Jedro

Zaradi zmanjšanja števila vpisanih dijakov in sistema financiranja na udeležence izobraževanja (dijaka, študenta) je bil pri toženi stranki obseg sredstev za izvajanje dejavnosti zmanjšan, zato se je v zavodu (šoli) oblikovalo manjše število oddelkov, posledično pa so nastali razlogi za prenehanje potreb po delu učiteljev. Navedeno predstavlja utemeljen in resen odpovedni razlog po 115. členu ZOFVI, zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka in tožnica sta sklenili dogovor o odpravnini, v katerem sta se dogovorili, da delodajalec delavki zaradi neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi izplača odpravnino v znesku 8.825,24 EUR. Glede na to, da se je delodajalec zavezal ta znesek tožnici izplačati, je očitno, da je bil dogovorjen neto znesek odpravnine. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti obračun in plačilo davka in prispevkov od bruto zneska, izračunanega glede na sporazumno dogovorjeno (neto) odpravnino.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 2. odstavku I. točke izreka in III. točki izreka sodbe tako, da na novo glasita: I/2. „Tožena stranka je dolžna obračunati bruto znesek razlike odpravnine od neto zneska 3.198,43 EUR in od bruto zneska plačati davek in prispevke pristojnim zavodom, vse v 8 dneh pod izvršbo.“

III. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške postopka, v višini 454,45 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 165,00 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, po izteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. I. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko odpravnine v neto znesku 3.198,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - od zneska 5.627,51 EUR od 5. 10. 2014 do 27. 10. 2014, - od zneska 3.198,43 EUR od 5. 10. 2014 do dejanskega plačila.

Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki je glasil „od tako določenega neto zneska obračunati in plačati davek in prispevke pristojnim zavodom“ (I. točka izreka).

II. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 4. 7. 2008, z vsemi aneksi, na delovnem mestu „učitelj slovenščine“, tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki zagotavljati pravice po prej sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 7. 2008 z vsemi aneksi, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2014, za delovno mesto „učitelj“ šifra delovnega mesta ..., za naloge individualna in skupinska pomoč učencem“, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, se razveljavi.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v bruto plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od tako izračunane razlike v bruto plači odvesti davke in prispevke, neto plačo pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je 5. dne v posameznem mesecu, dalje do plačila pa plačati tožeči stranki, vse v 8 dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka dalje, pod izvršbo.

Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, ki glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 479,28 EUR v roku 8 dni od dneva pravnomočnosti sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, razen zoper ugodilni del sodbe (I/1 odstavek). Pritožuje se iz vseh razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožnici sicer priznala točke za nepriskrbljene otroke, ki pa so po definiciji 39. člena KPVIZ „tisti, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje“ in so posledično neposredno odvisni od starša kot hranitelja družine, hkrati pa je sodišče v obrazložitvi ravno nasprotno navedlo, da tožnica ne skrbi popolnoma sama za otroke, ker otroka prejemata družinsko pokojnino po pokojnem očetu. Tožena stranka je torej na eni strani priznala, da sta otroka tožnice nepreskrbljena, brez lastnih sredstev za preživljanje, hkrati pa je tožena stranka trdila, da imajo otroci lastna sredstva za preživljanje, ker prejemajo družinsko pokojnino po pokojnem očetu. Glede priznavanja točk iz naslova samohranilstva in posledično do uvrstitve tožnice na spornem seznamu presežnih delavcev za slovenski jezik, pa je navedeno odločilnega pomena ter se sodišče glede teh odločilnih dejstev ni opredelilo, čeprav bi se moralo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, ko je v sodbi navedlo, da je prenehala potreba po delu učitelja slovenskega jezika, čeprav listinski dokazi v predmetni pravdi dokazujejo nasprotno. Med strankama ni bilo sporno, da se je zmanjšal vpis dijakov v šolskem letu 2014/2015, pri čemer 115. člen veljavnega Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) določa, da zmanjšan obseg vpisa lahko predstavlja razlog, zaradi katerega je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. V predmetnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da so tožničine ure v šolskem letu 2014 in 2015 dejansko prenesli za druge učitelje, kar pomeni, da potreba po njenem delu ni prenehala. Sodišče je v obrazložitvi sodbe napačno navedlo, da je tožena stranka imela utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zakoniti zastopnik A.A. je izpovedal, da je 100 % učna obveznost učitelja slovenskega jezika 665 ur na leto in da je v šolskem letu 2014/2015 879 ur slovenskega jezika manj na razpolago, pri čemer dve učiteljici slovenskega jezika v šolskem letu 2014/2015 ne poučujeta več pri toženi stranki. To pomeni, da je tožena stranka manjko 879 ur slovenskega jezika že tako ali tako pokrila iz naslova odhoda dveh učiteljic slovenskega jezika, torej B.B. in C.C.. Pri tem se sodišče ni opredelilo do ključnega pomena glede obstoja poslovnega razloga pri predmetu slovenskega jezika. Z odhodom dveh učiteljic je tako tožena stranka privarčevala 1330 ur slovenskega jezika, kar v vsakem primeru presega 879 ur manka iz naslova manjšega vpisa. Glede na to ni bilo potrebe po odpuščanju učitelja slovenskega jezika, kar kaže na to, da torej ni obstajal poslovni razlog pri slovenskem jeziku. Prav tako so učiteljici D.D. fond ur pri predmetu slovenskega jezika iz 16,8 % zvišali na 44,1 %, čeprav D.D. niti ni bila uvrščena na seznam presežnih delavcev pri slovenskem jeziku. Tožnici so brez objektivnega razloga, na diskriminatoren način, odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je ure slovenskega jezika tožnice v šolskem letu 2014/2015 enostavno prenesla na druge učitelje in to na učitelje, ki niti niso imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za slovenski jezik, torej posledično ni imela utemeljenega poslovnega razloga iz naslova manjkajočih ur pri slovenskem jeziku, ampak je težave zagotavljanja ur evidentno imela pri drugih predmetih, kot npr. nemščini, katero poučuje tudi D.D.. Sodišče v sodbi ni podalo dokazne ocene glede pogodbe D.D., katera ima, od vseh predloženih pogodb o zaposlitvi, edina z roko pripisano, da ima poleg delovnega mesta učitelja nemščine še pogodbo za delovno mesto učitelja slovenščine. Evidentno je, da je D.D. sama pripisala to delovno mesto v svoji pogodbi za potrebe tožene stranke v tem postopku. Torej učiteljica D.D. ni imela veljavne pogodbe o zaposlitvi za poučevanje slovenskega jezika. Tožena stranka po eni strani zatrjuje, da je ur slovenščine premalo in da je morala izpeljati postopek ugotavljanja presežnih delavcev, na drugi strani pa je enak obseg ur dodelila drugi učiteljici, torej D.D., ki pa sploh nima oz. zagotovo ni imela, v času določanja presežnih delavcev sklenjene pogodbe o zaposlitvi za poučevanje slovenskega jezika, temveč za poučevanje nemškega jezika. Tožena stranka je nedvomno ravnala diskriminatorno. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo, da tožnica ni samohranilka in da ji iz naslova samohranilstva ne pripada dodatnih 20 točk, na podlagi 39. člena KPVIZ. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo sodbo VDSS Pdp 185/98, kjer je sodišče odločilo, da je o samohranilcu mogoče govoriti le tedaj, kadar določena oseba popolnoma sama skrbi za dva otroka, torej brez pomoči zakonskega partnerja, kar je nesporno tudi v primeru tožnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da preživnine ni mogoče enačiti z družinsko pokojnino, ki jo otroci prejemajo po pokojnem očetu. Ni mogoče trditi, da družinska pokojnina nadomesti skrb očeta za preživljanje otrok in avtomatsko vzame status samohranilstva vdovi kot materi otrok. Sodišče ni upoštevalo namena določbe 39. člena KPVIZ, ki je v varovanju tiste kategorije delavcev, kjer dela in ustvarja prihodke samo eden izmed roditeljev. Da tožnica nesporno sama preživlja otroke je priznala celo tožena stranka s tem, ko je kot že rečeno tožnici priznala točke iz naslova nepreskrbljenih otrok, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje, vendar se sodišče glede tega ni opredelilo in navedenega ni upoštevalo. Da je tožnica kot vdova dejansko mati samohranilka potrjuje tudi mednarodna primerjalno pravna ureditev termina samohranilstva „kjer se kot samohranilec tretira bodisi vdova - vdovec ali roditelj pri čigar otrocih je drugi roditelj neznan. Sodišče je nepravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo davka in prispevkov pristojnim institucijam. Tožena stranka je kot delodajalec dolžna odvesti davke in prispevke tudi v konkretnem primeru, ko ne gre za odpravnino v smislu 9. točke 44. člena ZDoh-2. Ta namreč določa, da se za odpravnino, ki je oproščena davka ne šteje odpravnina, izplačana delojemalcu, ki sklene novo pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu ali pri osebi, ki je z delodajalcem povezana oseba. Ker je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev zapade odpravnina v obdavčitev. Sodišče pa je tudi napačno odmerilo stroške postopka, ki jih je dodelilo toženi stranki in se pri tem sklicevalo na 154. in 155. člen ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki jasno določa, da v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije stroške postopka ne glede na izid postopka. Iz previdnosti pa tožnica še pojasnjuje, da sodišče tudi ni obrazložilo, kako je ugotovilo uspeh tožnice (27,3 %) in tožene stranke (72,7 %), upoštevajoč 41. člen ZDSS-1. Četudi bi sodišče presodilo, da se pravdni stroški kljub vsemu poračunajo le od denarnega zahtevka, pa tega ne bi smelo v nobenem primeru odmeriti od zneska celotno priglašenih pravdnih stroškov. 24. člen ZDSS-1 v drugem odstavku določa, da se v individualnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost spora določi po znesku zadnjih šestih bruto plač delavca. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer, da je tožnici dolžna plačati razliko odpravnine v neto znesku 3.198,43 EUR. V pritožbi navaja, da ZDR-1 določa naslednje vrste odpravnine: odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (79. člen), odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti (108. člen) in odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve (132. člen). Za vse navedene vrste odpravnine je v 44. členu Zakona o dohodnini - ZDoh-2 določena posebna davčna obravnava. Za sorazmerni del odpravnine po določbi 6. odstavka 91. člena ZDR-1, v ZDoh-2 ni predvidena posebna davčna obravnava, zato se v skladu s 73. členom ZDoh-2 v celoti všteva v davčno osnovo iz delovnega razmerja. Odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi se na podlagi ZDoh-2 uvršča med dohodke iz delovnega razmerja. Splošno pravilo ZDoh-2 določa, da so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki, izplačani fizični osebi, razen tistih, za katere zakon izrecno določa, da so oproščeni plačila dohodnine in da se pod določenimi pogoji in v določeni višini ne vštevajo v davčno osnovo. Pri odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je tako potrebno preveriti, ali ZDoh-2 vsebuje pravilo, ki določa, da se lahko takšna odpravnina izplača brez obračuna in plačila akontacije dohodnine in posledično tudi brez obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. Odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je potrebno obdavčiti po enakih pravilih, kot to velja za plačo tega delavca, v celoti se od nje obračuna tako akontacija dohodnine kot prispevki za socialno varnost. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne in tožnici naloži v plačilo vse stroške, vključno s stroški za pritožbo. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Sodišče prve stopnje pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazložitev mogoče preizkusiti.

7. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice slovenščine in ji v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar za krajši delovni čas. Tožena stranka je tožnici v skladu s šestim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) izplačala sorazmerni del odpravnine. Tožnica je novo pogodbo podpisala, nato pa odpoved izpodbijala v sodnem postopku. Tožena stranka je zaradi manjšega števila vpisanih dijakov v šolskem letu 2014/2015 in zmanjšanja števila oddelkov ter posledično zmanjšanega obsega finančnih sredstev, izvedla postopek ugotavlja presežnih delavcev v času, ko število vpisanih dijakov še ni bilo dokončno. Dne 24. 7. 2014 pa je tožena stranka, zaradi spremenjenega dejanskega stanja glede vpisov dijakov, sprejela spremembo ugotovitev (priloga B9), pri čemer je v zvezi z učitelji slovenskega jezika prišlo do spremembe in nista bili več presežni dve učiteljici, ampak samo še ena učiteljica slovenskega jezika. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pravilno obrazložilo, da postopek ugotavljanja presežnih delavcev, ki ga je izvedla tožena stranka preden je bilo znano točno število vpisanih dijakov, ne pomeni, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog, ki je opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prvi odstavek 89. člena ZDR-1). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo pri toženi stranki v šolskem letu 2014/2015 vpisanih 89 dijakov manj kot v preteklem šolskem letu. Zaradi zmanjšanja števila vpisanih dijakov in sistema financiranja na udeležence izobraževanja (dijaka, študenta), je bil obseg sredstev za izvajanje dejavnosti zmanjšan, zato se je v zavodu oblikovalo manjše število oddelkov, posledično pa so nastali razlogi za prenehanje potreb po delu učiteljev. Navedeno je vsekakor utemeljen in resen odpovedni razlog po 115. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s sprem.). Po 115. členu ZOFVI se za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štejejo spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in manjšega vpisa dijakov. V obravnavanem sporu je bil poslovni razlog izkazan v smislu te določbe z dejstvom, da se je zmanjšal vpis dijakov in se je zato zmanjšalo število oddelkov, kar je istočasno pomenilo, da je prenehala potreba po delu učiteljev.

9. Tožena stranka je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev uporabila kriterije, ki so določeni v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami), kar med strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno oblikovala skupine primerljivih delavcev in da postopek ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki ni bil nezakonit že zato, ker dve delavki in sicer E.E. in D.D. nista bili na seznamu presežnih delavcev za predmet slovenščine, čeprav sta dejansko poučevali nemščino in slovenščino. Delavki E.E. in D.D. sta poučevali slovenščino in nemščino in sta bili uvrščeni na seznam presežnih delavcev učiteljev nemščine, ker sta nemščino poučevali večino delovnega časa, zato navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da je tožena stranka diskriminirala tožnico s tem, ko na seznam učiteljic slovenščine ni uvrstila omenjenih učiteljic.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da sploh ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker je bil z odhodom dveh učiteljic (B.B. in C.C.) pokrit manko 879 ur slovenskega jezika zaradi manjšega vpisa dijakov. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2014 in drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2014 navedla, da je za B.B. dosegla dogovor o dopolnjevanju učne obveze za eno učiteljico slovenskega jezika na Osnovi šoli F., zato je tudi sprejela „spremembo ugotovitev“ (priloga B9), da je presežna delavka le ena učiteljica slovenščine (prvotno sta bili predvideni dve učiteljici slovenščine). Zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da delavka C.C. ni bila na seznamu presežnih delavcev izključno zato, ker je že v preteklih letih poučevala na Gimnaziji G. in je tudi za šolsko leto 2014/2015 imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na Gimnaziji G..

