Jedro

Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.

Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot tatvina po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika.

Obsojenki se izreče pogojna obsodba in se ji na podlagi prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika določi kazen 2 (dveh) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. Izrečeni posebni pogoj v pogojni obsodbi ostane nespremenjen.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je v obravnavani zadevi A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, z nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi A. d. o. o. povrne 3.708,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

2. Zagovornica je zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave, 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ter "očitno zmotno ugotovljenih odločilnih razlogov za sodbo". Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pritožbenemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in pravilno odmerilo višino zneska, ki ga je kot posebni pogoj pri pogojni obsodbi v plačilo naložilo obdolženki. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojenki in njeni zagovornici. Izjavo je podala slednja, v kateri vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in dodatno pojasnjuje tam zatrjevane kršitve.

B.

_Kršitev kazenskega zakona_

5. Vložnica z navedbami, da v opisu dejanja ni zadostno konkretiziran zakonski znak zaupanosti premoženja, po vsebini zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Navaja, da v izreku prvostopenjske sodbe manjka navedba okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem oškodovane družbe. Ne strinja se z obrazložitvijo nižjih sodišč (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 4. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), da za konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti zadostuje navedba v opisu dejanja, da je "obdolženka zaposlena kot vodja poslovalnice podjetja A. d. o. o.", kar po oceni obeh sodišč zadošča za sklepanje, da je obdolženka imela možnost razpolagati z denarjem te družbe.

6. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da si je obsojenka protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo, s tem da je kot vodja poslovalnice podjetja A., d. o. o., s tekočega računa tega podjetja nakazala znesek 3.708,00 EUR na svoj tekoči račun brez vednosti in dovoljenja direktorja podjetja B. B. ter si navedeni denar na škodo te družbe protipravno prilastila.

7. Sodišči sta konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti premoženja prepoznali že v sami navedbi delovnega mesta, torej vodje poslovalnice podjetja A., d. o. o. Višje sodišče je pojasnilo, da navedeno zadošča za sklepanje, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem te družbe. V nadaljevanju pa je kot pravilno ocenilo navedbo okrožne državne tožilke, da je pomembna predvsem obsojenkina možnost razpolaganja s premoženjem, ki da jo je v konkretnem primeru obsojenka tudi imela.

8. Če bi držalo, da za konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti zadostuje dejanska možnost razpolaganja z zaupanim denarjem, bi bil opis nedvomno sklepčen. Vendar pa takšne razlage tega, za opredelitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 bistvenega zakonskega znaka, ni mogoče sprejeti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 50523/2010 z dne 20. 11. 2014, ki jo navajajo tudi vložniki, pojasnilo, da pri tem kaznivem dejanju storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to izvrši na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem določene dejavnosti, dolžnosti skrbnika ali kot uradni osebi. Zakonski znak, da je bil storilcu zaupan denar, druga premična stvar ali premoženje, pomeni, da je storilec imel pooblastilo za razpolaganje z njimi. Zaupanost premoženja kot zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe je treba razlagati kot pravico storilca na pravno veljaven način razpolagati s tujimi premoženjskimi pravicami na način, da jih prenaša, obremenjuje, spreminja ali razpolaga na drug način.

9. Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina.

Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V tem smislu je zahtevam konkretiziranosti tega zakonskega znaka zadostila navedba funkcije vodje gradbišč (ki mu je bilo zaupano prejemanje gotovinskih plačil; sodba I Ips 16475/2014 z dne 21. 3. 2019); navedba opravljanja računovodskih nalog (sodbe I Ips 42238/2012 z dne 2. 10. 2018, I Ips 50523/2010 z dne 10. 11. 2016 in I Ips 20437/2010 z dne 20. 9. 2012); navedba funkcije generalnega sekretarja (prim. sodba I Ips 97133/2010 z dne 4. 2. 2016) in navedba nalog prokurista (sodba I Ips 26897/2010 z dne 19. 1. 2017, pri čemer ni šlo za razpolaganje z nepremičnim premoženjem).

V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem. Takšne primere je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevah I Ips 4557/2015 z dne 16. 2. 2017 (avtoprevoznik, ki mu je bil v uporabo na podlagi najemne pogodbe zaupan priklopnik) in I Ips 20437/2010 z dne 20. 9. 2012 (v kateri je bil zakonski znak zaupanosti konkretiziran z navedbo delovnega mesta in delovnih nalog, v katerih je bilo mogoče prepoznati pooblastilo razpolagati s prilaščeno stvarjo).

