Jedro

Noben zakon, prav tako ne Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ne vsebuje definicije samohranilke oziroma samohranilca. Sodna praksa zato ta pojem razlaga tako, da gre za enega od staršev, ki izključno sam skrbi za otroka in zanj ne prejema preživnine od drugega starša. V tem segmentu je definicijo samohranilca možno izenačiti z definicijo enostarševske družine, kot jo določa ZUPJS. Ta v osmem odstavku 10. člena določa, da se za enostarševsko družino po tem zakonu šteje skupnost enega izmed staršev z otroki, kadar je drugi od staršev umrl in otrok po njem prejemkov za preživljanje ne prejema ali je drugi izmed staršev neznan ali kadar otrok po drugem izmed staršev prejemkov za preživljanje dejansko ne prejema.

Status samohranilca je (oziroma položaj enostarševske družine) potrebno priznati edinemu hranilcu tako v primeru, ko otroci dejansko ne prejemajo preživnine, kot tudi v primeru, ko otroci po pokojnem staršu ne prejemajo družinske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožnici plača premalo plačano odpravnino v neto znesku 3.198,43 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti, ki od zneska 5.627,51 EUR tečejo od 5. 10. 2014 do 27. 10. 2014, od zneska 3.198,43 EUR pa od 5. 10. 2014, zavrnilo je zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov od neto zneska razlike v odpravnini. Zavrnilo je primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 4. 7. 2008 za delovno mesto učitelja slovenščine ni prenehala, temveč še traja; za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2014 za delovno mesto učitelja za naloge individualne in skupinske pomoči učencem, za obračun razlike v bruto plači od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela, odvod davkov in prispevkov pristojnim zavodom in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega v mesecu z razliko prejšnjega meseca. Zavrnilo je tudi preostali del podrednega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014. Primarni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka dokazala, da je zaradi manjšega vpisa dijakov prišlo do zmanjšanja obsega razpoložljivih ur slovenščine, da je tožena stranka pravilno oblikovala skupine primerljivih delavcev in da je pri določitvi presežnih delavcev pravilno uporabila kriterije iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami) in da v tem okviru tožnici utemeljeno ni priznalo 20 točk kot samohranilki.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice delno spremenilo tisti del prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov od odpravnine in na plačilo stroškov postopka, v preostalem pa je zavrnilo pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke. Glede zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe KPVIZ, ko tožnici, kot samohranilki ni priznalo dodatnih 20 točk. Družinska pokojnina, ki jo po pokojnem očetu prejemata tožničina otroka, ne more biti izenačena s preživnino, saj je ne nadomešča, niti dopolnjuje in tudi kako drugače ne vpliva na položaj preživelega starša. Položaj slednjega je potrebno presojati z vidika njemu podeljenih pravic in zakonskih obveznosti, kar pomeni, da družinska pokojnina ni vir, ki tožnici zagotavlja dodatna sredstva za preživljanje otroka. Tožnica je v razmerju do svojega otroka samohranilka in takšen položaj bi ji morala priznati tudi tožena stranka. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da mora stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi imeti za to utemeljen odpovedni razlog. Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami) v 115. členu določa, da zmanjšan obseg vpisa lahko predstavlja razlog, zaradi katerega je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon tako ne določa avtomatizma, ampak mora delodajalec ugotoviti, da je potreba po delu prenehala. Tožnica je zatrjevala diskriminatorno obravnavo, ker so se njene ure dejansko prenesle na druge učitelje.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni ugotavljalo pravilnosti ravnanja tožene stranke v zvezi z razporejanjem ur med učitelji pomeni predvsem uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno. Enako velja glede navedbe, da je tožena stranka na učiteljico A. A. prenesla tožničine ure slovenskega jezika.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnica na podlagi 39. člena KPVIZ po kriteriju socialnega stanja ni upravičena do 20 dodatnih točk kot samohranilka. V skladu z 38. členom KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih, pri čemer se kot presežek najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. V okviru kriterija socialnega stanja je v 7a. točki 39. člena KPVIZ določeno, da 20 točk prejme „zaposlen samo eden izmed zakoncev oziroma samohranilec“.

9. Noben zakon, prav tako ne KPVIZ, ne vsebuje definicije samohranilke oziroma samohranilca. Sodna praksa (1) zato ta pojem razlaga tako, da gre za enega od staršev, ki izključno sam skrbi za otroka in zanj ne prejema preživnine od drugega starša. V tem segmentu je definicijo samohranilca možno izenačiti z definicijo enostarševske družine, kot jo določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010). Ta v osmem odstavku 10. člena določa, da se za enostarševsko družino po tem zakonu šteje skupnost enega izmed staršev z otroki, kadar je drugi od staršev umrl in otrok po njem prejemkov za preživljanje ne prejema ali je drugi izmed staršev neznan ali kadar otrok po drugem izmed staršev prejemkov za preživljanje dejansko ne prejema. Tudi ob upoštevanju takšne opredelitve enostarševske družine se pokaže, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je s stališča, ali gre za samohranilca potrebno enako obravnavati primer, ko otroci, ki živijo samo z enim od staršev, od drugega starša prejmejo preživnino in primer ko otroci po pokojnem staršu prejemajo družinsko pokojnino. Glede na sodno prakso ni nobenega dvoma, da za samohranilca (in tudi ne za enostarševsko družino) ni možno šteti starša, katerega otroci po drugem od staršev prejemajo preživnino. Povsem enako mora veljati za primere, ko otroci po pokojnem staršu prejemajo družinsko pokojnino.

10. Po drugi strani je status samohranilca (oziroma položaj enostarševske družine) potrebno priznati edinemu hranilcu tako v primeru, ko otroci dejansko ne prejemajo preživnine, kot tudi v primeru, ko otroci po pokojnem staršu ne prejemajo družinske pokojnine. Takšna enaka obravnava izhaja iz ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, da je enake položaje potrebno obravnavati enako, različne pa različno. Tožena stranka v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da bi takšno razlikovanje med preživnino in družinsko pokojnino, za kakršnega se v zvezi z opredelitvijo samohranilca zavzema tožnica, pomenilo, da bi se za samohranilko štela mati, katere otroci prejemajo družinsko pokojnino, takšnega statusa pa ne bi uživala oseba, ki za otroke prejema preživnino, čeprav je ta praviloma nižja od družinske pokojnine. Izenačenje obeh primerov je utemeljeno tudi zato, ker se pri točkovanju v okviru ugotavljanja presežnih delavcev samohranilstvo upošteva v okviru kriterija socialnega stanja. Socialno stanje bi bilo povsem neustrezno upoštevano, če točk po tem kriteriju ne bi dobil roditelj, ki od drugega prejema preživnino za otroke, dobil pa bi jo roditelj, katerega otroci praviloma prejemajo bistveno višjo družinsko pokojnino.

11. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na domnevno protislovnost odločitve, da se tožnici v okviru kriterija socialnega stanja priznajo točke za nepreskrbljene otroke, obenem pa se ji ne prizna točk kot samohranilki. Nepreskrbljeni so otroci, ki so jih starši dolžni preživljati v skladu z 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami). Okoliščina, da mladoletna šoloobvezna otroka tožnice prejemata družinsko pokojnino ne pomeni, da ju ni več možno šteti za nepreskrbljena v smislu določbe 7b. točke 39. člena KPVIZ. Obenem pa zgolj zaradi tega, ker sta otroka nepreskrbljena, tožnica še ni upravičena do dodatnih točk kot samohranilka, saj obeh pojmov ni možno enačiti.

12. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj diskriminacije pri določitvi tožnice za presežno delavko. Tožena stranka bi prepoved diskriminacije, kot je določena v 6. členu ZDR-1, kršila, če tožnici v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotavljala enakega obravnavanja ne glede na njene osebne okoliščine. Tožnica pri tem niti ne navaja, glede na katere njene osebne okoliščine naj bi bila diskriminirana. Že sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da tožena stranka tožnice ni diskriminirala s tem, da je učiteljici B. B. in A. A. pri ugotavljanju presežnih delavcev obravnavala kot učiteljici nemščine, kar je bil predmet, ki sta ga pretežno poučevali in ne kot učiteljici slovenščine. Sicer pa niti upoštevanje navedenih učiteljic med učitelji slovenščine ne bi moglo privesti do drugačnega rezultata, saj sta obe, ob upoštevanju istih kriterijev, kot so bili uporabljeni pri tožnici, zbrali večje število točk. 13. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je pri toženi stranki (med drugim) prenehala potreba po opravljanju dela enega učitelja slovenščine. Zmanjšanje števila vpisanih dijakov ter posledično zmanjšanje števila oddelkov in obsega finančnih sredstev je prav gotovo utemeljen in resen ekonomski in organizacijski razlog v smislu navedene določbe. Sodišče druge stopnje je pri tem utemeljeno upoštevalo tudi specialno določbo 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami), ki izrecno določa, da se za poslovni razlog po tem zakonu šteje tudi zmanjšanje obsega vpisa. Posledica zmanjšanega vpisa je bilo zmanjšanje obsega razpoložljivih ur slovenščine, zaradi česar je tožena stranka ugotovila, da je presežna ena učiteljica slovenskega jezika.

14. Zgolj zato, ker je bilo določeno število ur slovenščine v šolskem letu 2014/2015 dodatno dodeljeno tudi učiteljici A. A., ki je pretežno poučevala nemščino, v manjšem delu pa tudi slovenščino, tako, da naj bi se njen fond ur slovenščine zvišal od 16,8% na 44,1%, ni mogoče šteti, da je bil poslovni razlog le navidezen in da bi šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 185/1988 z dne 4. 2. 2000.