Jedro

Obveznost povračila škode lahko zajame le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo. V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali je škoda, kot jo tožeča stranka zatrjuje in ki mora biti prav tako dokazana, posledica očitanega neskrbnega in s tem protipravnega ravnanja in torej do škode ne bi prišlo, če toženčeve neskrbnosti ne bi bilo.

Zgolj dejstvo, da so se delnice po nakupu pocenile in da so bile v letu 2003 prodane po bistveno nižji ceni, še ne predstavlja škode kot elementa civilnega delikta. Takšna pocenitev sicer predstavlja pomemben indic, ni pa to dokaz o previsoki nakupni ceni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: (1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko 1 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 10.518.136,00 EUR s pripadki in povrne nastale pravdne stroške. Posledično je pod točko 2 odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 15.947,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke.

(2.) Zoper takšno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka glede večine dokaznih predlogov ni določno pojasnila, katero konkretno dejstvo z njim dokazuje, pavšalna. Sodišče ne obrazloži, za katero zatrjevano dejstvo to velja, to tudi ne izhaja iz dokaznega sklepa, saj je sodišče izvedlo vse predlagane listinske dokaze, ostale (pravočasno predlagane) pa je zavrnilo kot nepotrebne. Sodba v tem delu ni obrazložena, kar pomeni bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Za primer, da je sodišče postopalo po 286.a členu ZPP, je prišlo do kršitve tega določila, saj pritožnici ni bil zagotovljen niti minimalen 8-dnevni rok in tudi ni bila opozorjena na posledice. Če je sodišče štelo, da je tožeča stranka predložila tako obsežno listinsko dokumentacijo, da iz nje ni moglo razbrati, kateri deli so pomembni in kaj se s posameznimi deli dokazuje, pa bi moralo postopati po 4. odst. 226. člena ZPP in pritožnici omogočiti, da v roku poda pisni povzetek. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zaslišanje direktorja Slovenskega inštituta za revizijo, saj gre pri predlogu za pridobitev pisne izjave od Slovenskega inštituta za revizijo in pri predlaganem zaslišanju dr. M. O., direktorja tega inštituta, za isti dokazni predlog. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da odgovor Slovenskega inštituta za revizijo z dne 16.12.2005 predstavlja odgovor na vprašanje, ki ga je postavila tožeča stranka. S tem, ko je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi bila izvedba skrbnega finančnega pregleda običajna, obenem pa je v nasprotju z določili ZPP zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, je poseglo v pravico toženih strank do izjave in storilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. V sodbi ni razlogov, zakaj je sodišče sledilo trditvam tožene stranke, da je bilo pooblastilo za nakup delnic imeprativno in zakaj ne trditvam pritožnika. Posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kršena je tudi pravica do pritožbe, ki je varovana s 25. členom Ustave, saj pritožnik ne ve, zakaj se je sodišče odločilo slediti navedbam tožene stranke in ne tožeče. V zvezi s tem je bila storjena tudi kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so ugotovitve sodišča v zvezi s pooblastilom z dne 24.9.2001 protispisne. Pri uporabi pravnega standarda poklicne skrbnosti gre za del pravne presoje in je zato sodišče ravnalo napačno, ko je pravo presojalo po dokaznem bremenu. V kolikor pa sodišče vsebine pravnega standarda ni poznalo, pa bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva stranke na to opozoriti in jim povedati, da je za ugotavljanje vsebine potreben izvedenec. Zaradi napačnega izhodišča sodišče tudi ni ugotovilo vsebine pravnega standarda skrbnosti, s tem pa je izostala tudi navedba materialnopravne podlage odločitve. Posledično je zato podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Kršena je bila tudi pritožnikova pravica do pritožbe, ki je varovana s 25. členom Ustave, saj pritožnik ne ve, ali je sodišče štelo, da je izvedba skrbnega finančnega pregleda pred nakupom banke del pravnega standarda skrbnega ravnanja ali ne. Dejavnost, s katero se je ukvarjala tožeča stranka, je dejstvo, ki kaže na potrebo po še večji skrbnosti, ne pa obratno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni vezano na podzakonske akte, saj je 8. