Jedro

Ker so bile tožeče stranke pravilno izvoljene v naziv bibliotekarja, so upravičene do dodatkov k plači, ki so določeni z ZVŠ in kolektivno pogodbo, ne glede na dejstvo, da tožena stranka v aktu o sistemizaciji delovnih mest ni sistemizirala delovnega mesa bibliotekarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom obračunati razliko v plači za čas od meseca junija 2002 do januarja 2005, vsakemu tožniku v ustreznem bruto znesku in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih razlik, razvidnih iz izreka sodbe, odvesti prispevke in davke ter tožnikom izplačati neto zneske. Poleg tega je glede vsakega tožnika razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna od dne 1.2.2005 dalje obračunati in izplačevati dodatek k osnovni plači v višini 2,53 količnika oziroma po vsakokratni vrednosti dodatka iz 80.e in 80.g člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške zastopanja po pooblaščenki v znesku 1.207.465,50 SIT in sicer vsakemu tožniku do 1/8, nadalje povrniti stroške takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 284.170,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/2004), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da morajo biti v skladu z določbo 80.e člena KP dejavnosti za izplačevanje dodatkov kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji in sicer, da morajo biti poleg imenovanja v naziv določena tudi delovna mesta, za katera se zahteva izvolitev v naziv. Gre za pravico delodajalca, da se sam odloči, za katera delovna mesta bo določil kot pogoj tudi izvolitev v naziv. Ugotovila je, da za opravljanje del v knjižnici izvolitev v naziv bibliotekarja ni obvezna, zaradi česar ni sistemizirala tega delovnega mesta, za katerega bi bil pogoj izvolitev v naziv. Poleg tega je v statutu jasno določeno, da so bibliotekarji uvrščeni med visokošolske delavce in zanje velja drugačen habilitacijski postopek. Bibliotekarji se volijo enkrat in za zmeraj, pri čemer se za pridobitev naziva zahteva zgolj visokošolska izobrazba in samostojnost pri delu. Bibliotekarji so uvrščeni med nepedagoške delavce, kar je opozorila v svoji izpovedbi glavna tajnica univerze. Pogodbe o zaposlitvah podpisuje dekan in ne rektor, zaradi česar tudi iz tega razloga ne morejo biti upravičeni do zahtevanih dodatkov. Tudi delokrog bibliotekarja ni ugotovljen. Posebno znanje iz informacijskih tehnologij za bibliotekarja ne predstavlja resnega argumenta, saj se praktično danes v vsakem poklicu zahteva znanje in tega področja. Sodišče prve stopnje pri višini prisojenih zneskov ni upoštevalo, da se je dodatek po 80.f členu KP dejavnosti vsakoletno povečeval. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov v celoti zavrne oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Za presojo v sporu ni pomembno ali je tožena stranka v splošnem aktu o sistemizaciji delovnih mest vključila tudi delovno mesto bibliotekarja ali ga je namenoma izpustila. Vsi imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto bibliotekarja. Takšno delovno mesto je določeno tako v zakonu kot v KP dejavnosti. Bibliotekarji so izenačeni z drugimi visokošolskimi sodelavci, zaradi česar imajo enake pravice do plače in dodatkov. V naziv bibliotekarja so bili izvoljeni z odločbo, s predloženimi plačilnimi listi pa je izkazano, da se jim je obračunavala plača na delovnem mestu bibliotekarja. Sodba po višini ne bi smela biti sporna, saj so zahtevke prilagodili izračunu tožene stranke oziroma upoštevali njene pripombe, ki jih je pripravil računovodski servis. Tožena stranka ni imela novih predlogov in pripomb h korigiranemu izračunu. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, ki bi lahko bile odločilne, še odgovarja.

Povsem brezpredmetno je zavzemanje pritožbe, da zaradi tega, ker tožena stranka v svoji sistemizaciji za opravljanje dela v knjižnicah ni določila izvolitve v naziv bibliotekarja in da gre pri tem poklicu za delo, ki nima pedagoške narave, tožniki niso upravičeni do zahtevanih dodatkov na osnovno plačo. Podlaga za presojo statusa tožnikov predstavljajo odločbe iz leta 2002 o njihovi izvolitvi v naziv bibliotekarja, ki jih je izdal dekan v skladu z določbami Zakona o visokošolskem šolstvu (ZVŠ – Ur. l. RS, št. 67/93 – 94/2006), nadalje Statuta Univerze v Ljubljani in meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. Izvolitveni postopek je vodila pristojna habilitacijska komisija ... fakultete.

Tožniki so imeli v skladu z izdanimi odločbami za delovno mesto, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, obračunano plačo z dodatki. Vendar tožena stranka pri obračunu njihove plače ni v celoti upoštevala vseh pripadajočih dodatkov iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KP dejavnosti – Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami). Po določbi 79. člena KP dejavnosti pripadajo delavcem dodatki za posebne pogoje dela, ki niso ovrednoteni v osnovni plači. Dodatki se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Osnova za obračun dodatkov je osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka. Vendar so v skladu z določbo 80.g člena KP dejavnosti v zvezi z 80.e členom KP dejavnosti do pripadajočega dodatka upravičeni tudi bibliotekarji, glede na spremembo 54. člena ZVŠ (Ur. l. RS, št. 99/99) in sicer do dodatka, ki je razviden iz tabele in ki je sestavni del sprememb. Ker so bili tožniki z odločbami tožene stranke pravilno izvoljeni v naziv bibliotekarja, so tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v celoti upravičeni tudi do navedenega dodatka v skladu z določbami ZVŠ in KP dejavnosti, ki predstavljata višji predpis od ureditve v statutu oziroma ustreznem aktu o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil namen takšne zakonske spremembe in ureditve v KP dejavnosti ravno v tem, da se uredi status visokošolskih sodelavcev, to je bibliotekarjev in jim omogoči prejemanje dodatkov kot ostalim sodelavcem na enakem strukturnem nivoju. To pa je za presojo v sporu odločilnega pomena.

Tožniki so po višini pravilno postavili zahtevke iz naslova pripadajočega dodatka ter pri tem izhajali iz višine obračunane osnovne plače po plačilnih listih. V tej zvezi so prilagodili in ustrezno korigirali višino glede na pripombe tožene stranke, ki se v nadaljevanju na njih ni več sklicevala. Zato sedaj kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na zmotno prisojeno višino dodatkov ne more biti sprejemljivo. Vsekakor pa ne pritožbeno opozarjanje na povečevanje konkretnih dodatkov v posameznih letnih obdobjih, saj gre pri njih za dodatke, ki jih je tožena stranka obračunavala tožnikom na drugi pravni podlagi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožniki pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev se nanaša tudi na priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).