Jedro

Vložnik čas kaznivega dejanja obravnava ločeno, izolirano od ostalih prvin, s katerimi je dejanje v opisu individualizirano, in zatrjuje kršitev pravic obrambe. Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali pravica do „primernih možnosti“ za pripravo obrambe pomeni hkrati tudi pravico do možnosti obrambe določene vsebine – v konkretnem primeru, do obrambe z alibijem. Breme ustrezno podrobne seznanitve z vsebino očitkov nosi upravičeni tožilec, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, tj. obtožbo. Odgovor na vprašanje, ali je temu bremenu tožilec zadostil, pa je odvisno od okoliščin vsakokratne zadeve in presoje, ali in v kolikšni meri je bil obdolženec zaradi obsega seznanitve z vsebino očitkov, prikrajšan za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. To velja tudi za obrambo z alibijem in zato tudi ni mogoče govoriti o pravici do možnosti obrambe določene vsebine. Prepoznati je mogoče le, kdaj je bil obdolženec – ob celoviti presoji upoštevnih okoliščin – prikrajšan za možnost obrambe do te mere, da o poštenem postopku ni mogoče več govoriti.

Vrhovno sodišče sprejema, da za opustitev zaslišanja obremenilne priče ni bilo opravičljivih razlogov. Vendar pa je treba okoliščine, pomembne za presojo kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presojati skupaj in celovito. Opustitev zaslišanja priče brez opravičljivih razlogov sama zase ne more voditi v ugotovitev kršitve tega jamstva.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je A. A. s sodbo II K 61722/2021 dne 3. 5. 2022 spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen šestih mesecev zapora, mu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist in odločilo o plačilu stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 61722/2021 19. 1. 2023 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

Vrhovno sodišče je kot zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo tudi obsojenčevo vlogo, s katero se je (pred iztekom trimesečnega roka za vložitev zahteve) odzval na odgovor vrhovnega državnega tožilca o zahtevi obsojenčevega zagovornika. Obsojenec v vlogi zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka, smiselno pravic obrambe.

3. Na obe vlogi je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Ocenjuje, da kršitve, ki jih zatrjuje obsojenčev zagovornik, niso podane, deloma pa že segajo na področje izpodbijanja dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi. V odgovoru na obsojenčevo vlogo v celoti vztraja pri stališču v odgovoru na zagovornikovo zahtevo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njej sta se izjavila oba, tako zagovornik kot obsojenec. Zagovornik v svoji izjavi ponavlja že zatrjevane kršitve in torej smiselno vztraja pri svojih navedbah. Obsojenec je v svoji izjavi zatrjeval več kršitev pravic obrambe in jo bo sodišče presojalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker se tožilčev odgovor na obsojenčevo izjavo v celoti sklicuje na odgovor glede zagovornikove zahteve, ga Vrhovno sodišče vložnikoma ni posebej vročalo v odgovor.

B.

Vsebina očitka in relevantna procesna dejstva

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja vlomne velike tatvine na škodo B. B. Dejanje, ki se mu očita, je storil s tem, „da je v času od 15.12.2020 do 29.12.2020 do 11:20 ure ... razbil steklo okna, ki vodi na hodnik ter okno odprl in vstopil v notranjost, ki jo je pregledal in iz predala v dnevni sobi vzel tri denarnice, last B. B., v katerih je bilo skupaj med 200 do 300 eur, moževe denarnice ter iz spalnice skrinjici z bižuterijo in poročnima rinkama, s čimer je B. B. in njenega pokojnega moža oškodoval za okrog 1.000 eur, skupaj s škodo, nastalo zaradi popravila oken.“

6. V neposredno vloženi obtožnici (list. št. 1 – 2) je državna tožilka kot čas dejanja navedla obdobje približno 7 dni, med 14.30 uro dne 22. 12. 2020 in 11.20 uro dne 29. 12. 2020. V uradnem zaznamku o obvestilih, ki jih je 29. 12. 2020 policiji podala oškodovankina hči, C. C., je zapisana izjava, da je bila v hiši pred enim tednom in takrat ni opazila, da bi bilo kaj razbito.

Zagovornik je alibi prvič zatrjeval dne 27. 12. 2021, na predobravnavnem naroku, ko je predlagal zaslišanje obsojenčeve matere, ki bo lahko povedala, da se je obsojenec v tem času nahajal v komuni nad Koprom, in napovedal listinski dokaz, ki bo vložen na glavni obravnavi.

Na obravnavi dne 9. 3. 2022 se obsojenec ni zagovarjal, zato sta bili najprej zaslišani oškodovanka in njena hči. Ta je na vprašanje državne tožilke povedala, da je bila v hiši „kakšnih 14 dni pred tem in takrat je bilo še vse v redu“ (list. št. 67).

Po tem je zagovornik vložil potrdilo o sodelovanju v rehabilitacijskem programu (list. št. 70), ki ga je sodišče prebralo in v katerem je navedeno, da se je obsojenec programa udeleževal med 21. 12. in 26. 12. 2020. Zatem je bila zaslišana obsojenčeva mati, ki je povedala (list. št. 67 – 69), da je bil obsojenec v komuni od 21. 12. 2020 do 26. 12. 2020, ko se je zvečer nahajal na policijski postaji v Kopru, ob 21h prišel s taksijem pred dom, nato s taksijem odšel v Novo Gorico. Okoli poldne naslednjega dne, kmalu po kosilu, jo je poklical z avtobusne postaje v Ajdovščini, kamor ga odšla iskat in ga odpeljala domov. Izpovedala je, da po tem ni zapustil hiše. Obsojenec je svojo verzijo podal v zagovoru na obravnavi dne 3. 5. 2022 (list. št. 93) in smiselno, četudi časovno nekoliko drugače, opisal prihod domov dne 26. 12. in 27. 12. 2020. 7. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 9. 3. 2022 predlagal zaslišanje D. D., ki bi lahko povedala, „kdaj nazadnje je videla hišo oškodovanke, ko še ni bilo znakov, da je v to hišo vlomljeno.“ V utemeljitvi predloga (list. št. 68) je navedel, da je predlagana priča spremljala okolico v času oškodovankine odsotnosti. Skliceval se je na oškodovankino izpovedbo, da je priča (soseda) opazila, da nekaj ni v redu in jo je poklicala takoj, ko je opazila sumljive spremembe. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo (list. 68 in 69) z utemeljitvijo, da priča ne bi ničesar prispevala k dokazovanju obsojenčevega alibija, o tem, da je oškodovanka klicala takoj, ko je opazila spremembo, pa je izpovedala že oškodovanka sama.

8. Po zaslišanjih in po naznanitvi odločitve o dokaznih predlogih je državna tožilka ustno na zapisnik spremenila obtožnico tudi v delu, ki se nanaša na časovno opredelitev dejanja (list. št. 69). Spremenjena časovna opredelitev se je glasila „v času od okoli 15.12.2020 do 29.12.2020 do 11:20 ure,“ torej z navedbo obdobja približno 14 dni pred odkritjem dejanja.

Zagovornik je predlagal osemdnevni rok za pripravo obrambe. Predlog je utemeljil s tem, da „gre za bistven poseg v opis dejanja, saj je bila obramba do sedaj fokusirana na obdobje od 22.12.2020 dalje in je za to obdobje dokazovala alibi obdolženega, za obdobje pred 22.12.2020 pa se ni bilo potrebno ukvarjati, ker se v tem časovnem razponu do danes obdolženemu ni očitalo ničesar.“ Državna tožilka je predlogu nasprotovala.

Sodišče je obravnavo preložilo na 3. 5. 2022, ko je obsojenec podal svoj zagovor, sodišče pa je izreklo sodbo. V besedi strank se je državna tožilka sklicevala na izpovedbo oškodovankine hčerke, ki je „postavila časovno okvir, v katerem naj bi se očitano dejanje zgodilo, to je približno 14 dni pred zaznavo storitve“ (list. št. 98) in zatrjevala, da obsojenec nima „popolnega alibija za očitano obdobje.“ Zagovornik je navajal, da „časovno obdobje v obtožnici po modifikaciji ostaja do te mere odprto oz. tako dolgo, da onemogoča pravzaprav konkretiziran očitek in konkretizirano obrambo. Ni mogoče od obdolženca namreč pričakovati, da v kolikor tožilstvo raztegne časovnico, kdaj bi lahko prišlo do kaznivega dejanja tatvine, da bo po letu in pol za vsak dan lahko natančno dokazoval, kje se je kdaj nahajal.“ Časovni razpon je ocenjeval kot „nedopusten“, da „ne predstavlja konkretizacije opisa očitanega kaznivega dejanja in s tega vidika tudi po eni strani onemogoča obrambo, po drugi strani pa v sodbi brez natančnejše opredelitve časa oz. ugotovitve dejanskega stanja v to smer, ni mogoče popolno in celovito opraviti dokazne ocene, kdaj je sploh do vloma prišlo“ (list. št. 98 – 99).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec alibi „uspel dokazati le za časovno obdobje, ki ga izkazuje potrdilo Društva za svetovanje in pomoč odvisnikom v rehabilitaciji, to je za čas, ki ga je obtoženi preživel v komuni v Novi vasi nad Dragonjo, torej od 21. 12. 2020 do 26. 12. 2020, ob tem, da popolnega alibija ne more imeti niti za prvi, še posebej pa ne za zadnje navedeni dan.“ Po tem naj bi bil 10 dni v samoizolaciji in pod neprestanim materinim nadzorom, čemur pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo in ugotovilo, da – tudi če bi bil neprestano nadzorovan – nima izkazanega alibija vsaj od 15. do 21. 12. in od 26. 12. zvečer do 12. ure dne 27. 12. 2021 (9. točka obrazložitve sodbe). Oceni prvostopenjskega sodišča je pritožbeno sodišče pritrdilo v 10. točki obrazložitve sodbe.

