ZMZ-1, glede katerih se Vrhovnemu sodišču ob obravnavanju pritožbe ni vzpostavil dvom v pravilnost prenosa določb Procesne direktive II v slovenski pravni red ali nasprotje navedene direktive v delu, relevantnem za pritožnikov položaj, z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Tovrstnih navedb ni niti v pritožbi.

13. Stališča v izpodbijani sodbi o načinu obravnavanja pritožnikove vloge so torej pravilna. Taka je tudi ugotovitev, da pritožnik svojega bremena v prvem koraku ni izpolnil, saj v okviru vloge, ki je bila obravnavana kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ki bi bistveno povečevali verjetnost, da je upravičen do mednarodne zaščite in s tem do novega postopka odločanja o statusu. Glede tega je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da pritožnik v tožbi ni izpodbijal ugotovitve toženke, da v zahtevku ni navedel novih dejstev ali novih dokazov. Pritožnik temu ne oporeka, kar je nenazadnje v skladu z njegovim tožbenim stališčem, da novote niso potrebne, ker po vsebini o ničemer še ni bilo odločeno. Kot pojasnjeno, bi to držalo, če bi novo prošnjo vložil v devetih mesecih od ustavitve prvega postopka. V pritožbi (in že prej v tožbi) pa tudi ni navedb, s katerimi bi pritožnik utemeljeval, da upravni postopek z njegovim zahtevkom ni bil pravilno izveden.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je izpodbijana odločitev sodišča v nasprotju s 23. členom Ustave, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva. Pritožniku je bil dostop do tega varstva zagotovljen, saj je zoper odločitev toženke vložil tožbo, ki jo je sodišče meritorno presodilo in jo zavrnilo. Nestrinjanje z rezultatom upravnega spora pa še ne pomeni kršitve navedene ustavne določbe.

15. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 V drugem odstavku 50. člena ZMZ-1 so naštete okoliščine, na podlagi katerih se šteje prošnja za umaknjeno. 2 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 306/2023 z dne 12. 1. 2024, točka 8 obrazložitve. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 4 Ta določa, da kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec implicitno umaknil svojo prošnjo ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje. 5 Sodba VSRS I Up 306/2023 z dne 12. 1. 2024, točka 9 obrazložitve. 6 Ta postopek se torej ne uporabi le v primerih, ko je bil o prvi prošnji za mednarodno zaščito odločeno po vsebini, pa je nato oseba vložila nadaljnjo prošnjo. 7 Sodba VSRS I Up 306/2023 z dne 12. 1. 2024, točka 10 obrazložitve.