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) določal, da so morala podjetja poslovati v skladu s poslovnofinančnimi načeli in se je s tem skliceval neposredno na blanketno ureditev. Sodišče tudi ni presodilo Uredbe o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem. Pritožnica je dokazala, da je skrbni finančni pregled pred nakupom večinskega deleža banke običajna praksa pri takšnih poslih. Opozarja na članek „Skrbni pregled podjetja“ avtorjev Jerneja Jeraja in Katarine Koren, ki ga citira že sodišče ter zatrjuje, da je slednje ob tem storilo bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nepravilen je zaključek, da je toženi stranki uspelo ovreči trditev tožeče stranke, da je skrben finančen pregled v Sloveniji praksa in sicer s trditvijo, da takšen pregled ni bil narejen v primeru nakupa F…, d.d. in P... Nakup manjšinskega deleža v obeh omenjenih bankah, namreč ni mogoče primerjati z nakupom večinskega deleža v S.... Sodišče tudi ni ovrednotilo dejstva, da sta tudi N… in A… v postopku prodaje delnic S… po tožeči stranki, opravili skrbne preglede preden sta ugotovili, da je vrednost ene delnice S… enaka nič. V razlogih sodbe se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo do trditev tožene stranke, da niso delničarji tisti, ki nudijo kupcu podatke o tarči nakupa in je s tem kršilo izrecno navodilo pritožbenega sodišča. Neustrezna je tudi opredelitev pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka, saj je ta standard postavljen prenizko. Tudi pri tem je izostala opredelitev do opozoril pritožbenega sodišča (da toženec v pravdi ni predložil elaborata, niti ni sam navedel, kako je določil ceno delnic, da toženec ni imel kvalifikacij za izvedbo skrbnega finančnega pregleda). Protispisna je ugotovitev sodišča, da je toženec dal izdelati preliminarno ocenitveno poročilo S..., ki ga je izdelal cenilec P., saj je slednji izdelal le cenitev z dne 18.3.2002. Pritožnik opozarja na neustreznost pridobivanja ustnih informacij; nadalje na dejstvo, da je toženec po cenitvi z dne 18.3.2002 kupil le še 23.256 delnic prodajalca SA. d.d. in 198 delnic od fizične osebe K. M. (od skupno 797.143 delnic kolikor jih je skupaj kupil toženec); na to, da naknadni skrbni finančni pregled banke ni imel in tudi ni mogel imeti nobenih učinkov na že izvršene transakcije; da je nerazumljivo, zakaj skrbni pravni pregled ni motil transakcije, finančni pregled pa potrditvah tožene stranke ni bil opravljen zaradi občutljivosti transakcije. Tudi v zvezi s tem je po mnenju pritožnika podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Skrbni pregled, ki je bil izvršen s strani revizijske družbe K… z dne 5.3.2002, ne more vplivati na skrbnost tožene stranke pred nakupom delnic. Sodišče ne odgovori, zakaj šteje, da lahko. Pravniki niso kvalificirani za pregledovanje bilanc, sodišče pa kljub temu ugotovi, da je tožena stranka ravnala skrbno, saj je sama osebno preverila posamezne podatke. Preliminarno cenitveno poročilo S... z dne 8.9.2001 ne more biti osnova za opredelitev ravnanja toženca v zvezi z nakupom delnic S.... Toženec je bil neskrben, ker ni ovrednotil vsebine odredbe Banke Slovenije z dne 9.11.2001. Revidirano letno poročilo za leto 2001 je bilo pridobljeno šele v aprilu 2002, to je že potem, ko je toženec kupil večino delnic. Trditve, da je odvetnik S. po opravljenem skrbnem pravnem pregledu povedal, da opozorila v njem niso ovira za nakup banke, tožena stranka ni postavila in je o tem toženec prvič izpovedal ob zaslišanju. Sodišče je tako povzelo odločilno dejstvo iz izpovedbe stranke in na to oprlo svojo odločbo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Pritožnica je nadalje zatrjevala, da cenitvenega poročila S… ni mogoče šteti za verodostojnega, saj ga je izdelala sama banka oziroma njeni zaposleni. Opozorila je nadalje, da bi tožena stranka že zaradi primerjave TKV količnika z donosnostjo na delniški kapital (ROE), morala biti pozorna in izvesti dodatna preverjanja. Sodišče tudi ni ocenilo strokovne študije E..., d.o.o., v pogledu opredelitve vsebine pravnega standarda skrbnosti. Sodišče je v zvezi z navedenim storilo kršitve po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, storilo pa je tudi kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 362. členom ZPP, saj se kljub navodilu pritožbenega sodišča do določenih trditev ponovno ni opredelilo. V postopku je ponovno prišlo do posega v pravico tožeče stranke do poštenega sojenja in kršenja načela enakopravnosti strank v postopku.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Glede na predlog pritožnice, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni, opozarja, da pritožnik v zvezi s škodo, ki naj bi mu jo povzročila tožena stranka, v tem postopku ni ničesar dokazal. (4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso bile storjene, nekatere relativne kršitve po 1. odst. 339. člena ZPP, ki jih pritožnik očita sodišču prve stopnje, pa niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

(7.) Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, pomanjkanje razlogov o nekaterih neodločilnih dejstvih pa ne predstavlja očitane kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in posledično tudi ne kršitve pravice do pritožbe po 25. členu Ustave. Iz razlogov sodbe je tako jasno razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo, preostalih pa bodisi ni upoštevalo (ker so bili prepozno predlagani), bodisi jih je zavrnilo kot nepotrebne za odločitev. To zadošča za pritožbeni preizkus. Ker sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, nobenega dokaznega predloga ni zavrnilo, ker ne bi bil zadosti substanciran (kar ugotavlja tudi pritožnica), pomanjkanje razlogov za očitek sodišča tožeči stranki, da ni določno navedla, kaj s posameznim dokazom dokazuje, ne pomeni očitane kršitve. Posledično so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah določil 286.a in 226. člena ZPP, saj te kršitve, tudi če bi jih sodišče storilo, niso vplivale na pravilnosti in zakonitost sprejete odločitve. Neutemeljen je nadalje očitek, da je bila kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP storjena s tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb in dokazov pritožnice (npr. glede pooblastila, glede tega, zakaj skrbni pravni pregled ni motil transakcije, finančni pa naj bi jo, da preliminarno cenitveno poročilo ne more biti osnova za opredelitev ravnanja toženca), do nekaterih pa se ni opredelilo kljub napotilu pritožbenega sodišča (npr. o tem, da niso delničarji tisti, ki nudijo kupcu podatke o tarči nakupa, da toženec ni predložil elaborata o določanju cene, da ni imel ustreznih strokovnih kvalifikacij), saj, glede na razloge, zaradi katerih je sprejeta odločitev pravilna in bodo navedeni v nadaljevanju, ne gre za odločilna dejstva, niti ni kršitev 362. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

(8.) S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo prepozno predlaganega dokaznega predloga, da se zasliši priča M. O., je ravnalo pravilno in tudi ni poseglo v strankino pravico do izjave. Stranke so dolžne svoje dokazne predloge sodišču posredovati pravočasno (286. člen ZPP), razen, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti. Tožeča stranka je zaslišanje te priče predlagala že po opravljenem prvem naroku, pri tem pa tudi ni zatrjevala, da tega prej ni mogla storiti. Nepravilno je tudi stališče pritožnice, da je s tem, ko je predlagala poizvedbe pri Slovenskem inštitutu za revizijo, vsebinsko predlagala, da se pridobi pisna izjava priče, saj takšna možnost po ZPP takrat še ni bila predvidena, poleg tega pa pravna oseba v nobenem primeru ne more nastopati v vlogi priče. Kot priča je lahko zaslišana (in torej lahko poda pisno izjavo) zgolj fizična oseba. Tudi enačenje z izvedencem, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče. (9.) Pritožba v nadaljevanju sicer utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo na dejstvo, ki ga tožena stranka ni zatrjevala (kaj je v zvezi z opozorili v skrbnem pravnem pogledu povedal odvetnik S.), vendar pa je pritožbeno sodišče to kršitev odpravilo s tem, ko je odločitev oprlo na druge razloge in pri tem tega dejstva ni upoštevalo, saj za odločitev ni pravno relevantno (354. člen ZPP).

(10.) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v zvezi z pooblastilom z dne 24.9.2001 in vsebino članka „Skrbni pregled podjetja“ zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru pa do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitve sodišča v zvezi z pooblastilom in zgoraj citiranim člankom namreč ne pomenijo napačnega prenosa zapisa iz listine oziroma članka v sodbo, pač pa gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožeča stranka očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

(11.) Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženca, ki naj bi nakupa delnic ne opravil z zadostno skrbnostjo, to je skrbnostjo dobrega strokovnjaka, nepopolno in deloma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj določenih dejstev, ki izhajajo iz predloženih listinskih dokazil, ni ugotovilo, določene listine pa je zmotno ocenilo, zaradi česar je tudi materialno pravo nepravilno uporabilo in zaključilo, da tožeča stranka protipravnosti ni dokazala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka kljub temu pravilna. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožeča stranka namreč ni dokazala niti nastanka škode, niti vzročne zveze. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), to terja zavrnitev tožbenega zahtevka ne glede na to, ali je morebiti izpolnjena katera od preostalih predpostavk. Podrobnejši odgovor na pritožbena izvajanja, ki se dotikajo vprašanja protipravnosti, zato ni potreben.

(12.) Iz trditvene podlage tožbe in kasnejših vlog izhaja, da je toženec kot prokurist tožeče stranke in na podlagi pooblastila v. d. direktorja H..., d.o.o., (in ob upoštevanju navodil, ki izhajajo iz pooblastila z dne 24.9.2001) opravil posel nakupa „večinskega paketa“ delnic S... in tako kupil skupno 787.143 delnic. Tožeča stranka toženi očita, da nakupa ni opravila z zadostno skrbnostjo, po običajih in pravilih poslovodne stroke, kot to v tožbi natančneje navaja. Očita mu torej kršitev načela skrbnosti dobrega strokovnjaka (2. odst. 18. člena ZOR ). Kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu z dne 26.8.2009, je tožeča stranka glede ostalih elementov odškodninske odgovornosti trdila, da je toženec zaradi svojega neskrbnega ravnanja delnice nekajkrat preplačal (in je škoda potemtakem preplačilo) (1), njeno višino pa je opredeljevala in dokazovala z razliko med kupnino, ki je bila plačana za delnice ob nakupu in kupnino, ki jo je zanje prejela ob prodaji, saj je trdila, da med nakupom in prodajo delnic ni bilo poslovnih dogodkov, ki bi vplivali na njihovo vrednost. Tako obstoj škode (in njene višine), kot vzročno zvezo, je bila dolžna dokazati tožeča stranka. Ker se je ob tokratni odločitvi sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj z vprašanjem protipravnosti, posledično ni ugotavljalo, ali je dokazano, da je ravno očitani neskrbnosti tožene stranke pripisati po tožeči stranki zatrjevano dejstvo sklenitve škodljive pogodbe in s tem nastanek škode, ki naj bi bila v tem, da so bile delnice ob nakupu nekajkrat preplačane (vzročna zveza) in ali je dokazano, da je škoda nastala, torej, upoštevajoč trditve tožeče stranke, da je v času nakupa prišlo do preplačila oziroma do razlike med „dejansko vrednostjo“ delnic in vrednostjo oziroma ceno, po kateri je delnice kupila tožena stranka.

(13.) Obveznost povračila škode lahko zajame le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo. V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali je škoda, kot jo tožeča stranka zatrjuje (kot preplačilo) in ki mora biti prav tako dokazana, posledica očitanega neskrbnega in s tem protipravnega ravnanja in torej do škode ne bi prišlo, če toženčeve neskrbnosti ne bi bilo. Sledeč trditveni podlagi in logiki pritožnice (slednja namreč tega, kakšna naj bi bila ustrezna nakupna cena delnic v smislu „dejanske vrednosti“, niti ni izrecno zatrjevala), bi toženec ob ustrezno skrbnem ravnanju, kar vključuje poleg skrbnega pravnega tudi skrbni finančni pregled poslovanja banke pred nakupom, delnice moral kupiti po bistveno nižji ceni, to je po ceni, ki bi bila enaka ceni, po kateri jih je sama prodala, to je po 370,00 SIT za eno delnico. Trdi namreč, da med nakupom in prodajo ni bilo poslovnih dogodkov, ki bi na vrednost vplivali. Tožena stranka je v zvezi s tem že v odgovoru na tožbo trdila, da bi tudi v primeru, če bi bil opravljen poleg pravnega tudi skrbni finančni pregled, bila ugotovljena povsem enaka vrednost delnic, ki je bila podlaga za nakup, kar pomeni, da bi bile delnice v vsakem primeru kupljene po isti ceni. S tem je torej ugovarjala obstoju vzročne zveze. V dokaz teh trditev se je sklicevala na skrben finančni pregled, ki ga je 5.3.2002 izvedel K… (priloga B12), cenilni izvid z dne 18.3.2002, ki ga je izdelal P..., d.o.o., zanj pa cenilec M. P. (priloga B8), poročilo nadzornega sveta S... z dne 2.6.2003 (priloga B2), mnenje nadzornega sveta H... z dne 27.8.2003 (priloga B6), predlagala pa je tudi zaslišanje priče N. K. in A. T.. Samo z vpogledom v zgoraj navedena listinska dokazila (in z upoštevanjem, da sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem s finančnega področja) seveda ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je trditev tožene stranke resnična, je pa možno ugotoviti: - da sta bila tako skrbni finančni pregled banke kot njena cenitev izvedena že po nakupu delnic s strani tožene stranke, ko je bilo več možnosti za natančnejši pregled (tožeča stranka je bila namreč že večinska lastnica), - da je bil skrben finančni pregled poslovanja opravljen ravno za namen identificiranja morebitnih tveganj, in sicer kot postakvizicijski pregled poslovanja (pri čemer večjih tveganj ni pokazal) (2), - da je bil cenilni izvid dne 18.3.2002 naročen zaradi ocene investitorjeve vrednosti banke S... oziroma določitve ustrezne nakupne vrednosti delnic S... d.d., ki bi se lahko uporabil za ugotovitev vrednosti večinskega paketa delnic, pri čemer je bila ob tem ugotovljena celo višja vrednost od tiste, po kateri je delnice kupil toženec (stran 2 in 3 cenitve, priloga B8) in - da tudi sklepno mnenje nadzornega sveta H..., d.o.o., z dne 27.8.2003 nakazuje, da opravljen skrbni finančni pregled pred nakupom ne bi vplival na nakupno ceno delnic, saj v tem mnenju nadzorni svet opozarja, da tudi skrbni finančni pregled ne bi pokazal stanja, kot je bilo ugotovljeno 31.12.2002 in znižane vrednosti delnic. Na podlagi navedenega je možno zaključiti, da je tožena stranka obrazloženo (pri čemer je trditve tudi podprla z ustreznimi dokazi) ugovarjala obstoju vzročne zveze.

(14.) Obrazloženo in podprto z dokazi pa je tožena stranka ugovarjala tudi samemu obstoju zatrjevane škode. Kot je že bilo navedeno, je tožeča stranka zatrjevala, da predstavlja škodo večkratno preplačilo delnic (pri čemer izrecne trditve o tem, kakšna bi bila „dejanska vrednost“ delnic niti ni dala, sledeč trditveni podlagi in logiki pritožnice pa je ta vrednost 370,00 SIT za delnico, to je toliko, kot je sama zanje prejela ob prodaji v letu 2003, saj je trdila, da med nakupom in prodajo ni bilo poslovnih dogodkov, ki bi zmanjševali vrednost delnic (l. št. 51, točka IX)). Ta vrednost, torej vrednost 370,00 SIT za delnico (oziroma tudi vsaka vrednost, ki bi bila nižja od cene, po kateri je delnice kupil toženec), v smislu „dejanske vrednosti“ delnice v času nakupa, pa je med pravdnima strankama bila sporna. Tožena stranka je namreč med postopkom trdila, da je cena, po kateri je delnice kupovala, ustrezala, da ni bila previsoka in da delnice niso bile preplačane. Tako je, na kar je bilo opozorjeno že v zvezi z vzročno zvezo, trdila, da bi bila ugotovljena povsem enaka vrednost delnice tudi, če bi bil opravljen pred nakupom skrbni finančni pregled (točka 2 odgovora na tožbo), da je padec cene tožeča stranka povzročila sama, ker se je postavila v položaj, ko je bila prisiljena delnice prodati (kar povedano drugače pomeni, da je bila nakupna cena ustrezna – točka 3 odgovora na tožbo) in da kupnina za delnice, ki jo je plačala tožena stranka, ni bila previsoka (točka VII. pripravljalne vloge z dne 3.5.2004, list.št. 42). V dokaz svojih trditev je predložila preliminarno cenitveno poročilo (priloga B9), skrben finančni pregled N… (priloga B12), pogodbo o odstopu terjatev (priloga B15), poročilo o dogovorjenih postopkih (B 16), cenilni izvid z dne 18.3. 2002, predlagala pa je tudi izvedenca finančno računovodske stroke.

(15.) Tožeča stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme (tudi) glede obstoja škode in vzročne zveze, pa kljub takšnim obrazloženim in z dokazi podprtim ugovorom, v pogledu vzročne zveze, kaj več razen trditve, da je le – ta podana, ni ponudila, čeprav bi morala dokazati, da bi ustrezno skrbno ravnanje imelo za posledico tudi drugačno, nižjo ceno delnic, to je ceno v višini „dejanske vrednosti“. To pa bi eventualno lahko dokazala le z ustreznim izvedencem. Tega pa ni predlagala. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožeča stranka vzročne zveze, kot elementa odškodninske odgovornosti, ni dokazala.

(16.) Tudi v pogledu obstoja škode, zgolj (dokazano in tudi sicer nesporno) dejstvo, da so se delnice po nakupu pocenile in da so bile v letu 2003 prodane po bistveno nižji ceni, še ne predstavlja škode kot elementa civilnega delikta. Takšna pocenitev sicer predstavlja pomemben indic, ni pa to dokaz o previsoki nakupni ceni, kot očitno zmotno meni pritožnica. Predmet transakcije so bile namreč delnice, katerih vrednost se, kar je splošno znano, spreminja, upoštevati pa je potrebno tudi (pravočasno) trditev tožene stranke, da je tožeča stranka takšno ceno, po kateri so bile delnice prodane, povzročila sama, ker banke ni dokapitalizirala, vse pa je bilo posledica potreb po oblikovanju dodatnih rezervacij v S... na podlagi spremembe sklepa o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic, ki je začel veljati 1.5.2002, kar je bilo že po tem, ko je toženec kupil večji del delnic. Tožeča stranka bi v postopku glede na svoje trditve, kaj predstavlja škodo, morala zato poleg cene, po kateri je toženec delnice kupoval in kar je dokazala, dokazati tudi z njene strani zatrjevano „dejansko vrednosti“ teh delnic in to v času nakupa, upoštevajoč pri tem vse relevantne okoliščine v tistem času. Tega pa ni storila. Tako je tožeča stranka v dokaznem postopku predložila zgodovinski izpisek iz registra (priloga A2, izkazuje druga zatrjevana dejstva), pogodbe o nakupu delnic (priloge A3 do A17, izkazujejo ceno po kateri je toženec delnice kupoval), strokovno študijo o ekonomski upravičenosti dokapitalizacije (priloga A18, ki sicer nakazuje na to, da so bile delnice preplačane, vendar pa ne govori o vrednosti, ki bi pomenila dejansko vrednost v času nakupa), poročilo komisije za prodajo S… (A19, kjer je govora o vrednosti delnic po opravljenih skrbnih pregledih s strani N…, A... in NX..., vendar v času pred prodajo s strani tožeče stranke v letu 2003), pogodbo o prodaji delnic (priloga A20, izkazuje prodajno vrednost v maju 2003), pooblastilo (priloga A21, izkazuje druga zatrjevana dejstva), akt o ustanovitvi (priloga A22, izkazuje druga zatrjevana dejstva), kodeks poslovnofinančnih načel (priloga A23, izkazuje druga zatrjevana dejstva), dopis odv. S. (priloga A24, dokazuje druga zatrjevana dejstva), izvleček skrbnega pravnega pregleda (priloga A25, dokazuje druga zatrjevana dejstva), izpis lastniške strukture P... (priloga A26, dokazuje druga zatrjevana dejstva), sporočilo za javnost z dne 29. 12. 2003 (priloga A27, dokazuje druga zatrjevana dejstva), primopredajno poročilo (priloga A28, dokazuje druga zatrjevana dejstva) in del poročila računskega sodišča (priloga A29, dokazuje druga zatrjevana dejstva). Iz zgoraj navedenih listinskih dokazil tako takšne vrednosti ni mogoče ugotoviti, zaslišanja prič pritožnica ni predlagala v zvezi s tem dejstvom, ustreznega izvedenca, ki bi eventuelno lahko podal strokovno utemeljene odgovore tudi v zvezi z zatrjevano škodo (in seveda posledično tudi njeno višino), pa, kot je že bilo obrazloženo, v postopku ni predlagala. Tudi škode tožeči stranki zato ni uspelo dokazati.

(17.) Glede na pritožbeni očitek o pomanjkljivem materialnoprocesnem vodstvu, ki se sicer nanaša na dokazovanje dejstev v zvezi z pravnim standardom skrbnosti (protipravnost), pritožbeno sodišče še dodaja, da razjasnjevalna dolžnost sodišča v smislu 285. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da s postavljanjem vprašanj in drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, ni neomejena. Razpravljajoči sodnik mora v nekaterih primerih res vzpodbuditi stranko, da ponudi ali dopolni dokaze, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Ravnanje sodišča prve (in druge stopnje) namreč ne odstopa od ustaljene sodne prakse glede vprašanja, kdaj je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Da je vprašanje zatrjevane „dejanske vrednosti“ delnic v določeni časovni točki in vprašanje, kakšne bi bile ugotovitve skrbnega finančnega pregleda, če bi bil izveden pred nakupom in posledice teh ugotovitev na vrednost delnic, strokovno vprašanje, ki terja sodelovanje izvedenca, ne more biti dvoma in bi zato tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti in upoštevaje ugovore, ki jih je v teku postopka v zvezi s temi vprašanji dala tožena stranka, tak dokaz morala predlagati.

(18.) Odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je glede na navedeno pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(19.) Pritožbeno sodišče je ob presoji listin, ki sta jih predložili pravdni stranki in zapisnika o zaslišanju tožene stranke, uporabilo pooblastilo iz 3. točke 358. člena ZPP, saj se dokaz z zaslišanjem tožene stranke zaradi spremembe sodnika v skladu s 3. odst. 302. člena ZPP ni izvedel neposredno, pravdni stranki pa sta imeli možnost obravnavanja listinskih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

(20.) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila svojih stroškov, ki so ji s tem nastali, ni upravičena. Glede odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da le-ta ni prispeval k rešitvi pritožbe in zato stroški, ki so s tem nastali in so bili nepotrebni, bremenijo toženo stranko (155. člen ZPP).

(1) Škoda kot preplačilo je potemtakem razlika med plačano ceno in neko drugo vrednostjo v času nakupa, ki pa je tožeča stranka ne definira natančno, saj v tožbi govori o „dejanski vrednosti“, kasneje (točka XVI navedb) pa o „vrednosti delnic“. O tem, kakšna je bila ta vrednost po višini, ne postavi trditve in je o tem možno le sklepati iz ostalih trditev. Za namen obrazložitve pritožbeno sodišče uporablja pojem, ki ga je uporabila tožeča stranka v tožbi, to je „dejanska vrednost delnic“.

(2) Kot podlaga delu služil izkaz uspeha in bilanca poslovanja S… za leto 2001 z dne 31.1.2002, na vpogled pa je bilo izvajalcu pregleda dan tudi pravni pregled, ki ga je izvajala Odvetniška pisarna M. S. v oktobru 2001. Skrbni pregled poslovanja z ekonomsko-finančnega vidika je, kot izhaja iz samega pregleda (stran 2), temeljil na zbiranju in analiziranju podatkov o splošnem ekonomskem okolju S…, poslovanju, značilnostih strank in trga, zaposlenih, vodstvu, financah ter o računovodskem in informacijskem sistemu in sistemih kontrolinga in načrtovanja. Še posebej pa je bil dan poudarek pregledu kreditnega portfelja, vrednotenju stalnih sredstev, odvisnih podjetij in z njimi povezanih tveganj. Vse potrebne informacije so bile pridobljene s strani banke v pisni obliki, delno pa tudi preko razgovorov s ključnimi vodilnimi uslužbenci.