10. Ob upoštevanju zgoraj podane razlage zakonskega znaka zaupanosti premoženja stališča nižjih sodišč ni mogoče sprejeti. Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice (na naslovu, ki je naveden v izreku sodbe) in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe. Sodišči sta zato, ker sta v opisu dejanja napačno prepoznali konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti, zagrešili kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

11. Ne glede na to ni mogoče slediti zahtevi, ki si prizadeva za izrek oprostilne sodbe. Kljub izostanku zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 opis dejanja vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, ki opredeljujejo kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. To dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Opis dejanja vsebuje izvršitveno ravnanje (prenakazilo denarja z bančnega računa družbe), lastnika premoženja (družba A., d. o. o.), protipravnost njenega ravnanja (brez privolitve zastopnika družbe), prilastitev, tj. vključitev v obsojenkino premoženje (nakazilo na obsojenkin osebni bančni račun), in premično premoženje (ki vključuje tudi t. i. knjižni denar; glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 21072/2014 z dne 15. 10. 2020 in I Ips 20437/2010 z dne 20. 9. 2012).

V očitku je nadalje mogoče prepoznati tudi zatrjevanje vseh okoliščin, ki omogočajo ugotavljanje obsojenkinega prilastitvenega namena, in sicer v zatrjevani naklepni prilastitvi denarja na način, ki sporoča voljo prilastiti si (navedeni denar). Ker s tem ni več smiselno razlikovati med namenom (prilastitve) in voljno sestavino naklepa (primerjaj 47. točko sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022), je opis - tudi ob ugotovljenih pomanjkljivostih - sklepčen in je v njem ob pravilni uporabi kazenskega zakona, izhajajoč iz vložnikovih navedb, mogoče prepoznati očitek kaznivega dejanja tatvine.

Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je imela obsojenka že ob očitku kaznivega dejanja poneverbe zadostne možnosti, da se opredeli do vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so pomembna za odločitev, ali naj se dejanje opredeli kot tatvina. Jedro njene obrambe - poleg očitkov nezadostne konkretizacije - je bilo prav zatrjevanje, da si nakazanega zneska ni nameravala prilastiti (zagovor v 2. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe), o čemer se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v 9. točki obrazložitve sodbe. Izvršitveno ravnanje - zaradi specifičnosti razpolagalnih dejanj z nestvarnim premoženjem - izpolnjuje zakonske znake tako po prvem odstavku 209. člena kot po prvem odstavku 204. člena KZ-1, zaradi česar obravnavani očitek (prilastitev z direktnim naklepom) neizogibno vključuje tudi prvine izvršitve tatvine (vzeti stvar z namenom prilastitve). Ob nespremenjenem kaznovalnem okviru zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da položaj obrambe s spremembo pravne opredelitve ni prizadet. _Bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena KZ-1_

12. Vložniki na več mestih uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer sodbi vsebujeta zadostne razloge glede dejstev, ki so odločilna za ugotovitev, da je obsojenka (upoštevaje zgoraj ugotovljeno kršitev kazenskega zakona) storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Sodišči sta ugotovili (tudi z izvedenskim mnenjem izvedenke za ekonomijo – računovodstvo in poslovne finance), da so bila denarna sredstva, ki jih je obsojenka brez vednosti in dovoljenja direktorja družbe prenakazala na svoj račun, sredstva družbe A. d. o. o. Vprašanje, kdo je kasneje opravil kakršnekoli storitve za vplačnika sredstev, ki jih je obsojenka prenesla z računa družbe na svoj bančni račun, za odločitev v zadevi niso več relevantna in jih zato ni mogoče šteti za odločilna dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje je bilo dokončano s prenosom družbinih sredstev na obsojenkin račun. Za obstoj kaznivega dejanja tatvine pa so nerelevantna tudi vsa navajanja, ki se nanašajo na očitek računovodstvu in direktorju družbe v zvezi s pravilnim knjiženjem dogodkov. Sodišči sta razumno obrazložili tudi, da je dejanje obsojenka storila s prilastitvenim namenom, torej da si denar zadrži, ter da obsojenkin motiv, ob zavedanju, da gre za tuja sredstva, ne more biti upošteven.

