Jedro

Zgolj pomanjkljivo pripravljen sanacijski program ni dovolj tehten razlog za razrešitev s funkcije direktorja. Ker tožena stranka tako ni dokazala utemeljenosti razrešitve, ima tožnik pravico do odpravnine, kot je bila za ta primer dogovorjena z individualno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 26.474,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2000 do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 4.388,29 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno obema predlogoma pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v izreku o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da samo dejstvo, da tožnik ni pripravil sanacijskega programa, ni dovolj tehten razlog za njegovo razrešitev. Tožena stranka je večkrat poudarjala, da je slabo poslovanje družbe in velika izguba zahtevala od tožnika kot direktorja družbe določene sanacijske ukrepe, četudi mu nadzorni svet tega ne bi izrecno naložil. Med strankama ni bilo sporno, da poslovni rezultati niso bili ugodni. Ni bistveno, ali je bil tožnik kot direktor izključno odgovoren za takšno poslovanje, ali je takšno poslovanje posledica objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva. Tudi tožnik sam je posredno potrdil, da je bilo poslovanje družbe takšno, da je terjalo določene sanacijske ukrepe, ko je 10.4.2000 nadzornemu svetu predložil list papirja, imenovan „sanacija poslovanja družbe“. Ta list papirja nedvomno ni sanacijski program, zato je nadzorni svet tožnika razrešil s funkcije direktorja iz utemeljenih razlogov. Tožnik ni bil izključno sam odgovoren za slabo poslovanje družbe, razrešen pa je bil zato, ker ni ničesar ukrenil, da bi negativno poslovanje družbe saniral, predvsem pa ni pripravil sanacijskih ukrepov, kot mu je to naložil nadzorni svet. Krivda tožnika je bila, da programa ni pripravil, zato je bila razrešitev utemeljena. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, ki pa ni izpovedal tako, da bi sodišče lahko povzelo, da sanacijskega programa ni izdelal iz opravičenih razlogov. Ne strinja se tudi z odločitvijo o pravdnih stroških. Te odločitve ne more konkretizirati, ker se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo, katere stroške je priznalo in v kakšnem obsegu. Meni, da so stroški previsoko odmerjeni. Nepravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Po nedavno uveljavljani sodni praksi tečejo zamudne obresti od stroškov pravdnega postopka s prvim dnem zamude, kar pa nastopi šele po poteku določenega paricijskega roka, ki začne teči z vročitvijo sodne odločbe stranki. Pomembno je tudi, da je bila vrednost spornega predmeta večja, zato bi se to dejstvo moralo upoštevati pri odločitvi o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče upoštevalo vsa odločilna dejstva in sprejelo pravilno odločitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da mu nadzorni svet nikoli ni naročil izdelave sanacijskega programa in da gre za izmišljeno korespondenčno sejo, ki je nikoli ni bilo. Poudarja, da tožena stranka nikoli ni opredelila razloga razrešitve in je razloge prilagajala glede na potrebe. Nadzorni svet je bil ves čas seznanjen s finančnim stanjem družbe, projekcijo izgube je potrdil, člani nadzornega sveta na delo tožnika niso imeli pripomb. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in nato tožbenemu zahtevku ugodilo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval izplačilo šestkratnika povprečne mesečne plače zadnjih dvanajstih mesecev pred razrešitvijo, ker ga je tožena stranka razrešila z mesta direktorja brez utemeljena razloga, zato je upravičen do odpravnine po 12. členu individualne pogodbe o zaposlitvi.

Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14.4.1999 izhaja, da ima tožnik v primeru razrešitve s funkcije, na katero je imenovan in v primeru, da ob prenehanju mandata ni ponovno imenovan, pravico, da je razporejen na delovno mesto v okviru družbe, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovni usposobljenosti. V primeru, da nadzorni svet odpokliče direktorja družbe brez utemeljenega razloga, je direktor upravičen do odpravnine v višini šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12-ih mesecih, ko je opravljal to funkcijo (1. in 2. odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi).

Tožena stranka (nadzorni svet) je dne 21.4.2000 sprejela sklep, da se tožnika z dnem 19.4.2000 razreši s funkcije direktorja, da ni upravičen do odpravnine v višini šestih plač ter da se ga razporedi na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka o ugovoru zoper sklep nadzornega sveta ni odločala.

Če pristojni organ odpokliče direktorja s funkcije pred potekom mandata, mora presoditi, ali je bila nezaupnica izrečena utemeljeno ali ne, saj je od takšne ugotovitve odvisna pravica odpoklicanega direktorja do odpravnine. Tako ima odpoklic brez utemeljena razloga za posledico, da mu družba plača odpravnino. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ugotavljalo, ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenega razloga. Na podlagi izvedenega postopka je ugotovilo, da samo pomanjkljivo pripravljen sanacijski program ali nepriprava sanacijskega programa ni dovolj tehten razlog za razrešitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka utemeljenosti razrešitve ni izkazala v vseh elementih, zato gre za razrešitev brez utemeljenega razloga. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, k temelji na izpovedih zaslišanih prič in tožnika, je popolna in pravilna, pravilno so ugotovljena tudi vsa odločilna dejstva. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil nadzorni svet tožene stranke seznanjen z njenim finančnim stanjem in ni terjal nobenih posebnih ukrepov, saj je na šesti seji nadzornega sveta dne 31.1.2000 (torej tri mesece pred odpoklicem tožnika) sprejel projekcijo bilance uspeha in stanja za leto 1999 ter obravnavo plana za leto 2000 in ga sprejel. Do odpoklica tožnika je prišlo na pobudo največjih delničarjev družbe M. d.d. - P. D. d.o.o., ki je ocenila, da je ogrožen obstoj družbe ter da je potrebno sprejeti ustrezne ukrepe. Za presojo zadeve je bistveno, da tožena stranka sama v sklepu sprejetem na nadzornem svetu 19.4.2000 ni navedla razloga za razrešitev, kot ga je uveljavljala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Kljub dejstvu, da tožnik ni pripravil programa sanacije poslovanja tako, da bi bila razvidna strategija poslovanja in plana, ki je bil sprejel za leto 2000, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedeno dejstvo še ne pomeni, da je bil razlog za odpoklic utemeljen. Ker nadzorni svet v času mandata tožnika ni ugotovil bistvenih nepravilnosti pri vodenju tožene stranke, v konkretnem primeru ni bilo dejanske podlage, ki bi tako v subjektivnem kot objektivnem smislu utemeljevali tožnikov predčasni odpoklic s funkcije direktorja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in ZPP, ki določa v 154. členu, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Pravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Načelno pravno mnenje je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča dne 13.12.2006, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev sprejelo 21.11.2006, zato je odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti sprejeta v skladu z do tedaj veljavno sodno prakso.

Ker so skladno z obrazloženim s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi niso podane, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in vključno z odločitvijo o stroških postopka potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).