Jedro

Tožnica, ki je bila uporabnica stanovanja, na katerem je imela stanovanjsko pravico sprva njena mati, po njeni smrti pa mož njene matere, na podlagi zakona ni mogla postati imetnica stanovanjske pravice. Zato ne more zahtevati sklenitve najemne pogodbe in nato prodajne pogodbe za to stanovanje.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pod I. 1. razveljavi.

2. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba pod I. in sklep pod II.

3. Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje pod I. s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, v tč. I. 1. pa je tožbo še zavrglo s sklepom. V zvezi s pravdnimi stroški je sklenilo, da mora tožeča stranka povrniti prvotožencu 35.820,00 tolarjev. V sklepu pod II. je razveljavilo izdano začasno odredbo.

Proti sodbi in sklepu se je pritožila tožnica zaradi vseh treh pritožbenih razlogov po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku. V zvezi s sodbo predlaga razveljavitev. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrglo in zavrnilo 1. točko tožbe oz. tožbenega zahtevka, kar ni logično in predstavlja bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku po 13. tč. drugega odst. 354. člena. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo, da bi bilo treba v 1. točki dopolniti dajatveni zahtevek z ugotovitvenim delom, v čemer vidi relativno bistveno kršitev pravdnega postopka. Navaja še, da je tožnica aktivno legitimirana zahtevati razveljavitev najemne pogodbe, ki je v nasprotju s 147. členom Stanovanjskega zakona, ker so od tega odvisne tožničine pridobljene pravice. Po njenem je toženec izgubil stanovanjsko pravico, ki bi jo teoretično imel do 10.4.1992, ko je sklenil najemno pogodbo. Toda dejansko mu je stanovanjska pravica na podlagi zakona prenehala sredi leta 1990. V zvezi s tem bi moralo sodišče izvajati dokaze in je prezgodaj odločilo. Priznava sicer, da tožnica na podlagi zakona ni postala imetnica stanovanjske pravice, je pa po določilu Zakona o stanovnjskih razmerjih pridobila določene pravice do stanovanja in je z dnem, ko je tožencu prenehala stanovanjska pravica, pridobila možnost zahtevati, da se za imetnico stanovanjske pravice postavi sama.

Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo. V tej vlogi povzema pritožbene trditve in se strinja z ugotovitvami sodišča v izpodbijani odločbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo pritožbo po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku. Ker je tožeča stranka navedla, da se pritožuje proti sodbi in sklepu in tega ni dovolj obrazložila, je sodišče druge stopnje štelo, da se pritožuje tako proti sklepu iz I. točke izreka, kakor proti sklepu in II. točke izreka, ker sta oba sklepa zanjo neugodna. V zvezi s sklepom pod I., s katerim je sodišče zavrglo tožbo v 1. točki izreka sodbe, je pritožba utemeljena.

Sodišče je kot razlog za zavrženje navedlo določilo 109. člena ZPP, ki pa navaja primer nerazumljive vloge ali vloge, ki ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. V danem primeru temu ni tako, saj je sodišče očitno lahko odločalo o zahtevku in ga je iz razlogov, ki jih vsebujejo materialnopravni predpisi tudi zavrnilo.

Tako je o isti stvari odločilo dvakrat. V obrazložitvi sodbe (zadnji odstavek šeste strani izpodbijane odločbe) sicer navaja, da je sodišče podrejeno zavrglo tožbo z zahtevkom v tč. 1, toda ker ni bilo dveh zahtevkov, (glavnega in podrejenega), je sodišče prekoračilo svoja pooblastila za odločanje (2. člen Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče druge stopnje zato v tem ne vidi kršitve po 13. tč. drugega odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je izrek razumljiv in ni pomanjkljiv, je pa odveč. Zato je v zvezi s 372. členom ter 3. tč. 380. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijani sklep razveljavilo in ker ni potrebe, v tem delu zadeve ni vrnilo v nov postopek.

Sicer pa pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, da tretje tožena stranka ni pasivno legitimirana (drugi odstavek na peti strani izpodbijane odločbe), zato je zahtevek proti njej povsem utemeljeno zavrnjen. Tudi zavrnitev zahtevka proti drugo in tretje toženi stranki ni preuranjena, saj je sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko se je na podlagi pregledanih spisov in listin ter zaslišanja pravdnih strank prepričalo, da je prvotoženi J.J. po smrti svoje žene M.B. J. že po zakonu pridobil stanovanjsko pravico, kar je bilo ugotovljeno tudi z upravno odločbo z dne 21.12.1988 in kasneje z zavrnilno sodbo, ki je postala pravnomočna 28.8.1991. Na tej podlagi sta prvo in drugotoženi stranki 10.4.1992 sklenili najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo, če je tožnica kdaj postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Toda iz izvedenega dokaznega postopka se je prepričalo, da je bila vseskozi le uporabnica stanovanja in je imela status imetnice stanovanjske pravice sprva njena mati, po njeni smrti pa prvotoženi. To v pritožbi tudi priznava in se strinja, da neposredno na podlagi zakona ni mogla postati imetnica stanovanjske pravice, odločbe o imetništvu stanovanjske pravice ali najemne pogodbe pa nima.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek proti vsem trem toženim strankam, je pod II. tudi pravilno razveljavilo izdano začasno odredbo, saj ni pogojev zanjo.

Tako se izkaže, da pritožba proti sodbi v I. delu izreka odločbe in sklepu v II. delu izreka odločbe ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje po določilu 368. člena in 2. tč. 380. člena Zakona o pravdnem postopku v tem delu zavrnilo.

Ker je tožeča stranka uspela samo v sorazmerno majhnem delu, ni razlogov za spremembo odločitve o stroških pred sodiščem prve stopnje (tretji odst. 154. člena ZPP). V zvezi s pritožbenimi stroški pa sodišče ugotavlja, da jih tožeča stranka ni priglasila, stroški prvotožene stranke za odgovor na pritožbo, v kateri ni nič novega, pa niso bili potrebni (155. in 166. člen Zakona o pravdnem postopku).

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) in Zakona o stanovnjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/89 in 14/84) na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. RS št. 33/91-I). Stanovanjski zakon je objavljen v Ur. l. RS št. 18/91 in 21/94.