11. Tožnica je ves čas postopka in tudi v pritožbi izpodbija odločitev tožene stranke, da tožnica po kriteriju iz kolektivne pogodbe „socialno stanje“ ni upravičena do 20 točk. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, med strankama ni bilo sporno, da je tožnica mati, ki je edina zaposlena in skrbi za dva mladoletna otroka, ki prejemata družinsko pokojnino po pokojnem očetu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je mogoče govoriti o „samohranilcu“ samo takrat, kadar določena oseba popolnoma sama skrbi za otroka. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sprejeto sodno prakso. Noben predpis ne določa, kdo je „samohranilec“. Če v družinski skupnosti živita le otrok in eden od staršev, to samo po sebi še ne pomeni, da je starš samohranilec, kot to uveljavlja tožnica. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 185/98 z dne 4. 2. 2000 in prav tako je VDSS tudi v sodbi Pdp 661/2008 z dne 15. 4. 2009 zavzelo enako stališče glede statusa samohranilca oziroma samohranilke, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi tožena stranka tožnici morala priznati 20 točk po kriteriju „socialno stanje“.

12. Utemeljeno pa tožnica opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti plačilo davka in prispevkov od sporazumno dogovorjene odpravnine. Tožena stranka in tožnica sta dne 8. 9. 2014 sklenili dogovor o odpravnini na podlagi 6. točke 91. člena ZDR-1 in v 2. odstavku sporazuma sta se dogovorili, da delodajalec izplača delavki do 5. 10. 2014, zaradi neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi, odpravnino v znesku 8.825,24 EUR. Glede na to, da se je delodajalec zavezal ta znesek tožnici izplačati, je očitno, da je bil dogovorjen neto znesek odpravnine. Ob izplačilu neto zneska odpravnine pa je delodajalec, v skladu z 41. členom Zakona o dohodnini (Zdoh-2), dolžan plačati tudi dohodnino. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba tožene stranke, da je tožena stranka pravilno, od dogovorjenega sorazmernega dela odpravnine 8.825,24 EUR, odvedla davke in prispevke, saj iz sporazuma izhaja, da je bil dogovorjen neto znesek odpravnine, ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici izplačati. Od dogovorjenega neto zneska odpravnine pa bi morala tožena stranka obračunati bruto znesek kot osnovo za plačilo davkov in prispevkov pristojnim institucijam.

13. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo davka in prispevkov od obračunanega bruto zneska odpravnine.

14. Utemeljena pa je tudi pritožba tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka. 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) jasno določa, da v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije stroške postopka, ne glede na izid postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožnice, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje, temelji na dveh različnih pravnih podlagah. Tožnica je namreč uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo na delovno mesto učitelj slovenščine ter obračun razlike bruto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških v zvezi s tem sporom uporablja člen 41/5 ZDSS-1. Ta torej določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. Preostala terjatev, ki jo vtožuje tožnica v tem individualnem delovnem sporu pa je razlika odpravnine zaradi neustrezne nove zaposlitve, ki pa se uvršča med premoženjske pravice iz delovnega razmerja, pri katerih se o povrnitvi stroškov postopka individualnega delovnega spora odloča glede na uspeh strank v postopku. Tožnica je z denarnim zahtevkom (razlika odpravnine) v celoti uspela, ni pa uspela v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče tožnici odmerilo stroške postopka le iz naslova sorazmernega dela odpravnine (3.198,43 EUR). Pritožbeno sodišče je stroške postopka odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), in sicer glede na vrednost spora (3.198,43 EUR) je sodišče tožnici na podlagi 12. člena ZOdvT in 1. poglavja 3. dela tarife priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 183,30 EUR (141,00 EUR x 1,3), nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 169,20 EUR (141,00 EUR x 1,2), materialne stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR in po tar. št. 6003 (kilometrino) v znesku 22,20 EUR , in ob upoštevanju 22 % DDV, je tožnica upravičena do stroškov postopka v znesku 454,45 EUR. Podlago za odločitev o pravdnih stroških, kot izhaja iz obrazloženega je imelo pritožbeno sodišče v 3. točki 365. člena ZPP.

15. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (glede stroškov postopka in plačila davka in prispevkov od odpravnine) je tožena stranka dolžna tožnici povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožnici glede na tar. št. 3220, 6002 in 6007 ZOdvT in upoštevaje uspeh tožnice s pritožbo priznalo del pritožbenih stroškov v znesku 165,00 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

16. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).