13. Glede na navedeno vložniki z navedbami: - da bi bilo podjetje neupravičeno obogateno, če bi sredstva ostala na računu podjetja, saj da je vse storitve za vplačnika sredstev opravljala le obsojenka, - da je obsojenka glede na dobre odnose s stranko ta sredstva s prenosom na njen bančni račun le zaščitila in je kasneje, ko ni bila več zaposlena v družbi A. d. o. o., za stranke za ta denar tudi opravila naročene storitve, - da motivi niso nepomembni ter to, da je za navedena sredstva obsojenka opravila storitve, kar kaže na uporabo denarja in ne na namen protipravne prilastitve, - da zaradi tega obsojenka ni obogatena, do oškodovanja družbe A. d. o. o. pa ni prišlo, ker so sredstva že "zapadla", poleg tega storitev ni bila opravljena, - da je bilo pravilno knjiženje poslovnih dogodkov v pristojnosti računovodskega servisa in ne obsojenke, - da bi lahko samo B. B. kot direktor računovodstvu dal nalog za knjiženje ter da za pravilno knjiženje sredstev ni storil ničesar, - da bi računovodstvo moralo nakazili poknjižiti kot avans, kar bi pomenilo, da sredstva niso "last" podjetja, pač pa last naročnika, - da je sodba protislovna in nerazumljiva, ker obsojenki očita, da bi ona morala obveščati računovodstvo o pravilnem knjiženju poslovnega dogodka v zvezi s prenakazilom denarnih sredstev, na drugi strani pa zaključuje, da je samo B. B. tisti, ki vodi družbo in da ni nič mogoče početi mimo njega, - da so bila sredstva naročnika B. dejansko porabljena za izvedbo naročila in da zato izvedensko mnenje sodne izvedenke Mojce Jovičevič zaradi neizpolnjenosti zakonskih znakov ni merodajno, - da je obsojenki kot zaposlenim v podjetju jasno, da za prenakazana sredstva jamči samo obsojenka, pri čemer opozarja, da sodišče ni sprejelo izvedenskega mnenja, da bi obsojenka, v kolikor bi za sredstva jamčila osebno, predložila osebno menico; da je nihče ni seznanil, da bi lahko predložila osebno menico, - da je direktor v e-sporočilu z dne 19. 1. 2018 priznal, da sporni znesek ni od podjetja oziroma da bo imela obsojenka tudi še obveznost do naročnika izvesti storitev, ki je bila vnaprej plačana, deloma zatrjujejo za obstoj kaznivega dejanja nerelevantne okoliščine, kot izpostavljeno v prejšnji točki, v preostalem delu pa nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ne predstavlja kršitev procesne narave, temveč nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in torej nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Do istovrstnih pritožbenih navedb pa se je obširno in razumno opredelilo že višje sodišče, tako da ni podana niti po vsebini zatrjevana kršitev 395. člena ZKP.

14. Vložniki zatrjujejo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v zvezi s posebnim pogojem, določenim v pogojni obsodbi. Navajajo, da ima sodba razloge samo glede vplačanih sredstev s strani B., teh je bilo 2.628,00 EUR, medtem ko glede preostanka denarnih sredstev v višini 1.080,00 EUR, ki jih je pred tem na račun A. d. o. o. vplačala C. in za katera družba A. d. o. o. sploh ni izdala računa, sodba nima niti enega razloga. Sodišče bi moralo upoštevati tudi stroške, ki jih je obsojenka imela z opravo storitve za B. Pritožbenemu sodišču očita, da se do takšnih pritožbenih očitkov ni opredelilo, pač pa je samo zapisalo, da je bilo tudi glede teh sredstev ugotovljeno, da predstavljajo del prenakazanega zneska na obsojenkin račun, kar pa ne drži. 15. Zatrjevana kršitev, ki jo vložniki naslavljajo na sodišče prve stopnje, ni podana, prav tako ni podana po vsebini zatrjevana kršitev po 395. členu ZKP. Pritožbeno sodišče se je namreč izrecno in razumno, v skladu s standardom obrazloženosti, ki velja za drugostopenjsko odločbo, opredelilo do istovrstnih pritožbenih navedb (10. točka obrazložitve sodbe). Upravičeno se je sklicevalo na obrazložitev sodišča prve stopnje (9. točka, prvi odstavek na 8. strani sodbe), v kateri je jasno razvidno, kaj sestavlja prenakazani znesek, ki je hkrati znesek, vračilo katerega je sodišče določilo kot posebni pogoj v pogojni obsodbi. Sicer pa je bilo v sodbi kot odločilno dejstvo ugotovljeno in obrazloženo, da je obsojenka znesek, določen kot posebni pogoj, kot zaposlena pri družbi A. d. o. o., prenakazala z družbinega računa na svoj osebni račun, ter da je šlo v celoti za sredstva, ki so predstavljala sredstva te družbe (tako tudi izvedenka ekonomske stroke Mojca Jovičevič – 5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Stroški, ki jih je imela obsojenka z opravo storitve, so za odločitev v zadevi nerelevantni, kar je pravilno prepoznalo tudi višje sodišče (10. točka obrazložitve sodbe). Kaznivo dejanje je bilo dokončano s prenakazilom denarja z računa družbe na obsojenkin osebni račun, pri čemer je zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe kot tudi tatvine protipravna prilastitev zaupane oziroma tuje premične stvari in zato pri vprašanju vračila protipravne premoženjske koristi oškodovancu v okviru posebnega pogoja v pogojni obsodbi upoštevna njena vrednost ob izvršitvi kaznivega dejanja. Kaj se je z denarjem dogajalo po tem, zato na višino nastale škode nima vpliva.

C.

16. Zahteva za varstvo zakonitosti je glede na obrazloženo delno utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pri opredelitvi kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Obsojenki je nato za kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi iste zakonske določbe določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne stori novega kaznivega dejanja. Ob tem je pri odmeri kazni upoštevalo okoliščine, kot sta jih v smislu 49. člena KZ-1 vzeli v obzir že sodišči prve in druge stopnje (10. točka obrazložitve prvo- in drugostopenjske sodbe).

17. V ostalem je zahtevo, ker drugih kršitev zakona ni ugotovilo, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.