O spremembi obtožbe ne sodba sodišča prve in ne sodba sodišča druge stopnje ne vsebujeta nobenih razlogov, četudi sta ji oba pritožnika nasprotovala v pritožbi. Vložnika odsotnosti teh razlogov ne problematizirata, hkrati pa smiselno ponavljata pritožbene očitke.

_Vsebina zahtev_

10. Jedro zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju kršitev določb kazenskega postopka zaradi kršitve pravic obrambe (torej v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP). Vložnik prepoznava kršitev najprej v zavrnitvi predloga za zaslišanje D. D., ki bi povedala, kdaj je nazadnje zaznala oškodovankino hišo v stanju, ko še ni bilo vlomljeno. Iz vložnikovih navedb je hkrati mogoče razbrati, da se je s tem dokaznim predlogom želel odzvati na razširitev časovnega okvirja storitve kaznivega dejanja, ob čemer je zatrjeval, da čas kaznivega dejanja „ni točno ugotovljen,“ dodatno pa, da obdolženec „ne more po več kot letu ugotoviti za vsak dan, kaj je počel v decembru 2020, če se to nanaša na razpon dveh tednov.“ Dokazni predlog hkrati opira na lastno oceno izpovedb oškodovanke in njene hčere ter obsojenčeve matere, s čimer si prizadeva izpodbiti dokazno oceno, da obsojenec za čas, ki se zatrjuje, nima popolnega alibija. To kršitev je vložnik zatrjeval tudi v pritožbi (list. št. 110).

11. Tudi obsojenec v svoji izjavi, vloženi dne 31. 3. 2023 zatrjuje kršitev pravic obrambe. Izpostavlja prvotno očitani časovni okvir dejanja in državni tožilki očita, da naj bi izkoristila oškodovankino izpovedbo (pravilno: izpovedbo oškodovankine hčere), „da se je tatvina zgodila kakšen dan prej, kar je tožilka izkoristila in modificirala obtožnico tako, da je spremenila in podaljšala časovno obdobje storitve kaznivega dejanja za čas, v katerem jaz nisem mogel podpreti svojega alibija drugače, kot z zagotovitvijo moje mama, da sem bi v tem obdobju doma.“ V pritožbi (list. št. 105) zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec navedel, da je tožilka „za vsak alibi ... modificirala obtožnico s pomikanjem datuma proti začetku decembra ...“ V povezavi z navedbami v pritožbi njegovega zagovornika so bile obsojenčeve laične navedbe dovolj določne, da je mogoče šteti zatrjevano kršitev za formalno in materialno izčrpano (peti odstavek 420. člena ZKP).

V preostalem delu obsojenec: posplošeno graja zavrnitev predloga za zaslišanje taksista; smiselno izpodbija verodostojnost zapisnika o (ponovnem) ogledu z dne 30. 12. 2020, med katerim so našli rokavico z biološkimi sledmi, in rezultate analize DNK; navaja, da so bile hišne in osebne preiskave neuspešne; in zatrjuje, da dejanje ni bilo skrbno preiskano, ker niso iskali sledi obuval ali prstnih odtisov (ki bi morali obstajati, če naj bi izgubil rokavico).

12. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ni presojalo ne obsojenčevih navedb, kolikor presegajo zatrjevanje kršitev pravic obrambe v zvezi z alibijem, niti zagovornikovih navedb, kolikor z njimi ponuja drugačno dokazno oceno izpovedb navedenih prič in s tem presega zatrjevanje kršitve pravic obrambe.

_O časovni opredelitvi kaznivega dejanja in obrambi z alibijem_

13. Zagovornikove navedbe, da čas storitve kaznivega dejanja ni točno ugotovljen, segajo v polje ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano in ga vložniki zahteve ne morejo izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vendar pa je iz vložnikovih navedb hkrati mogoče prepoznati očitek, da dejanje – zaradi daljšega časovnega obdobja, v katerega je umeščeno – ni ustrezno opisano in je zato onemogočeno izvrševanje pravic obrambe.

14. Ker čas kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 (niti kako drugače materialnopravno pomemben v tej zadevi), je mogoče v vložnikovih navedbah prepoznati kvečjemu očitek nezadostne individualizacije kaznivega dejanja in s tem kršitev pravic obrambe (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 26350/2020 z dne 8. 9. 2022). Tudi izrek obsodilne sodbe mora vsebovati "opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi" (četrti odstavek 364. člena ZKP, v zvezi z 269. členom in 354. členom ZKP). Le ustrezna individualizacija obsojenčevih ravnanj omogoča učinkovito izvrševanje pravic obrambe. Le dovolj določno opredeljena izvršitvena ravnanja so lahko predmet spora v dokaznem postopku in s tem predmet sodnega odločanja (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-6/93 z dne 1. 4. 1994, 12. točka obrazložitve).

15. Vrhovno sodišče navedbam vložnika ne more slediti. Zahtevi po zadostni individualizaciji dejanja bo namreč zadoščeno že, če bo mogoče življenjski primer (historični dogodek), na katerega se opis nanaša, jasno razlikovati od drugih življenjskih primerov (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020). Navedba časa kaznivega dejanja je v tem okviru le ena od okoliščin, s katerimi se „dejanje kar najbolj natančno označi.“ Opis namreč hkrati vsebuje tudi druge okoliščine, tj. kraj dejanja, način izvršitve, oškodovanca in odtujene predmete, ki jih ni mogoče pripisati drugemu historičnemu dogodku (in vložnik niti tega ne zatrjuje). Namesto tega vložnik čas kaznivega dejanja obravnava ločeno, izolirano od ostalih prvin, s katerimi je dejanje v opisu individualizirano, in zatrjuje kršitev pravic obrambe. S takšnimi navedbami ne more uspeti.

16. To so tudi izhodišča za odgovor na obsojenčeve trditve, da je bil zaradi široke časovne opredelitve dejanja prikrajšan za možnost obrambe z alibijem. S tem vložnik smiselno zatrjuje kršitev pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe (četrti odstavek 12. člena ZKP; 29. člen Ustave). Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali pravica do „primernih možnosti“ za pripravo obrambe pomeni hkrati tudi pravico do možnosti obrambe določene vsebine – v konkretnem primeru, do obrambe z alibijem.

17. Z dokazovanjem alibija obramba poskuša prepričati, da je bil obdolženec v času kaznivega dejanja na drugem kraju (ti. pozitivni alibi) ali pa, da obdolženca v času kaznivega dejanja ni bilo na kraju kaznivega dejanja (ti. negativni alibi). Četudi je ti. pozitivni alibi prepričljivejši, je dokaz z alibijem vedno relevanten (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/93 z dne 8. 6. 1995), kadar je storilčevo ravnanje časovno in krajevno določeno. Zato bo možnost uveljavljanja obrambe z alibijem nedvomno odvisna od (načina) opisa časa in kraja kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita.

18. Neločljiv del pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe je tudi pravica obdolženca, da je podrobno seznanjen z bistvom in vzroki očitkov (točka a) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice; prvi odstavek 6. člena Direktive 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku; v nadaljevanju Direktiva). O vsebini očitkov mora biti obdolženec seznanjen „tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe“ (prvi odstavek 6. člena Direktive; prim. 60. točko obrazložitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Mattoccia proti Italiji, št. 23969/94 z dne 25. 7. 2000; prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 18657/2014 z dne 6. 5. 2021).

19. Breme ustrezno podrobne seznanitve z vsebino očitkov nosi upravičeni tožilec, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, tj. obtožbo (drugi odstavek 16. člena ZKP; prim. 65. točko obrazložitve sodbe Mattoccia proti Italiji). Odgovor na vprašanje, ali je temu bremenu tožilec zadostil, pa je odvisno od okoliščin vsakokratne zadeve in presoje, ali in v kolikšni meri je bil obdolženec zaradi obsega seznanitve z vsebino očitkov, prikrajšan za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. To velja tudi za obrambo z alibijem in zato tudi ni mogoče govoriti o pravici do možnosti obrambe določene vsebine. Prepoznati je mogoče le, kdaj je bil obdolženec – ob celoviti presoji upoštevnih okoliščin – prikrajšan za možnost obrambe do te mere, da o poštenem postopku ni mogoče več govoriti.

20. V obravnavani zadevi se tako obsojenec kot njegov zagovornik najprej osredotočata na način časovne opredelitve dejanja, tj. v intervalu sedmih oziroma (po spremembi obtožnice) 14 dni. Ta okoliščina ne pomeni, da je bil obsojenec prikrajšan za učinkovito možnost obrambe z alibijem. Ni namreč videti ovir, da bi obramba – ob takšnem očitku – bila prikrajšana za možnost predlagati dokaz, s katerim bi v celotnem sedem- oziroma štirinajstdnevnem obdobju izkazala, da obsojenca na kraju kaznivega dejanja ni bilo. Še manj je v tej okoliščini mogoče prepoznati, da bi bila prizadevanja za obrambo z alibijem kakorkoli vnaprej obsojena na neuspeh. V obravnavanem primeru širina časovnega intervala pomeni le, da je obramba uspela sodišče v obsojenčev alibi prepričati le za del opredeljenega časovnega intervala.

21. Druga okoliščina, ki jo zatrjuje zagovornik, pa je čas, ki je pretekel od storitve kaznivega dejanja pa do obravnave obtožnih očitkov. Ta čas naj bi obsojencu – v povezavi s štirinajstdnevnim intervalom časa storitve kaznivega dejanja – onemogočil obrambo z alibijem. Zagovornik s tem zatrjuje, da naj bi bila obramba zaradi poteka časa dejansko prikrajšana za uspešno obrambo z alibijem. Vendar pa prav (delni) uspeh obrambe z alibijem izkazuje, da zagovornika v tem delu pravzaprav moti le neuspeh pri dokazovanju alibija za preostanek obdobja, v katerega je dejanje umeščeno. S tem zagovornik izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe, s čimer ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_O spremembi obtožnice in obrambi z alibijem_

22. Z drugim sklopom trditev, ki jih ponudita, vložnika zatrjujeta kršitev pravic obrambe zaradi spremembe obtožnice na naroku 9. 3. 2022, s katero je državna tožilka razširila časovni interval, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje. Kot že povzeto, je spremenjena obtožnica dejanje umestila med 15. in 29. 12. 2020, prvotno pa med 22. in 29. 12. 2020. S to spremembo naj bi bil obsojenec prikrajšan za pravico obrambe z alibijem do te mere, da o poštenem postopku ni več mogoče govoriti. Obsojenec spremembo obtožnice povezuje s predhodnim ravnanjem državne tožilke med zaslišanjem oškodovankine hčere, da naj bi „dobesedno polagala in postavljala vprašanja glede časa storitve kaznivega dejanja ... dokler oškodovanka ni izjavila, da obstaja možnost, da se je tatvina zgodila kakšen dan prej, kar je tožilka izkoristila in modificirala obtožnico tako, da je spremenila in podaljšala časovno obdobje storitve kaznivega dejanja za čas, v katerem jaz nisem mogel podpreti svojega alibija ...“

23. Izhodišča za presojo, ali je sprememba obtožnice (344. člen ZKP) v skladu z jamstvi poštenega postopka, je Vrhovno sodišče nazadnje povzelo v sodbi I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (20. točka obrazložitve). Pooblastilo za spreminjanje obtožnice ni v neskladju z obdolženčevimi procesnimi jamstvi v kazenskem postopku, če tožilec pooblastila ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da nasprotna stranka varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kot če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Ključno je, da sprememba obtožbe ne okrni obdolženčeve pravice do obrambe, kar zajema ne le možnost, da vnaprej pripravi obrambo, ampak tudi, da zaradi spremembe obtožnice ni prevaran ali spravljen v zadrego pri pripravi in predstavitvi obrambe ter da ni postavljen v položaj presenečenja.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s spremembo obtožnice učinkovito izvrševanje pravice obrambe v obravnavani zadevi ni bilo ogroženo. Na prvi pogled se zdi, da so se obrambna prizadevanja glede alibija izjalovila prav zato, ker je državna tožilka časovno opredelitev kaznivega dejanja razširila po tem, ko je obramba na predobravnavnem naroku napovedala alibi za čas, naveden v prvotnem besedilu obtožnice.

Nobenega dvoma ni, da je – vse do spremembe obtožnice – obramba izkazala alibi za večino obdobja, ki ga je vseboval opis (tj. od 21. 12. do 26. oziroma 27. 12. 2020). S spremembo obtožnice je dokazna moč alibija za to obdobje občutno oslabela, obramba pa za čas pred 21. 12. 2020 (ne pred in ne po spremembi obtožnice) alibija ni zatrjevala. V odziv na spremembo obtožnice je obsojenec na zadnjem naroku glavne obravnave, dne 3. 5. 2022, podal svoj zagovor, v katerem alibija za čas pred 21. 12. 2020 ne zatrjuje.

25. Vendar pa podrobnejši pregled pokaže, da sprememba obtožnice v obravnavani zadevi ni vodila v prikrajšanje procesnega položaja obrambe.

Prvič, državna tožilka se je pri oblikovanju prvotne obtožnice očitno zanesla na izjavo, ki jo je oškodovankina hči podala policiji, da je bila v oškodovankini hiši teden dni pred odkritjem vloma. Sprememba obtožnice ni bila odziv na napoved obrambe z alibijem s predobravnavnega naroka, ampak odziv na drugačno izpovedbo oškodovankine hčerke.

Drugič, v spisu ni nikakršnih podatkov, ki bi pritrdili obsojenčevim navedbam, da naj bi državna tožilka – po napovedi obrambe z alibijem – oškodovankino hči zasliševala z namenom, da doseže izpovedbo, na katero bo oprla spremembo obtožbe.

Tretjič, v obravnavanem primeru je obramba z zgodnjo napovedjo alibija – preden je bil čas kaznivega dejanja sploh predmet dokazovanja – prevzela tudi tveganje, da dokazni postopek obrambni tezi ne bo pritrdil. To tveganje se lahko uresniči bodisi zato, ker se v dokaznem postopku razkrije drugačen čas kaznivega dejanja, bodisi zato, ker dokazi o alibiju, ki jih obramba ponudi, ne vzbudijo dvoma v obdolženčevo navzočnost na kraju dejanja. Upoštevajoč, da morajo organi kazenskega postopka ugotoviti dejansko stanje pravilno in popolno, je tveganje neuspeha z alibijem zaradi spremembe obtožnice, ki sledi izvedenim dokazom o času kaznivega dejanja, realno in predvidljivo. Obsojenec zato ne more uspeti z (implicitnim) zatrjevanjem, da bi – zaradi napovedanega dokaza z alibijem – sodišče moralo slediti prvotnemu besedilu obtožnice (državni tožilec pa obtožnice ne bi smel spremeniti) in s tem zavarovati položaj obrambe, ki je dokaz z alibijem napovedala, preden je čas kaznivega dejanja sploh postal predmet dokazovanja (tj. pred zaslišanjem oškodovankine hčerke). Vzrok razočaranja zaradi izjalovitve obrambe z alibijem torej ni v spremembi obtožnice, ampak v dokaznem tveganju, ki ga je z napovedjo alibija sprejela obramba.

Četrtič, na prizadevanja obrambe, da prepriča sodišče v alibi, sprememba obtožnice nima vpliva. Sprememba obtožnice sicer pomeni, da je dokazna moč alibija za čas med 21. 12. in 26. 12. 2020 oslabela. Če je obramba sprva merila na celoten čas kaznivega dejanja, so se njena prizadevanja po spremembi nanašala le še na del (polovico) časovnega intervala, ki ga je opisala tožilka. Vendar pa s tem obsojencu možnost obrambe z alibijem ni bila odvzeta: ni videti ovir, da obramba ne bi izkoristila možnosti nadaljnje obrambe z alibijem tudi za čas med 15. in 21. 12. 2020. In končno, sodišče je na predlog zagovornika zagotovilo primeren čas, da se pripravi na obrambo zoper spremenjeno obtožnico in zadnji narok opravilo 3. 5. 2022. 26. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o spremembi obtožnice, zaradi katere bi bila obramba kakorkoli prevarana, v zadregi ali presenečena tako, da bi bila prikrajšana za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. Zatrjevana kršitev ni podana.

