Jedro

Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP). Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s čim dopolni, se priznanje krivde obdolženca ne nanaša več na v obtožbi opisano kaznivo dejanje, temveč na drugačno dejanje, od tistega, za katerega krivdo je obdolženi priznal. S posegom v opis kaznivega dejanja na enega od že obrazloženih načinov sodišče posredno pokaže, da dejanje, za katerega krivdo je obdolženi priznal, ni v celoti podprto z dokazi, saj sicer do posega ne bi prišlo. Navedeno pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja.

Izrek

Pritožbama zagovornice in zagovornika obdolženega M.F. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega predsednika senata.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 11688/2017 z dne 18. 4. 2019 obdolženega M.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni osem let zapora, ki je bila obdolžencu določena za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 27. 3. 2019, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let in deset mesecev zapora. V to kazen mu je po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu in čas predčasnega prestajanja kazni zapora od 13. 3. 2017 od 23.40 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca D.G. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.817,15 EUR iz naslova premoženjskega oškodovanja in v višini 30.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca, Odvetniške pisarne Ž. d.o.o., o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški priglašeni, plačila preostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa ga je po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila: - obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 10. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih bistvenih kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki so, ali bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe in zaradi kršitev z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zajamčenih pravic obdolženca iz drugega odstavka 4. člena, iz 22. člena, iz 23. člena, iz 25. člena in iz 29. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da s sklepom sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom, obdolženca pa oprosti plačila stroškov in povprečnine; - zagovornik pa zaradi kršitev določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 22., 23., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbi je podal odgovora višji državni tožilec D.S. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. O pritožbah je višje sodišče odločalo na seji, o kateri je obvestilo stranke postopka, ki so se seje tudi udeležile. To je storilo na predlog obdolženčeve zagovornice.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da sta pritožbi utemeljeni.

6. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje obdolžencu za kaznivo dejanje, navedeno v izreku izpodbijane sodbe, sodilo drugič. To je pojasnjeno v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so navedeni tudi razlogi iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, zaradi katerih je to ob delni ugoditvi pritožbama obeh zagovornikov in po uradni dolžnosti, ob reševanju njunih pritožb, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

7. Razlog za delno razveljavitev prve sodbe so bile bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so vsebinsko pravilno povzete v izpodbijani sodbi. Višje sodišče je ugotovilo, da je opis kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti nerazumljiv, nejasen in pomanjkljiv, v precejšnji meri med seboj in z izrekom sodbe nasprotni pa so razlogi sodbe, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje.

8. V obrazložitvi svoje odločitve (točka II. od 51. do 56. sodbe in sklepa III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019) je višje sodišče navedene kršitve natančno pojasnilo, pri tem pa ni nikjer zapisalo, da dejanje obdolženca, kot je opisano v krivdoreku prvo izrečene sodbe, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu. Prav tako ni dalo navodil državnemu tožilcu, kako naj opis dejanja spremeni, še manj pa, da bi zapisalo, da mora v opis vnesti katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot to povsem neutemeljeno in zavajujoče navajata pritožbi ter s tem povezano pritožbenemu sodišču neutemeljeno in tendenciozno očitata kršitev obdolženčeve pravice do poštenega, pravičnega in nepristranskega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave (zagovornica) oziroma enake kršitve Ustave in kršitev 6. člena EKČP ter kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave (zagovornik). Pri tem oba pritožnika zatrjujeta, da bi moralo višje sodišče obdolženca oprostiti obtožbe za to kaznivo dejanje iz razloga 1. točke 358. člena ZKP, ker dejanje ni kaznivo dejanje. Ne povesta pa, kateri zakonski znak v opisu kaznivega dejanja na abstraktni ali konkretni ravni pogrešata, oziroma v opisu ni naveden in konkretiziran. Njuni pritožbi sta glede tega neobrazloženi, kljub njunemu precejšnjemu obsegu.

9. Sicer pa so s tem povezani očitki in kršitve, ki jih zagovornika v pritožbah obširno navajata in razlagata in bi jih naj zagrešilo pritožbeno sodišče z izrekom sodbe in sklepa III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, lahko predmet presoje Vrhovnega sodišča RS v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo, nikakor pa ne predmet presoje tega pritožbenega postopka. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje je zagovornica že vložila, in sicer sočasno s pritožbo zoper izpodbijano sodbo, kot je to razvidno iz podatkov kazenskega spisa in bo torej o zatrjevanih kršitvah višjega sodišča presojalo Vrhovno sodišče. 10. V izogib očitku, da se pritožbeno sodišče glede teh pritožbenih navedb obeh pritožnikov ni opredelilo, pa v zvezi z njimi pojasnjuje, da z očitki ne soglaša. Pritožbi višjemu sodišču neutemeljeno očitata, da je z določitvijo kazni zapora in z njenim ne-izrekom, za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1, kot je pravno opredelilo dejanje obdolženca in temu ustrezno spremenilo prvostopno sodbo z odločbo III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, prejudiciralo odločitev prvostopnega sodišča v ponovnem sojenju za drugo kaznivo dejanje, glede katerega je sodbo razveljavilo, ker da je s tem nakazalo, da pričakuje tudi v tem delu obsodilni izrek.

11. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo, da se obdolžencu hkrati sodi za dve kaznivi dejanji, pri čemer je za eno izmed njih bil prvostopni obsodilni izrek z odločbo višjega sodišča razveljavljen, za drugo dejanje pa je bila spremenjena pravna kvalifikacija, kar je narekovalo novo odločitev o kazenski sankciji za to drugo kaznivo dejanje. Sodišču prve stopnje je bilo prepuščeno, da ponovno odloči o krivdi za prvo kaznivo dejanje, pri čemer z odločbo višjega sodišča izrek prvostopne sodbe v ponovnem sojenju ni bil z ničemer nakazan, sploh pa ne prejudiciran, kot to pritožbi očitata višjemu sodišču. V primeru, da prvostopno sodišče obdolženca za kaznivo dejanje, za katero mu ponovno sodi, oprosti obtožbe, določeno kazen za dejanje, za katero je sodba materialno in formalno pravnomočna, izreče. S tem ta materialno in formalno pravnomočen del sodbe postane tudi izvršljiv. Z izrekom prej določene kazni namreč sodišče z ničemer ne poseže v že pravnomočen del sodbe. Pravno nevzdržno pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi stališče obeh pritožb, da v ponovnem sojenju sodišče prve stopnje v primeru obsodilnega izreka za prvo kaznivo dejanje, ne bi smelo uporabiti določbe o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in obdolžencu za obe kaznivi dejanji izreči enotne kazni zapora. Še vedno se namreč obdolžencu sodi hkrati za dvoje kaznivih dejanj in to v obsegu, ki je že obrazložen. Pritožbeno sodišče torej ne soglaša s pritožbenimi očitki, ki mu jih namenjata obe pritožbi, bo pa o njih končno presodilo Vrhovno sodišče. 12. Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca.

13. Zoper prvo sodbo sta se pritožila le obdolženčeva zagovornika. Pritožbeno sodišče je njunima pritožbama delno ugodilo in glede kaznivega dejanja, za katero se je obdolžencu ponovno sodilo, prvostopno sodbo razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku je državni tožilec spremenil opis kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 tako, da je prvotnemu opisu dodal kraj storitve „Maribor“ ter s tem povezan opis, da je obdolženec oškodovanca silil v hitro in „nevarno“ vožnjo tudi s tem, da je ves čas vozil tik za njim ter ga „agresivno“ zasledoval „vse do Policijske postaje Maribor I“ (pod navednicami je k prvotnem popisu dejanja dodan novi del opisa). Z dodanimi očitki je obtožbo za obdolženca spremenil na slabše. Kot to pravilno ugotavljata pritožbi je z njimi povečal kriminalno količino obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz prvotne obtožbe. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je tak opis kaznivega dejanja povzelo v obsodilni izrek, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotnemu razlogovanju, ki ga je navedlo v obrazložitvi napadene sodbe sodišče prve stopnje (razlogi v točki 4), da se z navedenimi spremembami obdolžencu očitana kriminalna količina ni povečala, namreč ni mogoče pritrditi. Ne gre sicer za znatno povečanje kriminalne količine, pa vendar za tako, da predstavlja v pritožbah pravilno zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

