Jedro

Izpodbijanje pravnomočnega sklepa o (odreditvi in) podaljšanju pripora iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je

lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno, na prvi pogled ( prima facie ) nedovoljen dokaz, brez katerega eden izmed pogojev za pripor ne bi bil podan.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je, po vloženi obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 13. 1. 2016, s sklepom I Ks 26171/2015 dne 15. 1. 2016 zoper obdolženega S. G. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 26171/2015 z dne 5. 2. 2016 neutemeljeno pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica A. K., odvetnica iz Odvetniške pisarne C. in K., d. o. o., dne 23. 2. 2016 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor odpravi oziroma zoper obdolženega odredi milejši ukrep.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 10. 3. 2016, predlagala zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitvi določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Meni, da se izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora opira na nezakonite dokaze, ki bi morali biti na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP iz spisa izločeni, na kar je opozorila že v pritožbi, vendar pa je pritožbeno sodišče navedbe obrambe zavrnilo opirajoč se na neobstoječo argumentacijo Vrhovnega sodišča v sodbi XI Ips 26171/2015 z dne 28. 1. 2016. Po oceni zagovornice Vrhovno sodišče v sodbi, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, ni zavzelo stališča glede vseh vprašanj, ki jih je izpostavila v pritožbi zoper sklep senata o podaljšanju pripora, temveč se je izjavilo le glede vprašanja zakonitosti DNK analize biološke sledi soobdolženega S. V okviru razdelkov Ad. 1 in Ad. 2 pritožbe je zagovornica obširno izpodbijala tudi zakonitost drugih dokazov, tj. dokazov pridobljenih z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov po odredbah Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 26. 2. 2015 in Okrožnega sodišča v Kranju z dne 27. 2. 2015, saj ne izpolnjujeta zahtevanega dokaznega standarda. Poleg tega pa odredbi ne vsebujeta niti presoje procesne in vsebinske zakonitosti dokazov, pridobljenih v Republiki Avstriji, na katerih temeljita. Pritožbeno sodišče se v sklepu z dne 5. 2. 2016 do teh vprašanj ni opredelilo. Enako velja glede že omenjenih navedb obrambe v zvezi z zakonitostjo DNK analize biološke sledi soobdolženega S. Že res, da se je Višje sodišče v Ljubljani o zakonitosti tega dokaza izjavilo že v sklepu V Kp 26171/2015 z dne 7. 1. 2016, vendar pa je svojo odločitev oprlo na zmotno tolmačenje drugega odstavka 18. člena ZKP, kar pa vpliva tudi na položaj obdolženega G., saj sta bili z omenjenimi dokazi podkrepljeni odredbi Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 30. 6. 2015 in Okrožnega sodišča v Kranju z dne 1. 7. 2015. 6. Vrhovno sodišče se z zgornjimi stališči zagovornice ne strinja. Iz izpodbijane pravnomočne odločbe izhaja, da je pritožbeno sodišče v točki 4 obrazložitve pritrdilo stališču senata, ki je odločal o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, podanem ob vložitvi obtožnice, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora, saj utemeljenost suma izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 11. 8. 2015, sklepa o odreditvi pripora z dne 17. 7. 2015, sklepov senata Okrožnega sodišča v Kranju v zvezi s pritožbo oziroma podaljšanjem pripora in nenazadnje sklepov Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 13. 10. 2015 in 11. 11. 2015 ter sodb XI Ips 26171/2015 z dne 10. 8. 2015 in 5. 11. 2015. Dokazi oziroma podatki, ki so bili doslej zbrani in izvedeni in so priloženi obtožnici, po oceni sodišč utemeljenega suma niso ovrgli ali omajali do tolikšne mere, da bi bilo potrebno obdolženega S. G. izpustiti iz pripora. P ritožbeno sodišče je povsem utemeljeno zavrnilo tudi obsežene pritožbene navedbe obrambe v zvezi z dovoljenostjo dokazov, pridobljenih na podlagi izvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z odredbama Okrožnega državnega tožilstva KR-Ktpp/-z/1/2015 z dne 26. 2. 2015 in Okrožnega sodišča v Kranju Pp 1/2015 z dne 27. 2. 2015, dokazov pridobljenih v Republiki Avstriji ter izsledkov DNK analize biološke sledi S., ki naj bi predstavljali podlago za izdajo odredb z dne 30. 6. 2015 in 1. 7. 2015. Pritožbeno sodišče se je glede na vsebino pritožbenih navedb v točki 4 obrazložitve sklepa povsem utemeljeno sklicevalo na ustaljeno stališče sodne prakse, ki ga je vložnici pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi z dne 28. 1. 2016, tj. da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o (odreditvi in) podaljšanju pripora iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno, na prvi pogled ( prima facie ) nedovoljen dokaz, brez katerega eden izmed pogojev za pripor ne bi bil podan. Presoja zakonitosti dokazov v tej fazi postopka je tako izključena v primerih, ko je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo. Po oceni Vrhovnega sodišča vložnica v tem delu pritožbe res ni zatrjevala očitne nedovoljenosti dokazov, ampak podajala obsežno lastno dokazno oceno, zato je pritožbeno sodišče njene navedbe v tej fazi postopka povsem utemeljeno zavrnilo.

Ponavljajoča se stališča obrambe v zvezi z zakonitostjo hrambe DNK soobdolženega S. pa je v sodbi z dne 28. 1. 2016 zavrnilo tudi že Vrhovno sodišče. 7. Se pa Vrhovno sodišče strinja z vložnico, da bi se pritožbeno sodišče moralo opredeliti do pritožbenih zatrjevanj očitne nedovoljenosti dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kranju Pp 1/2015 z dne 24. 4. 2015, na podlagi katere je bil zoper obdolženega ukrep nadzora elektronskih komunikacij podaljšan še za čas od 2. 5. do 2. 6. 2015. Vložnica je namreč v točki Ad. 2 pritožbe zatrjevala očitno nedovoljenost dokaza z navedbami, da je bila odredba sodišča izdana brez predloga pristojnega okrožnega državnega tožilstva (četrti odstavek 154. člena ZKP), saj naj bi podaljšanje temeljilo na predlogu z dne 30. 3. 2015, o katerem pa je bilo odločeno že z odredbo z dne 1. 4. 2015. Po njenem mnenju se je ukrep od 2. 5. 2015 dalje izvajal nezakonito. Pritožbeno sodišče bi njene navedbe vsekakor moralo presoditi, vendar pa zato, ker jih ni, izpodbijani pravnomočni sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi vložnica, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.(1) Slednjega vložnica ne trdi, Vrhovno sodišče pa na podlagi podatkov kazenskega spisa, ki spremljajo zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja tudi, da je uvodu obrazložitve predmetne odredbe sodišča na list. št. 689 spisa navedeno, da se odrejeni ukrep podaljšuje na podlagi predloga državnega tožilstva z dne 24. 4. 2015. Tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pojasnjuje, da je v navedbi datuma predloga za podaljšanje ukrepa prišlo do očitne pisne pomote, saj je iz vsebine predloga jasno razvidno, da tožilstvo predlaga podaljšanje izvedbe ukrepa za obdobje od 2. 5. do 2. 6. 2015. Bo pa pesoja (ne)zakonitosti tega in vseh ostalih dokazov vsekakor predmet nadaljnjega postopka in je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

8. Nižji sodišči sta v sklepu o obstoju nevarnosti, da utegne obdolženec na prostosti nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj, izhajali predvsem iz dejstva, da je bil v letu 2013 s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 1807/2013 že pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, za katero mu je bila izrečena enajstmesečna zaporna kazen, z izvrševanjem kaznivih dejanj pa pričel še v istem letu, ko je bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Obdolženca niti izrečena zaporna kazen ni odvrnila od izvrševanja novih kaznivih dejanj v še hujši obliki. Kot dodaten argument sta sodišči upoštevali tudi obdolženčev materialni položaj.

9. Težišče preostalih navedb zahteve za varstvo zakonitosti se nanaša prav na presojo slednjega. Ne da bi svojo trditev tudi obrazložila, zagovornica v zahtevi namreč navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z „relativnimi bistvenimi kršitvami, ki so vplivale na njegovo pravilnost in zakonitost“ in v obrazložitev navaja, da sodišči nista upoštevali, da obdolženčeva partnerka, ki je natakarica, opravlja dve službi, da obdolženi plačuje le minimalen obrok leasinga za avtomobil in da je imel na podlagi računov Casinoja C. v Kranju, ki se nahajajo v spisu, v obdobju med oktobrom 2014 in majem 2015 zakonite prihodke v višini 84.000,00 EUR. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica v tem delu zahteve izraža predvsem nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, vrste in narave uvodoma zatrjevanih „relativnih bistvenih kršitev, ki so vplivale na njegovo pravilnost in zakonitost“, pa niti ne pojasni, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti njenih navedb v tem delu niti ne more preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(2). Da je finančni položaj obdolženca še kako pomemben dejavnik ocene nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 v izvršitveni obliki, ki se očita obdolžencu, tj. prodaja mamil, pa je vložnici po presoji Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče v točki 6 obrazložitve sklepa z dne 5. 2. 2016. C.

10. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. tudi sodbo VSRS I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.