_Zavrnitev predloga za zaslišanje D. D._

27. Zagovornik je na obravnavi dne 9. 3. 2022 (pred spremembo) podal dokazni predlog za zaslišanje oškodovankine sosede, D. D., z zgoraj povzeto utemeljitvijo. V sodbi je sodišče prve stopnje razloge razširilo in zapisalo (3. točka obrazložitve), „da okoliščine, ki naj bi jih po pričakovanju obrambe ta priča osvetlila (pojasnila, kdaj nazadnje je opazila, da je s sosedovo hišo še vse v redu), ni odločilnega pomena za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja. Oškodovanka je namreč povedala, da jo je predlagana priča obvestila takoj, ko je zaznala spremembo, ki je pritegnila njeno pozornost, to pa je po izpovedi oškodovanke bilo 29.12.2020. In, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, prav natančna ugotovitev časa kaznivega dejanja, niti ni odločilnega pomena in zato zadošča časovna opredelitev storitve obravnavanega kaznivega dejanja v časovnem razponu kot izhaja iz izreka te sodbe.“ Višje sodišče je tem razlogom v bistvenem sledilo (10. točka obrazložitve sodbe).

28. Pravnomočna sodba se na izjavo, ki jo je podala D. D. oškodovanki, opira v dveh vidikih. Prvi vidik je čas, ko je D. D. oškodovanko poklicala in ji sporočila svoje zaznave v zvezi z oškodovankino hišo. Ta čas je pomemben, ker se nanj opira ugotovitev o koncu obdobja, v katerem je bilo dejanje storjeno. O tem, kdaj je D. D. klicala oškodovanko, je ta tudi neposredno izpovedovala.

29. Drugi vidik izjave D. D. pa se nanaša na njeno lastno zaznavo oškodovankine hiše. V tem delu je oškodovanka izpovedala, da jo je „soseda poklicala takoj, ko je opazila sumljive spremembe.“ Ker so sodišča ugotovila, da je D. D. oškodovanko klicala 29. 12. 2020, to pomeni, da je tega dne ta tudi zaznala spremembe na oškodovankini hiši. O tem, kdaj je zaznala spremembe, je vedele povedati le D. D.; oškodovanka je v tem delu le t. i. posredna priča; ne izpoveduje o lastnih zaznavah, ampak o zaznavah druge osebe, D. D. Ta dejanska ugotovitev v pravnomočni sodbi deluje obremenilno. Obremenilno deluje zato, ker je s tem določen konec obdobja, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje. Skupaj z ugotovitvijo, da je obsojenec za čas med 26. 12. 2020 (ko je zapustil komuno) in 12. uro 27. 12. 2020 (9. točka obrazložitve prvostopenjske in 10. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe) imel zadosti časa in možnosti izvršiti kaznivo dejanje, je čas zaznave sprememb na oškodovankini hiši pomemben za (ne)uspeh obrambe z alibijem.

To pomeni, da je treba obrambne navedbe presojati z vidika pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče (tretji odstavek 6. člena EKČP). Odločilno je namreč, kako je sodišče njegovo izjavo uporabilo v kazenskem postopku – torej, ali jo je uporabilo v potrditev dejstva, ki je obdolžencu v korist ali v breme (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-674/19-18 z dne 15. 6. 2023, 13. točka obrazložitve).

30. V razlogih, ki sta jih sprejeli obe sodišči, je mogoče zaznati dva argumenta. Prvi argument je, da zaslišanje (torej izpovedba) D. D. ni odločilnega pomena za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja. Ker sta se sodišči očitno oprli prav na njeno zaznavo sledi dejanja (pri opredelitvi časa dejanja in presoji uspešnosti dokaza z alibijem), takšno stališče očitno ne vzdrži. V tem delu sodišči pričakujeta, da predlagatelj ponovno utemelji relevantnost obremenilne izjave, ki sta jo sodišči že šteli za pomembno. Sodišče lahko breme utemeljevanja naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče (npr. odločba Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, 15. točka obrazložitve).

31. Drugi argument, s katerim sta sodišči zavrnili predlog za zaslišanje D. D., pa je, da „natančna ugotovitev časa kaznivega dejanja, niti ni odločilnega pomena in zato zadošča časovna opredelitev storitve obravnavanega kaznivega dejanja v časovnem razponu kot izhaja iz izreka te sodbe.“ S tem argumentom sodišči sporočata, da izjava D. D. ne more biti odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. To ugotovitev je treba povezati z že povzetimi ugotovitvami o zatrjevanem alibiju: obe sodišči sta posebej – v okviru opisanega obdobja – poudarili možnost izvršitve dejanja med obsojenčevim odhodom iz komune in prihodom domov, prvostopenjsko sodišče pa je sprejelo stališče, da alibi ni izkazan niti za čas med 15. in 21. 12. 2020. 32. Vrhovno sodišče pri presoji kršitve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče sledi novejši presoji Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je treba opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče presojati celovito in skupaj, s treh vidikov (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022): (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

33. Zagovornik se v svoji zahtevi, zmotno izhajajoč iz meril odločanja o razbremenilnih dokaznih predlogih, sicer osredotočil na zatrjevanje relevantnosti zaslišanja D. D. Vendar pa je hkrati vendarle zatrjeval, da pomeni opustitev zaslišanja kršitev pravic obrambe, in da je treba čas zaznave s strani D. D. povezati s časom obsojenčevega alibija. Iz njegovih navedb v zahtevi (kot že pred sodiščem prve stopnje) je mogoče razbrati, da si prizadeva za umestitev časa dejanja v čas obsojenčevega alibija.

34. Vrhovno sodišče sprejema, da za opustitev njenega zaslišanja ni bilo opravičljivih razlogov. Vendar pa je treba okoliščine, pomembne za presojo kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presojati skupaj in celovito. Opustitev zaslišanja D. D. brez opravičljivih razlogov sama zase ne more voditi v ugotovitev kršitve tega jamstva. Vrhovno sodišče je zato presodilo ravnanje sodišč tudi z vidika preostalih dveh meril. Presoja odločilnosti opustitve njenega zaslišanja pokaže, da je stališče prvo- in drugostopenjskega sodišča pravilno. Zagovornik čas zaznave dejanja tesno povezuje s časom obsojenčevega alibija, kolikor je izkazan, in si prizadeva za umestitev dogodka v čas obsojenčevega bivanja v komuni. Odločilnost izjave D. D. je torej nedvomno tesno povezana z dokazno močjo obsojenčevega alibija. Ta pa, kot sta ugotovili sodišči, ni izkazan ne za obdobje med 15. in 21. 12. 2020 in ne za čas med 26. 12. zvečer in prihodom domov okoli poldneva 27. 12. 2020. Za to obdobje se vložnik zateče k lastni dokazni oceni in špekulaciji, ki temelji na izpovedbi o mačjih iztrebkih, najdenih v oškodovankini hiši, in verjetnosti zgodnejše zaznave dogodka s strani sosedov. V tem delu, v katerem alibi ni izkazan, vložnikove navedbe že prehajajo v zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (s čimer ne more uspeti; drugi odstavek 420. člena ZKP). Upoštevajoč tudi ugotovitve, da je bila na kraju dejanja najdena rokavica s prevladujočimi biološkimi sledmi, pripisanimi obsojencu kot zadnjemu uporabniku rokavice (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), Vrhovno sodišče sprejema, da izjava D. D. ni imela odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi. Sodišči sta ugotovitve o času dejanja zamejili z izpovedbo oškodovankine hčerke in obvestilom D. D., za del tega obdobja ugotovili obsojenčev alibi, obsojencu pa krivdo pripisali na podlagi ugotovitev o zadnji uporabi rokavice, najdene na kraju dejanja.

In končno, presoditi je treba ustreznost ravnanja sodišča, s katerim bi bilo uravnoteženo prikrajšanje obrambe zaradi opustitve zaslišanja D. D. O tem zagovornik molči. Na tem mestu lahko Vrhovno sodišče – primerno skopim navedbam v zahtevi – ugotovi le, da je sodišče prve stopnje o okoliščinah njene izjave podrobno zaslišalo oškodovanko, ki je izpovedala o svojem pogovoru z D. D., posebej tudi o času zaznave dogodka (list. št. 66), vse v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Ker je odločilnost dokaza z zaslišanjem D. D. odvisna od moči obrambe z alibijem, je za presojo v tem delu pomembno tudi, da je imela obramba v postopku vse možnosti, da ponudi alibi tudi za preostanek obdobja, v katerega je bilo dejanje umeščeno – pa tega ni niti poskusila. Položaj obrambe je bil po presoji Vrhovnega sodišča zadosti zavarovan s tem, da so sodišča – ob polni možnosti obrambe z alibijem – dokaz z zaslišanjem D. D. zavrnila tako, da so upoštevala meje alibija, kot ga je ponudila obramba.

35. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da opustitev zaslišanja D. D., kljub odsotnosti opravičljivih razlogov za takšno postopanje, ni nedopustno okrnilo obsojenčevih pravic obrambe. Ni namreč mogoče prepoznati, da bi sodišči njeni izjavi pripisali odločilen pomen za odločitev v zadevi. Odločilnost njene izjave je bila namreč odvisna od vrednotenja obsojenčevega alibija, ki je bil – glede na opredeljen čas dejanja – že sam brez odločilnega pomena za zadevo.

C.

36. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

37. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

38. Odločitev je bila sprejeta soglasno.