14. V opis kaznivega dejanja po dne 17. 4. 2019 spremenjeni obtožbi, katere spremembo je državni tožilec predstavil na glavni obravnavi tega dne, pa je na način in obsegu, ki ga navaja v točki 4 obrazložitve napadene sodbe, poseglo tudi prvostopno sodišče. Iz opisa v spremenjeni obtožbi ni izpustilo le delov opisa, ki jih prvotna obtožba ni vsebovala, npr. „vožnjo s premajhno varnostno razdaljo“, in za katere je očitno ocenilo, da so v nasprotju z določbo 385. člena ZKP, temveč tudi dele opisa, ki so v prvotni obtožnici z dne 7. 7. 2017 bili in jih je tožilec pustil tudi v spremenjeni obtožnici. Gre za „vožnjo skozi rdeče luči“. Navedeno je obrazložilo s tem, da ta del opisa izrek prve sodbe ni vseboval. Izpustilo je tudi „vožnjo s premajhno varnostno razdaljo“, ki do spremembe obtožbe ni bila v opisu kaznivega dejanja. Z navedenim je sodišče prve stopnje sicer skušalo preprečiti kršitev iz 385. člena ZKP, vendar pa je to storilo po tem, ko je obdolženec na glavni obravnavi priznal krivdo za dejanje, kot je to bilo opisano v po državnem tožilcu spremenjeni obtožnici.

15. Spremembo obtožnice je narekovala odločitev višjega sodišča, vendar tako spremembo, da bi bil v njej opis kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 jasen, določen in konkreten, z njo pa se v spremenjeni obtožbi ne bi presegli očitki iz prvotne obtožnice, s katerimi se obdolžencu očita storitev navedenega kaznivega dejanja. Zadano je očitno bilo trd oreh tako za državnega tožilca, kakor tudi za sodišče prve stopnje, saj je posledično privedlo do kršitve iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pravilno ugotavljata pritožbi.

16. Državni tožilec je spremembo obtožbe, ki jo je izvršil po določbi 344. člena ZKP, smel opraviti. Pritožba zagovornice mu to pravico neutemeljeno odreka in se pri tem nepravilno sklicuje na določbo 397. člena ZKP, po kateri sodišče prve stopnje, ki v zadevi vnovič sodi, vzame za podlago prejšnjo obtožnico, oziroma če je razveljavljen le del obtožnice (kot je to bilo v obravnavanem primeru) le tisti del obtožbe, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe. Nima namreč prav, ko zatrjuje, da v tem primeru člena 344 ZKP ni mogoče več uporabiti. ZKP take omejitve ne vsebuje. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP).

17. Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Navedeno zagovornica v pritožbi utemeljeno graja, pa če tudi ob tem zamolči, da obramba na spremenjeno obtožbo ni podala ugovorov pravne narave, čeprav je bila o tem izprašana, kakor tudi ni nasprotovala obdolženčevemu priznanju krivde po spremenjeni obtožbi, temveč je celo nasprotno temu po predstavitvi spremenjene obtožnice predlagala, da se državni tožilec izjasni, kakšna bi bila predlagana kazen za primer priznanja krivde (list. št. 1510). S tem je inicirala postopek, ki je sledil, ter na opisan način prispevala k odločitvi o krivdi, razvidni iz izreka izpodbijane sodbe. Obdolženi je namreč potem, ko je državni tožilec naznanil, da bo predlagal kazen eno leto zapora, krivdo priznal, priznanje pa je ponovil po deset minutnem odmoru in podanem pravnem pouku, da podanega priznanja krivde ni mogoče več preklicati. Glede na to, da je obdolženec krivdo priznal v ponovljenem sojenju, potem ko je bil v celoti seznanjen z dokazi, ki so bili izvedeni v prvem postopku in ko je to storil po premisleku in očitno po posvetu z zagovornikoma v odmoru, ki ga je odredilo sodišče prve stopnje, so pritožbena izvajanja zagovornice, s katerimi odvzema pomen njegovemu priznanju krivde in skuša prepričati, da to ni v skladu z dokazi, obdolžencu pa ni dokazan direktni naklep kot oblika krivde, s katero naj bi storil kaznivo dejanje, povsem zgrešena. Sodišče prve stopnje je priznanje obdolženca sprejelo, ker je ugotovilo, da je obdolženec razumel naravo in pomen danega priznanja in ker je bilo dano prostovoljno in je bilo za sodišče jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi, ker je torej bilo podano skladno s 1., 2. in 3. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP in pritožba, ki graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je v tem delu vložena v nasprotju z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ki navedeni pritožbeni razlog izrecno izključuje. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

18. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s čim dopolni, se priznanje krivde obdolženca ne nanaša več na v obtožbi opisano kaznivo dejanje, temveč na drugačno dejanje, od tistega, za katerega krivdo je obdolženi priznal. S posegom v opis kaznivega dejanja na enega od že obrazloženih načinov sodišče posredno pokaže, da dejanje, za katerega krivdo je obdolženi priznal, ni v celoti podprto z dokazi, saj sicer do posega ne bi prišlo. Navedeno pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja.

19. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi storilo prav to. Sprejelo je priznanje krivde obdolženca, zatem pa opis kaznivega dejanja spremenilo. Podobno kot tedaj, ko sodišče sprejme sklep, da sprejme sporazum o priznanju krivde, če so izpolnjeni vsi pogoji zanj, nato pa nadaljuje postopek z narokom za izrek kazenske sankcije, sodišče tudi v primeru, ko obdolženec prizna krivdo po obtožbi, priznanje sprejme kot celoto, vključno z vsemi njegovimi sestavinami in procesnimi posledicami in v okviru danega priznanja zato ne sme spreminjati njegovih posameznih sestavin, med katere v prvi vrsti sodi opis kaznivega dejanja. Stranki postopka morata imeti zagotovilo, da bo sodišče priznanje sprejelo v skladu s podanim in vanj ne bo posegalo na način, da bi spreminjalo njegovo vsebino, kar pa se je s posegom sodišča prve stopnje v opis kaznivega dejanja po sprejetem sklepu sodišča, da priznanje sprejme, z izrekom prvostopne sodbe v obravnavanem primeru zgodilo.

20. Sodišče sme priznanje krivde sprejeti le, ko je na podlagi dokaznega gradiva prepričano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, kar pomeni, da po sprejetem priznanju v obtožbo ne sme posegati. Če to stori, gre za kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo na naveden, nedopusten način. Če je prišlo do spoznanja oziroma sklepa, da opis kaznivega dejanja ni skladen z dokazi, priznanja ne bi smelo sprejeti.

21. Sodišče prve stopnje je torej med glavno obravnavo nepravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP s tem, ko je po sprejetem sklepu o priznanju krivde obdolženca spremenilo opis kaznivega dejanja. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je v izrek sodbe zapisano drugačno dejanje od tistega, za katerega krivdo je obdolženec priznal. Navedeno kršitev zagovornica uveljavlja v uvodnem delu pritožbe (točka 3, str. 1), zagovornik pa jo uveljavlja vsebinsko, ko sodišču prve stopnje očita, da je poseglo v opis kaznivega dejanja in posamezne dele opisa iz spremenjene obtožnice izpustilo, kar pritožbeno sodišče razume kot očitek pritožbe povezan s kršitvijo določbe 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in drugega odstavka 6. člena EKČP, ki jih zagovornik uveljavlja. Priznanje krivde obdolženca se glede na spremembe v opisu kaznivega dejanja, do katerih je prišlo z izrekom sodbe, ni pokazalo skladno z določbo prvega odstavka 285.c člena ZKP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

22. Ob ugotovljeni kršitvi iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v povezavi s kršitvijo 385. člena ZKP, do katere je prišlo s spremembo obtožbe na že opisan nedopusten način, kakor tudi zaradi ugotovljene in obrazložene kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama zagovornikov in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, torej sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega predsednika senata v fazo glavne obravnave. V dani procesni situaciji, ko predsednica senata priznanja krivde ne bi smela spremeniti je nastal izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Predsednik senata, ki bo zadevo obravnaval, bo presodil spremembo obtožbe z dne 17. 4. 2019 z vidika dovoljenosti, upoštevajoč določbo 385. člena ZKP, se izognil kršitvam, ki so bile ugotovljene v pritožbenem postopku in po pravilno in zakonito izvedenem postopku v zadevi vnovič odločil. 23. Zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče utemeljeno ni preizkušalo preostalih navedb obeh pritožb, temveč je pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugega predsednika senata (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP).