Jedro

Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 3. 11. 2023 (v nadaljevanju zahtevek za uvedbo ponovnega postopka).

2. V obrazložitvi je uvodoma ugotovila, da je tožnik 27. 7. 2022 v Republiki Sloveniji že podal prošnjo za mednarodno zaščito, ker pa je 1. 8. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in se tja v roku treh dni ni vrnil, je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 9. 8. 2022, ki je postal pravnomočen 29. 8. 2022. 3. Ugotovila je tudi, da je iz tožnikovih izjav ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka razvidno, da navaja enake razloge (slaba ekonomska situacija v izvorni državi), s katerimi je julija 2022 utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem ni podal novih dejstev in dokaznih predlogov. Sedaj navaja tudi, da želi živeti tu, da je že nekaj časa zaposlen in ima dekle, s katero se želi poročiti. Glede na ugotovljeno je tožena stranka presodila, da tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

_Tožba_

4. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo, s katero predlaga, da ga sodišče odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da ni pravilno uporabila določbe 64. člena ZMZ-1, saj o njegovi prošnji z julija 2022 (še) ni vsebinsko odločila. Glede na to upoštevaje določbo prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II1 meni, da podaja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni bila potrebna, enako pa velja tudi za navajanje novih dejstev in podajo novih dokazov.

_Odgovor na tožbo_

5. Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je minilo več kot devet mesecev od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, zaradi česar je tožnikovo vlogo skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 pravilno obravnavala kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

_Presoja sodišča_

6. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

9. Procesna direktiva II v prvem odstavku člena 28(1) določa, da kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za implicitno umaknil svojo prošnjo ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje. V drugem odstavku člena 28(2) državam članicam dovoljuje, da lahko določijo rok najmanj devetih mesecev, po katerem postopka ni mogoče ponovno uvesti, nova prošnja pa se obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek iz členov 40 in 41. 10. V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Skladno s tretjim odstavkom tega člena lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo.

11. Ni sporno, da je bil postopek s tožnikovo prošnjo zaradi njegovega samovoljnega odhoda iz azilnega doma ustavljen 9. 8. 2023. Tožnik v devetmesečnem roku (t.j. do izteka 9. 5. 2023) ni vložil nove prošnje, temveč je 3. 11. 2023 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, kar je pravilno glede na določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1. 12. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.4

14. Navedena izhodišča so skladna z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.5 Vendar pa ob upoštevanju predstavljenih izhodišč glede ponovne prošnje ni pravilno nadaljnje smiselno tožnikovo stališče, da ni dolžnosti navajanja novih dejstev in dokazov v primeru, ko pristojni organ prošnje za mednarodno zaščito ni vsebinsko presojal, ker je bil postopek zaradi prosilčeve zapustitve Slovenije ustavljen. Tožnikova razlaga, ki bi predvidevala navedeno izjemo glede postopka pri ponovni prošnji, namreč ni skladna ne z zakonskimi izhodišči ne z upravno sodno prakso, saj bi omogočala ponovitev že povedanega. Za obravnavano zadevo je po presoji sodišča zato bistveno, da je imel tožnik že možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite,6 ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.7 V tem pogledu je pravilno tudi procesno postopanje tožene stranke, ko je tožnikovo zahtevo z dne 3. 11. 2023 obravnavala v skladu z zgornjimi določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo, saj tožnik v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 9. 8. 2022 ni vložil nove prošnje za mednarodno zaščito.8 Glede na navedeno tožnikova možnost uveljavljanja pravic v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila okrnjena.

15. Siceršnje nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

16. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel. Tožnik je na vprašanje tožene stranke ali ima kakšna nova dejstva in dokaze, ki so nastali po odločitvi o njegovi prošnji, odgovoril, da ima iste razloge kot prej. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.9

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 2 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 5 Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve. 6 Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). 7 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 8 Navedeno procesno stanje je skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, ki se glasi: "Oseba lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo." 9 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi, že ugotovljenimi, dejstvi bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oziroma ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP.