Jedro

Bistveni del opisa, ki je relevanten tako za konkretizacijo zakonskega znaka prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, kot tudi prikrivanja, da ne bodo in ne bodo mogle biti, je v obdolženčevem lažnem zatrjevanju, da bodo težave s plačevanjem obveznosti rešene tako, da bo plačilo obveznosti začasno prevzela druga družba, s čimer je ustvaril videz resnosti ponudbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen prvi odstavek 228. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in enega meseca zapora s preizkusno dobo treh let ter z dodatnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B. d. o. o. povrne škodo v višini 34.427,80 EUR, sicer mu bo pogojna obsodba lahko preklicana. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodne takse in povrnitev potrebnih izdatkov oškodovane družbe, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa mu je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 34.427,80 EUR.

2. Višje sodišče v Celju je ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

3. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člen ZKP in prvim odstavkom 228. člena KZ-1 vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku Zoranju Korenčanu, odvetniku v Ljubljani, ki je nanjo odgovoril. Kot pravilno ocenjuje stališče pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo, da je konkretizacija izvršitvenega ravnanja preslepitve vsebinsko prazna. Očitek v opisu, da je imela družba C. d. o. o. na računu zadostna sredstva za izpolnitev obveznosti, ni v nikakršni soodvisnosti z zavedanjem obdolženca ob sklenitvi pogodbe, da obveznosti ne bodo plačane. Za fazo sklepanja pogodbe tožilstvo ni ponudilo nobenega očitka o obdolženčevem preslepitvenem ravnanju. Nenazadnje pa zaključek, da je imela družba zadostna sredstva tudi napačen, saj drugačno dejansko stanje izhaja iz mnenja izvedenke ekonomsko-finančne stroke. Oškodovana družba je bila s slabim poslovanjem družbe D. d. o. o. nedvomno seznanjena, saj je ravno iz tega razloga prišlo do podpisa nove pogodbe. Razlog za neplačevanje obveznosti je bil v predmetni zadevi civilnopravne narave, saj je obdolženec vložil sredstva v poslovni prostor, ki mu jih oškodovana družba ni povrnila, slednja pa tudi ni izpolnila obljub o ekskluzivnosti prodaje nogavic v trgovskem centru. Zagovornik predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec izpodbija odločitev višjega sodišča, ki je ocenilo, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Pri presoji je višje sodišče izhajalo iz novejše prakse Vrhovnega sodišča glede konkretizacije zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije (sodba I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in naslednje). Vrhovni državni tožilec meni, da je citirano prakso pri presoji v predmetni zadevi napačno razlagalo. Kot napačno ocenjuje stališče višjega sodišča, da je konkretizacija zakonskega znaka preslepitve predstavnikov oškodovane družbe s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, vsebinsko prazna, konkretizacija preslepitve s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, pa da ni sklepčna.

6. Očitek obdolžencu, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, se je nanašal na njegovo ravnanje v funkciji direktorja in zakonitega zastopnika od 12. 1. 2012 dalje pa dejanskega poslovodje družbe D. d. o. o. ter direktorja in zakonitega zastopnika družbe C. d. o. o. Iz opisa dejanja je mogoče izluščiti sledeče: – Družba D. d. o. o. je bila najemnik poslovnega prostora (trgovine) v nakupovalnem centru E. najprej po pogodbi Koper-L10/09 z dne 11. 2. 2009, dne 28. 2. 2011 pa je prišlo do sklenitve nove pogodbe Koper-L10/10. Najemnica je tudi po drugi pogodbi ostala družba D. d. o. o., družba C. d. o. o. Pa je bila njena sopodpisnica. Ob podpisu nove najemne pogodbe je že obstajal dolg iz naslova neplačanih najemnin za isti poslovni prostor po prvi pogodbi.

– Obsojenec se je ob podpisu nove pogodbe lažno zavezal, da bo najemnine po novi pogodbi redno plačeval in zmanjševal dolg po prejšnji pogodbi, pri čemer bo obveznosti, ki bodo nastale med 1. 3. 2011 in 31. 10. 2011 plačevala družba C. d. o. o., kasneje pa družba D. d. o. o. Njegovim obljubam so predstavniki oškodovane družbe verjeli, z njim sklenili dogovor o sporazumnem prenehanju prve pogodbe in sklenili novo.

– Oškodovana družba je v obdobju od marca do oktobra 2011 družbi C. d. o. o. izdala sedem računov, od katerih je bil delno poravnan le eden, in to kljub temu, da je imela družba zadostna sredstva za poplačilo obveznosti, v obdobju od novembra 2011 do julija 2012 pa družbi D. d. o. o. devet računov. Razen delnega poplačila enega od teh, so prav tako vsi ostali neporavnani, pri čemer je obdolženec zamolčal, da družba nima zadostnih sredstev za izpolnitev obveznosti.

