Jedro

Očitek, da je imela navedena družba na računu zadostna sredstva, ne more biti v nikakršni korelaciji z zavedanjem obtoženca ob sklenitvi pogodbe, na obveznosti ne bodo izplačane. Dobro poslovanje in solidno finančno stanje oziroma likvidnost družbe sopodpisnice niso takšne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se je obtoženi ob zagotavljanju plačila obveznosti zavedal, da jih ob zapadlosti ne bo poravnal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi Z. K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodbe drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za drugo stranko nastala premoženjska škoda, s tem, da je v C. kot direktor in zakoniti zastopnik, od 12. 1. 2012 dalje pa kot dejanski poslovodja gospodarske družbe F., d. o. o., K. ..., kot najemnik, ter hkrati kot direktor in zakoniti zastopnik gospodarske družbe T. & T., d. o. o., S. ..., kot sopodpisnik, v imenu navedenih dveh družb z družbo T. , d. o. o., R. ..., kot najemodajalcem sklenil novo najemno pogodbo, št. K. ..., z dne 28. 2. 2011 za najem poslovnega prostora v poslovno trgovskem centru P. ... na A. ..., ob sklenitvi katere je prikazoval, da bo, zato ker ima družba F., d. o. o., finančne težave, pogodbene obveznosti (najemnina in ostala plačila) v času od 1. 3. 2011 do 31. 10. 2011 poravnala družba T. & T., d. o. o., zatem pa družba F., d. o. o., ter pri tem lažno zatrjeval, da bo najemnine po novi najemni pogodbi redno plačeval in da bo zmanjševal dolg iz naslova neplačanih najemnin za isti poslovni prostor po prejšnji pogodbi, št. K. ..., z dne 11. 2. 2009, sklenjeni med družbo F., d. o. o., kot najemnikom in družbo T., d. o. o. kot najemodajalcem, čeprav je vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel; njegovim obljubam pa so predstavniki družbe T., d. o. o., verjeli, z njim sklenili dogovor o sporazumnem prenehanju najemne pogodbe, št. K. ..., in sklenili novo najemno pogodbo, št. K. ..., zaradi česar je družba T., d. o. o., s 1. 3. 2011 nadaljevala z oddajo poslovnega prostora družbi F., d. o. o., po novi najemni pogodbi ter za najemnine in ostale stroške družbi T. & T., d. o. o., v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 10. 2011 izdala naslednje račune: - št. 410022846 z dne 1. 4. 2011 v višini 2.219,18 EUR z valuto 13. 4. 2011, - št. 410023680 z dne 3. 5. 2011 v višini 2.219,18 EUR z valuto 13. 5. 2011, - št. 410023923 z dne 1. 6. 2011 v višini 2.219,18 EUR z valuto 13. 6. 2011, - št. 410024503 z dne 1. 7. 2011 v višini 2.219,18 EUR z valuto 13. 7. 2011, - št. 410025113 z dne 1. 8. 2011 v višini 2.219,18 EUR z valuto 13. 8. 2011, - št. 410025526 z dne 1. 9. 2011 v višini 2.229,78 EUR z valuto 13. 9. 2011, - št. 410026384 z dne 1. 10. 2011 v višini 2.229,78 EUR z valuto 21. 10. 2011, družbi F., d. o. o., pa račune: - št. 410026556 z dne 2. 11. 2011 v višini 2.229,78 EUR z valuto 13. 11. 2011, - št. 410027107 z dne 1. 12. 2011 v višini 2.229,78 EUR z valuto 13. 12. 2011, - št. 410027903 z dne 3. 1. 2012 v višini 2.229,78 EUR z valuto 13. 1. 2012, - št. 410028440 z dne 1. 2. 2012 v višini 2.229,78 EUR z valuto 13. 2. 2012, - št. 410028942 z dne 1. 3. 2012 v višini 2.277,68 EUR z valuto 13. 3. 2012, - št. 410029455 z dne 1. 4. 2012 v višini 2.277,68 EUR z valuto 13. 4. 2012, - št. 410030014 z dne 3. 5. 2012 v višini 2.277,68 EUR z valuto 13. 5. 2012, - št. 410030570 z dne 1. 6. 2012 v višini 2.277,68 EUR z valuto 13. 6. 2012, - št. 410031776 z dne 1. 7. 2012 v višini 2.277,68 EUR z valuto 13. 7. 2012, za plačilo katerih pa nato, skladno s prvotnim namenom v roku njihove zapadlosti niti kasneje ni poskrbel, čeprav je imela družba T. & T., d. o. o., na transakcijskih računih družbe prilive in sredstva, ki bi zadoščala za poplačilo obveznosti družbe, in je v najetem lokalu še vedno opravljal trgovsko dejavnost prodaje, s katero je pridobival finančna sredstva ter je predstavnikom družbe T., d. o. o., med izvajanjem najemne pogodbe prikril oziroma jih ni seznanil s tem, da družba F., d. o. o., obveznosti ne bo zmogla poravnati, pri čemer je tudi med izvajanjem najemne pogodbe obljubljal, da bo to storil, nato pa sta bila delno poravnana zgolj račun št. ... v znesku 808,13 EUR in račun št. 410022846 v znesku 627,05 EUR, preostali računi pa ne, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je družbi T., d. o. o., R. ..., nastala premoženjska škoda v skupni višini 34.427,80 EUR, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo T., d. o. o., s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi Z. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta in enega meseca zapora, s preizkusno dobo treh let in pod dodatnim pogojem, da oškodovani družbi T., d. o. o., C., v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 34.427,80 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 2.286,50 EUR ter plačilo sodne takse. Povrniti je dolžan tudi potrebne izdatke oškodovane družbe, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa še krivdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v znesku 34.427,80 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, prvemu sodišču pa prav tako očita kršitev ustavnih pravic obtoženca. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi iz zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Bistveni poudarek pritožbe obtoženčevega zagovornika sloni na zatrjevanju kršitve kazenskega zakona v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje. Pritožnik se pri tem sklicuje na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pa tudi Višjega sodišča v Ljubljani in zatrjuje, da v opisu dejanja, ki se obtožencu očita v krivdoreku, ni v skladu z uveljavljeno novejšo sodno prakso ustrezno konkretizirana preslepitev kot bistveni zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja.

6. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbeno izpodbijane sodbe v smeri zgoraj povzetih pritožbenih navedb pritrjuje pritožniku, da dejanje kot izhaja iz opisa ni kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, česar posledica je tudi, da se zato niti ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na nepravilno sestavo prvostopenjskega sodišča, nastop zastaranja kazenskega pregona, konkretizacijo preslepljene osebe, kršitev obtoženčeve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe in problematiziranje dejanskih ugotovitev prvega sodišča. 7. Abstraktni del opisa obtožencu očita dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja poslovne goljufije in sicer, da je pri sklenitvi in izvajanju pogodbe drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene.

8. Prva izvršitvena oblika naj bi se konkretno manifestirala s tem, da je obtoženec, ob sklenitvi nove najemne pogodbe z dne 28. 2. 2011, št. K. – ..., prikazoval, da bo zaradi finančnih težav družbe F. najemnino in ostale obveznosti iz najemne pogodbe od 1. 3. 2011 do 31. 10. 2011 poravnavala družba T. & T., pri čemer naj bi lažno zatrjeval, da bo najemnine po novi najemni pogodbi redno plačeval in obenem zmanjševal dolg iz naslova zapadlih neplačanih najemnin, čeprav je vedel, da za plačilo teh obveznosti ne bo poskrbel. Za plačila zapadlih računov pa nato ni poskrbel, čeprav je imela družba T. & T. na transakcijskih računih prilive in sredstva, ki bi zadoščala temu namenu.

9. Druga izvršitvena oblika pa je v opisu dejanja konkretizirana s tem, da je obtoženec v najetem lokalu (kljub neplačilu obveznosti) še vedno opravljal trgovsko dejavnost in med izvajanjem najemne pogodbe prikril predstavnikom oškodovane družbe, da družba F. obveznosti ne bo zmogla poravnati, pri čemer pa je med izvajanjem najemne pogodbe obljubljal plačilo dogovorjenih obveznosti.

10. Kot je v pritožbi pravilno opozoril obtoženčev zagovornik, je Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 21. 9. 2017, opr. št. I Ips 93283/2010, s katero je odstopilo od dosedanje prakse, zapisalo, da morajo biti zakonski znaki, kar je zlasti pomembno za opis izvršitvenega ravnanja, v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, dejanje pa kar se da natančno opisano, zaradi česar za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Taka ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca.

11. V sodbi z dne 26. 11. 2020, opr. št. I Ips 19382/2014, je Vrhovno sodišče RS, ob sklicevanju na komentar avtorja Mitje Deisingerja (Kazenski zakonik s komentarjem, sodno prakso in literaturo, posebni del, Poslovna založba MB, Maribor 2017) pojasnilo, da preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec lažno prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene ali prikriva, da tega ne bo mogel storiti, s tem pa drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca pa mora obstajati vzročna zveza. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati določno opredelitev izvršitvenega ravnanja, z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki ga opredeljujejo. Za konkretizacijo preslepitve se zahteva zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Vrhovno sodišče v zavedanju storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, vidi tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določbo razmeji od civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Takšna konkretizacija preslepitve pa spada v izrek sodbe. Do podobnega zaključka je prišlo Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 14. 5. 2020, opr. št. I Ips 26147/2016. Presodilo je, da se za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve zahteva bistveno več, kot le prepis zakonskega znaka v povezavi z navedbo ravnanj, ki so tipična za sleherno pogodbeno razmerje. Zahteva se konkretizacija zavesti storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, z dejanskimi okoliščinami, ki kažejo na to, da so te izjave dolžnika prazne in neresnične. Takšna konkretizacija pa mora biti zajeta že v opisu dejanja.

12. V luči predstavljene novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki torej striktno zahteva določno konkretizacijo preslepitvenega ravnanja v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki bo opisano kaznivo dejanje jasno ločila od civilnopravnega razmerja med pogodbenima strankama, je sodišče druge stopnje opravilo presojo zgoraj povzetih tozadevnih očitkov, vsebovanih v opisu obtožencu očitanega dejanja. Pri tem je ugotovilo, da je konkretizacija izvršitvenega ravnanja preslepitve predstavnikov oškodovane družbe s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene vsebinsko prazna. Na obtoženca je namreč naslovljen očitek, da naj bi lažno zatrjeval, da bo najemnine po novi najemni pogodbi redno plačeval in obenem zmanjševal dolg iz naslova zapadlih neplačanih najemnin, čeprav je vedel, da za plačilo teh obveznosti ne bo poskrbel. Ob tem pa iz opisa izhaja, da je obtoženi predstavnike oškodovane družbe seznanil s tem, da novo najemno pogodbo sklepa zaradi finančnih težav družbe F. Povedano drugače, obtožencu se očita, da je ob vednosti predstavnikov oškodovane družbe o finančnem stanju družbe F. z njimi sklenil novo najemno pogodbo in se pri tem zavezal in zatrjeval, da bo sopodpisnica družba T. & T. pogodbene obveznosti redno plačevala ter zmanjševala dolg iz naslova neplačanih najemnin, pri čemer pa naj bi vedel, da temu ne bo tako, torej, da za plačilo dogovorjenih obveznosti ne bo poskrbel. Če je zavedanje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo tisti element, ki spremeni naravo dolžnikovih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje, je vsekakor nujno, da so v opisu dejanja konkretizirana dejstva in okoliščine, ki omogočajo sklepanje o tem, da je obtoženec ob sklepanju najemne pogodbe vedel, da pogodbenih obveznosti ne bo izpolnjeval. Šele v tem primeru bi bilo moč govoriti o lažnem zatrjevanju kot mu ga očita opis dejanja. Slednji pa konkretizacije dejanja v nakazanem smislu ne vsebuje. Takšnega zaključka po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče izpeljati iz nadaljnjega očitka v opisu, da za plačilo obveznosti ni poskrbel, čeprav je imela družba T. & T. na transakcijskih računih prilive in sredstva, ki bi zadoščala za poplačilo obveznosti družbe. Očitek, da je imela navedena družba na računu zadostna sredstva, ne more biti v nikakršni korelaciji z zavedanjem obtoženca ob sklenitvi pogodbe, na obveznosti ne bodo izplačane. Dobro poslovanje in solidno finančno stanje oziroma likvidnost družbe sopodpisnice niso takšne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se je obtoženi ob zagotavljanju plačila obveznosti zavedal, da jih ob zapadlosti ne bo poravnal. 13. Tudi konkretizacija druge izvršitvene oblike kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki naj bi jo obtoženi storil s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene, sodišča druge stopnje ne prepriča o sklepčnosti opisa. V tem delu opisa je na obtoženca naslovljen očitek, da je v najetem lokalu (kljub neplačilu obveznosti) še vedno opravljal trgovsko dejavnost in med izvajanjem najemne pogodbe prikril predstavnikom oškodovane družbe, da družba F. obveznosti ne bo zmogla poravnati, pri čemer pa je med izvajanjem najemne pogodbe obljubljal plačilo dogovorjenih obveznosti. Najprej gre ugotoviti, da je ta del opisa celo v nasprotju s prejšnjim delom opisa, ki navaja, da je ob sklenitvi najemne pogodbe z dne 28. 2. 2011 predstavnikom oškodovane družbe prikazoval, da ima družba F. finančne težave. Če je bila nova najemna pogodba sklenjena prav iz tega razloga in je kot plačnik obveznosti v pogodbeno razmerje vstopila družba T. & T. (za čas od 1. 3. 2011 do 31. 10. 2011) in ker je bil razlog za to, torej plačilna nesposobnost družbe F. predstavnikom oškodovane družbe s strani obtoženca pojasnjen, je s takim opisom v nasprotju nadaljnji očitek, da naj bi obtoženec predstavnikom oškodovane družbe med izvajanjem najemne pogodbe to okoliščino prikril oziroma jih ni z njo seznanil. Če je državno tožilstvo imelo v tem delu opisa v mislih okoliščino, da naj bi obtoženec slabo finančno stanje družbe F. prikrival po 31. 10. 2011, torej po datumu, ko bi naj bila plačnik obveznosti znova družba F., pa gre ugotoviti, da ta okoliščina v opisu ni konkretizirana. Sicer pa tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 5. 2021, opr. št. I Ips 46459/2015, izhaja presoja, da če očitek preslepitve temelji na tem, da je obtoženec oškodovancu zamolčal slabo finančno stanje svoje družbe, mora iz opisa jasno izhajati, da so bili poslovanje, finančno stanje ali likvidnost tako slabi, da je že iz tega dejstva mogoče sklepati na to, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom, ker se je ob podaji obljube zavedal, da obveznosti ne bo mogoče izpolniti. Tako ostane v opisu le še očitek, da je obtoženec med izvajanjem pogodbe predstavnikom oškodovane družbe obljubljal, da bo obveznosti poravnal, kar pa je zaveza, ki je značilna za sleherno pogodbeno razmerje in je v skladu s predstavljeno aktualno sodno prakso same po sebi še ni mogoče šteti za preslepitveno ravnanje, razen če ni v opisu dejanja podprta s konkretnimi ravnanji obtoženca, ki nedvomno kažejo na to, da so takšna zagotovila in obljube lažni. Dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati opis dejanja, pa ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe, zaradi česar dejanske okoliščine primera, ko naj bi šlo za gotovinsko poslovanje mimo transakcijskega računa družbe, jemanje gotovinskega kredita itd., ne morejo biti relevantne za presojo v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP.

14. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 (prvi odstavek 394. člena ZKP).

15. Ker je bil obtoženec oproščen, po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, bremenijo proračun. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku pa temelji na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP.