Jedro

Časovno obdobje storitve kaznivega dejanja je bilo v obtožbi in njeni spremembi dovolj določno opredeljeno, s čimer je bila obtožencu omogočena tudi ustrezna obramba. Ne držijo pritožbene navedbe obtoženca, da je državna tožilka čas dejanja v obtožnici prilagajala glede na njegovo zagotovitev alibija, temveč je obtožbo spremenila po tem, ko sta priči C. C. in Č. Č. izpovedali, kdaj sta bili nazadnje v hiši, v katero je bilo vlomljeno.

Izrek

I. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo znesek 300,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zagovornik obtoženega. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca oprosti obtožbe.

3. Pritožuje se tudi obtoženec, smiselno zaradi kršitev določb postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obtoženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer zatrjevanih kršitev določb postopka ni storilo.

6. Pritožnika oporekata ugotovljenemu dejanskemu stanju s strani sodišča prve stopnje, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo predvsem na dejstvo, da je bila v hiši oškodovanke, v katero je bilo vlomljeno, ob drugem ogledu kraja dejanja dne 30. 12. 2020 zavarovana rokavica z mešanico bioloških sledi vsaj treh oseb s prevladujočim DNK profilom obtoženca, potem ko je oškodovanka, ki ob prvem ogledu kraja dne 29. 12. 2020 ni bila prisotna, ugotovila, da rokavica ni njena. Pritožbene navedbe, da gre pri omenjeni rokavici za prenosljiv predmet, na katerem lahko DNK ostane prisoten več let, kakor tudi opozarjanje na izpovedbo priče B. B., matere obtoženca, da so imeli doma več tovrstnih rokavic na dostopnem mestu, ki bi jih lahko kdorkoli vzel, so brez uspeha. Da bi si druga oseba nadela rokavice ter izvršila kaznivo dejanje, nato pa bi bila na rokavicah najdena sled s prevladujočim DNK profilom, ki pripada ravno obtožencu, ni verjetno. Ravno tako ne prepričajo pritožbene navedbe, da ostane profil DNK bolj izrazito prisoten tudi v primeru, če bi imel obtoženi bolj umazane roke od kasnejših uporabnikov, temveč gre pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da prevladujoč DNK profil obtoženca v mešanici bioloških sledi prepričljivo kaže na to, da je bil obtoženi zadnja oseba, ki si je rokavice nadel. Obtoženec v pritožbi poudarja, da naj bi rokavico glede na navedbe oškodovanke našel policist, kar pa je v nasprotju z oškodovankino izpovedbo na glavni obravnavi, kjer je povedala, da je rokavico našla sama in jo izročila policistki. Tudi iz zapisnika o ogledu z dne 30. 12. 2020 jasno izhaja, da je oškodovanka poklicala policijo in povedala, da je v spalnici dobila rokavico, ki ni njena ter da je bila rokavica s strani policistov ob ogledu kraja tistega dne tudi zavarovana.

7. Pravilno je sodišče zaključilo, da obtoženec nima alibija za celotno obdobje, v katerem naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, in sicer od 15. 12. 2020 do 19. 12. 2020 do 11.20 ure. Prepričljivi zaključki o tem so podani v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da obdolženi ni izkazal alibija za čas od 15. 12. 2020 do 21. 12. 2020 in od večernih ur 26. 12. 2020 do 12. ure dne 27. 12. 2020. Zagovornik opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče B. B., ki naj bi zagotovila obtožencu alibi za obdobje od 26. 12. 2020 dalje, saj je zatrdila, da je bil obtoženi, ko je prišel iz Nove Gorice pri njej in ga je imela ves čas pod nadzorom. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da si je težko zamisliti neprestan nadzor obtoženca s strani matere ves čas desetdnevne samoizolacije po njegovi vrnitvi z zdravljenja odvisnosti. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj je sodišče navedlo razumne razloge, zakaj izpovedba priče B. B. ni potrdila alibija obtoženca za obdobje od 26. 12. 2020 dalje.

8. Zagovornik opozarja na izpovedbi oškodovanke C. C. ter priče Č. Č., oškodovankine hčerke. Prva je izpovedala, da je ni bilo doma več kot en mesec, to je celoten december 2020, priča Č. Č. pa je izpovedala, da je bila nazadnje v hiši kakšnih 14 dni pred kritičnim dogodkom. Ker se priča Č. Č. ni dobro spomnila, ali je na (prvem) ogledu dne 29. 12. 2020 videla rokavico v hiši oškodovanke ali ne, zagovornik meni, da ni mogoče slediti niti njeni približni oceni, kdaj je bila nazadnje v hiši oškodovanke. Na podlagi navedenega je po oceni zagovornika moč sklepati, da je enako verjetna izvršitev vloma že pred 14. 12. 2020, kakor med 15. in 21. 12. 2020. Pritožbeno sodišče navedenemu ni sledilo, saj zgolj na podlagi dejstva, da se priča določenih stvari ni mogla natančno spomniti, ni moč sklepati na nezanesljivost njenih drugih delov izpovedbe, ki se v bistvenem sklada tudi z izpovedbo oškodovanke ter z vsebino zapisnikov ogledov kraja kaznivega dejanja.

9. Časovno obdobje storitve kaznivega dejanja je bilo v obtožbi in njeni spremembi dovolj določno opredeljeno, s čimer je bila obtožencu omogočena tudi ustrezna obramba. Ne držijo pritožbene navedbe obtoženca, da je državna tožilka čas dejanja v obtožnici prilagajala glede na njegovo zagotovitev alibija, temveč je obtožbo spremenila po tem, ko sta priči C. C. in Č. Č. izpovedali, kdaj sta bili nazadnje v hiši, v katero je bilo vlomljeno. Vezano na to zagovornik meni, da bi sodišče natančneje ugotovilo čas vloma, če bi ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje priče D. D., ki je spremljala stanje hiše oškodovanke, ko je bila ta odsotna in bi lahko izpovedala, kdaj je nazadnje zaznala hišo oškodovanke v stanju, ko še ni bilo vlomljeno. Navedeno se po oceni zagovornika pokaže za pomembno v povezavi z izpovedbo oškodovanke, da je od kritičnega dogodka do njene vrnitve domov moralo preteči že nekaj časa, ker so bili v hiši vidni sledovi mačke, ki so morali biti že nekaj časa tam. To po oceni zagovornika pomeni, da je do kaznivega dejanja skoraj zagotovo prišlo pred 26. 12. 2020, zaradi česar bi bilo pomembno ugotoviti, kdaj je priča D. D. nazadnje zaznala hišo v ne vlomljenem stanju. Če bi bi do vloma prišlo pred 21. 12. 2020, meni da slednje ne bi ostalo neopaženo s strani sosedov celotne praznike, če pa je do vloma prišlo po 21. 12. 2020 pa ima obdolženi alibi.

10. Pritožbeno sodišče zgoraj navedenemu ni sledilo. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem D. D. je ustrezno obrazložena in ne držijo pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da ni odločilno, kdaj je D. D. nazadnje zaznala oškodovankino hišo brez znakov vloma. Ob tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, da jo je D. D. obvestila o spremembah pri hiši, takoj ko jih je zaznala, kar je bilo dne 29. 12. 2020. Vezano na to zagovornik neutemeljeno poudarja, da bi bilo v primeru ugotovitve brezhibnega stanja hiše pred 21. 12. 2020, moč nedvomno sklepati na izvršitev kaznivega dejanja po 21. 12. 2020, ko ima obdolženec alibi. Kakor že zgoraj navedeno in kot je to prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje, obtoženec tudi za obdobje od večernih ur dne 26. 12. 2020 do okrog 12. ure dne 27. 12. 2020 nima alibija. Poleg navedenega izpovedba oškodovanke, da je bilo že "nekaj časa" vdrto, na kar sklepa po tem, da so bili v hiši vidni sledovi od mačke, sama po sebi ne izključuje, da je do vloma lahko prišlo tudi v pravkar navedenem obdobju, za katerega obdolženi nima alibija.

11. Glede na vse navedeno so ugotovitve sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja obravnavane zadeve pravilne in prepričljive ter jih pritožbene navedbe niso uspele izpodbiti.

12. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) in v okviru pritožbenih navedb izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Zagovornik meni, da gre za prestrogo sankcijo tako po vrsti kot po višini, saj gre za odtujitev majhnega zneska, obdolženi pa je v zaporu, kjer se že zagotavlja njegova rehabilitacija in zanj obstoji pozitivna prognoza, navkljub specialnemu povratništvu. Pritožbeno sodišče pa navedenemu ni sledilo, temveč pritrjuje sodišču prve stopnje, ki se je ob upoštevanju obtoženčevega specialnega povratništva pri izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj odločilo za izrek kazni zapora, ki jo je tudi ustrezno odmerilo. Ob tem je obtoženčevo predkaznovanost pravilno štelo za obteževalno okoliščino, kot olajševalno okoliščino pa utemeljeno upoštevalo razmeroma nizko vrednost ukradenih stvari.

13. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).