7. V abstraktnem delu opisa se je obdolžencu očitalo, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodbe tako, da je drugega preslepil (1) s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in (2) prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene. Za konkretizacijo zakonskega znaka prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, je višje sodišče presodilo, da je ta vsebinsko prazna. Obdolžencu se je očitalo, da se je z oškodovano družbo zaradi obstoja zapadlih obveznosti po prvi najemni pogodbi dogovoril za sklenitev nove. Po stališču višjega sodišča v opisu niso konkretizirana dejstva in okoliščine, ki omogočajo sklepanje o tem, da je obtoženec ob sklepanju najemne pogodbe vedel, da pogodbenih obveznosti ne bo izpolnil. Tako sklepanje po stališču višjega sodišča ni mogoče niti na podlagi navedbe v opisu, da je imela družba C. d. o. o. v kritičnem obdobju zadostna sredstva za poplačilo obveznosti. Prav tako je kot nezadostno ocenilo konkretizacijo zakonskega znaka prikrivanja, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene. Del opisa, ki obdolžencu očita, da je oškodovani družbi prikril, da obveznosti ne bodo mogle biti plačane, je po stališču višjega sodišča v nasprotju z delom opisa, v katerem je navedeno, da je do sklenitve nove pogodbe prišlo ravno zaradi finančnih težav družbe D. d.o.o. Tako ostane v opisu le očitek, da obdolženec dane obljube ni izpolnil, kar pa je zaveza, ki je značilna za sleherno civilnopravno obveznost. 8. S sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 je Vrhovno sodišče sprejelo razlago, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov v opisu kaznivega dejanja goljufije. Za uresničitev zakonskih znakov ne zadošča navedba, da se je obdolženec zavezal plačati obveznost, česar ni storil, saj tak opis v ničemer ne preseže opisa slehernega pogodbenega razmerja. Izrek sodbe mora vsebovati okoliščine, na podlagi podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe. To storilčevo zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, ne pa njeno obrazložitev.

9. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je, upoštevaje citirana izhodišča, iz ravnanja, kot se je očitalo obdolžencu, mogoče sklepati na njegov preslepitveni namen. To velja tako za prikazovanje, da bodo obveznosti plačane, kot prikrivanje, da ne bodo in ne bodo mogle biti. Prva izvršitvena oblika je konkretizirana z zagotovitvijo obdolženca, da bo zaradi finančnih težav družbe D. d. o. o. obveznosti v obdobju od marca do oktobra 2011 poravnavala družba C. d. o. o., od novembra dalje pa bo plačevanje spet prevzela družba D. d. o. o., ter v zagotovitvi, da bodo poravnane tako obveznosti po novi kot zapadle obveznosti po prejšnji pogodbi. Iz dejstva, da družba C. d. o. o. kljub zadostnim sredstvom obveznosti ni poravnala, je mogoče sklepati na obdolženčev preslepitveni namen. Obdolženčevo prikrivanje, da družba D. d. o. o. niti po novembru 2011 ne bo izpolnila, pa je v opisu konkretizirano s slabim finančnim stanjem navedene družbe, ki obveznosti kljub obdolženčevim obljubam ni mogla izpolniti.

10. Bistveni del opisa, ki je relevanten tako za konkretizacijo zakonskega znaka prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, kot tudi prikrivanja, da ne bodo in ne bodo mogle biti, je v obdolženčevem lažnem zatrjevanju, da bodo težave s plačevanjem obveznosti rešene tako, da bo plačilo obveznosti začasno prevzela druga družba. Iz opisa izhaja, da je obdolženec zato, da ne bi prišlo do prekinitve poslovnega sodelovanja, predstavnikom družbe B. d. o. o., ki so bili seznanjeni z neplačanimi obveznostmi po prvi najemni pogodbi, obljubil, da bo v vmesnem obdobju obveznosti plačeval drugi zavezanec, tj. družba C. d. o. o.. Na ta način je ustvaril vtis o resnosti obljube. Ker pa naj bi imela družba C. d. o. o. vlogo plačnika le določeno obdobje, kasneje pa naj bi plačevanje spet prevzela družba D. d. o. o., je obdolženec hkrati ustvaril tudi vtis, da so finančne težave slednje rešljive in prehodne. Iz tega razloga opis tudi ni notranje neskladen, kot je sicer zaključilo višje sodišče, ko je navedlo, da je očitek o plačilni nesposobnosti družbe D. d. o. o. v obdobju od novembra 2011 dalje v nasprotju z očitkom, da je obdolženec novo pogodbo sklenil prav zaradi težav s plačevanjem zapadlih obveznosti po prejšnji pogodbi. Obljuba, da bo plačevanje po oktobru 2011 spet prevzela družba D. d. o. o., namreč ustvarja vtis, da bodo do tistega obdobja težave pri družbi, ki je najemala prostor, že rešene. Do tega ni prišlo, pač pa so težave ostale, s čimer predstavniki oškodovane družbe niso bili seznanjeni.

11. Bistveno za presojo obstoja obdolženčeva preslepitvenega namena je torej v ustvarjanju vtisa resnosti obljub tako za obdobje, ko naj bi plačevanje začasno prevzela druga družba, kot za obdobje, ko naj bi bila družba podpisnica pogodbe ponovno sposobna izpolnjevati prevzete obveznosti. V sodbi I Ips 45947/2015 z dne 5. 3. 2020 je Vrhovno sodišče podobno presodilo, da je preslepitev opisana v zagotovitvi, da bo oškodovancu, v primeru, če glavni izvajalec del ne bo sposoben plačati, opravljeno delo plačano na podlagi cesijske pogodbe, kar je pri oškodovancu sprožilo odločitev, da bo dela opravil. Podobno kot v predmetni zadevi je bila ključna za presojo izpolnitve zakonskega znaka preslepitve zagotovitev obdolženca, da bodo obveznosti kljub morebitni plačilni nesposobnosti poravnane, kar je pri oškodovancih sprožilo odločitev, da posel sklenejo.

C.

12. Izpodbijana pravnomočna sodba temelji na napačni presoji, da dejanje, za katerega je bil obdolženec preganjan, ni kaznivo dejanje. S tem je podana kršitev določbe drugega v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljeno kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.

13. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali sodnika in sodnici Barbara Zobec, Branko Masleša, dr. Primož Gorkič in Marjeta Švab Širok. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je glasovala za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodnik dr. Primož Gorkič je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA dr. PRIMOŽA GORKIČA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2022071910365129 "Povezava na pdf dokument")