Jedro

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam, da v opisu očitanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ni podan zakonski znak zaupanosti premoženja. Kakor je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zakonski znak zaupanosti denarja v zvezi z zaposlitvijo konkretiziran v opisu dejanja, da je obdolženka zaposlena kot vodja poslovalnice podjetja B. B. d.o.o., kar zadošča za sklepanje, da je obdolženka imela pravico razpolagati z denarjem te družbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) ter ji izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora ter preizkusno dobo dveh let, s posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi povrne znesek 3.708,00 EUR, kar predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Obdolženki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka od 1. do 8. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolžena po zagovornici zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev Ustave RS ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam, da v opisu očitanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ni podan zakonski znak zaupanosti premoženja. Kakor je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zakonski znak zaupanosti denarja v zvezi z zaposlitvijo konkretiziran v opisu dejanja, da je obdolženka zaposlena kot vodja poslovalnice podjetja B. d.o.o., kar zadošča za sklepanje, da je obdolženka imela pravico razpolagati z denarjem te družbe. Vezano na to je okrožna državna tožilka pravilno poudarila, da je pomembna predvsem možnost obdolženke razpolaganja s premoženjem, ki jo je v konkretnem primeru slednja tudi imela. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

5. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice zoper ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Kar se tiče pritožbenih navedb v tej smeri pa je ugotoviti, da pritožnica v veliki večini ponavlja, kar je bilo s strani obrambe že izpostavljeno tekom postopka, do česar vse pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno in argumentirano opredelilo in čemur ni kaj dodati. Sicer je to mestoma storilo z nekoliko preostrim izražanjem nestrinjanja z navedbami obrambe, kar pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni vplivalo. Podrobna in prepričljiva dokazna ocena vsebuje tako opredelitev do obdolženkinega zagovora, oceno izpovedb prič ter listinskih dokazov, podkrepljena pa je tudi z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke za ekonomijo - računovodstvo in poslovne finance.

6. Pritožnica v obrazložitvi sodbe ne najde ustreznega pojasnila, na podlagi katerih okoliščin je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obdolženka imela pravico na pravno veljaven način razpolagati z denarjem oškodovane družbe. Vezano na to k pritožbi še prilaga zgodovinski izpis iz portala AJPES za podjetje B. d.o.o., iz katerega je razvidno, da omenjeno podjetje ni imelo formalno registrirane poslovalnice v I, kar naj bi pomenilo, da oškodovanka formalno ni bila nikoli v funkciji vodje takšne poslovalnice. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je že zaposlitev obdolženke kot vodje poslovalnice tisti naslov, v okviru katerega je bilo obdolženki dano zaupanje, da razpolaga z denarjem družbe, pri čemer je tudi obdolženka v svojem zagovoru povedala, da je od leta 2010 v podjetju delala samostojno ter pokrivala delovna mesta od proizvodnje do dela strankami, s katerimi je se sama dogovarjala. Tudi stranki, za katere obdolženka zatrjuje, da je vezano na prenakazilo denarja na svoj račun, njuno storitev kasneje opravila, sta komunicirali izključno z obdolženko, na ta način pa sta urejali tudi reverz sredstev, česar v primeru, da obdolženka ne bi imela v okviru zaposlitve zaupane tudi možnosti razpolaganja z denarjem družbe, ne bi mogli storiti. Sama je tudi povedala, da je reverze pošiljala računovodstvu. Da je bila obdolženka zadolžena za pravilnost poslovanja v družbi, je izpovedal tudi priča C. C., katerega izpovedbo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno. Vse navedeno pa ne pušča dvoma v zaupanost denarja obdolženki v okviru zaposlitve, česar tudi pritožbene navedbe v zvezi s formalno registracijo poslovalnice podjetja v Izoli ne spremenijo, saj v ničemer ne vplivajo na možnost in pravico razpolaganja z denarjem družbe, ki ju je obdolženka imela v času njene zaposlitve.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno vedeti s kakšnim motivom je obdolženka znesek 3.708,00 EUR prenakazala na svoj račun ter kako in kdaj je bila storitev za stranki opravljena; da obdolženka storitev ni opravila v imenu podjetja B. d.o.o. temveč v lastnem imenu; da s prenakazanimi sredstvi obdolženka ni bila obogatena, podjetje B. d.o.o. pa ne oškodovano, ker naj bi tedaj, ko si je obdolženka prenakazala denarna sredstva iz podjetja na svoj račun, ta sredstva že zapadla. Na tem mestu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev iz 9. točke izpodbijane sodbe, saj ni nobenega dvoma, da je šlo za sredstva družbe in ne obdolženke in si jih že iz tega razloga ni imela nikakršne pravice prenakazovati na svoj račun. Navedeno bi veljalo tudi v primeru, če bi C. C. imel prilastitveni namen in čakal, da sredstva po poteku zakonsko določenega roka zapadejo ter bi obdolženka iz tega razloga želela sredstva zavarovati na svojem računu, kakor to zatrjuje. Ker gre v pritožbi zgolj za ponavljanje navedb obrambe, katere je sodišče prve stopnje s prepričljivimi razlogi že ovrglo, se pritožbeno sodišče na tem mestu v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi.

8. V kolikor pritožnica poudarja, da je bilo pravilno knjiženje poslovnih dogodkov v pristojnosti računovodskega servisa in ne obdolženke ter da so bila denarna sredstva na računu več let in je obdolženka podpisane reverze pošiljala računovodstvu, velja pritrditi sodišču prve stopnje, ko je navedlo, da denarnih sredstev ni prenakazalo računovodstvo, temveč obdolženka sama in so zato pritožbene navedbe glede neustreznosti ravnanja računovodstva, kakor tudi C. C. neutemeljene.

9. Tudi pritožbena izvajanja, da so si razlogi sodišča v nasprotju ter da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ne morejo biti uspešna. Zapis v izpodbijani sodbi, da je samo C. C. tisti, ki vodi družbo na lastno odgovornost in odloča o usodi sredstev, pritožnica jemlje kot nasprotje razlogom sodišča o obdolženkini dolžnosti obveščati računovodstvo o pravilnem knjiženju poslovnih dogodkov ter nasprotje izreku sodbe, da je obdolženka kaznivo dejanje storila v zvezi z zaposlitvijo kot vodja poslovalnice. Navedeno pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje želelo z omenjenim zapisom poudariti, da je obdolženka s prenakazilom sredstev ravnala v nasprotju z direktorjevo voljo, upoštevajoč da jo je slednji pozival, naj prenakazana sredstva vrne, kar vse je razvidno iz listinskih dokazov. Pravkar povedano pa ne predstavlja zatrjevanih nasprotij s strani zagovornice in posledično ne bistvenih kršitev postopka.

10. Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju obdolženkine nepredkaznovanosti odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe, je sodišče ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja. Pritožba odločbo o kazenski sankciji izpodbija glede posebnega pogoja ter v tej zvezi izpostavlja, da sodba nima razlogov o denarnih sredstvih v znesku 1.080,00 EUR, ki jih je na račun B. d.o.o. vplačala družba D. D. in za katerega na podjetju ni bil izdan noben račun, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Navedeno pa ne drži, saj je tudi glede teh sredstev bilo ugotovljeno, da predstavljajo del prenakazanega zneska na račun obdolženke (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), povzeta pa so bila tudi v izvedenskem mnenju. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno od prenakazanega zneska odšteti tiste stroške, ki jih je obdolženka dejansko imela, ko je kasneje opravila navedeno storitev za stranki, pa ne vzdržijo resne presoje, saj je šlo za denar, ki je bil v lasti podjetja in ga je oškodovani družbi dolžna vrniti v celoti. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči. 11. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker obdolženka s pritožbo svoje zagovornice ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.